PRO - pomlad 2024

Srce, ki se je razdalo,
in glas, ki ostaja
V spomin Juriju
Součku (1929–2024)
So novice, ki te potrejo. Ta je ena izmed njih: 17. januarja
je odšel igralec, starosta, človek Duha, vedno prijeten
sogovornik in prijatelj Jurij Souček.
Piše in fotografira: Jože Bartolj
Spoznala sva se na majhnem otoku v Dalmaciji sredi
devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na majhnem
vozičku v pristanišče pripeljal zvit gumijast čoln. Malo
je pogledal naokoli, nas po govorici hitro prepoznal
in nagovoril, študentsko mladino, ki smo takrat tam
počitnikovali. Nagovoril nas je s tistim posebnim glasom
in nekoliko humornim gledališkim nastopom, ki smo ga
vsi poznali bodisi z gledaliških desk ali iz risanih filmov.
»No, kdo mi bo pomagal sestaviti tole?« Ni nas bilo treba
veliko prepričevati. Eden je pograbil lesene deske za dno,
drugi zračno tlačilko, dva pa sva že vlekla plovilo v morje
in nanj pritrjevala legendarni Tomosov motor s štirimi
konjskimi močmi. In ker je bilo vse tako hitro končano,
nas je nato povabil do hiše, kjer sta z ženo Mileno Moračo,
operno prvakinjo, preživljala poletja. Tam smo dobili
najprej nekaj, da se ne prehladimo, nato pa še nekaj za žejo.
Spominjam se, da je srečanje potekalo, kot da smo v teatru.
Kot bi bili v neki gledališki igri, kjer je bil Jurij najprej
vodnik, ki nam je razkril nekaj morskih prigod, nato se je
spremenil v natakarja. Prinašal je okrepčilo in delil nasvete
o pijači, končno pa se je prelevil v gledališkega kronista
in pripovedoval o tem in onem igralcu, o predstavah
in Drami. Ko smo končno odšli, smo imeli občutek, da
smo bili statisti v nekem gledališkem komadu, ki smo ga
pravkar doživeli.
Bil je velik ljubitelj morja
Čoln, ki sem ga prej omenil, je bil rezerva. Sicer se je takrat
Jurij po morju vozil z manjšo barko, ki jo je, ker je imela
dizelski motor, poimenoval kar Taf taf. Z njo smo se nekoč
peljali do otoka Škarda, ki je znan po tem, da na njem ni
elektrike in vode, a ima vendarle nekaj hiš, ki so obljudene
predvsem poleti. Tam smo se kopali v kristalnem morju in
lovili hobotnice, ki jih je Jurij očistil kar z barke. Od njega
sem dobil prvo potapljaško obleko, neopren, zraven pa še
uteži s pasom in tudi nekaj nasvetov o tem, kako presenetiti
ribo, da jo uloviš s podvodno puško. Prvi mi je pokazal,
kako pravilno očistiš hobotnico in kako jo skuhaš, da je
mehka. Po njegovem receptu se mora vedno kuhati skupaj
z zamaškom od šampanjca. O tem smo veliko govorili,
ampak čemu pri kuhanju hobotnice pripomore plutovina,
pa kljub številnim vprašanjem še do danes nisem ugotovil.
Zelo hitro je ugotovil, da rad nastopa
Rad je povedal, da je bil že kot otrok poseben, saj še ni
dobro hodil, ko je že znal brati. Tako se je spominjal, da
ga je mama nosila ’štuparamo’ in je potem bral izveske nad
trgovinami in ljudje so strmeli nad tem čudežnim bralnim
otrokom. Tudi kasneje je gladko bral in nasploh poudarjal,
da je za igralca sila potrebno, da je ’pismen’. »Pa kaj ni vedno
tako?« sem ga spraševal in doživel, da se je malo nasmehnil
ter potem resno pripomnil, kako obstajajo tudi režiserji,
ki pridejo na bralno vajo in jim ni najbolj prav, če igralec
preveč gladko bere. »Morda imajo občutek, da se bo izgubil
njihov režijski pristop, če bo igralec preveč v ospredju.«
Gledališče je imel iskreno rad. Bil je ena prvih generacij
akademsko izobraženih igralcev, ki je prišla po vojni
z novoustanovljene akademije. Pred tem so bili igralci
večinoma ’žlahtni amaterji’, kajti le malo se jih je
izobraževalo v tujini. Tako je znal povedati, da je kakšna
predstava trajala tudi po več ur, ker je bilo veliko tišine,
medmetov, govornih vmesnikov, kašljanja, ahajev … Mladi
diplomanti pa so prinesli moderno gledališče, kjer se je vse
dogajalo bistveno hitreje in sodobneje. Ni bilo čudno, če je
prihajalo do razhajanj.
Nagrade ga niso imele zelo rade, nekatere so se mu tudi
izognile
Foto: Miha Fras
Tudi marsikatero pikro o gledališču je znal povedati. Kako
je igral na festivalu Sterijino pozorje v Novem Sadu in
tam prejel nagrado za vlogo Kreona v Antigoni Dominika
Smoleta. Nagrade je bil zelo vesel, ampak, ker je Josip
Vidmar, kot član žirije, tja odpeljal nekega drugega igralca,
praktično po nagrado, ki je zaradi Součka ni prejel, potem z
njim tri mesece nista spregovorila besede. »Vidmar je takrat
razlagal, da sem še premlad za nagrado,« se je spominjal
kasnejši dobitnik Boršnikovega prstana. Nagrade je bil
iskreno vesel, »... ker je to stanovska nagrada za izjemne
igralske dosežke.« Tako je večkrat rad podarjal, da so mu
prstan podelili gledališki kolegi: » ... no, Prešeren se me je pa
vedno izognil ...« In res, Prešernove nagrade za življenjsko
delo ni dobil, čeprav bi si jo nedvomno zaslužil …
11