Biobrazda I Letnik 3 I številka 9 I Januar 2015

TISKANO NA 100% RECIKLIRANEM PAPIRJU

REVIJA ZA SONARAVNO VRTNARJENJE IN DOMAČO SAMOOSKRBO

Čista narava sožitje zdrav človek

Biobrazda

| Letnik 3 | številka 9 | januar–marec 2015

Cepljenje

sadnega drevja

RECIKLIRAN

PAPIR

Vermikultura in inovacije

Vrtni stolp

Kako zasadimo šparglje

Študentje se učijo vrtnariti z

Mišo Pušenjak

Kako reševati vrt po poplavah

Kako pripravljamo sadike

Permakultura

Zeliščna spiralna greda

Intervju

Metka in Tina Ternjak:

Hvaležni naravi za vse podarjeno

20 let

Uporaba zeolita v vrtnarstvu

proizvodi BIOBRAZDA

dovoljeni v ekološki pridelavi

VERMIKOMPOST

• eko prehrana

• bogat darilni program

• semenarna

• kako do nas

• spletna naročilnica na revijo

Pridelan s pomočjo rdečih deževnikov

iz govejega gnoja. Bogat z minerali

in mikroorganizmi. Gnojimo

neposredno h korenini, semenu ali

gomolju (ne požge sadike).

pakiranje: 10 l in 50 l

VERMIHUMUS

več na www.biobrazda.si

(presejan vermikompost 0–2 mm)

Povečini same glistine so najkvalitetnejši

vir koristnih bakterij in

zato izredno primerne za pripravo

vermikompostnega čaja.

pakiranje: 5 l

PRST

Za sajenje in presajanje okrasnih

rastlin, gojenje zelenjave

oz. pridelavo rastlin, namenjenih

prehrani ljudi.

pakiranje: 5, 10, 20 in 50 l

HLEVSKI GNOJ

Mešanica uležanega gnoja rahlja

zemljo in pospešuje nastajanje

humusa kot osnovnega dejavnika

rodovitnosti.

pakiranje: 50 l

ŠOTA

Za pripravo lastnih substratov,

zasaditev rastlin, ki zahtevajo

kisla tla, in izboljševanje

peščenih ali glinenih tal.

pakiranje: 20 in 50 l

Ali ste vedeli?

Zanimivosti

Vas brez pesticidov

Bo ptic nekoč

zmanjkalo?

Po ocenah britanskih strokovnjakov

živi v Evropi 421 milijonov ptic manj

kot pred 30 leti. Glavna razloga sta

sodoben način kmetovanja in uničevanje

ekosistemov. Manj je vrabcev,

škorcev in škrjancev, v prihodnosti pa so lahko ogrožene tudi

druge vrste, saj se trend (še) ne obrača. Dobra novica pa je, da

se je povečala populacija nekaterih redkih vrst, predvsem zaradi

načrtnih prizadevanj za njihovo ohranitev.

V vasi Mals na Južnem Tirolskem so prebivalci izvedli referendum

in izglasovali prepoved uporabe pesticidov na vseh

površinah. Morda majhen korak, a pomemben v spreminjanju

miselnosti o nujnosti uporabe le-teh. Problema uporabe

pesticidov se zavedajo številne države, najbolj resna

na tem področju je Francija, ki pripravlja zakon, s katerim

bi prepovedali uporabo pesticidov na mestnih vrtičkih in v

parkih. V nekaterih evropskih mestih so uporabo pesticidov

prostovoljno že zmanjšali ali celo ukinili, celo več, mesta, ki

se bodo potegovala za zeleno prestolnico Evrope leta 2017,

bodo morala predložiti tudi podatke o ukrepih na področju

izboljševanja kakovovsti vode in uporabe pesticidov na javnih

površinah in zaščitenih območjih. V Kopenhagnu so na

primer uporabo pesticidov prepovedali že leta 1997.

Hrana je (tudi) denar

Slovenci zavržemo več kot 80 kg hrane

na prebivalca na leto ali približno

en obrok na dan. Seveda ni realno

pričakovati, da ne bi zavrgli čisto nič

hrane, ampak vseeno poskušajmo to

količino zmanjšati. Kupujmo le to, kar

potrebujemo, ali pa porabimo hrano,

ki jo že imamo. Kdor še ni, lahko obrne običajni vrstni red: namesto

recepta in nakupovanja najprej poglejmo, kaj imamo na zalogi

oz. pred rokom uporabe in nato poiščimo recept za ta živila. Ali

pa si namesto pokvarjene salame, ki jo ravnokar odlagate v koš,

predstavljajte, da mečete stran bankovec za 5 evrov. Ni govora,

kajne? Največ hrane sicer zavržemo ob sami pripravi, nato sledijo

pokvarjena hrana, ostanki s krožnikov in hrana s pretečenim rokom.

Na odlagališču se znajde največ zelenjave in sadja, sledijo

kruh in mlečni izdelki. Na srečo se ljudje zavedajo tudi pomena

kompostiranja in vedno več odpadkov postane koristno gnojilo.

“Ekološki” hrček

V Sloveniji so po 34 letih ponovno potrdili

prisotnost hrčka v Sloveniji. Ne tistega,

ki ga ima marsikdo v kletki doma,

ampak tistega, ki živi v naravi. Da ne gre

zgolj za hrčka, ki se ga je nekdo naveličal

in spustil na prostost, pričajo sledovi,

sveži vhodi v podzemne rove in odgriznjeni poganjki rastlin. Hrčke

so potrdili študentje Fakultete za naravoslovje in matematiko

Univerze v Mariboru, in sicer v okolici Središča ob Dravi, kjer se

je ohranila takšna raba kmetijskih površin, ki ustreza ekološkim

zahtevam hrčka. Območje je sicer na robu njegovega območja

razširjenosti in edino znano v Sloveniji.

GSO

V medijih smo zasledili študijo, ki jo

je objavilo Kraljevsko vseučilišče v

Londonu. V študiji naj bi podgane, ki

so jih hranili z gensko spremenjenimi

semeni in hrano, dobile kancerogene

tumorje in hude poškodbe jeter in

ledvic. Zanimiva je razlika med samci in samicami, saj so samci

dobili tumorje že po štirih mesecih hranjenja, samice pa po sedmih.

Samci so kljub temu živeli dlje, vendar so oboji poginili prej

kot v dveh letih oziroma veliko prej kot podgane, ki so jih hranili s

klasično hrano.

Boštjan in Marta Kristan

Biobrazda

3

Na obisku pri Metki in Tini Ternjak

»Narava včasih pokaže tudi zobe. Zares

sem bila šokirana pred nekaj leti, ko je

naš vrt sredi avgusta presenetila toča. V

nekaj minutah je iz zares bujnega vrta ostal

velik nič. Moj moto je, da za dežjem vedno

posije sonce, in vrt smo hitro zasadili.«

4 Biobrazda

Hvaležni naravi

za vse podarjeno

Metka in Tina Ternjak, mama in hči. Mariborčanki, ki sta se javnosti predstavili kot

voditeljici oddaje Vrtičkanje. Seveda ju v ekipo niso izbrali kar tako, temveč ker sta

vrtnarski navdušenki, odlični vrtičkarici ter pravi zakladnici zdravih in zanimivih idej. In

seveda, ker sta obe zelo simpatični.


Kaj je pravzaprav vajin osnovni poklic?

Metka: Po poklicu sem inženirka kemije,

a na tem področju že dolgo ne delam. Zadnja

leta se posvečam naravi, vrtnarjenju,

pripravi zdrave hrane, naravne kozmetike.

Na teh področjih vodim tudi delavnice.

Rada ustvarjam na različnih področjih,

se učim, skratka, zelo težko sem pri miru

(smeh).

Tina: Po poklicu sem diplomirana inženirka

kmetijstva. V času študija in pisanja

diplome me je zelo zanimala genetika, v

zadnjih letih pa sem se prek dela in izobraževanja

posvetila semenarjenju in vrtnarjenju

oz. naravi prijaznemu pridelovanju.

Tudi mene zanima predvsem zdrav in aktiven

način življenja, od mame pa se učim

skrivnosti priprave domače kozmetike in ji

pomagam pri izobraževalnih delavnicah.

Ali vrtnarita na skupnem vrtičku? Kaj vse

raste na njem?

Metka: Ob hiši imamo zelenjavni vrt, nekaj

sadnega drevja, sadnih grmičkov in seveda

tudi rožic. Pa še eno njivico obdelujemo.

Raste nam skoraj vse, Tina pa vedno

poskrbi za kaj eksotičnega in tudi meni

neznanega.

Tina: Zaenkrat še nimam svojega vrtička,

tako da pomagam doma, kjer pa je vedno

dovolj dela. Si pa želim, da bi nekega dne

imela svoj košček zemlje, kjer bi si lahko

dala duška in naredila vrtiček in sadovnjak

po svojem okusu.

Od kod teoretične izkušnje z vrtnarjenjem?

Metka: Eden mojih hobijev je branje – prebiram

tudi knjige in revije o vrtnarjenju. Pa

tudi Tina je vir določenega znanja.

Tina: Nekaj sem se seveda naučila v času

študija, največ pa potem skozi delo. Rada

preberem kakšno knjigo, iščem informacije

na spletu in pogledam kakšen dokumentarni

film. Sicer pa se učimo celo življenje

in veliko je še za raziskati (smeh).

Kako, kje in kdaj se je začelo vajino praktično

vrtnarjenje?

Metka: Vrtnarim že 35 let in praktične izkušnje

se kar nabirajo. Ker sem otroštvo

preživljala ob babici in dedku, ki sta z veliko

ljubeznijo vrtičkala, so navezanost na

naravo, občudovanje in uživanje ob drobnih

stvareh in samoumevnost imeti vrt in

pridelke rasli z mano.

Tina: Že od malih nog sem pomagala

mami na vrtu in se skozi igro učila vrtičkanja,

tako da imam nekatere stvari že kar v

krvi (smeh). Veliko izkušenj sem pridobila

na praktičnem usposabljanju v Angliji in

Avstriji, veliko pa tudi odnesem od popotovanj.

Sem človek, ki vedno rad poskusi

kaj novega in se uči iz napak. Tako pač je

pri vrtnarjenju – veliko je poti in načinov,

da nekaj vzgojiš, in veliko možnosti za eksperimentiranje.

Kolobarita? Upoštevata setveni koledar?

Metka: Če je le mogoče, kolobariva, upoštevava

dobre in slabe sosede in upoštevava

setveni koledar. Nisva pa s tem obsedeni.

Metod vrtnarjenja je veliko: biodinamika,

tradicionalno, permakultura, visoke gre-

de … Katera je vajina in kaj se je do zdaj

najbolj obneslo?

Tina: Mislim, da ima vsaka metoda svoje

pluse, ki jih s pridom uporabljava na našem

vrtičku. Je pa res, da vse ne deluje

za vsakega, in najboljše je, da si vsak zase

poišče način, ki mu najbolj odgovarja. Pri

nas doma ne gre brez zastirke, čim manj

poskušava prekopavati in motiti zemljo,

mešani posevki, dobri in slabi sosedi, naravni

pripravki za odpornost in škodljivce

in še bi lahko naštevala …

Metka: Pravzaprav vsega po malo, bolj po

občutku, vsekakor pa brez kemije.

Kaj je vajino največje zadovoljstvo pri vrtnarjenju?

Metka: Zares veliko je stvari. Vedno znova

se čudim, ko gledam, kako iz drobnega

semena, praktično iz nič, zraste nova rastlina;

neskončno sem srečna, ko pobiram

pridelke in jih skrbno pripravim. Naravi

sem zelo hvaležna za vse podarjeno in ničesar

ne zavržem.

Tina: Tudi meni je zanimiv sam proces

rasti, ko seme začne kaliti in ko rastlina

raste, različni cvetovi in potem uživanje v

domačem pridelku in semenih.

Vama je kdaj zagodla narava, ko ni šlo

vse po načrtih? Ali vaju je po drugi strani

kdaj pozitivno presenetilo kaj drugega?

Metka: Narava včasih pokaže tudi zobe.

Zares sem bila šokirana pred nekaj leti, ko

je naš vrt sredi avgusta presenetila toča. V

nekaj minutah je iz zares bujnega vrta ostal

velik nič. Moj moto je, da za dežjem vedno

posije sonce, in vrt smo hitro zasadili.

Biobrazda

5


Tina: Pravzaprav sva bili pozitivno presenečeni

letos. Kljub slabemu poletju je skorajda

vse zares obilno obrodilo in vrt je še

zdaj, v prvih dneh decembra, precej zelen

in poln.

Sta dovzetni za novosti, ki prihajajo, jih

preizkusita ali ostajata pri tradicionalnem?

Nove oblike gnojil, nove sorte rastlin,

nove metode vrtnarjenja, nova orodja

…

Metka: Jaz sem kar tradicionalna, kar se

tiče metod in orodij. Poleg starih, tradicionalnih

sort pa zelo rada preizkusim kaj bolj

eksotičnega. Tina poskrbi in prinese kakšno

novo znanje, ki ga je pridobila v tujini.

Je pa res, da tudi jaz povsod, kamor grem,

obiščem prodajalne s semeni, sadikami

… Tam imam zares velike oči in potem po

navadi domov prinesem tudi polno vrečko

(smeh).

Bi lahko rekli, da se pri vrtnarjenju dopolnjujeta?

Metka: Se dopolnjujeva, jaz imam izkušnje,

Tina nova znanja – in deluje.

Tina, izobraževali ste se tudi v tujini. Kje je

to bilo in kakšne izkušnje vam je prineslo

tamkajšnje življenje, znanja, prakse … Kje

smo Slovenci na tem področju?

Tina: V času študija sem preživela eno leto

na Portugalskem, potem kasneje pa po

končanem študiju še v Angliji in Avstriji. Sicer

pa tudi zasebno veliko potujem in del

mojih potovanj sta raziskovanje in iskanje

novih znanj. Moram reči, da me je resnično

navdušilo, kako napredni so v Avstriji in

Angliji na področju odgovornega ravnanja

z naravo – tako v kmetijstvu kot tudi pri vrtnarjenju.

Veliko sem se naučila o pridelavi

semen in ohranjanju starih sort, kar se pri

nas zanemarja. Ampak mislim, da se tudi

Slovenci trudimo in napredujemo na tem

področju. Vedno več ljudi se zaveda lastne

pridelave, sezonske hrane in pridelovanja v

sožitju z naravo.

Vam je študij kmetijstva dal konkretno

znanje za vrtnarjenje, kmetovanje? Verjetno

se strinjate, da je tako kot drugje

najpomembnejša volja posameznika. Jo

vi imate, kaj si še želite v življenju doseči

na tem področju?

Tina: Med študijem sem dobila nekaj znanja

in novih informacij in vesela sem, da

sem ga končala. A če nimaš želje in volje,

da pridobljeno znanje preizkusiš in ga uporabiš

v praksi, potem ni ravno veliko vredno.

Je pa dejstvo, da samo študij ni dovolj.

Če želiš dobiti nova znanja in izkušnje, moraš

biti ves čas radoveden in se učiti. Imam

še veliko ciljev in želja, med drugim bi se

rada lotila doktorata, odšla še na kakšno

izobraževanje v tujino in predvsem še bolj

razširila svoje znanje.

Metka, kot mama ste verjetno zadovoljni,

da hči vsaj okvirno sledi vašim stopinjam

in da ji je stik z zemljo pomemben. Čemu

pripisujete to, da se je Tina odločila za takšno

pot?

Metka: Seveda sem zadovoljna, da Tini

veliko pomenijo narava, zemlja, zdrav način

življenja, predvsem pa, da je ob tem

delu tudi srečna, uživa in najde svoje izzive.

Spoštovanje narave in njenih plodov je

bilo del neprisiljene vzgoje in že od malega

sta otroka sodelovala pri opravilih – majhni

otroci to radi počnejo in potem se to zasidra

vanje. In prej ko slej to zopet privlečejo

na dan, Tina je že (smeh).

Kaj je pri vama v lanski deževni sezoni

najmanj in najbolj uspevalo? Pravijo namreč,

da nas drugo leto čaka podobna

vrtnarska sezona.

Metka: Pravzaprav jo je le paradižnik bolj

slabo odnesel. Zares veliko je bilo fižola,

krasno zelje, ohrovt, cvetača, ogromen por,

debela repa in črna redkev.

Paradižnik sem redno preventivno škropila

s koprivami in pripravkom iz sode in mleka

in rastline so bile čudovite. Potem pa je prišel

dopust, paradižnik je bil malo osamljen

in morala sem ga reševati (smeh). No, kljub

temu smo se ga najedli do naslednje sezone

in tudi v shrambi je veliko kozarčkov.

Kateri škodljivci imajo radi vajin vrt? Izdajte

nam kakšen preverjen recept …

Metka: K sreči nimamo nekih težav s škodljivci.

Tu in tam se pojavi kakšna uš, ki jo

potresemo z lesnim pepelom, čebulo zavarujemo

pred čebulno muho s staničevino.

6 Biobrazda

Na kaj sta najbolj ponosni na vajinem

vrtu?

Metka: Zares bi težko izbrala, ponosna

sem na vse, kar zraste, pa naj bo to zelenjava,

zelišča, sadje ali rožica.

Tina: Vsako leto posadim kaj novega, mogoče

kaj prinesem iz potovanj in potem

sem najbolj neučakana, da vidim, kako

raste. Sicer pa sem bila letos zelo vesela,

da je yacon odlično uspel, letos sva ga namreč

prvič posadili v večjih količinah.

S čim gnojita oz. kako skrbita za stalno

rodovitnost vrta?

Metka: Domači kompost ter iz pohorske

ekološke kmetije tu in tam uležan hlevski

gnoj. Navdušena sem tudi nad pridnim delom

deževnikov, ki v »črvičniku« pridelajo

odlično prst.

Tina: Uporabljava pa še zeleno gnojenje.

Kaj vama trenutno največ pomeni: cvetlični,

zelenjavni ali zeliščni vrt?

Metka: Tudi tu žal nimam odgovora. Eno

brez drugega enostavno ne gre.

Tina: Tudi meni je všeč, da se vse dopolnjuje

in prepleta kot celota, to je bolje kot

ločeni vrtički.

Redno kuhata? Za koga, kaj najraje?

Metka: Jaz pripravljam hrano vsak dan.

Vedno zajtrk in kosilo, občasno tudi večerjo.

Zdaj, ko so vsi otroci odšli od doma,

kuham za moža. Seveda se vedno razveselim

»obiskov«, ko pridejo otroci. Vedno

sem za kuharsko akcijo, še na morski dopust

vzamem mini pečico in pečem kruh,

kaj sladkega, vlagam ribe, sadje. Najljubših

receptov nimam, zadnje desetletje pa se

posvečam zdravi prehrani.

Tina: Mamina kuhinja je najboljša! Sama

najraje pripravljam zdrave, hitro pripravljene

jedi z veliko zelenjave, mesom ali ribami.

Rada si v miru in ob dobri glasbi pripravim

kaj okusnega iz sestavin, ki jih imam doma.

Včasih lahko nastanejo prav zanimive kombinacije

(smeh). Ker pri kuhanju še nimam

takšne kilometrine kot mama, mi je včasih

kar malo nerodno kuhati za druge, ker nikoli

ne vem, ali jim bo všeč ... Meni je še

posebej ljubo poletje, ko je res na voljo

ogromno domače zelenjave. Rada pa pripravljam

tudi zdrave presne sladice.

Izdate bralcem kakšen zanimiv recept?

Metka: V prazničnem času se pogosteje

pečejo piškoti. Bučni piškoti so po eni strani

lahko čisto klasični piškoti, a precej zdrava

varianta, če uporabljate kvalitetne sestavine.

Bučni piškoti

Potrebujemo:

- 250 g polnozrnate, lahko tudi

brezglutenske moke

- 150 g mletih bučnih semen

- žlička stevije ali kakšno drugo

sladilo

- 150 g ekološkega masla

- 2 žlici bučnega olja

- ščepec soli

- ščep prave vanilije in žličko

pomarančne lupinice/cimeta

- po želji 1 jajce ali dva rumenjaka

Iz sestavin zgnetemo testo, ki naj v

hladilniku počiva vsaj 1 uro, lahko tudi

čez noč. Med dvema plastema folije

testo zvaljamo in oblikujemo/izrežemo

piškote. Pri 180 stopinjah pečemo

približno 12 minut – odvisno od

debeline piškotov. Pečene lahko namočimo

v čokolado in jih posipamo z

mletimi bučnimi semeni, lahko zlepimo

po dva skupaj z pomarančno (ali

katero drugo) marmelado.

Vodenje oddaje Vrtičkanje je bil za obe

velik izziv. Sta dolgo razmišljali, preden

sta pristopili kot voditeljici?

Metka: Zgodilo se je tako na hitro in slučajno,

da ni bilo veliko časa za razmišljanje

(smeh). Zares pa je bil in še vedno je velik

izziv. Imava srečo, da je z nama odlična produkcijska

hiša in odlična ekipa. Učim se iz

dneva v dan, novosti nikoli ne zmanjka.

Tina: Ustvarjanje oddaje Vrtičkanje je res

pravi izziv. Oddaja od naju zahteva neprestano

učenje, obenem pa z ekipo vlagamo

ogromno truda, da ustvarjamo odlično oddajo.

Mislim, da sva obe resno razmislili o

sodelovanju, ker je to velika odgovornost,

potem pa sva se kar nekako prepustili toku

dogajanja.

Je to vajin prvi medijski izziv? Kaj so bili

razlogi za in kaj razlogi proti?

Metka: Že nekajkrat sem bila gostja kakšne

oddaje, a pripravljanje oddaj in vodenje je

čisto drugačna izkušnja. Razlogi za so nov

izziv, nova znanja in nove izkušnje, proti je

le skrb, ali bo vse v redu.

Tina: Zavedava se, da imava edinstveno

priložnost in privilegij, da deliva svoje znanje

in poglede z gledalci, in to je zagotovo

bil razlog za. Seveda pa po drugi strani pride

tudi velika odgovornost do vsebine, ki jo

v oddajah predstavimo, in tudi to, da se kot

oseba izpostaviš.

Kaj je po vajinem mnenju pomembno

sporočilo te oddaje?

Metka: Želim spodbuditi ljudi, da naredijo

nekaj za svoje zdravje in dobro počutje.

Vsak lahko vzgoji kakšno rastlino na polici,

balkonu, vrtu ali njivi ter poskrbi za zdravo

prehrano. Želim si, da bi bili ljudje bolj pozitivni

in prijazni ter spoštljivi do vsega, kar

nas obdaja.

Tina: Mama je to res lepo povedala, tako

da več nimam kaj dodati (smeh).

Ana Mrzlikar

Fotografije: arhiv oddaje Vrtičkanje


Biobrazda

7

Cepljenje sadnega drevja


Cepljenje, ki je eden od načinov vegetativnega (nespolnega) razmnoževanja sadnih rastlin, ima že zelo

dolgo, sivo brado. O njem so pisali že Teofrast, Kolumella, Katon, Plinij mlajši, pa še kdo pred tisočletjem ali

dvema. Ta način razmnoževanja sadnih rastlin ima veliko večji praktični pomen od vseh ostalih. S koreninskimi

potaknjenci, vejnimi potaknjenci, raznimi načini grobanja, grebeničenja, delitvijo grmičev, sejanjem

in razmnoževanjem »in vitro« iz celic meristemskega tkiva v glavnem množimo sadne podlage, na katere

cepimo žlahtne sadne sorte. Cepljenje je najuspešnejše orodje za razmnoževanje sort, ki pri tem obdržijo

vse svoje tipične sortne lastnosti, zaradi katerih jih cenimo.

S cepljenjem spojimo del ene sadne

rastline z delom druge na različne preskušene

načine, menda jih poznamo

celo več kot 200. Ko se deli zrastejo,

nastane novo bitje, dibios. Lahko bi rekli,

da ustvarimo prisilno simbiozo dveh

različnih, a sorodnih rastlin. Eno od njih

imenujemo podlaga ali hipobiont, ki v

»zakon« prispeva koreninski sistem in

včasih tudi primarni in sekundarni skelet

(deblo in veje), drugo pa cepič ali epibiont,

ki oblikuje nadzemne organe in rodi

željeno sadje.

Obstajajo tudi zveze treh komponent –

tretjo od njih imenujemo posredovalka

ali deblotvorka. To označimo kot dvojno,

dvogubo cepljenje ali cepljenje s posredovalko.

Pogoji za uspešno cepljenje

Dejavnike, ki pogojujejo uspešnost cepljenja,

lahko zajamemo v tri skupine:

- biološko-fiziološka skladnost podlage

in cepiča ali afiniteta, kompatibilnost;

- čas in način cepljenja;

- ekološke razmere v času pred, med

in po cepljenju.

Oblikovanje posebnega zacelitvenega

8 Biobrazda

Piše:

Matjaž Zupančič

Maklen – urejanje-vzdrževanje

vrtov in parkov

(www.vrtinmi.si) v sodelovanju

z Micronatura d.o.o.

(www.micronatura.si)

Fotografije: Luka Kompare

ali travmatskega tkiva, kalusa, omogoča

uspešno zrast med cepičem in podlago.

Zelo tanka plast kambijalnih celic, ki jo s

prostim očesom komaj zaznamo, je najbolj

živ del drevesa, ki z delitvijo svojih

celic navzven oblikuje floem, lahko bi

rekli živi lub ali ličje, po katerem se pretakajo

asimilati. Ta prehaja v celice mrtvega

lubja, ki ščiti drevo pred zunanjimi

vplivi. Navznoter pa kambij ustvarja celice

ksilema, lesa: po ceveh v še živi beljavi

se pretaka voda z raztopljenimi rudninami,

mrtva črnjava v sredini pa služi

le še kot oporno tkivo. Ob poškodbah –

tudi tistih zaradi cepljenja – kambij tvori

celice zacelitvenega tkiva, kalusa.

Da se kalusa podlage in cepiča lahko

zrasteta, je nujna genetska sorodnost

med njima. Zato je uspešnost cepljenja

omejena s stopnjo botanično-genetske

sorodnosti med vrstami sadnih rastlin.

Obče pravilo je, da lahko cepimo med

seboj različne sorte ali tipe sadnih rastlin

v okviru iste vrste. Težje je med seboj

cepiti rastline različnih vrst, še težje

različnih rodov. Je pa nekaj izjem, ki so

običajna praksa v drevesničarstvu. Tako

poznamo uspešne kombinacije med:

hruško, kutino, nešpljo in glogom; slivo,

breskvijo, marelico, mandljem in črnim

trnom; češnjo in rašeljiko itd. Vendar

medsebojno cepljenje v obeh smereh ni

nujno vedno mogoče: kutina je odlična

podlaga za večino sort hrušk, hruška za

kutino pa ne.

V drugi skupini dejavnikov uspešnega

cepljenja so najpomembnejši:

- najprimernejši čas cepljenja, ko je

podlaga fiziološko aktivna, cepič pa

je v fazi mirovanja, npr. v začetku pomladi;

- hitra in spretna izvedba cepljenja,

uporaba čistega in ostrega noža, čvrsta

povez spojnega mesta in zaščita s

cepilno smolo, ki prepreči, da se bodisi

izsuši bodisi zamoči zaradi dežja;

- ekološke razmere, ki imajo največji

vpliv na uspeh cepljenja: temperatura

(min. 0, max. 40, optimalna 18–25 °C),

zmerna vlažnost zraka in brezvetrje.

Pomen cepljenja

Največji gospodarski pomen cepljenja

je proizvodnja sadnih sadik – razmnoževanje

v velikem številu s popolnim prenosom

vseh sortnih lastnosti na mlade

rastline, ki so pravzaprav kloni matične.

Z uporabo določenih podlag z izenačeno

rastjo zagotovimo izenačeno rast

in proizvodnjo, znatno hitrejši prehod v

obilnejšo rodnost z boljšo kvaliteto plodov.

S pravilnim izborom podlag lahko

sadjarsko izkoriščamo zemljišča, ki so

za to sicer manj primerna, vplivamo na

odpornost dreves na zimsko pozebo,

razne škodljivce in bolezni, vplivamo na

čas začetka cvetenja in zmanjšano nevarnost

spomladanske pozebe.

Precepljamo pa tudi starejša, že rodna

drevesa, ker sorta zaradi različnih vzrokov

ne ustreza več ali pa primanjkuje

pravih opraševalnih sort. Spremembe

sorte si mnogokrat zaželimo tudi na domačem

vrtu – če nimamo prostora za

več kot eno ali dve večji drevesi, lahko

v isto krošnjo vcepimo celo več različnih

sort in tako povečamo domači sadni

sortiment. Ker takih »sortnih zbirk« na

enem deblu v drevesnicah ni dobiti, se

cepljenja naučimo kar sami. Tako lahko

precepimo mlada drevesa v letih, ko

jim še oblikujemo krošnjo: vsako leto

lahko na eno do dve leti stare ogrodne

(glavne) veje ali pa v provodnik vcepimo

novo sorto.

Že oblikovana, odrasla drevesa v polni

rodnosti, a vitalne in močne rasti, lahko

v enem zamahu »poročimo« z novimi

sortami. V tem primeru moramo drevo

za tak zanj zahteven poseg pripraviti

že jeseni: obžagamo ga enako kot pri

pomlajevanju. Spodnje ogrodne veje

prikrajšamo na daljše štrclje, zgornje na

krajše, tako da dobimo obliko piramide

z izrazitim vrhom in kotom 45°. V spodnjem

delu pustimo nekaj neskrajšanih

vej II. in III. reda, ki s svojo listno maso

zaradi fotosinteze lahko prehranjujejo

celo drevo z asimilati. Angleži take veje

posrečeno imenujejo »mother limbs« ali

»nurse limbs«, ker skrbijo za drevo prav

kakor mati za otroka ali bolniška sestra

za bolnika. Ko se listni aparat na cepičih

še v isti ali pa v naslednji vegetaciji dovolj

razvije, mamice in bolniške sestrice

niso več potrebne, zato jih odstranimo

do osnove ali pa precepimo tudi te.

Kako se lotimo?

Za lub cepimo v času muževnosti, ko

lubje zlahka privzdignemo od lesa, pred

vegetacijo pa to ni mogoče, zato sedlamo,

dolagamo ali žlebičkamo s poprej

pripravljenimi cepiči z dvema ali tremi

brsti. Cepljenja v razkol pa skorajda ne

uporabljamo več.

Cepiče za spomladansko cepljenje na

živo oko naberemo že pozimi z zdravih,

odbranih dreves. Posebej pozorni moramo

biti na znake viroz, saj se te prenašajo

s cepljenjem na novo rastlino. Cepiče

koščičarjev režemo januarja, pečkarjev

pa februarja z dobro razvitih, zrelih enoletnih

mladik, debelih kot svinčnik, ki so

običajno brez cvetnih brstov. Mladike s

cvetnimi brsti so za cepiče neprimerne.

Če že ne gre drugače – pogosto pri koščičarjih

– cvetne popke odstranimo ob

brstenju po cepljenju. Za cepiče primerne

mladike rastejo na osvetljenih delih

krošnje. Iz zasenčene notranjosti krone

cepičev ne režemo, saj imajo slabo razvite

brste in nedozorel les. Prav tako so

v ta namen neprimerne bohotivke ali vodeni

poganjki.

Za cepič uporabimo le srednji del mladike,

saj so vršni brsti in brsti ob osnovi

mladike slabše razviti.

Da je les mladike dozorel, spoznamo

po tem, da je njen vrh brez listja, rjave

barve in popolnoma olesenel. Za cepiče

uporabimo le njihov srednji del, kjer so

brsti najbolje prehranjeni, razviti in imajo

največ rezervnih hranil.

Narezane enoletne poganjke za cepiče,

povezane v snopiče po 15 do 20 in

ustrezno označene, v primernem času

shranimo v vlažnem pesku ali mivki v

hladnem in vlažnem prostoru. Včasih so

jih shranjevali tudi na prostem v rahli zemlji

na senčnem prostoru, a ker so zime

vse milejše, zaradi previsokih temperatur

mladike rade odženejo in potem niso

več primerne za pripravo cepičev, ki morajo

biti v popolnem fiziološkem mirovanju.

Zato jih je najbolje do cepljenja hraniti

v hladilniku, s folijo pa preprečimo,

da bi se izsušile. Idealna temperatura za

tak namen je 3–4 °C.

Vejo, ki jo cepimo, pred tem ponovno z

žago skrajšamo za nekaj centimetrov,

da jesensko rano osvežimo, kambialni

prstan dobro zgladimo z ostrim nožem,

po cepljenju pa mesto dobro povežemo

in rano premažemo z naravno ali sintetično

cepilno smolo. Ker na cepiče radi

sedajo ptiči in jih tako lahko poškodujejo,

je nad njimi pametno privezati šibo v

lok, pa naj sedajo tja, saj so dobrodošli.

Kambialni prstan, označen s puščico,

zgladimo z ostrim, čistim nožem.

Veje, ki jih precepljamo, naj ne bodo debelejše

od 10 cm. Močnejše se težko ali

pa sploh ne zarastejo, kar poveča tveganje

za vdor lesne gobe in drugih nebodijihtreba.

Če v debelejšo vejo vcepimo

več cepičev, to tveganje zmanjšamo,

saj se rana zaradi njih hitreje zaraste.

Za vzgojo nove ogrodne veje pa sicer

potrebujemo le enega, zato odvečne

»ranocelnike« odstranimo v naslednjem

letu ali pozneje.

Podlago odžagamo nekoliko poševno,

zgladimo rob rane, poševno prirežemo

cepič kot za cepljenje za lub. S podlage

odrežemo enako dolg del lubja z nekoliko

lesa in doložimo cepič. Kambija (bele

puščice) naj se prilegata vsaj na eni strani

in spodaj. Čvrsto povežemo in zamažemo

s cepilno smolo.

Na cepiču lahko vrežemo tudi sedlo.

V tem primeru zarežemo cepič najprej

pravokotno do približno ¼ njegove debeline

in potem vzdolžno diagonalno.


Biobrazda

9


Cepljenje za lub

Za lub cepimo pozno spomladi, ko je

lubje muževno in ga lahko privihamo

od podlage. Pripravimo jo enako, le da

vzdolžno potegnemo en sam rez pravokotno

na lub, ki ga privihamo na obeh

straneh, da lahko vstavimo cepič. Trdno

povežemo z rafijo, plastičnim ali izolirnim

trakom in rane zamažemo s cepilno

smolo.

gobe ne morejo vzkaliti. Cepilna smola

pa naj bo res samo cepilna.

V naslednjih letih drevo dobro in redno

oskrbujemo: opravimo redno zimsko in

poletno rez, po potrebi upogibamo veje,

da prej zarodijo, in ščitimo proti boleznim

in škodljivcem. Bujna rast nudi obilje

hrane predvsem listnim ušem, izmačiči

njihov napad in zavre razvoj mladih

poganjkov.

Precepljeno drevo v tretjem

ali četrtem letu že polno rodi,

če dobro poskrbimo zanj.

Pooperativna nega

Še tako dobro izvedena operacija pa ne

bo uspešna brez pooperativne nege.

Prvo, kar moramo postoriti, je, da odstranimo

cvetno brstje na cepičih, če in ko

se pojavijo. Plodovi bi namreč rast cepičev

hudo oslabili.

V juniju in juliju odstranimo vezivo, da se

zaradi debelitve veje ne bi zajedlo v lub.

Prerežemo ga z ostrim cepilnim nožem,

a pazljivo, da ne zarežemo pregloboko

ali poškodujemo komaj nastalo zarast

med cepičem in podlago. Mesta, ki smo

jih cepili marca ali aprila, lahko tako

oskrbimo že po 6 ali 7 tednih, pri zgodnejših

cepljenjih pa bomo morali počakati

nekoliko dlje. Neučakani nikakor

ne smemo biti, ker bi se lahko cepič ločil

od podlage, prepozni pa tudi ne, ker bi

se vezi zajedle v lubje in ogrozile pretok

sokov do cepiča.

Ker smo v drevo močno posegli, bo, če

je zdravo, iz spečih očes v lubju pognalo

mnogo bohotivk, ki jih posebej še ob in

pod cepljenim mestom popolnoma odstranimo

ali pa pinciramo. Če smer rasti

cepičev ne ustreza, jih usmerimo z vezjo

na npr. bambusove opore.

Pozno poleti, ko so žlahtni poganjki že

dobro razviti, je treba razredčiti odvečne

poganjke, ki senčijo notranjost krošnje.

Večjih ran, ki pri tem nastanejo, ne

premazujmo s cepilno smolo, zlasti ne

s sintetično, saj pospešuje pojav lesne

gobe. Raje jim kambijalni prstan gladko

obrežemo z ostrim nožem in jih pustimo,

da se osušijo. Na suhih tkivih trosi lesne

V drugi polovici avgusta do srede septembra

cepimo mlade sadne podlage

v eno-, največ dvoletni les večinoma z

okulacijo na speče oko. Izraz »na speče

oko« zato, ker cepič požene šele v naslednjem

letu. To je najpogosteje uporabljen

način cepljenja sploh, saj ga poleg

enostavnosti odlikuje tudi najboljši prijem.

Poleg tega podlago najmanj poškodujemo,

cepimo najhitreje, ne potrebujemo

cepilne smole, za cepič uporabimo

eno samo oko žlahtne rastline, cepičev

pa ni treba poprej pripravljati in shranjevati

kot pri cepljenju na živo oko.

Okulacija

Če še nikdar niste cepili drevesa, je

okulacija način, ki se ga je najlažje privaditi,

zaradi dobrega prijema pa boste

pridobili tudi samozavest in lažje se boste

lotili poskusov tudi z drugimi načini

cepljenja.

Cepiče narežemo z matičnega drevesa

tik pred cepljenjem. Za transport jih

zavijemo v vlažno čisto krpo ali navlažen

časopisni papir in damo v plastično

vrečko. Tako na hladnem zdržijo tudi

dan ali dva. Uporabimo mladike, ki so

zrasle v tem letu na dobro osvetljenih

delih krošnje, in po rezi jim porežemo

listje tako, da ostanejo samo še polovični

ali tretjinski listni peclji, če bomo cepili

s T okulacijo. Če pa se odločimo za

ploščičasto okulacijo, liste previdno odstranimo

s peclji vred. Liste porežemo,

tako da preprečimo izhlapevanje vode

iz mladike. Cepič je vsak posamezen

brst, uporabimo pa jih 5 do 7 iz srednjega

dela vsake mladike.

10 Biobrazda

Ploščičasta okulacija

Poprek v podlago zarežemo jeziček, potem

nad njim izrežemo ploščico lubja z

nekaj lesa (kambij je označen s puščico).

Na povsem enak način s cepiča odrežemo

enako veliko ploščico brez listnega

peclja in jo vstavimo v podlago »kambij

na kambij«. Povežemo s folijo (tudi čez

brst), ki jo obvezno odstranimo po 6–8

tednih.


Mlade podlage cepimo 20 do 30 cm nad

tlemi, marelice na slivo pa vsaj 50 do 80

cm visoko, da so varne pred apopleksijo

ali kapjo. A to ne pomeni, da na ta način

ni mogoče precepiti starejšega drevesa:

pri zimski rezi skrajšamo veje, ki jih želimo

precepiti, in od množice novo zraslih

mladik pustimo samo eno ali dve, ki ju

v avgustu istega leta okuliramo. Tako

sicer izgubimo eno leto, saj vstavljena

očesa odženejo šele naslednjo pomlad,

a prihranjeno nam je shranjevanje cepičev,

ki marsikaterega vrtoljubca odvrne

od zabave s cepljenjem.

Zakaj ne bi poskusili še vi?

T-okulacija

Pravokotno na podlago

zarežemo črko T, privihamo

lub z obeh strani

in vstavimo ploščico lubja,

z nekaj lesa in skrajšanim

listnim pecljem,

ki smo jo v enem rezu

odrezali s cepiča. Povežemo

s cepilno gumico,

ki po 6–8 tednih sama

razpade.

Biobrazda

11

Zeliscna spiralna greda

Zeliščna spirala

Piše:

Janja Rabzelj, dipl. inž. agr. in hort.

Diplomirala je na temo permakulture na Biotehniški

fakulteti Univerze v Ljubljani. Znanje

iz zeliščarstva pridobiva na znani zeliščarski

kmetiji Grilc in je stalna članica predavateljske

ekipe, ki usposablja odrasle za bodoče

zeliščarje na BC Naklo.

Odločamo se lahko tudi glede estetskega vključevanja v okolje

ali želje po udobnosti. Višja kot je greda, manj bo »trpel«

hrbet. Z vidika narave dobimo s postavitvijo spirale na majhni

površini različna mikrookolja, ki jih potrebujejo različne vrste

zelišč, medtem ko lahko na klasični gredi sadimo skupaj le tista

zelišča, ki rastejo v istem okolju. Željni palete zelišč za razvajanje,

za hitro pomoč pri zdravju ali za odlično kosilo lahko

v zeliščni spirali hitro skočimo v svoj mali zeliščni svet, lahko

jo prilagajamo svojim potrebam in trenutnim željam.

Kaj je spiralna greda?

Z zeliščno spiralo sem se prvič srečala pred petimi leti, ko

sem po nesreči ali sreči v roke dobila knjigo Uvod v permakulturo

Billa Mollisona. Ta me je navdihnila tudi za študij agronomije.

Kasneje se nisem tako močno »vrgla« v permakulturo,

ker me je življenje potegnilo v zeliščarstvo, a ideja o zeliščni

spirali je ostala.

Verjetno se sprašujete, zakaj spirala in ne raje klasična zeliščna

greda. Spirala odpira povsem nove svetove, tako s

praktičnega vidika kot tudi z vidika naravnih zakonitosti in

konec koncev tudi estetike. Primerna je za majhne vrtove v

urbanih naseljih ali kot estetična in praktična konstrukcija na

večjem vrtu okoli hiše. Namen spirale je hitro (porabimo manj

energije in časa) priskrbeti sveža zelišča ali včasih tudi zelenjavo

kuharju/-ici v hiši, zato jo postavimo čim bližje kuhinje.

Zgotovimo si enostaven dostop ali bolje rečeno, naj bo tako

blizu, da do nje »pridemo v copatih«. Pomembna je tudi višina

spirale – ta je odvisna je od tega, koliko različnih zelišč boste

zasadili na njeni površini. O višini grede se odločimo glede

na material (za ogrodje, za zapolnitev spirale), ki je na voljo.

Pripravimo material in orodje

Material in orodje, ki ga bomo uporabili pri izgradnji spirale,

si postavimo blizu. Delo ni zahtevno, čeprav je lahko prva postavitev

nekoliko zamudnejša. Za pripravo terena si najprej

pripravimo lopato in droben svetel pesek ali prah. Izkoristimo

materiale (ostanejo nam opeke, kamenje, lesene letve,

količki), ki so v bližnji okolici, in s tem tudi recikliramo. Če pri

izdelavi nismo tako vešči, raje kupimo že narejeno ogrodje za

spiralo, a pri nakupu bodimo pozorni, da izberemo kvalitetne

naravne materiale, ki se bodo ujemali z našo okolico. Tako

npr. v hribovitih območjih uporabimo za ogrodje les, na Krasu

in ob morju sivo kamenje ali svetle opeke, v ostalih delih Slovenije

pa poleg prej naštetih še opeke opečnate barve. Če

imamo na svojem vrtu voluharje in miši, si priskrbimo mrežo

za zaščito dna spirale. V primeru, da uporabimo za ogrodje

količke ali letve, jih na notranji strani spirale pred postavitvijo

povežimo z žico in jo pričvrstimo na posamezen element. S

tem poskrbimo za čvrstost in stabilnost konstrukcije. Izolacije

na notranji strani spirale ne potrebujemo, saj jo je težje zapreti

za uporabo v zimskem času kot visoko gredo. Lahko pa

si v primeru lesenega ogrodja pripravimo le tekstilno zaščito

za les.

Izbira materiala za zapolnitev grede in za končno zasaditev

naj bo prav tako premišljena. Pri višji spirali bomo v najvišji

del na dno postavili bodisi kamenje (na Primorskem ali na slabo

odcednih tleh) bodisi debele lesne ostanke – debelejše

veje, ki počasi trohnijo. Pripravimo si še manjše lesene ostanke

(drobno vejevje), sveže organske ostanke (listje, ostanki

z vrta), uležan hlevski gnoj, kompost in vrtno zemljo (če jo

bomo kupili, kupimo eko substrat). Na nižjih spiralnih gredah

lahko uporabimo le travno rušo, ki jo bomo obrnili, kompost

in vrtno zemljo. V obeh primerih se lahko odločimo še za zastirko

(kamnita, slamnata, sekanci) in jo prilagodimo zasaditvi

okolja, v katerem bivamo.

Po korakih do zeliščne spirale

Izberemo prostor za spiralo. Naj bo na južni, sončni, zavetni

strani parcele, karseda blizu kuhinje. Odstranimo vrhnjo plast

ruše, ki jo prihranimo za kasneje. Na tla z drobnim peskom

12 Biobrazda

ali prahom zarišemo pot spirale. Premer spirale naj ne bo večji

od 1,5 metra. Višina bo pri takem premeru približno 1 m

in z vseh strani bomo lahko pobirali zelišča. Začetek spirale

(najnižji del spirale) obrnemo proti jugu. V sredini spirale se

lahko odločimo za namakalni sistem (priporočljivo za sušna

območja) in že pred gradnjo namestimo vodovodne cevi. Po

potrebi na tla položimo mrežo proti škodljivcem in z opekami

začnemo postavljati prvo vrstico v obliki spirale. Vsako naslednjo

vrsto opek zamaknemo in tako nadaljujemo do vrha. S

tem pokrivamo stike med opekami in poskrbimo za stabilnost

konstrukcije. Začetek spirale zaključimo z opekami ali primerno

debelo in visoko desko. Za vodni motiv lahko na začetku

spirale osnujemo manjši bazen s pomočjo nepropustne folije.

Med gradnjo lahko vstavljamo material za zapolnitev. Najprej

posujemo tla z manjšimi kamni in peskom za prepustnost tal

ali pa se odločimo za narezane veje debelejšega premera (ki

pa jih lahko uporabimo le v centru spirale). Ob postopnem

zidanju nadaljujemo s polnjenjem spirale. V obeh primerih

nadaljujemo z drobnim lesenim materialom, ki bo rastlinam

dolgo zagotavljal hranilne snovi. Nato dodamo obrnjeno travno

rušo, sveže organske odpadke (listje, svež kompost), sledi

zoren kompost in na koncu primeren substrat za zelišča (kupljen

eko substrat ali obogatena vrtna zemlja). V nizkih spiralah

se lahko odločimo le za zapolnitev z obrnjeno travno rušo,

kompostom in nazadnje s primernim substratom.

Vedno bolj je priljubljena uporaba zastirke. Zelišča ne potrebujejo

zastirke, saj jim nenehna vlaga prej škodi kot koristi.

Bolje se je odločiti za gosto sajenje, kjer bodo same rastline

delale dovolj sence druga drugi, da bodo varčevale z vlago

in zapirale prostor plevelom. Če kljub vsemu želimo imeti

zastirko, ker bomo poleg zelišč v spiralo vključevali še okrasne

rože ali zelenjavo, si omislimo različne zastirke. To je pomembno

glede na mikrookolje, ki se ustvari na spirali. Rastlinam,

ki potrebujejo suho okolje, dodamo kamnito zastirko,

zeliščem, ki bolje uspevajo v vlažnih mikrookoljih, namenimo

slamnato zastirko, ostalim pa sekance listavcev. Taka spirala

je atraktivna in zeliščem nudi idealno okolje za rast.

večletno razraščanje. Izogibamo se rastlin, ki se neomejeno

širijo (npr. agresivne vrste met, gabez). Enoletnice sadimo

vsako leto na drugo primerno mesto, tako doživljamo vedno

nove slike spirale, ki jih rišejo na novo posajena zelišča. Večje

rastline sadimo ob notranji rob spirale, manjše ob zunanjega.

Na sončni strani lahko naredimo koristno zastirko (kapucinka,

azteško sladilo, viseči rožmarin, plazeči timijan), ki nam bo

senčila stene spirale in s tem preprečevala povečano izhlapevanje

ter pregrevanje.

Izbira zelišč naj temelji na podlagi lastnih potreb, želja in

znanja o njih. Če zelišča uporabljamo izključno za kulinariko,

zasadimo le dišavnice oz. začimbnice, lahko pa zasadimo le

rastline, s katerimi si bomo pomagali pri raznih zdravstvenih

tegobah. Lahko pa uživamo v lepoti in koristnosti obojih.

Primer zasaditve v spirali

Zelišča primerna za vsakdanjo uporabo:

1 - drobnjak

2 - čopasti česen

3 - peteršilj

4 - zelena

5 - pehtran

6 - kumina

7 - čemaž

8 - meta

9 - komarček

10 - vrtni šetraj

11 - bazilika

12 - majaron

13 - origano

14 - azteško sladilo

15 - kapucinka

16 - stevia

17 - timijan

18 - žajbelj

19 - sivka

20 - ožepek

21 - rožmarin


Zelišča za zdravje ali za v kuhinjo

Zelišča razporejamo v spiralo glede na njihovo naravno okolje

in potrebe. Rastline, ki rastejo v vlažnem, senčnem okolju,

posadimo na severno stran spirale in obratno. Trajnice sadimo

stran od notranjih robov, da ustvarimo dovolj prostora za

Biobrazda

13


Spiralna greda na učnem poligonu

za samooskrbo Dole

Fotografije: Ana Vovk Krže

Spiralna greda zgodaj spomladi: velika

prednost spiralne grede je, da tudi

občutljive rastline ne pomrznejo (kot

sta rožmarin in lovor).

Vegetacijska doba na spiralni gredi

je dolga in omogoča gojenje različno

zahtevnih rastlin.

Spiralna greda na Zeliščni kmetiji Grilc

na pobočju Krvavca Fotografije: Mirjam Grilc

14 Biobrazda

Kako smo se

spirale lotili mi

Kaj pa vi menite

o eko/bio izdelkih?

Piše:

Tina Gajšek, Brevkina svežina - zelenjavni zabojčki

iz Vipavske doline.

Spremljate jih lahko na blogu brevkinasvezina.

blogspot.com ali na facebooku.

Kolumna

Pripravimo material – našli smo odslužene opeke in zidake

(pri opekah je dobro, da so dvakrat žgane, saj jih zob časa

ne načne tako hitro). Pripravimo preperele veje in organsko

maso, mi smo bukovo listje. Obrnemo travno rušo v obliki kroga

s premerom 1,5 m.

Zarišemo spiralo (lahko z žagovino, peskom, pepelom …) in

začnemo graditi.

V gredico smo na dno dali preperel les, prinešen iz gozda,

dodajali rušo ter listje. Greda je pripravljena do spomladi, ko

bomo dodali še uležan hlevski gnoj ter zasuli z zemljo. Nato

nas čaka še najlepši del: zasaditev zelišč.

Na splošno velja, da se vsi zavzemamo za boljši jutri. In nedvomno

ekološki izdelki, ki prihajajo iz ekološkega kmetijstva so boljša izbira!

To je dejstvo, o katerem ni več prostora za razpravljanje.

Še vedno pa opažamo, da ljudje sumničavo gledajo na te izdelke,

ki se pojavljajo na trgovskih policah. Žal enako držo opažamo tudi

pri uslužbencih javnih ustanov in kar je najhujše, tudi pri kmetijskih

svetovalcih opažamo veliko mero skepticizma. Prav vsi na splošno

pozdravljajo idejo in podpirajo ekološko kmetijstvo, a hkrati v istem

hipu navržejo kup razlogov, zakaj pa to le ni najboljša rešitev za

prihodnost! Pri večini primerih njihovi razlogi izhajajo le iz tega, ker

niso dovolj poučeni, ne zavedajo se bistvenih razlik oz. na vso stvar

gledajo preozko, kratkoročno in se bojijo vsakršnih koli sprememb

tudi, če bi te na nekoliko daljši rok prinesle pozitivne rezultate. Velikokrat

ljudje napačno enačijo ekološko z tradicionalnimi praksi in

domačnostjo.

Že dolgo se sprašujem, kdo so kupci eko izdelkov? Je to višji sloj

ljudi, mlade družine, ljudje, ki so resno zboleli ali ljudje širokih nazorov,

ki imajo prioritetno lestvico nekoliko drugače zastavljeno?

Mogoče prav vse naštete skupine zgoraj. Tudi sama sem že v študentskem

času posegala po ekoloških izdelkih, če mi je trgovec

le ponudil izbiro. No, ne smemo pozabiti še tako imenovane eko

fanatike, preizkuševalce različnih diet, a ti zavzemajo tako majhni

delež populacije, da niso omembe vredni.

Smo pa kot potrošniki prav vsi občutljivi na CENO. In običajno navedejo

to kot glavni razlog zakaj ni ekološka hrana zastopana povsod

in zakaj jo več ne kupujemo. Vsi imamo omejen »budget«. Nikakor

pa se ne strinjam, da je ta razlog dovolj, da ne bi posegali po teh

izdelkih. Večji problem vidim v prioritetah. Če moraš kupovati vse

novo, če mora biti stanovanje opremljeno z trendovskimi dodatki,

če kupuješ stvari, ki jih čez mesec dni zavržeš in padaš na razne

akcije, potem seveda za eko ni več veliko prostora. Konec in pika.

Za eko potrošnjo enostavno moraš spremenit svojo filozofijo. Ta

pa mora biti naravnana na ekonomičnost, trajnostno in pravičnost.

Pravičnost mislim v smislu deležnikov, ki so bili vpleteni za nastanek

nekega izdelka. Je bil nekdo za nek izdelek izigran in oškodovan?

Se je izkoriščala delavna sila in podobno. Pomisliti je potrebno tudi

na okolje in kako ga nek izdelek bremeni? V prospektih z AKCIJA-

MI še nisem zasledila, da bi bil pri izdelku navedel njegov ogljični

odtis ali da je na primer posrednik in trgovec zaskrbljen zaradi

ostankov FFS-ej.

Slepi potrošnik pada le na ceno. Ozaveščen potrošnik pogleda

širše, se zaveda, da ima njegova denarnica moč in odbere le tisto,

kar je najboljše zanj in za okolico.

Naslednjič: En dan na eko kmetiji ali kako gojimo zelenjavo

Biobrazda

15

Otroci in mladi na vrtu

Kako se lotiti

vrtnarjenja po

ŠTUDENTSKO

Uči, priporoča in svetuje

strokovnjakinja Miša Pušenjak

Miša Pušenjak je specialistka za zelenjadarstvo,

zaposlena na Kmetijsko-gozdarskem

zavodu Maribor. Napisala je nekaj

knjig na temo vzgoje zelenjave, med

vrtičkarji pa je zelo zaželena svetovalka.

Poplavljen vrt

Jesenske poplave so prizadele tudi vrt naših študentov.

»Imamo novo vprašanje za Mišo,« so nam pisali. »Kako se

spopasti s poplavljeno zemljo? Vse smo izgubili.«

3.

Ko voda odteče in se zemlja dovolj posuši (mogoče

je že zdaj – ker vidim, da je teren nagnjen, lahko

pomagate tako, da izkopljete jarke za odvod vode), okopajte

vse, kar bo prezimljalo, in prerahljajte zemljo.

4.

Žal v takšni situaciji res moram svetovati gnojenje s

kompostom po celem vrtu (vermikompost je enkratna

rešitev). Večje odmerke dajte tam, kjer bodo naslednje

leto večji potrošniki hranil, in polovični odmerek česnu ter

čebuli. Če obstaja kje kakšen drug, domač kompost, bo seveda

tudi ta dobrodošel. Šele tretja možnost je gnoj, ki se ga

izjemoma doda po celem vrtu. Kjer bodo rasli česen, fižol,

grah in bob, uporabite le 1 l/m2, drugje pa 2–3 l/m2.

5.

V tem primeru sama tudi absolutno priporočam prekopavanje

(štihanje) gred, ki bodo čez zimo prazne,

potem pa tako prekopane grede, če je možno, prekrijte s

slamo ali listjem, da ne bodo čisto gole. To slamo potem spomladi

zadelajte v tla ali jo odstranite, lahko pa jo ponovno

uporabite kot zastirko.

6.

Če delo v jeseni ne bo več možno, potem spomladi

gnojenja z gnojem ne priporočam, ampak mora biti

kompost, najbolj pomembna pa je potrpežljivost, da se zemlja

dovolj osuši.

Takole je odgovorila Miša:

Tudi na poplave se bo v današnjem času treba navaditi. Žal

se z vremenom ne da igrati ali ga spreminjati.

pravilo: Preden pričnete po zemlji hoditi in jo obdelovati,

počakajte, da se zemlja osuši do te mere,

1.

da se ne oprijema več obutve in orodja, drugače bo zaradi

porušene strukture zemlje škoda še v naslednjih letih.

2.

Vse, kar gleda ven iz vode, je seveda še vedno

brez nadaljnjega užitno – poskusite do tega priti

po poteh.

7.

Medtem pa se lahko v navadne multiplošče z luknjami

premera 4–5 cm (najboljše so plošče iz stiropora)

poseje motovilec, do 3 semenke na eno luknjo. Tega se

reže kar s plošče. Prav tako lahko posejemo rukolo, ki pa jo

je treba, če je jeseni ne moremo presaditi na prosto, nujno

dognojevati vsaj enkrat tedensko. V korita in lonce lahko posejemo

tudi špinačo, rdečo peso in blitvo, ki jo obrezujemo in

v solati pripravimo mlade lističe. Do vznika naj bodo vsi lonci

na toplem (da bo hitreje kalilo), potem pa jih lahko postavimo

na balkon, okensko polico …

8.

Če se je že primerno osušilo, naj jim sorodniki podarijo

sadike zimske solate, česen se lahko sadi vse

do januarja, letni pa tudi spomladi.

16 Biobrazda

Vzgoja sadik

Skupina študentov se je odločila, da bodo poskusili sami vzgojiti čim več sadik. Sama sem prepričana, da so se pravilno

odločili. Dokazano je namreč, da je vzgoja vrtnin iz sadik najprimernejša. Na tak način zagotovimo rastlinam dobre pogoje v

času, ko so najranljivejše. Tako ohranijo veliko energije za boj z boleznimi in škodljivci. Prav posebej pa so sadike primerne

za pridelavo vrtnin na težjih, manj primernih zemljiščih, kjer so setve manj uspešne. Z zgodnjo pridelavo začnemo izključno

prek sadik, izjema so le bob, graj in mesečna redkvica, pa še pri prvih dveh je po mojih izkušnjah vzgoja sadik uspešna. Prav

tako so sadike primernejši način pridelava v zelo vlažnih razmerah, kot so vladale lani, in seveda tudi v vročem vremenu, kot

smo mu bili priča pred dvema letoma. Sama bi si želela, da bi se prav vsi, posebej pa še zelo zaposleni slovenski vrtičkarji,

pogosteje odločali za sadike kot za direktne setve.

Katere rastline so primerne?

Za vzgojo vrtnin iz sadik so primerne skoraj vse vrtnine. Izjema

so korenček, korenasti peteršilj, redkev, mesečna redkvica, podzemna

koleraba in repa, pa še slednji dve bi kot sadiki s koreninsko

grudo verjetno šli. Pri korenčku in korenastemu peteršilju

(tudi pastinaku) ne bo šlo zaradi specifičnega načina mladostnega

razvoja. Takoj po prvem pravem listu se namreč korenina

razvije kot tanka nitka do končne globine oz. dolžine. V majhni

posodici bo torej končni izplen povsem zavit ali pa zelo kratek

koren. Seveda moramo vedeti, koliko časa rastlina potrebuje

od setve do sadike, primerne za presajanje, poznati pa moramo

tudi pogoje, ki jih rastline potrebujejo. Zelo dobro bi bilo, če bi

sadike vzgajalo več družin. Tako bi lahko študentje, pa tudi drugi

vrtičkarji, izbrali tudi profesionalnejše sorte (hibride), ki se včasih

dobijo samo v večjih pakiranjih.

Danes lahko vzgojimo sadike praktično vseh vrtnin.

Res je, da se danes veliko govori o domačih

sortah, a meni se zdi, vse pozitivne lastnosti le-

-teh veljajo samo za resnično slovenske vrtnine,

kot so solata, zelje, fižol, bob, korenček in

peteršilj, ne pa za novejše, kot so paradižnik,

kumare, cvetača in brokoli – pri teh je seveda

smiselno posegati tudi po novejših sortah, hibridih,

ki so veliko odpornejši.

Motovilec, očitno vzgojen iz sadik.

Deljeno pridelovanje sadik se mi zdi smiselno tudi zato, ker

različne vrtnine pridelujemo pri različnih temperaturah – nekatere

sadike vzgojimo v toplih prostorih, tukaj so predvsem

plodovke, cvetlice in nekatera zelišča, druge pridelujemo

v povsem neogrevanih prostorih, to so čebula, por, česen,

drobnjak, večina zelišč, pa tudi peteršilj in zelena v zadnji fazi

rasti, v srednje ogretih prostorih (do 15 °C) pa pridelujemo sadike

kapusnic in solatnic. Če se tega držimo, bodo sadike res

takšne, kot si želimo – zdrave, krepke in odporne, pri presajanju

pa ne bo večjih težav. Za vzgojo sadik niso prav vedno

potrebni rastlinjaki, čeprav lahko samo v njih pridelamo res

kvalitetne sadike. Kljub temu pa bo temperaturo treba uravnavati,

saj na primer kvalitetne, dobro ukoreninjene sadike

čebule ali pora ne moremo vzgojiti na toplem.

Ker predvidevam, da študentje rastlinjaka nimajo, bom v tem

članku govorila in opisovala samo rastline, ki jih kasneje pridelujemo

na prostem. Pa si poglejmo, katere rastline lahko

brez vejih težav vzgojimo kar na okenskih policah.

Kako vzgojimo sadike

Sadik samih ni težko vzgojiti, težje jim je zagotoviti res dobre

pogoje. Predvsem začetnikom je zelo težko omejiti zalivanje

na ravno pravo mero.

Samo na hitro nekaj najpomembnejših zapovedi pri vzgoji

sadik.

Biobrazda

17


1.

Vzgajamo sadike s koreninsko grudo. Čas puljenih

sadik, kjer se zemlja ne drži korenin, je mimo. Vzemite

si čas tudi za vzgojo sadik z grudo solate in kapusnice. Te

sicer slovenski vrtičkarji zelo pogosto pridelujejo tako, da jih

posejejo na setvenico in potem prepulijo. V tem primeru se

lahko odločijo tudi za direktne setve.

2.

Nikoli ne varčujemo pri substratih, vedno se odločimo

za najkvalitetnejše, čeprav so ti najdražji. Razen

pri paradižniku, papriki in jajčevcu dognojevanje ni potrebno.

Če se odločimo za manj kvalitetne substrate, se pogosto

zgodi, da rastlinam primanjkuje enega ali drugega hranila. Ne

smemo pozabiti, da česar v mladosti primanjkuje, kasneje nikoli

ne moremo nadomestiti. Take rastline bodo imele celo življenje

več zdravstvenih težav. Izbira substrata je sicer težka,

saj je pri nas ponudba res pestra. Sama kupujem zemljo (substrat)

vedno pri vrtnarjih. Ti se z nekvalitetnimi substrati sploh

ne ukvarjajo, saj prodajajo tiste, kot jih uporabljajo sami. Tudi

tam pa ne izberemo najcenejših, ampak povprašamo za nasvet

vrtnarja, tako zagotovo ne moremo zgrešiti. Tudi substrat

nabavimo skupaj, saj pri vrtnarjih majhnih količin zemlje

seveda ni.

ne gnojimo. Rastline enkrat na teden poškropimo s pripravki,

ki vsebujejo aminokisline, in jim tako pomagamo prebresti

nekoliko manj primerne vremenske razmere.

7.

Tudi ob presajanju upoštevamo temperature zemlje.

V zadnjih dveh letih sem opazila, da pri presajanju

sadik ljudje na to sploh ne pazijo. Tudi korenine potrebujejo

za hitro prilagajanje in razraščanje toplo zemljo, ta pa se

spomladi ogreva počasi. Solata, bob, grah in čebulnice so zadovoljni

že pri temperaturi zemlje okoli 5 °C, fižol, kapusnice

in korenovke potrebujejo za uspešno in hitro ukoreninjanje

nekje okoli 10 °C, plodovke pa vsaj 15 °C. Ne pozabite, da so

to temperature zemlje, ne zraka. Podatke o tem, koliko se je

zemlja že ogrela, najdete na spletu (agrometeorološki podatki

na strani ARSO) in na teletekstu TV SLO.

Pridelava sadik s koreninsko grudo

3.

Vedno izberemo primerno velikost lončka, ne uporabljamo

prevelikih ali premajhnih. To radi naredijo

mnogi, ki iščejo bližnjice, a teh v naravi ni. Prevelike lončke po

navadi izberejo tisti, ki želijo na toplem in varnem vzgojiti prevelike

rastline. To ne gre. Rastline so samo do neke velikosti

(starosti) pripravljene na spremembo okolja. Pevelike rastline

so manj odporne, saj imajo zaradi prilagajanja novemu okolju

veliko težav. Mnogi, predvsem vrtnarji, pa skušajo varčevati s

substratom in prostorom tako, da izberejo premajhne lončke.

4.

Raje zalivamo večkrat na dan po malem kot enkrat v

velikih količinah. Če rastline zalijemo preveč, lahko

propadejo. Zaradi žeje se lahko tudi povesijo in tako ne preživijo.

Prekomerno zalivanje je vedno nevarnejše kot nekoliko

bolj suhe rastline.

5.

V stanovanju na oknu sicer temperaturo težko nadziramo.

Kljub temu svetujem, da naj bodo sadike raje

bolj na hladnem kakor na preveč toplem. Hlad namreč naredi

čvrsto, čokato, odporno sadiko, toplota pa razvajeno, potegnjeno,

mehko in nežno sadiko, ki bo presajanje na prosto

vedno težje prenesla.

6.

Spomladi se sonce včasih poslovi za nekaj dni ali

celo tednov. V tem času rastline zaradi pomanjkanja

svetlobe rastejo počasi. Mnogi začnejo prostor s sadikami

zato bolj ogrevati ali rastline celo dognojevati. Zapomnite si,

da to ne gre. Ko delamo sadike zase, je najpomembnejše,

da vzgojimo čvrste, odporne in zdrave sadike, ne pa, da jih

vzgojimo čim hitreje. Zato v primeru dolgotrajnega oblačnega,

temnega vremena temperature v prostoru, kjer so sadike,

znižamo, zmanjšamo zalivanje in seveda v nobenem primeru

Multiplošče in setvene plošče iz mehke palstike.

Mnogi se sploh ne zavedajo, kako enostavna je ta zadeva, najbolj

pomembni so v bistvu dobri pogoji pri vzgoji in primerno ZA-

LIVANJE. Za pridelavo potrebujemo primerne setvene plošče.

Če bomo sadike pridelovali skupaj, bo uporaba setvenih plošč

lažja. Pozamo dvoje različnih setvenih plošč – prve uporabljamo

za sejanje rastlin, ki jih pikiramo, druge, ki jim sicer rečemo

multiplošče, pa so v bistvu platoji, sestavljeni iz več lončkov. Premer

(velikost) le-teh je seveda različen. S temi ploščami je veliko

lažje ravnati kakor s posameznimi lončki. Sama imam raje tiste

iz stiropora, saj so trdne in jih veliko lažje prenašamo. Če pridelujemo

sadike na oknih, jih kasneje, ko se zunaj dovolj ogreje,

podnevi prenašamo na prosto, ponoči pa nazaj na toplo.

Pikiranje

Za vzgojo sadik nekaterih zelenjadnic je zelo priporočeno pikiranje.

Nekoč smo pikirali skoraj vse rastline, ki prenašajo presajanje.

Ker sadik s koreninsko grudo nismo poznali, drugih rastlin

18 Biobrazda

sploh nismo sejali za sadike. Pikiranje pomeni presajanje izredno

majhne sadike.

S pikiranjem dosežemo močnejši in gostejši koreninski sistem.

Ko je rastlina majhna, namreč vedno rahlo poškodujemo koreniko,

s tem pa povzročimo razraščanje stranskih korenin. Danes

pikiramo samo nekatere rastline, predvsem plodovke, nekatere

cvetlice in dišavnice. Pri paradižniku, papriki in jajčevcu s pravilnim

pikiranjem koreninski sistem še dodatno povečamo. Ker

imajo zmožnost tvorjenja stranskih korenin tudi na steblu, jih pikiramo

in kasneje tudi sadimo globlje, kakor so rasle do tedaj.

Pikiramo jih čisto do kličnih listov. Tako bo imela kasneje rastlina

globok koreninski sistem, ki bo v globini lažje in hitreje našel

vodo, na voljo pa bo imel tudi več hranil.

Za pikiranje posejemo rastline v setvenico brez lončkov. Nekateri

jih tam posejejo kar povprek, vendar je pikiranje veliko lažje

in hitrejše, če jih posejemo v vrste.

Setveno ploščo, lahko je to tudi korito ali lonček, napolnimo

z zemljo do vrha. Nato si z desko ali ravnilom označimo vrste

(približno 5 cm narazen). V te vrste posejemo semenke dokaj

na gosto, in sicer eno poleg druge. Prekrijemo jih z zemljo, a le

toliko, da so pokrite. Zalijemo jih z raztopino morskih alg, ki jih

dobimo v vseh vrtnih centrih. Setev postavimo na toplo, ni pa

nujno, da je kaj svetlobe. Vse do vznika večina vrtnin namreč

svetlobe ne potrebuje. Takoj ko opazimo vznik, rastline postavimo

na toplo.

Nekaterih rastlin, kot so bučnice, fižol, grah in bob, ne moremo

pikirati, saj presajanja ne prenašajo. Pri drugih, kot so kapusnice,

solatnice in čebulnice, pa pikiranje ni potrebno. Tudi zelišč

in rožic običajno ne pikiramo več, še vedno pa ob razhudnikih

pikiramo tudi zeleno. Te ne smemo saditi globlje, kakor je rasla

do sedaj.

Če ne bomo pikirali, takoj izberemo ustrezno velikost lončkov.

Tudi te napolnimo povsem do vrha in zemljo rahlo potlačimo.

Nato v vsak lonček posejemo eno ali več semenk. Pri zeliščih

in rožicah vedno posejemo več semenk, saj želimo gosto sadiko,

torej več rastlin v grmičku. Solatnice in kapusnice posejemo

tako, da je v vsakem lončku samo eno seme ali največ dve, kasneje

pa eno rastlino odščipnemo. Pri poru in čebuli lahko obe

vznikli rastlini pustimo in ju raztrgamo šele ob presajanju na stalno

mesto. Več rastlin naj bo tudi pri grahu (2–3), fižolu (nizek

2–3, visok 5–10) in bobu (2–3).

Pri zeliščih in cvetlicah lahko pomeni ena sadika več rastlin,

tako je sadika močnejša.

Idealna velikost paprike, pripavljene na pikirinje.

Pomembno je, da pikiramo pravi čas. Pogosto opažam, da se

pri nas pikira prepozno. Ko se klična lista (prva lista, ki prideta na

prosto) postavita v vodoravni položaj, med dvema kličnima listoma

pa se pokaže prvi pravi list, je idealen trenutek, da rastline

prvič presadimo. Pri paradižniku, papriki in jajčevcu (razhudnikih)

seveda posadimo vsako rastlinico v svoj lonček, posadimo

pa jih globoko, vse do prvih kličnih listov. Tako dobimo globlji

koreninski sistem pri razviti sadiki. Pri cvetlicah in zeliščih lahko

prepikiramo tudi šop drobnih bilk kot eno sadiko.

Nekatere vrtnine sejemo tako, da

pustimo v eni odprtini eno sadiko.

Več rastlin - ena

sadika.

Biobrazda

19

Biobrazda

Nega sadik

Vsako seme potrebuje za vznik enakomerno temperaturo ponoči

in podnevi, zato rastlinjaki niso primerni, saj se podnevi

preveč segrejejo, ponoči pa jih ne ogrevamo na 30 °C in več.

Razen pri večini zelišč in nekaj cvetlic, ki kalijo na svetlem, lahko

po setvi lončke ali multiplošče postavimo kamor koli, ne glede

na svetlobo, le da je toplo tudi ponoči. Takoj po vzniku setev

prestavimo v rastlinjak ali na okenske police. Idealno je, da tri

dni po vzniku zelo znižamo temperaturo, kar na 15 °C, tako da

stebla rastlin ostanejo čvrsta in kratka. Manj bomo komplicirali

pri vzgoji sadik, bolje bodo rastline uspevale. Poskrbimo za zračen

prostor, zrak pa ne sme biti presuh. Zelo pomembno je, da

prostore tudi zelo zgodaj spomladi redno zračimo. Nekoliko nižje

temperature rastlinam ne bodo škodile, zračna vlaga pa zelo.

Tudi jajčne ovojnice so primerne za vzgojo sadik.

Sadike za začetnike

Sama sicer menim, da sadik ni težko pridelati in da ni enostavnejših

in zahtevnejših rastlin. Je pa res, da so morda za začetek

prezahtevni zelišča in cvetlice, ki jih sejemo zgodaj, npr. lobelije,

verbene, vodenke in salvije. Astre, cinije in ognjič pa za pridelavo

niso zahtevni in se jih lahko lotijo tudi začetniki.

Med vrtninami so zagotovo enostavne plodovke skupaj z bučnicami,

vendar nam mora nekdo pokazati, kako jih pikiramo. Nekje

od aprila naprej so enostavne tudi kapusnice in solatnice.

Prav tako za pridelavo nista zahtevna por in čebula, ki pa ju, če

nimamo rastlinjaka, sejemo nekoliko kasneje.

Z zemljo napolnimo lončke in jo rahlo potlačimo, da preprečimo

kasnejše sesedanje zemlje, predvsem pa morebitne

zračne žepe.

Če ne kompliciramo in če nas ne premami premočno zalivanje in

gnojenje, vzgoja sadik ni težavna. Je pa res, da na okenskih policah

ni vedno tako uspešna kakor v rastlinjaku. Dobro je, da sadike

konec marca in v aprilu ob toplih in sončnih dnevih prenašamo

na prosto, toploljubne pa imamo ponoči še na toplem. Tiste, ki ne

marajo visokih temperatur, lahko imamo zunaj tudi ponoči.

Čebula in por preko sadik.

Brez težav lahko vzgojimo tudi sadike graha, fižola in boba. Tudi

listnati peteršilj ni zahteven.

Če nimamo rastlinjaka, v januarju sejemo samo grah in bob, sicer

pa tudi prve sorte letnih solat. V začetku februarja sejemo

čebulo in por, v sredini februarja pa še jajčevec in konec meseca

papriko. Čeprav večina vrtičkarjev meni drugače, sejemo

paradižnik za pridelovanje na prostem šele v sredini marca, za

pridelavo v rastlinjaku pa v začetku marca. Bučke in kumare sejemo

šele v začetku aprila, enako tudi lubenice in melone, ki jih

na prosto presajamo šele v drugi polovici maja.

Ko je dovolj toplo, se sadike bolje počutijo zunaj na soncu,

toploljubne pa zvečer prenesemo spet na toplo.

20 Biobrazda

Temperature za vzgojo sadik nekaterih zelenjadnic

zelenjadnica optimalna temperatura (ºC) kaljenje čas do sadike

vznik do 1. lista 2–3 listi večja sadika (št. dni) (št. dni)

solata 16–18 14–16 8–12 4–8 3 30–35

por, čebula 20 18 10 10 10 45

endivija 24–26 16–18 14 12 3 30–35

radič 24–26 16–18 14 12 3 30–35

blitva 24–26 16–18 10–14 6–10 3 30–35

paradižnik 24–26 16–18 14–15 10–14 8 60–70

kapusnice 22–24 16–20 14–16 10–14 8 35–45

bučke 25–26 16–18 15–16 15 8 25–28

kumare 22–24 16–18 15–16 15–16 8 20–22

zelena 26 17–18 16–17 14–16 3 60–70

melona 25–26 22–26 16–18 15–16 8 35–38

jajčevec 25–27 18–20 16–18 14–16 8 70–85

lubenica 26–33 18–22 16–18 15–16 8 36–42

paprika 25–27 18–20 16–18 14–16 8 70–85


Primerna velikost celic za sadike (po dr. Osvald, Gojenje sadik vrtnin)

vrsta vrtnine bučke dinje endivija sladki komarček jajčevec kumare lubenice radič

premer celic (cm) 8 6–8 3 3 6–8 6–8 8 3

vrsta vrtnine solata paprika rukola paradižnik šparglji zelena

zelje, ostale

kapusnice

premer celic (cm) 3 6–8 3 6–8 3–4 3–4 4 3

Primerna velikost sadik za presajanje (po dr. Osvald, Gojenje sadik vrtnin)

Vrsta vrtnine Število listov ob presajanju Višina sadike (cm) Premer rozete (cm)

Bučke 2–3 10–12 5–6

Dinje 3–4 10–12 4–5

Endivija 4–5 4–5 4

Sladki komarček 3–4 8–10 5–6

Jajčevec 6–8 16–18 5–6

Kumare 2–3 10–12 3–4

Lubenice 4–5 15–18 5–6

Solata 4–5 4–5 4

Paprika 6–8 16–18 5–6

Rukola 4–5 4–5 3–4

Paradižnik 6–8 12–14 5–6

Špargelj 2–3 8–12 1

Zelena 6–7 8–10 5–6

Zelje 5 8–10 2

Blitva 3–4 6 1–2

Radič 4–5 5–6 5

blitva

Biobrazda

21

Zgodba srecne vrtnarke

Na vrtu sem našla svojo srečo

S kopanjem po zemlji se ukvarjam, odkar vem zase. Moji prvi spomini segajo v čas, ko sem kot majhen deklič

želela pomagati ženskam opleti krompir. Takrat so imeli tu pri nas v tolminskih hribih, kjer je ravnina postavljena

pokonci, malo večje njive kot danes. Obdelava je še ostala ista, ročna, a so si tisti kmetje, ki še vztrajajo, toliko

opomogli, da ima vsak namesto enega kar par sto konjev za pomoč pri oranju.

Vse ženske so že bile na njivi in v hramu

je ostala samo še ena motika. Ostala je

tam z razlogom – bila je največja in najtežja.

Meni pa se je zdela ravno pravšnja

zame. Seveda sem požela pravo salvo

smeha, ko sem se prikazala z motiko, večjo

od mene, vendar me niso nagnali in

so me pustili, da pomagam.

Od takrat je minilo že kar nekaj časa. V

življenju sem delala in delam še mnogo

drugih stvari. Vrtnarjenje pa je hobi, ki

ostaja. Kopanje po zemlji, sejanje in gojenje

zelenjave so dejavnosti, pri katerih

nadvse uživam.

Nisem kmet, v lasti nimam niti enega kvadratnega

metra zemlje, vendar vso zelenjavo

za svojo družino pridelam sama,

pa smo sami dobri jedci. Saj sploh ni

težko. Nekatere stvari pa sem se vseeno

morala naučiti. Pri izbiri semen sem se hitro

navadila, da ni vse zlato, kar se sveti,

in da krasna fotografija na paketu semen

še ne pomeni, da bo pridelek ravno tak.

Izkušnje so me naučile, da je bolje pogledati

k sosedu čez plot in vprašati: »Kaj

pa tebi tako dobro uspeva?« V vsakem

primeru pa nekaj zraste, ko poseješ. Če

ne veš, ali je zrasla zelenjava ali plevel,

potem populiš vse. Kar ponovno zraste,

je definitivno plevel.

Najbolj pomembno pravilo, ki se ga držim,

pa je: nič kemije. Nič hudega, če je

v solati kakšen polž ali na zelju gosenica.

Oni so samo uradni preizkuševalci. Če

so tam, pomeni, da zelenjava še ni toliko

zastrupljena, da je ne bi smeli jesti.

Sploh ni važno, ali je bučka zrasla okoli

ovinka ali naravnost, saj je nisem prijavila

na lepotno tekmovanje. Če ima radič

spodnje liste rumene, bodo pa kokoši

vesele. Ampak če ima soseda lepši fižol,

potem je pa katastrofa. Zanalašč ji ukradem

pet fižolov za seme, pa to še tako,

da me vidi.

Dolgo smo bili bitko z nepovabljenimi

nočnimi gosti. Dokler so to bile samo

srne, se je še dalo. Zdaj ko pa je to pretežno

jelenjad, sem morala zaposliti električnega

pastirja.

Jaz zase pravim, da sem kmet z debelim

krompirjem. To pa zaradi tistega

pregovora o neumnem kmetu in debelem

krompirju. Večkrat mi je katera stvar

uspela bolj po naključju kot pa zaradi

znanja. Pa da ne boste mislili, tudi pri nas

imamo knjižnico, tako na štirih kolesih,

potujočo knjižnico. Sem njena redna obiskovalka

in preberem tudi veliko knjig o

vrtnarstvu in pridelavi zelenjave, ampak

včasih je treba enostavno eksperimentirati.

Da pa imam dolge kable, to pa zna povedati

že vsak mulec. Kljub dolgim kablom

pa mi je uspelo taiste mulce toliko

razvaditi, da ne marajo »umetne solate«

in že zdaj raje pridelujejo svojo. S podobnim

uspehom se ne morem pohvaliti pri

možu. On zelo dobro loči salamo od klobase,

ko ga pošljem na vrt po motovilec,

pa prinese radič.

Letos mi je rdeča pesa izredno dobro

uspela, pa nisem nič drugače delala, razen

tega, da sem imela seme iz svoje pridelave.

Bilo je je veliko več, kot bi jo sama

rabila, pa nisem vedela, komu naj jo dam.

Dala sem celo oglas na Bolho, da podarim

rdečo peso. Nihče se ni oglasil. Na

koncu sta jo le vzela stric in teta. Verjetno

na marsikaterem vrtu v vrhuncu sezone

ostaja zelenjava. Jaz pa tudi drugi vrtnarji

bi te viške z veseljem podarili, samo če bi

vedeli, komu.

Ljudje želimo biti zdravi, srečni in zadovoljni.

Vse odkar sem videla film Skrivnost,

preberem vse, kar dobim na temo

zakona privlačnosti. V teoriji je vse enostavno,

praksa pa se izkaže za težko. Ampak

jaz sem našla to svojo srečo, v vrtu

sem jo našla. Moje najnovejše veselje je

in moja zapuščina bo pridelava semen.

Neverjetno, česa vsega je narava sposobna

– samo če pogledamo primer ene

solate ali zelja. Iz glave zraste celo malo

drevo. O izkušnjah s pridelavo semen pa

vam bom pisala v Zgodbah in prigodah

kmeta z debelim krompirjem (naslov bloga

je mojasemena.blog.siol.net).

Srečka Kovač

22 Biobrazda

Vermikultura, inovativne ideje

in bujna zelenjava

Vermikultura

Piše:

Klemen Božnik,

diplomirani mikrobiolog,

čebelar, zeliščar ...

Pomaga širiti spoznanje,

da »brez mikrobov nam

živeti ni«.

Bojda so že stari Egipčani poznali koristi

deževnikov. Kdo se je prvi lotil vermikompostiranja,

ne bi vedel, še manj pa, kdo

je prvi uporabljal vermikompostni čaj.

Marsikatera žival in tudi mi predelamo

več mase, in to hitreje kot deževnik, a

že nos pove, da je deževnikov iztrebek

drugačen, poseben. Zanimivo bi bilo tudi

izvedeti kaj o bralcih Biobrazde, ki navdušeno

uporabljajo vermikompost in njegov

čaj na svojem vrtu in tako pridelajo zavidanja

vredno sadje in zelenjavo. Verjetno

imamo gnoja vseeno preveč in je prepoceni,

da bi na vrtovih »komplicirali« še z

deževniki. Zaenkrat bo torej treba povprašati

za izkušnje uporabnike iz tujine, ki

za vermikompostni čaj vedo že dlje časa

in ga ne zamenjajo za nič drugega. Prav

vsi moji sogovorniki so bili iz ZDA in dobil

sem vtis, da se tam z vermikompostiranjem

ukvarjajo bolj resno kot mi v Evropi.

Za mnoge so deževniki koristni pomočniki

na vrtu, nekateri iz njih razvijejo resen

posel, nekatere pa deževniki enostavno

povezujejo.

Thomas Tlusty

Thomas živi v Indiani in sodeluje pri dokaj

svežem projektu 'Garden Tower' (vrtni

stolp), katerega sodelavci so predani

socialnemu podjetništvu in samooskrbi.

Njihova inovacija, ki jo tržijo, je t.i. 'Garden

Tower' oziroma vrtni stolp. Le ta na prvi pogled

sicer izgleda kot neka manjša izved-

ba vertikalnega vrta, le kje je tu inovacija

– saj je samo posoda v katero nasujemo

zemljo povrhu pa ima še luknjo v sredi.

Sam vrt v bistvu je sod na nogah z naluknjano

cevjo v sredini, ampak ostale pritikline

so zasnovane zelo premišljeno.

Na robovih ima zareze, v katere posadimo

ali posejemo rastline, poleg tega pa

je zanje prostor tudi na vrhu. Bistvo njihove

ideje pa je predvsem v naluknjani

cevi, ki je speljana skozi sredino od vrha

do dna. Cev ima pokrova na spodnjem

in zgornjem koncu, na zgornjem omogoča

odpiranje in vsuvanje odpadkov,

pokrov pa preprečuje dostop živalim.

Spodnji konec se da opreti, da lahko,

ko se nabere v cevi dovolj vermikomposta,

tega izpraznimo in uporabimo,

hkrati pa naredimo prostor za nove gospodinjske

odpadke. Cev je skozi celotno

globino navrtana, da lahko deževniki

prehajajo med odpadki in zemljo.

V to cev dodamo, ko se nabere nekaj

centimetrov materiala, še deževnike

za kompostiranje in delo za njih in vas

se lahko prične. V vse vertikalne in na

vrhnjo površino lahko zasadimo zelenjavo,

rože, začimbnice…, deževnikom

pa redno privoščimo, kar seveda paše v

vermikompostnik. Deževniki bodo tako

gomazeli po cevi in zemlji ter za rastline,

ki jih gojimo, predelovali odpadno maso

v vermikompost.

Rastline zalivamo od zgoraj, na dnu pa

vodo zbiramo. Ko ta odteče, nastane ne

ravno pravi vermikompostni čaj, ampak

njegov izcedek, ki pa vseeno ni za zliti

proč, ampak še kako koristi rastlinam. Ta

izcedek lahko privoščimo drugim rastlinam

ali pa ponovno nalijemo na vrhu posode,

ko je to potrebno. Poleg odtočne

odprtine ima cev, ki sega do dna, na dnu

tudi pokrov, katerega lahko odpremo in

jo izpraznimo. Kar dobimo je polna posoda

vermikomposta, ki ga lahko koristno

uporabimo, cev pa je pripravljena na

novo količino organskih odpadkov.

Biobrazda

23

Vermikultura

Vrtni stolp je idealen za tiste z malo prostora,

saj na majhni površini omogoča

pridelati znatno količino zelenjave, delo z

njim pa je lažje tudi za tiste z ovirami pri

gibanju. Sistem je izdelan iz plastike živilske

kvalitete, možno ga je reciklirati, za kar

pa je seveda treba biti dovolj ozaveščen,

da ga odvržeš na pravo mesto, če bi bilo

to potrebno. Projekt Garden Tower sega

izven komercialnih okvirov, in tako je postal

tudi del kurikuluma na osnovni in srednji

šoli v mestu Kahku na Havajih, kjer se

bodo lahko učenci in dijaki seznanili tudi s

principom vermikompostiranja in kako koristni

so deževniki. Thomas pravi, da imajo

interes njihov izum ponuditi tudi v EU. Več

o njih si lahko preberete na http://www.

gardentowerproject.com.

Ker je vrtni stolp možno izdelati tudi doma,

se bomo v prihodnji izdaji revije posvetili

izdelavi korak za korakom. Avtorji projekta

pa so svoj dizajn že nadgradili in ponudili

novo izvedbo, ki je poleg glinene barve

dobil še bolj stabilen podstavek, boljše

možnosti za praznjenje vode in komposta,

nadgraditi pa se da še dodatna nadstropja,

da lahko vzgojite še več rastlin.

Larry Hall

G. Larry se ukvarja z deževniki in vermikompostiranjem

že skoraj 50 let, tako

da je na tem področju resnično že prekaljen.

Pri vermikompostiranju uporablja

štiri vrste deževnikov – Eisenia fetida,

Amynthus gracilus, Eudrilus eugeniae in

Eisenia hortensis, malo zaradi radovednosti,

malo pa iz raziskovalne žilice, saj

imajo deževniki različne lastnosti. Tehnika

njegovega vrtnarjenja je poglavje

zase. Tu je zelo inovativen, svojih idej pa

ne skriva, ampak jih rad deli na svojem

kanalu na portalu YouTube (v iskalnik

vpišite »Larry Hall«). Kot lahko vidite na

slikah, je zelenjava, ki jo pridela, izjemna,

to pa po njegovem mnenju ni samo rezultat

uporabe ene tehnike vrtnarjenja,

ampak kombinacije različnih tehnik. Pravi

namreč, da najboljše rezultate prinese

uporaba sajenja v vreče (oglejte si tudi

http://www.growbaggardensystems.

com), vermikomposta in vermikompostnega

čaja. Pri vzgoji posamezne rastline

(npr. solate, kolerabe, kumare ipd.)

uporabi cca. 4-litrsko (1-galonsko) vrečo

iz materiala, ki dobro diha. Več rastlin ali

večje, kot so npr.paradižniki, pa goji tudi

v vrečah večjih volumnov. Vreče postavi

na nepropustno podlago (folijo ali otroški

bazenček), ki služi enostavnemu zalivanju

– vodo preprosto nalijemo v podstavek,

vse ostalo opravi fizika. Substrat

v vrečah je kakovostna zemlja, zgornjo

četrtino vreče pa zaseda vermikompost.

V take vreče potem rastline posadi ali

poseje.

Pomembno je, da vreče dobro dihajo, saj

se korenine zaradi zraka na robu vreče

'premislijo' in obrnejo navznoter.To jih prisili,

da se razrastejo po danem substratu

in ga na ta način maksimalno izkoristijo.

Ker je v substratu tudi vermikompost z

vsemi koristmi, ki jih prinaša in o katerih

smo pisali, je rast res vrhunska.

Vsi, ki imate za vrtnarjenje malo prostora,

si na ta način lahko marsikaj vzgojite na

okenski polici ali celo v sobi pod lučjo. V

večjih vrečah gojijo na ta način tudi koruzo,

paradižnik, fižol, grah ipd. Larryjev

brat si je tako omislil vrt kar na čolnu.

Nobene ovire ni, da si ne bi naredili vreč

za rastline kar sami – vzamete lahko kak

star žakelj ali pa uporabite malo domišljije.

Lahko si jih naredite iz žakljevine, sta-

24 Biobrazda

rih rjuh, geotekstila, filca ipd., hkrati pa prihranite tudi pri vseh

plastičnih lončkih, ki jih drugače kupite.

Larry je na koncu priznal, da ima pri tem načinu vzgoje samo

en problem, ki se ponavlja iz leto v leto – težko najde kak rjav

ali porumenel list, saj so rastline tako lepe. Seveda sem izrazil

dvom, da je vedno vse lepo in prav, sploh če se pojavi tako

leto, kot je bilo letošnje.

Priprava vrta v vrečah morda izgleda kot postavljanje malce

netipičnega ribnika.

Zelenjava, ki jo pridela Larry na svoj način, je izjemna in na

pogled tako lepa, da bi lahko sodila k okrasnim rastlinam.

Remediacija poplavljenih območij

z vermikompostnim čajem

Rezultat rasti kreše na zemlji pred

(levo) in po tretiranjih (desno).

Lansko leto so nas v

večjem delu Slovenije

prizadele poplave.

Tisti, ki so jim poplave

prizanesle z materialno

škodo, pa imajo

vrtove vseeno zelo

namočene. Poplavne

vode lahko s seboj

prinašajo onesnaženja

različnih tipov,

med drugim (mikro)

biološko in pa kemično.

Zelo namočen

teren je že sam po

sebi idealen za razvoj škodljivih mikroorganizmov, v kolikor

pa poplavne vode prinesejo s seboj še onesnaženje, je tako

območje degradirano in zagotovo neprimerno za vrtnarjenje.

Izboljšanje stanja lahko dosežemo prej, kot bi se to zgodilo

po naravni poti, a to zahteva nekaj truda, odvisno od stopnje

onesnaženja. Pri tem glavno breme nosijo mikrobi.

Kaj boste torej pridobili, če poplavljeno območje poškropite

z VKČ? Ker je poln koristnih mikrobov, tako bakterij kot gliv,

se bodo ti zoperstavili neželenim, ki so prišli s poplavnimi vodami.

VKČ je pestra mikrobna združba in mikrobi bodo pomagali

razkrojiti škodljive snovi, ki so bile naplavljene. Prav

tako so mikrobi sposobni snovi, ki se jih ne da razgraditi (npr.

težke kovine), napraviti nedostopne rastlinam in tako rastline

in posledično tudi nas obvarujejo pred njimi.

Kako dolgo in kakšen odmerek je potreben? Sodeč po dostopnih

informacijah se boste v primeru hujšega onesnaženja

morali kar potruditi. Lesinsky in Veverka (2008) sta svoj

poskus izvajala na hudo onesnaženi zemlji in po 12 mesecih

je bil rezultat očiten. V tem času sta tretirala območje, onesnaženo

z odpadki industrije barv za les, sedemkrat z odmerkom

15 litrov na m2. Kako uspešen je bil proces, je vidno

na sliki. Tudi sam bi priporočal večje odmerke kot za običajno

zalivanje, saj onesnažena zemlja ni idealno okolje za koristne

mikrobe. Remediacija poplavljenih območij ni ne enostavna

ne hitra, čeprav bo verjetno v tem letu veliko takšnih obljub.

Če ste v dvomih glede onesnaženosti zemlje, opravite analizo

pri kateri izmed institucij (npr. KIS), ki vam bo dala boljšo

sliko in tudi podlago za nadaljnje ukrepanje.

Vermikultura

Vsi, ki ste vsaj malo navdušeni nad vermikulturo, se pogumno

povežite z ostalimi na družabnih omrežjih, kjer nasvetov in

vzpodbudnih besed ne manjka. Deževniki nevede povezujejo

vedno več ljudi in opominjajo, kako je sožitje lahko bolj nagrajujoče

kot pa golo izkoriščanje prsti in njenih drobnih prebivalcev.

Fotografije: Thomas Tlusty (osebni arhiv), Larry Hall (osebni arhiv)

Vir:

Lesinsky D., Veverka, M. (2008): Ecotoxicity of hydrocarbon-contaminated soil remediated by

vermicompost tea . Lecture and abstract at the international congress CODIS 2008, Solothurn,

Switzerland. p. 307-309.

Vir slike:

Lesinsky D., Veverka, M. (2008): Ecotoxicity of hydrocarbon-contaminated soil remediated by

vermicompost tea . Lecture and abstract at the international congress CODIS 2008, Solothurn,

Switzerland. p. 307-309.

Biobrazda

25

Urbano vrtnarjenje

Iz onkrajevskega vrtička

pozimi na balkon

Lansko zimo smo v družini Konič naredili

zanimiv poskus podaljšanja onkrajevske

sezone vrtnarjenja. Povod je dal

Martin (10 let), ki je v smetarnici našega

bloka našel zapuščen leseni poštni zaboj.

Zdel se mu je tako lep, da nikakor ni

sodil na smetišče. In smo si ga prilastili.

Saša (mama) je zasledila zapis o vrsti zimskega

ohrovta, ki vsebuje veliko zdravju

koristnih mineralov, in je kupila seme.

Jureta (očeta) smo zadolžili, da priskrbi

dve leseni paleti in kupi folijo za bazene.

Marko (5 let) je prevzel vlogo glavnega

pomočnika.

V kot balkona smo položili paleti eno na

drugo in nanju namestili leseni zaboj.

Dno in stranice smo obložili z deset centimetrsko plastjo slame, prek katere smo položili

folijo za bazene. Nastal je manjši »bazen«, ki smo ga napolnili z zemljo. Dizajn je ostal

prvinski, a obljubili smo si, da ga bomo v prihodnje polepšali.

Avgusta smo v lončke sejali seme ohrovta »Red Giant« – Brassica juncea var. rugosa.

Verjetno ne spada med avtohtone sorte, se je pa dobro obnesel. Septembra smo lepe

sadike presadili na gredico. Ohrovt je lepo rasel. Za krompirjeve počitnice smo šli na

daljše potovanje. Ko smo se po celodnevni vožnji z avtomobilom spet znašli doma, in to

pred praznim hladilnikom, smo se spomnili na ohrovt in takrat smo liste prvič porezali.

Skupaj s staro zalogo krompirja smo skuhali najboljšo ohrovtovo juho. Kako se je po

tednu prehranjevanja daleč od doma prilegla domača hrana!

Ohrovt je rasel celo zimo, zunanje liste smo rezali po potrebi. Samo enkrat, v času zmrzali,

so listi pomrznili, kot bi jih požgalo, a so se že naslednji dan spet sami postavili pokonci.

Poleg ohrovta so v gredici prezimovale tudi dišavnice, ki smo jih imeli na Onkraju

(oljčna zel, perujski žajbelj, citronka, peteršilj), in vse so dočakale pomlad. Presadili smo

tudi blitvo, ki pa je rasla veliko manj zagnano kot ohrovt.

Surove liste ohrovta je mama kdaj pa kdaj podtaknila v kakšen smoothie, ampak potem

je vse ostalo njej, ker fantom zelena barva smoothieja in klorofil nista šla preveč po grlu.

Večkrat si je po prihodu iz službe odtrgala nekaj listov (5–6), jih na grobo narezala in na

hitro prepražila na oljčnem olju. Nastala je »posteljica« za prav tako na hitro popečene

šitake. Zelo dobro in hitro pripravljeno. Okus ohrovta je sicer rahlo pikanten, lahko bi

rekli, da spominja na hren. Če ga v juhi ne kuhamo z dovolj krompirja, lahko otroke

njegov ostrejši okus hitro zmoti.

Prilagamo fotografijo in vas vabimo, da skupaj z nami premikate balkonske meje v

vrtnarstvu!

V imenu družine Konič zapisala Saša Mešel Konič

P. S.:

Tisto zimo smo se o našem balkonskem pridelku pogovarjali z onkrajevskimi prijatelji. Hitro

smo prešli na teme, ki na naš poskus vržejo drugačno luč – globalno segrevanje, podnebne

spremembe, vremenske posebnosti v zadnjem času in ne nazadnje, napoved vseh mogočih

katastrof. Morda pred desetletjem ali dvema vrtnarjenje v hudi zimi na balkonu res ne bi bilo izvedljivo,

a človek mora vzeti to, kar pride mimo. Mi smo kljub vsemu zadovoljni – za planet vsak

dan prispevamo po svojih močeh in predvsem skrbimo, da se vrtnarjenja in pridelovanja hrane

učita naša otroka. Upajmo na najboljše!

Onkraj

gradbišča

Projekt skupnostnega urbanega

vrta na degradiranem zemljišču ob

Resljevi ulici v Ljubljani

Onkraj gradbišča se odvija na dolgo zaprtem

gradbišču ob Resljevi ulici v Ljubljani,

ki smo ga v nizu številnih delovnih

akcij spremenili v urbani skupnostni vrt.

Prostor se je začel spreminjati na pobudo

kulturno-umetniškega društva Obrat

26 Biobrazda

Delovna akcija, april 2011. Foto: Suzana Kajba

Urbano vrtnarjenje

Onkraj gradbišča, julij 2011. Foto: Drago Kos

Ob zaključku vsake vrtnarske sezone

organiziramo večjo delovno akcijo, da

pripravimo gredice na zimovanje in novo

vrtnarsko sezono. Letos smo namesto z

novimi kubiki zemlje gredice obogatili z

uležanim hlevskim gnojem Biobrazda.

Foto: Irena Woelle

Ker vrtnarimo na zemljišču, ki ni optimalno za vrtnarjenje in kamor smo morali

zemljo za gredice navoziti, so se mnogi udeleženci kar hitro ogreli za

eksperimentiranje s principi permakulture. Foto: arhiv Obrat

avgusta 2010 kot del spremljevalnega

programa kulturnega festivala Mladi levi

Vrt mimo grede v organizaciji zavoda

Bunker. Po prvih srečanjih pobudnikov

z okoliškimi stanovalci je hitro postalo

jasno, da bodo na mirujočem gradbišču

zrasli vrtički. Nekdaj zapuščeno in zasmeteno

mirujoče gradbišče je danes

prikupen zeleni prostor, namenjen vrtnarjenju,

druženju, ekologiji, izobraževanju

in kulturi. Trenutno na Onkraj gradbišča

okoli 100 udeležencev obdeluje

okoli 40 vrtičkov in sodeluje pri raznih

skupnostnih (sestanki, delovne akcije,

druženja ipd.) in javnih dogodkih. Na Onkraj

gradbišča se tako odvijajo občasne

delavnice ekološkega vrtnarjenja; predavanja

in pogovori, ki sežejo od sveta

mikroorganizmov do urbanizma; izobraževalni

prostočasni program za otroke

Na divje, kjer otroci pod vodstvom vrtičkarke

in arhitektke Nine Vastl raziskujejo

sobivanje z naravo v mestu; od maja do

septembra organiziramo vodene oglede

vrta ter redne tedenske odprte termine,

v katerih je skupnostni vrt dostopen

vsem zainteresiranim; v letu 2014 pa smo

se priključili tudi vrtnemu festivalu Chelsea

Fringe z delavnico kompostiranja z

deževniki.

Onkraj gradbišča tako že četrto leto testira

in predstavlja potenciale mestnih

degradiranih območij in njihovega prevrednotenja

s skupnostnimi akcijami ter

spodbuja skupnostno urbano in ekološko

vrtnarjenje. Pomen skupnostnega

vrta se je potrdil ne le v večanju samooskrbnosti

(te je na naših malih gredicah

in ob požrešnih lazarjih bolj za vtis), temveč

tudi v učenju sobivanja in povezovanju

lokalnega prebivalstva. Kot je zapisala

raziskovalka urbanega vrtnarjenja

Elke Krasny: usodo praznega zemljišča

sproži seme.

Lastnik zemljišča: Mestna občina Ljubljana – z lastnikom

zemljišča imamo sklenjeno pogodbo o začasni

brezplačni rabi zemljišča, za podaljšanje katere zaprošamo

iz leta v leto.

Trajanje: 2010–

Več: http://onkrajgradbisca.wordpress.com/

Risba: Vlado Gudac

Biobrazda

27

Zeolit

Naravni zeolit

Minerali iz nahajališča Zaloška Gorica so naravnega izvora (lava iz vulkana Smrekovec, ohlajena v

morju) in so nastali v geološkem obdobju terciarja (pred 30 milijoni let). Ti dodatki zemljinam sodijo po

mineralni sestavi v skupino alumosilikatov, ki jih sestavaljata minerala klinoptilolit in montmorillonit.

Zeolit je eden zelo redkih naravnih mineralov z naravnim negativnim

nabojem. Ima lastnost, da nase veže strupe, ostanke pesticidov

in težkih kovin, ki imajo pozitivni naboj.

Razen alumosilikatov vsebuje zeolit še številne okside silicija, kalija,

kalcija, magnezija, mangana, natrija, železa ...

Zeolit med drugim zadržuje dušikove spojine (selektivna adsorbcija

dušika).

Naravna vulkanska kamenina zeolit se uporablja v kmetijstvu, vrtnarstvu,

poljedeljstvu, vinogradništvu in sadjarstvu. Učinkovit je

predvsem zaradi kemijske in mineralne sestave, velike notranje

površine in mrežaste (skeletaste) zgradbe, ki v prvi fazi omogoča

vezavo, v drugi fazi pa oddajanje hranljivih snovi in vode.

Kako deluje?

Pomembna lastnost zeolita je postopno sproščanje elementov

rastlinske hrane. Zeolit lahko zadrži topne snovi, jih veže in nevtralizira

(ima nevtralizacijsko vrednost) ter je rastlinam in mikroorganizmom

vedno na razpolago. Zeolit je torej posredovalec in

shranjevalec hranljivih snovi v talnih plasteh, istočasno pa preprečuje,

da bi se le-te izprale v globlje plasti, kjer bi bile rastlinam

nedostopne, ali pa bi prišlo do onesnaževanja podtalnice.

Z uporabo naravnega zeolita sledimo ciljem biološke proizvodnje,

saj zeolit:

• povečuje rodovitnost in biološko aktivnost tal na naraven in

okolju prijazen način,

• zadržuje vodo in vlago ter jo sprošča po potrebi,

• odstranjuje nitrate, težke kovine in strupene snovi,

• zmanjšuje kislost tal (nevtralizacija),

• preprečuje izpiranje hranljivih snovi v podtalnico (poveča kvaliteto

in količino pridelka),

• ščiti okolje in ohranja čisto vodo.

Kako ga uporabljamo?

Pri redni uporabi zeolita dodajamo 100–500 g na m2 letno. Pri

kislih tleh oz. pri prvem dodajanju uporabimo 500–1000 g zeolita

na m2. Zeolit je zelo učinkovit pri odstranjevanju nadležnih mahov.

Dodajamo ga glede na razraščenost mahu, po navadi do 1000 g

na m2, kar po potrebi večkrat ponovimo.

Zeolit je uporaben tudi pri zatiranju rdečih polžev, saj jim odvzame

vlago in jih izsuši. Zeolit je koristno dodajati domačemu kompostu

ob zračenju, in sicer do 10 kg na kubični meter komposta v obliki

slojev z 10–20 cm razmaka. Zeolit v tem primeru deluje kot fertilizator

– pospešuje kompostiranje, prav tako pa zmanjšuje neprijetne

vonjave pri gnitju.

Robi Pernovšek

28 Biobrazda

Namigi za zeleno pomlad

Letnemu času primerno zasajen vhodni prostor naredi na nas prvi vtis, pa naj gre za gredico,

lonec, korita ali dovozno pot.

Okrasni vrt

Pomembno je, da vemo, ali smo jeseni

zasadili sorte, ki so trajnice (npr. iskrivke,

hebe, trajna resa, sedumi), dvoletnice (npr.

mačeha, belis) ali enoletnice, ki ne prezimijo

(npr. okrasni ohrovt).

Najpogosteje še vedno zasajamo najrazličnejše

sorte mačeh, ki so dvoletnice,

kar pomeni, da cvetijo jeseni, preživijo

zimo in nadaljujejo s cvetenjem naslednje

leto, običajno do aprila, takrat jih tudi zamenjamo

z drugimi sezonskimi rastlinami.

Mačehe z drobnimi cvetovi so zadnje čase

precej priljubljene, predvsem zaradi bujne

rasti, cvetenja, ki ne preneha, prav tako pa

spomladi izgledajo lepše kot velikocvetne

vrste. Pri mačehah moramo počistiti cvetove,

odstraniti porjavele liste in semena,

druge nege pa mačehe ne potrebujejo.

Če smo jih kombinirali z jesenskim resjem

ali iskrivkami, potem jesensko reso odstranimo

in jo po želji nadomestimo s cvetočimi

primulami, ranunculami ali drugimi sezonskimi

rastlinami.

Pri iskrivkah ali ognjenem dežju, kot jim

mnogi pravijo, moramo z roko dvigniti

zdrave liste in pogledati, ali so pod zdravimi

listi kakšni črni, segniti listi – te odstranimo,

da lahko rastlina razvije nove, zdrave

in bujne liste, ki bodo barvni okras vse leto.

Če smo v jesensko zasaditev dodali grmovnico

in so veje na izgled spomladi

suhe, je nikar ne zavržimo.

Suhe veje na rastlini obrežemo in počakamo

do daljše otoplitve, saj bo rastlina morda

pognala nove brste.

Ali so veje bisernika v nasadu, ki zgleda

posušen, suhe, preverimo z rezjo. Počakamo

še kak teden ali dva, saj se velikokrat

izkaže, da so pomrznili le zgornji deli vej,

kar pa pomeni, da bo grm ponovno ozelenel.

Tudi pri zasaditvah s travami moramo vedeti,

ali smo zasadili trajne ali enoletne

rastline, le tako jim lahko spomladi nudimo

pravilno nego. Zasaditve skoraj ni več

brez bujno rastočih ali vertikalno štrlečih

šopov trav, med poplavo vrst moramo izbrati

takšno sorto, ki bo primerna za velikost

in lego našega prostora. Pravilo, ki ga

upoštevamo pri vseh sortah trav, je, da jih

režemo in čistimo spomladi, tam nekje v

marcu, ko že začnejo s ponovno vegetacijo.

S tem ko travni šop odrežemo že jeseni,

odstranimo rastlinino naravno zaščito pred

pozebo in jo tako izpostavimo neugodnim

vremenskim vplivom.

Zimzelene rastline radi uporabimo zaradi

listov ali iglic, ki ostanejo na rastlini tudi v

zimskih mesecih. Te rastline skoraj ne spremenijo

videza glede na letni čas, vendar to

ne pomeni, da lahko spomladi pozabimo

na njih. Trajno resje, ki začne cveteti v oktobru

in cveti do začetka marca, lahko po

cvetenju prikrajšamo. Tako vzpodbudimo

kompaktnejšo rast in rastlino pomladimo.

Sadike bodo čez leto videti lepše, ne bo

rjavih iglic ali sušenja rastline. Pri ruševju

odstranimo rumene in rjave iglice ter dodamo

dolgoročno gnojilo za iglavce.

Tudi rododendroni in azaleje spadajo med

zimzelene rastline. Običajno jih ne obrezujemo,

izjema so japonski vrtovi, kjer so

azaleje skrbno oblikovane. Spomladi jim

dodamo svež kisel substrat in po potrebi

dognojimo, pregledamo rastline in izrežemo

suhe ali polomljene veje.

Tekst in fotografije: Tina Tement

Biobrazda

29

Predstavljamo ekoloske kmetije

Zabojčki iz Vipavske doline

Tina Gajšek in Peter Studen v Šmarju na Vipavskem nista domačina. Tja sta se preselila pred tremi leti, potem

ko sta nekaj časa iskala kraj, kjer bosta imela čim boljše pogoje za življenje in delo, ki sta si ga izbrala. »V ta kraj

naju je pripeljal splet naključij. Imela sva še nekaj drugih opcij v Goriških Brdih, vendar sva se odločila za Šmarje

zaradi bližine Ljubljane, pa tudi zato, ker tukaj lahko sodelujeva še z drugimi kmetijami, kar se nama zdi ključnega

pomena.« Njuna mikrokmetija šteje skupaj 1,5 hektara obdelovalnih površin. Peter kmetuje že od malega, po

stroki je sicer elektronik, a izhaja iz kmečke ljubljanske družine, ki je bila 1997 oz. 1998 ena prvih s svojo stojnico

ekoloških pridelkov, ko se je ta način pridelave pri nas začel uveljavljati. Tina prihaja iz Celja, končala je študij

kmetijstva, vendar priznava, da ti teorija niti slučajno ne more dati tega, kar ti da praksa.

Kaj vse pridelate, ali morda bolje, česa se še niste lotili?

Tina: Pridelava praktično vso zelenjavo, tudi manj znane zelenjadnice,

recimo sladkorni grah, bob, okro, sladki krompir,

topinambur … Jeseni imamo vse kapusnice, tudi manj znane,

kot sta pak-choi in tat-soi. Imava tudi nekaj zelišč, le sadnega

drevja zaenkrat še nimava, na tem področju zabojčke dopolnjuje

kmetija Ipavec.

Peter: Pridelava toliko, kolikor lahko prodava. In pridelujeva

vse, kar lahko prodava. Če bo povpraševanje po čem novem,

se bova lotila tudi tistega.

Kako izgleda vajin povprečen delovni dan?

Peter: Prilagajamo se vremenu. Če je lepo, delava, kolikor lahko,

če je dež, delava kaj drugega, v rastlinjaku na primer ali v

kleti, če je vroče, čez dan počivava in potem delava do sončnega

zahoda ... Če je dež, je oteženo delo s stroji, vendar pri

nas tako ali tako delamo večinoma ročno.

Pot od pridelovalca do odjemalca naj bi bila čim krajša. Kako

dolga je ta pot pri vas?

Tina: V našem primeru je to pot od tukaj do Ljubljane oz. do

Nove Gorice. Zjutraj ali dan prej so pridelki pobrani, nato jih

spakirava in najkasneje popoldne dostaviva.

Kako sta prišla od ideje za ekološko kmetovanje do ideje za

partnersko kmetijstvo?

Tina: V tistem času, ko sem se preselila k Petru v Ljubljano na

njihovo kmetijo, je Boris Fras, predsednik ekološke zveze Slovenije,

organiziral okroglo mizo na temo partnerskega kmetijstva

in povabil francoska predstavnika. Tako smo iz prve roke

izvedeli, kako potekajo takšni sistemi, ki imajo pri njih bistveno

več socialne note. Porodila se nama je ideja, da bi se začela s

tem ukvarjati za preživetje in poleg naju se je za ta sistem odločilo

še nekaj ljudi. Tako sva začela. Dve leti sva živela in pridelovala

v Ljubljani na kmetiji Studen, zdaj teče že tretjo leto,

odkar sva »na svojem«, in skupaj peto leto od pričetka dela z

zabojčki.

Lahko bralcem predstavita, kako izgledajo zabojčki z zelenjavo?

Tina: Zabojčke pripraviva enkrat na teden. So treh velikosti:

mali, srednji in veliki. Midva določiva, kaj bo notri in koliko česa.

Pripraviva jih glede na povpraševanje, vendar povprečno nekje

50–60 zabojčkov na teden. Čez poletje moda nekoliko

manj, jeseni in na zimo pa toliko. Ob dogovorjenem času jih

dostaviva na kmetijo Studen v Obrije pri Ljubljani, kamor jih

pridejo ljudje iskat.

Kako je pozimi z zabojčki?

Peter: Obdelujeva 1,5 hektara na več mikrolokacijah, ki imajo

tudi različne lege in so zaradi tega primerne za gojenje različnih

vrtnin ob različnih časih, saj so temperature zelo različne.

Pride do odstopanj tudi do 10 stopinj na primer. Pri nas ni toliko

snega, tako da imamo do božiča zabojčke vsak teden, nato pa

30 Biobrazda

nekoliko redkeje, vse je tudi odvisno od snega oz. od prevoznosti

cest. Vsebino zabojčkov prilagajava, da se kupec tudi

ne naveliča ene in iste zelenjave – in pa seveda, kar imamo, s

tem napolnimo.

Kaj vama več pomeni – biti samooskrben, vedeti, kaj ješ, ali

ne hoditi v službo in biti sam svoj šef?

Tina: Saj to je služba, imam šefa, Petra (smeh).

Peter: Moj šef je pa vreme, ki mi vsak dan določa, kaj bom

delal.

Tina: Biti kmet je prav dobra služba. Dovoljeno je jamrati, tudi

če ti gre dobro. Če ti gre pa slabo, pa se jamra na polno (smeh).

Zabojčki Brevkine svežine prihajajo izpod

Šmarenskih gričev Vipavske doline.

Vsak teden na ekološki kmetiji Brevkina svežina strankam

pripravijo zabojčke sveže zelenjave. Prednosti njihovih

tedenskih zabojčkov so:

- zaradi dogovorjenih količin in vrst pridelkov je cena

nižja kot na eko tržnici,

- tedenska preskrbljenost s svežo lokalno in ekološko

pridelano zelenjavo,

- 100 % sledljivost,

- občutno manj embalaže za varovanje okolja,

- iz prodajne verige se izločijo posredniki – omogočanje

obstoja kmeta in njegove socialne varnosti,

- kupci imate vpliv, kaj kmetje posadijo na njive.

Nedaleč stran, v vasi Šmarje, zaselku Potok, stoji kmetija Ipavec.

Kako med seboj sodelujeta dve ekološki kmetiji? »Pri delu si pomagamo,

če je potrebno, nama posodijo traktor. Oni imajo večinoma

sadje, midva imava zelenjavo, dopolnjujemo se. Skupaj obdelujemo

zelenjavo v rastlinjaku. Včasih tudi dopolnijo zabojčke s

sadjem,« razloži Peter.

Ekološka kmetija Ipavec stoji že dolgo. »Niti ne vemo natančno,

koliko rodov je kmetija stara, se je pa z vsakim rodom malo povečala,«

pove Tanja, 'ta mlada' na kmetiji. »Smo večinoma sadjarsko

vinogradniška kmetija, zadnja tri leta pa se intenzivno ukvarjamo

tudi z ekološko pridelavo zelenjave in pridelavo medu. Marelice,

breskve, kaki, češnje, grozdje in fige so sadje, ki ga lahko dobite

na naši kmetiji. In pa seveda sokove ter vino.«

Je ekološko kmetovanje lahko perspektiva za mlade?

Tanja: Na nek način ja. Je sicer celodnevna služba, ampak si vseeno

sam svoj gospod. Se pa moraš naučiti, da se venomer prilagajaš

naravi; če smo sezono prej vodo iskali, je bilo zadnjo sezono

tudi na našem koncu dežja v izobilju …

Tekst in fotografije: Ana Mrzlikar

Predstavljamo ekoloske kmetije

Mladi z dveh ekoloških kmetij (z leve): Tina in Peter (ekološka

kmetija Brevkina svežina), Tanja, brata Bojan in Mitja Ipavec

(ekološka kmetija Ipavec). »Pri delu si pomagamo, s pridelki se

dopolnjujemo pri povpraševanju,« pravijo.

Biobrazda

31

Nasi zgledi

Vrtnari z dušo in srcem

Trajče Nikoloski je izredno zanimiv človek. Po poreklu Makedonec je v Slovenijo prišel kot študent, se poročil

s Slovenko, ustvaril družino in našel službo. Kot agronom je 23 let delal v Ljubljanskih mlekarnah, zadnjih 15

let delovne dobe pa kot učitelj praktičnega pouka na Srednji vrtnarski šoli v Celju (danes Šola za hortikulturo

in vizualne umetnosti Celje). »Vesel sem, da lahko rečem, da je bila moja služba hobi, za katerega sem bil

tudi plačan. Redkokdo lahko to trdi.« Zaradi drugačnega pogleda na delovne obveznosti, velike vneme in

želje po boljših rezultatih njegovih učencev in delovnega entuziazma, ki je presegel obvezne ure delovnega

urnika, med mnogimi učiteljskimi kolegi ni bil prav dobro sprejet in ti so mu velikokrat hudomušno nagajali.

»Učenci pa so me klicali kar 'očka',« pove. »Še danes jim pomagam, po spletu mi pošljejo kakšno študijsko

gradivo, da ga pregledam ter jim svetujem.« Ob poučevanju se je izobraževal na lastne stroške, končal Biotehniško

fakulteto, magistriral na Fakulteti za management in svojo kariero končal z nazivom svetnik: »Nikoli

mi ni bilo težko dati denarja za izobraževanje. Moje vodilo je bilo vedno: če želiš druge učiti, se moraš vseskozi

tudi sam izobraževati.« Za aktivne upokojenske čase pa dela doktorat iz agronomije.

Trajče Nikoloski, priznani strokovnjak, dolgoletni

pedagog, vrtnar s srcem in dušo ter

veliko znanja. Na področju vrtnarjenja je

napisal ogromno strokovnih prispevkov za

domače in tuje revije, njegovi učbeniki pa

so tudi obvezno gradivo za učence srednje

strokovne šole. Njegov moto se glasi: kdor

podari seme, podari ljubezen. In še nekaj

vam izdamo – obožuje repincelj. Na fotografiji

listi tobaka.

Na njegovih zelenjavnih gredicah najdemo

precej nenavadne rastline – med

njimi jedilni oslez ali bamijo, zemeljski

orešček ali kikiriki, sezam, bombaž,

čičeriko, črni koren in tobak. »V Makedoniji,

kjer sem končal srednjo in višjo

vrtnarsko šolo, je bil velik poudarek na

praktičnem načinu izobraževanja. A že

kot otroci smo nabirali tobak, saj smo

bili majhni in smo tako lažje hodili med

32 Biobrazda

vrstami in nismo lomili listov. Treba je

bilo vstati ob treh zjutraj in začeti nabirati.

Tako zgodaj zato, ker takrat rastlina

izloča najmanj katrana, ki ti sicer čisto

počrni in zlepi roke,« pojasni, zakaj so

mu delovne navade ostale.

Ko je pričel delati kot učitelj v Celju, je

kontaktiral svoje sošolce v Makedoniji,

ki so mu iz semenske banke poslali

ogromno semen, in tako je v Slovenijo

vnesel veliko novih kultur. »Ko je prvič

zrasel kikiriki, sem povabil medije, da so

posneli oddajo, saj je bila to v Sloveniji

na področju vrtičkarstva prava mala senzacija.

Tako se je začelo sodelovanje z

RTV Slovenija in v naslednjih letih smo

posneli več kot sto prispevkov,« pripoveduje.

Še danes o svojih izsledkih in

vrtnarskih izkušnjah občasno poroča na

televizijskih in radijskih oddajah o vrtu.

V svoji karieri se je Trajče veliko ukvarjal

tudi s cepljenjem rastlin iz družine razhudnikov.

Na podlage tobaka, krompirja

in bele buče je cepil paradižnike, paprike,

kumare, lubenice in melone. En tak

poskus je bilo cepljenje paradižnika na

tobak, v dobljenih plodovih pa so analizirali

vsebnost nikotina. »Plod tega

'združka' bi vseboval nikotin in kadilec,

ki bi želel prenehati kaditi, bi tako namesto

nikotinskih obližev zaužil paradižnik.

Sicer pa je bilo bistvo cepljenja rastlina

z eno korenino in dvema različnima

plodovoma. Na primer: spodaj krompir,

zgoraj paradižnik ali pa v tleh topinambur,

zgoraj pa sončnica.«

Trajče zna ogromno povedati tudi o

čebelah, saj že od leta 2000 čebelari.

»Začel sem v šoli, kjer sem skrbel za

šolski čebelnjak in čebelarski krožek,

danes pa imam kar 30 čebeljih družin,«

ponosno pove. Tudi na tem področju je

še danes aktiven, saj hodi po osnovnih

šolah in učencem predstavlja čebelarstvo

v Sloveniji. Pravijo, da zna redkokdo

tako motivirati učence, da zbrano

poslušajo.

Sami vzgajate sadike, katere?

»Z ženo živiva v skoraj sto kvadratov velikem

stanovanju, sinova sta se odselila

in ostala sva sama. Tako da sta zdaj dve

sobi namenjeni vzgoji sadik. Vzgajam

kmečki tobak, latinsko Nicotiana rustika,

ki je na vrtu obvezno posajen po vogalih,

ker je zelo lep okras. Pa jedilni oslez, ki

ima cvet enak kot hibiskus, poleg tega

pa ga lahko ješ v solati, slaščičarska industrija

pa ima rada plodove, ki vsebujejo

lepljivo snov. Sicer pa se uporablja za

priloge in omake. Plodove vlagam na isti

način kot kisle kumarice. Večinoma pa

sadike z ženo kar kupiva, saj stanujeva

blizu tržnice.«

Kakšne prednosti imajo cepljene sadike,

saj so precej dražje od navadnih?

»Res je, da so dražje, sadika cepljenega

paradižnika stane na primer 4,5 evra.

Vendar se pri cepljenih sadikah razvije

močnejši koreninski sistem, kar omogoča

boljše izkoriščanje hranil v globljih

slojih zemlje, rastlina pa doseže višjo

rast. Sadike lahko sadimo na slabša in

degradirana tla. Cepljena rastlina je bolj

odporna na bolezni in škodljivce, kar

zmanjša uporabo kemijskih sredstev za

varstvo rastlin. Sadike so primerne za integrirano

pridelavo.«

Vrtnarite zelo načrtno? Se držite luninega

koledarja?

»Z ženo imava vrt v Borovnici, kjer imava

v najemu nekaj zemljišča za obdelovanje.

Od 700 m2 je polovica vrta. Sadiva

po natančno izdelanem setvenem načrtu,

ki je striktno povezan s kolobarjenjem.

V nekaj letih vrtnarjenja tam sva

ugotovila, katerim vrtninam paše zgornji

del vrta, katerim spodnji, saj imava vrt v

dveh etažah. Žena se strogo drži luninega

koledarja, tako da jo moram včasih na

vrt peljati ob nemogočih časih in v nemogočih

pogojih (smeh).«

Zagotovo ste že imeli bližnje srečanje z

voluharjem?

»Voluharja sem bil včasih vesel. Ko sem

pisal o njem, sem potreboval njegovo

fotografijo in sem ga čakal, da pokuka

ven iz zemlje. Sicer sem ga pa preganjal

na ekološki način – nekajkrat sem ga

pregnal z dimom ali pa sem plastenkam

odrezal dno, narobe obrnjene zakopal v

zemljo in očitno so ga motile vibracije in

zvoki, ki jih je ustvarjal veter, saj je izginil.«

Na poseben način sadite paradižnik. Bi

ga predstavili bralcem?

»To je običajno sajenje v Makedoniji, gre

za sajenje leže. Naredim brazdo, sadiko

položim in jo do prvih listkov zakrijem

s kakovostno, rahlo zemljo. Zraven

pa dam tudi oporo, sadiko zaviham ob

opori, da začne kasneje rasti v višino. Za

paradižnik je namreč znano, da pri vsakem

kolencu takoj naredi korenine. In

verjamem, da se pri sistemu pokončnega

sajenja, ko naredimo globoko luknjo,

zemlja toliko zbije, da sadika potrebuje

več časa, da naredi kvaliteten koreninski

sistem. Pri sajenju leže pa je zemlja rahla

in se to hitreje zgodi.«

Nasi zgledi

Ricinus ali kloštrevec je zelo lepa okrasna rastlina.

Imate rastlinjak?

»Do zdaj svojih vrtnin nisem nič pokrival.

Celo kopreno proti čebulni muhi sem dal

zelo redko. Vendar sem se zaradi zadnje

deževne sezone odločil, da bom drugo

leto tudi 'gradbenik' in bom postavil

manjši rastlinjak. Vsaj za paradižnik, ki ga

letos prvič nisva imela prav nič.«

Pogovarjala se je Ana Mrzlikar

Foto: osebni arhiv

Biobrazda

33

Dnevnik Biobrazde

Nasveti naših strank

Skupaj znamo več

V podjetju Biobrazda iz Dragomerja, kjer imamo že utrjeno lastno blagovno znamko izdelkov za

vrtičkarje, smo leta 2012 praznovali 20-letnico uspešnega poslovanja. Leta in leta v našo trgovinico

- semenarno stranke prinašajo svoje vrtnarske izkušnje in nasvete: kako se spopadati s

škodljivci, kako povečati pridelke, kako negovati rastline, kdaj se lotiti opravil na vrtu … Nasvete

pišemo v poseben zvezek – Dnevnik Biobrazde, zdaj pa jih delimo tudi z vami.

Vabimo tudi vas, bralce, da nam zaupate vaše vrtnarske skrivnosti, in objavili jih bomo v reviji.

Tako si bomo pomagali med sabo. Pošljite jih na revija@biobrazda.si.

Za vsa pričevanja se vam iskreno zahvaljujemo!

ČEBULNA MUHA

Gospa Joži nam je zaupala, kako rastline

ubrani pred čebulno muho. Takoj ko

iz zemlje pogledajo mladi poganjki

čebule, poškropi zemljo z mlekom

(nerazredčeno, 1,6 % mlečne maščobe)

in to ponavlja na 14 dni. Nato doda tudi

rumene plošče proti muhi. Pravi, da je

uspeh zagotovljen.

SOBNE ROŽE

Urška nam izdala recept za čarobno

mešanico za bujno rast sobnih rož:

zmešamo 2 žlici jabolčnega kisa in 1,5 l

vode in zalivamo enkrat na teden.

Čarovnija je zagotovljena.

VOLUHAR

Gospod iz Litije se je uspešno ubranil

voluharja tako, da je steklenico

do polovice zakopal v zemljo. Ko

piha veter, steklenica oddaja

nadležen zvok, ki voluharja očitno

moti. Zdaj ima pred njim mir.

LISTNE UŠI

NA SOBNIH ROŽAH

Okrog lončnice po zgornjem

sloju prsti potresemo janeževa

in koriandrova semena, saj

njihov vonj odganja uši. Ta

nasvet nam je zaupala gospa

Tončka.

34 Biobrazda

Dnevnik Biobrazde

MAČKE IN PSI

Gospod Drago nam je povedal, kako se

je na svojem vrtu rešil nepovabljenih

obiskov mačk in psov. Po vogalih gredic

in mestih, kjer je največkrat zalotil

kosmatince, je posadil sadike vinske rutice

in boreča.

LIMONA – LIMONOVEC

Če želimo imeti dišeče cvetove limone,

moramo pozimi limonovec postaviti na

hladen in svetel prostor, je svetovala

gospa Petra.

GNOJILO

MOLJI

Ni samo sivka tista, ki brani naše

obleke pred molji v omari, nam je

povedala gospa Mojca, ki vsako leto

pripravi obrambo pred molji. Zaupala

nam je svoj recept: v posodici

zdrobimo 3 ali 4 paličice cimeta in ½

skodelice popra v zrnu. Z dobljeno

mešanico napolnimo vrečice iz

blaga, jih zavežemo ali zašijemo in

postavimo v omaro.

Tine iz Nove Gorice je povedal, da

postanega piva, ki ostane po končani

zabavi ali pikniku, nikoli ne zavrže, saj je

pivo odlično gnojilo za rože. Pivo samo

zmeša z vodo in gnojilo je pripravljeno.

POLŽI

Svoje rastlinice na vrtu lahko branite z

zastirko iz praproti ali bezga, ki polžem

preprečuje dostop na vrt. Če boste

dosledni in tedensko menjavali zastirko,

bo rezultat kmalu viden, saj polžev ne

bo več, se je s svojo metodo boja proti

polžem pohvalila gospa Anka.

Biobrazda

35

Sparglji

Špargljev nasad

V prejšnji številki smo vam predstavili nasad ameriških borovnic, ki se nahaja v Češči vasi pri Novem mestu. Na

robu idilične Zaloške kotline nastaja Orehov kotiček, ki bo v prihodnosti poleg borovnic ponujal tudi orehe in

šparglje. Na teh straneh vam bomo predstavili nastajanje manjšega špargljišča. Posebnost špargljišča je v tem,

da je obdelovan ročno in v skladu z biološko pridelavo, torej brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Pri Orehovem

kotičku se trudimo, da sodelujemo z naravo, saj se zavedamo, da sta naše zdravje in prihodnost odvisna od

nas samih in od našega odnosa do nje.

Kaj pravzaprav je špargelj?

Beluš ali špargelj (Asparagus officinalis) je ena prvih vrst pomladne

zelenjave in velja za pravo kulinarično poslastico. Poznamo

bele, zelene in vijolične beluše. Razred zase so seveda divji beluši,

ki pri nas rastejo na Primorskem in ki po vsebnosti hranilinih

snovi daleč presegajo vse gojene vrste belušev. Razlika med barvami

belušev je načeloma le v njihovi vzgoji. Beljeni špargelj ne

pogleda na površje, posledično ne pride do fotosinteze in špargelj

ostane bele barve. Pri pridelavi belih šparglejv jih tako zasujemo

z grebeni zemlje ali pa pokrijemo s folijo. Zeleni in vijolični

beluši pa pokukajo na prosto in se zaradi fotosinteze obarvajo.

Vijolični špargelj velja za pravo poslastico in zdravilno bombo, saj

ima zaradi visoke vsebnosti antociana (ki je tudi odgovoren za vijolično

barvo) visoko antioksidativno moč in celice obvaruje pred

prostimi radikali. Vijolična barva predvsem izstopa pri mladem poganjku,

kasneje pa le-ta ozeleni.

Šparglji dobro denejo mehurju in ledvicam, saj so naravni diuretik.

Vsebujejo ogromno vitaminov in mineralov. Čistijo kri in krepijo

imunski sistem. Poleg tega slovijo kot naravni afrodiziak ... Ali bo

spomladi tudi v vaši kuhinji zadišalo po špargljih? Zaradi odvajalnega

učinka in termične razgradnje nekaterih snovi in spojin velja

poudariti, da bo po špargljih lepo zadišalo le v kuhinji, v stranišču

pa nekoliko manj.

Nastanek špargljišča

Špargljišče je nastalo lani spomladi. Velikost nasada je okoli 500

m2 in predstavlja dopolnilno dejavnost ob vzgoji ameriških borovnic.

Šparglje se sadi spomladi v kanale. Sami smo se odločili

za sajenje enoletnih sadik. Nasad je šele v povojih, prvi pridelek

bomo pobirali šele čez dve leti. Šparglje moramo namreč pustiti,

da razvijejo dober koreninski sistem. To pomeni, da jih prve dve

leti ne režemo in pobiramo spomladi. Šele tretje leto lahko šparglje

pobiramo, in še to samo prvi teden. Četrto leto lahko šparglje

pobiramo prve tri tedne. Po četrtem letu šparglji razvijejo dober

koreninski sistem in so primerni za rezanje celo pomlad.

Nasvet: ob špargljih zelo dobro uspevajo tudi stročnice, zato lahko

prvi dve leti ob šparglje posadimo npr. nizki fižol, saj ta preko

listov veže dušik iz zraka in ga sprošča v zemljo. To špargljem zelo

koristi, mi pa ubijemo dve muhi na en mah in imamo od gredic

koristi tudi prvi dve leti.

Ker je večina špargljišč v Sloveniji večjih od pol hektarja in namenjenih

integrirani pridelavi, smo se odločili, da se projekta lotimo

malce drugače. Po pogovoru s strokovnjakom s področja pridelave

zelenjave in po opravljeni analizi tal smo posadili nasad, katerega

posebnost je, da je dokaj majhen in da ga obdelujemo ročno

in v skladu z ekološko proizvodnjo, torej brez uporabe pesticidov,

herbicidov in umetnih gnojil. Ponavadi špargljišča sodijo v integrirano

pridelavo, torej jih obdelujejo strojno in s povečano uporabo

fitofarmacevtskih sredstev. Naš nasad je sestavljen iz štirih sort

špargljev, treh zelenih in ene vijolične, ki je bolj nova na tržiču in

še ne tako uveljavljena kot ostale.

Postopek sajenja

Za sajenje sadik zelenih in vijoličastih špargljev se izkoplje 40–50

cm širok in 25–30 cm globok kanal, medvrstna razdalja pa naj bo

Založno gnojenje s hlevskim gnojem.

36 Biobrazda

Sparglji

Polaganje špargljev v kanal.

Nasad novembra pripravljen za prezimovanje.

od 1,5 do 2 m. Kot pri ostalih rastlinah tudi pri špargljih poskrbimo

za založno gnojenje s preperelim hlevskim gnojem. Gnoj pomečemo

po dnu kanala in čez nasipamo približno 5 cm debelo plast

prsti. Pazimo, da korenine ne pridejo v direkten stik z gnojem. Če

imamo opravljeno analizo tal (ki v primeru ljubiteljskega vrtnarjenja

ni potrebna), lahko vidimo, kateri mikroelementi so v zemlji pri-

Pravilno položene korenike v kanalu.

Nasad v spomladanskem času.

sotni in katerih primanjkuje. Najpogosteje zemlji primanjkuje fosforja

in kalija, ki ju lahko najdemo v ekoloških naravnih mineralnih

gnojilih. Pazimo, da z gnojenjem ne pretiravamo.

Za sajenje je najbolje uporabiti enoletne sadike, ki jih sadimo v

mesecu marcu in aprilu, ko se tla segrejejo na približno 12 °C. Sadike

na dno jarka polagamo tako, da so brsti na sadiki usmerjeni

v smeri vrste oziroma vzdolž jarka (brsti rastejo v vrsti, kar je vidno

tudi po ostankih lanskoletnih poganjkov). Sadikam ne prirezujemo

korenin, razdalja v kanalu naj bo približno 25 cm. Po sajenju

jih takoj prekrijemo s prstjo, vendar ne debeleje kot 10 cm. Sadilni

jarek dokončno zasujemo šele v pozni jeseni, po končani rasti in

pred prezimljanjem špargljev.

Konec novembra se nadzemni deli špargljev obarvajo rjavo in se

večinoma posušijo. Takrat je čas, da nadzemne dele porežemo

pri tleh in jih zažgemo, da preprečimo širjenje bolezni. Po spravilu

jih zopet nekoliko pognojimo in dodamo nekaj zemlje, povrhnjico

nad kanali površinsko zrahljamo z motiko, grabljami ali motokultivatorjem,

pri tem pa pazimo, da ne rahljamo pregloboko in

Nasad sredi poletja v simbiozi z nizkim fižolom.

Biobrazda

37

Sparglji

potegnemo ali poškodujemo korenin. Medvrstne prostore lahko

prekrijemo z raznimi folijami ali slamo, da preprečimo razraščanje

trave in plevela. Pri nas smo se odločili, da bo na medvrstnih prostorih

rasla trava, ki jo bomo kosili s parkovnim traktorjem.

Zanimivost! Včasih je špargelj rasel na vrtu naših babic. Ker večinoma

niso vedeli, da so šparglji zelo zdravi in se jih lahko uporabi

v kuhinji, so jih uporabljali za šopke ob dnevu spomina na mrtve.

Da ohranjamo našo pogansko preteklost in cenimo rastlino v vsej

svoji lepoti, lahko naše grobove novembra okrasimo tudi z nekaj

vejicami šparglja.

Na kaj moramo biti pozorni?

Šparglji so rastline, ki ne prenašajo podtalne vode, zato se moramo

najprej prepričati, ali na vrtu, kjer jih bomo sadili, stojijo luže

in voda ob močnejših nalivih in moči. Lansko poletje je bilo idealno

za spremljanje moče na vrtu, ker se je dobro pokazalo, kje se

podtalna voda dvigne do površja in tam ostane dlje časa.

Špargelj je trajnica, ki na istem mestu raste v obliki grma do 20

let. Spomladi iz brstov na rizomu (korenika ali rizom je podzemno

rastlinsko steblo, iz katerega izraščajo nadomestne korenine)

poženejo mladi poganjki, ki jih pobiramo. V prvem letu se razvije

do šest poganjkov s koreninami. Jeseni se oblikuje dobro razvit

brst ali popek, v katerem so shranjene rezervne snovi za rast

mladih poganjkov v naslednjem letu. V novembru propadejo zeleni

deli rastline, ki jih odstranimo s košnjo in zažgemo, spomladi

pa iz brstov na rizomu poženejo mladi poganjki, ki jim pravimo

šparglji. Korenine špargljev zrastejo od 1 do 5 m globoko in se

obnavljajo vsaka tri leta, nad temi naslednje leto zrastejo spet

nove, v četrtem letu pa propadejo korenine, ki so se razvile v

prvem letu. S takim razvojem korenin se dviguje celotna rastlina,

zato je treba zelene šparglje saditi do 30 cm globoko, beljene

šparglje pa še globlje.

ŠPARGLJI V KULINARIKI

Kremna juha s šparglji

Na oljčnem olju prepražimo sesekljano čebulo, še bolje šalotko,

nato dodamo na kolobarje narezane šparglje in jušno

zelenjavo. Ko je zelenjava spražena, jo zalijemo z govejo

ali kostno juho, če pa tega nimamo pri roki, uporabimo kar

vodo. Skuhano zelenjavo nato pretlačimo s paličnim mešalnikom,

da dobimo gladko kremno juho. Dodamo še sol in

poper in po želji še belo vino, muškatni orešček ali limonin

sok. Iz kisle smetane, rumenjaka in na drobno narezanega

drobnjaka pripravimo zmes in z njo zgostimo juho. Po tem

juha ne sme več vreti. Kot zakuho uporabimo še vršičke

špargljev, ki smo jih prihranili.

Rižota s šparglji in parmezanom

Na oljčnem olju prepražimo mlado čebulo, narezane šparglje,

svežo rdečo in zeleno papriko, malo sesekljanega česna

in narezan olupljen paradižnik. Dodamo še ščepec soli

in popra, baziliko in malo luštreka. Okus izboljšamo, če dodamo

malce belega vina, ki se dobro poda k jedem iz špargljev.

Nato posebej skuhamo ali zdušimo riž in ga zmešamo s

pripravljeno omako. Pred serviranjem jed posujemo še s

sesekljanim peteršiljem ali svežim drobnjakom. Parmezan

naribamo po želji.

Spomladanska solata iz testenin,

špargljev in popečenega radiča

Testenine skuhamo, odcedimo in ohladimo. Enako storimo

s šparglji. Na krožnik postavimo popečen radič na oljčnem

olju in čez položimo skuhane šparglje. Testenine pripravimo

posebej, in sicer jih zmešamo z oljem, kisom, jogurtom, sesekljano

šalotko, pehtranom, soljo in poprom. Mešanico testenin

nato dodamo na krožnik s šparglji in radičem. Po želji

dodamo še olje, kis in sol ter ostale začimbe.

Orehov kotiček vam želi dober tek!

Matej se čudi stari indijanski sorti gvatemalske koruze,

ki je visoka 5 m, v ozadju pa špargljev nasad.

Matej Župevec in Nežka Polanc

Foto: osebni arhiv

38 Biobrazda

Kaljena pira

Pira je zelo uporabno žito. Lahko pečemo kruh, pecivo, delamo testenine. Pirin rižek uporabljamo za rižote,

solate, priloge itd.

Jejmo zdravo

Anka Černec, Biodinamična kmetija Černec, Biokor d. o. o. Na kmetiji

pridelujejo in prodajajo naravna zeliščna čistila, zeliščno kozmetiko,

čaje in žita. Vsi izdelki so ekološko in Demeter certificirani. Biokmetija s

podjetjem vred je naprodaj! Informacije na 07 30 64 333.

Piše: Anka Černec

Suhi pirini kalčki

Če smo jih nakalili preveč, jih lahko posušimo v sušilnici pri 40 ˚C.

Uporabna je tudi pečica pri najnižji nastaviti na 50 ˚C. Suhi kalčki

so uporabni več mesecev. Sama jih potem zmeljem (take dobite

v trgovinah z zdravo prehrano po 500 g).

Zmleto nakaljeno piro zvečer namočimo. Zjutraj par minut kuhamo

in dodamo različne sestavine, odvisno od tega, kaj imamo in

kaj nam ustreza. Tako imamo hitro pripravljen zdrav zajtrk. Predstavljam

vam primera sladke in slane jedi iz kaljene pire.

Kaljena pira s suhim sadjem

Kuhani kaljeni piri dodamo sol, kvalitetno olje, namočene oreščke,

rozine, brusnice, namočene suhe slive, ingverjev med (v med

naribamo korenino ingverja) in majhne koščke temne čokolade.

Če ne pojemo vsega, ker je zelo nasitno, pri naslednjem obroku

dodamo samo še sadje. Lahko pa oblikujemo tanke polpete in

jih spečemo v pečici. Kot sestavina za malice so uporabni tudi

več dni.

Iz pire pa lahko enostavno pripravimo tudi kalčke. Pripravimo jih

lahko že v treh dneh. Piro dobro operemo, damo za 24 ur v steklen

kozarec in nalijemo toliko vode, da je pira ves čas v vodi.

V teh 24 urah je treba vodo vsaj trikrat zamenjati. Po 24 urah

vodo odlijemo, kozarec pokrijemo z gazo in ga obrnemo, tako da

odteče vsa voda. Vsak dan kalečo piro vsaj dvakrat speremo in

kozarec obrnemo, da ne pride do plesni. Tretji dan lahko kalčke

uporabljamo kot dodatke v solatah, sendvičih itd.

Kaljena pira z zelišči

Kuhani kaljeni piri dodamo zeliščno sol, kvalitetno olje, namočene

oreščke in zeliščni pesto. Uporabimo lahko česen, drobnjak,

peteršilj, zeleno, baziliko, čemaž itd. Če vam kaj ostane za kosilo,

skuhajte zelenjavo in na koncu dodajte kaljeno piro z zelišči.

Tako dobite zelo dobro juho.

Želim vam dober tek in veliko užitka pri pripravi in kombiniranju.

Kaleče seme vsebuje nekajkrat več vitaminov

kot speče zrnje.

Če želimo razumeti pomen kaljenja, moramo poznati vsaj

nekaj osnov. Pri zrnu semenska ovojnica obdaja klični list,

v notranjosti zrna je kalček. Semenska ovojnica in klični list

vsebujeta vse hranilne snovi, ki so potrebne za rast in razvoj

kalčka. Ko zrnje v vodi nabrekne, se vse snovi aktivirajo. Hranilne

snovi se razgradijo, prerazporedijo in nastanejo takšne,

ki so sposobne hraniti rastlino. Tako se hranilna vrednost povečuje.

Množijo se vitamini in encimi, izboljša se prebavljivost

maščob in beljakovin.

Biobrazda

39

Jejmo zdravo

Poznate azijsko

listnato zelenjavo?

Če ste se naveličali tipičnih slovenski zelenjadnic, potem bi vas utegnila zanimati široka paleta azijske listnate zelenjave.

Predvsem so te zelenjadnice zanimive v jesenskem času, ko se dan krajša in je na vrtovih čedalje manj

izbire za v lonec. Prenesejo tudi nekaj stopinj pod ničlo in močno popestrijo domačo kulinariko.

Vsi priporočajo, da uživamo čim več listnate zelenjave, saj ta

vsebuje veliko vitaminov in mineralov, povečuje vsesplošno odpornost,

in če jo jemo surovo ali čim manj obdelano, je prava superhrana

za jesenske in zimske dni. Ker je izbor azijske listnate

zelenjave res širok, okusi pa od milega do pekočega, si upamo

trditi, da je to ena izmed najbolj perspektivnih skupin, ki si zasluži

svoj prostor na njivi ali vrtu.

Pri nas je najbolj poznan pak-choi in tudi na naši kmetiji smo začeli

z njim. Seveda v Aziji, kjer je doma, poznajo mnogo sort, pri nas

se seveda zadovoljimo le z enim njenim predstavnikom. Že takoj

na začetku nas je očaral. Okus je milejši od zelja, spodnji belo

mesnati stebelni listi sočni, široki zeleni listi pa so mehki in malo

spominjajo na blitvo. Lahko odtrgaš celotno rastlino, če pa želiš

imeti rastlino dalj časa, pa se le odtrgava zunanje liste, v srčiki pa

že čakajo novi, ki so še čisto majhni in tesno zaviti.

Če pak-choi glede na rast spominja na blitvo, pa lahko rečemo,

da je tat-soi ena lepa velika rožica. Ima temnejše mesnate liste,

ki rastejo koncentrično okoli središča, raste pa bolj pri tleh. Če

začne rasti v višino, pomeni le eno, in sicer, da se pripravlja na

cvetenje, kar se žal pogosto dogaja. Da nam rastlinice ne bi šle

prehitro v cvet, priporočamo, da si pripravite sadike le za jesensko

setev, saj spomladi temperatura čedalje bolj narašča, obenem pa

se daljšajo dnevi, kar zelo pospeši generativni cikel. Azijski listnati

zelenjavi namreč prija difuzna svetloba, kratki in ne preveč vroči

dnevi. Mi lahko to izkoristimo in si sive dneve popestrimo s super

kulinaričnim doživetjem, ki nam ga ponuja Vzhod.

Na naši eko kmetiji gojimo še namenio in mizuno. Pri obeh odtrgavamo

lističe – na drobno narezani se super ujemajo v najrazličnejših

solatah, popestrijo sendviče, na rahlo podušeni ali na hitro

blanširani pa dajo prilogam edinstveni azijski pridih.

Treba je omeniti še bolj pekoče predstavnike te skupine – red-

-giant, ki dela velike rdeče liste, in choi-sum z veliki zelenimi listi.

Okusi variirajo od hrena do gorčice, se pa njihova ostrina izgublja

z dušenjem.

Golden frills in xi-li-ho sta dva predstavnika z močnim pekočim

okusom po hrenu in preneseta zelo nizke temperature, tudi debelo

snežno odejo, saj xi-li-ho pomeni ''zelen pod snegom''. Tudi v

primeru sodre ali ko dež zamrzne, zanju ni nevarnosti, le pazljivo

se odreže liste in počaka, da se odtalijo.

Tina Gajšek, kmetija Brevkina svežina

Foto: Ana Mrzlikar, arhiv Brevkine svežine

Buča maslenka s tat-soijem

Odlična priloga ali kot hladna solata

1.

2.

3.

4.

5.

Operi bučo maslenko, jo olupi in jo nareži na kocke.

Na čebuli in maščobi jo poduši in dodaj sol.

Čez 15 minut dodaj še listke tat-soija in pusti, da se

nekoliko zmehčajo.

Dodaj še na drobno nasekljan česen in narezano

šalotko.

V jed stresi kup zmletih začimb: garam masalo,

kurkumo in poper. Čisto na koncu dodaj še malo

oljčnega olja.

40 Biobrazda

Slovenska naravna in kulturna dediscina

Butarice

S cvetno nedeljo

prihaja pomlad

Cvetna nedelja je prvi dan tedna pred veliko nočjo. V spomin na Kristusov slovesni pohod v Jeruzalem,

kjer so ljudje iz palmovih vej in zelenja naredili preprogo, po kateri je hodil, nosimo kristjani

na cvetno nedeljo k blagoslovu v šope ali butare povezano pomladansko zelenje. Različno pomladno

zelenje naznanja novo življenje v naravi in je znamenje večnega življenja.

Izdelki in besedilo

Rada Kos, fotografije

Tadej Maligoj.

Vrste zelenja

Katero zelenje in les bodo vešči prsti

sestavili v butaro, je odvisno od gospodinjstva

in regije.

Vsekakor pa ne sme manjkati oljčna

vejica, saj so prav z oljko ljudje pozdravljali

Jezusa. Na Primorskem povežejo

v butaro oljčne vejice, zato imenujejo

cvetno tudi oljčna nedelja.

Butare sestavljajo enoletne leskove

šibe, vrbove veje (rumene, cvetoče ali z

mačicami), srobot, bršljan, vejice pušpana,

ciprese, tise, jelše, brinje z jagodami,

božje drevce, vejice sadnjega drevja,

trs vinske trte in lovor.

Posebno bogat je bil bloški žegen, na

katerem je kar štirinajst vrst zelenja,

med drugim leskova šiba, češnja, hruška,

brinova vejica, bršljan, oljka in

krompir na sredi. Butare po različnih

krajih krasijo še s pomarančami, limonami,

jabolki, trakovi in podobnim.

Posebnost na cvetno nedeljo so ljubljanske

cvetne butarice. So edinstvene

in jih v tujini ne poznajo. Vanje so povezane

vejice brina, pušpana, ciprese,

osrednji del pa sestavljajo prepleteni

leseni oblanci različnih barv.

Naredimo butarico

Na sprehodu naberemo različne veje,

bršljan ali drugo zelenje. Veje, ki še

nimajo zelenih lističev, damo v vazo

z vodo in počakamo, da vzbrstijo ali

vzcvetijo.

Tudi prve znanilce pomladi lahko povežemo

v butarico, ki jo okrasimo s pisanimi

trakovi.

Veliko dobrih zamisli

najdete v reviji

Prostočasnik – reviji

za ustvarjalno preživljanje

prostega časa

in na spletni strani

www.prostocasnik.si.

Biobrazda

41

Biobrazda I Letnik 3 I številka 9 I Januar 2015

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?