preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

freeterritorytrieste.com
from freeterritorytrieste.com More from this publisher
29.11.2014 Views

98 Tommaso Montanari Gradnja ljudskih stanovanj – Od leta 1936, ko je bil zadnji popis prebivalstva, se je {tevilo prebivalstva pove~alo za ve~ kot 20%. @e takrat je bilo gradbeno podro~je v slabih razmerah zaradi pomanjkanja zazidalnih obmo~ij in od tedaj so se gradnje tako reko~ zaustavile. Trenutno imamo 500 bivalnih prostorov, od katerih jih je skoraj 60% v izjemno slabem stanju, 100 dru‘in je prisiljeno ‘iveti skupaj in 20 dru‘in uporablja naklju~na bivali{~a, npr. stare barake in voja{ke utrdbe. Tem razmeram moramo pripisati pogosto raz{irjenost T.B.C. 13 Podobno je opozarjala ob~ina [tarancan: Gradnja teh hi{ je zastala od leta 1936-37, v vmesnem obdobju pa se je prebivalstvo pove~alo za 600 ljudi (od 2415 na 3034, s 654 dru‘inami) in ‘e takrat so bile bivanjske razmere slabe 14 . Poleg infrastruktur nadob~inskega pomena je bila gradnja in obnova stavbnega fonda prva in najnujnej{a naloga, pred katero so bile postavljene ob~inske uprave. Kanalizacija, elektri~no omre‘je, vodna zajetja, vodovodi, pitna voda, javne zgradbe: to je bila osnovna infrastruktura, ki jo je bilo po drugi svetovni vojni potrebno vzpostaviti za potrebe prebivalstva. Skromni denarni viri in {tevilna izredna stanja, zna~ilna za povojno obnovo, ob~inskim prora~unom niso dovoljevala, da bi odgovorili na vse potrebe skupnosti. V nekaterih primerih so dr‘avljani neposredno opravili, ~esar ob~inske uprave niso zmogle. V zaklju~nem obdobju svoje uprave je ZVU na ozemljih, ki so spadala pod tr‘a{ko in gori{ko consko poveljstvo, za~rtala program javnih del, ki je vklju~eval lokalne zavode in v nekaterih ob~inah obsegal tudi na~rtno bonifikacijo in komplekse ljudskih stanovanj. Ob vrnitvi italijanske uprave in ustanovitvi Gori{ke pokrajine je ZVU glede finan~nih ukrepov postopala na dva na~ina: 1) za dela, financirana prek gori{kega Urada za civilno in‘enirstvo, je pustila na razpolago sredstva, ki so bila ‘e nakazana kot predpla~ilo, in s tem omogo~ila nadaljevanje del; 2) za dela, financirana prek tr‘a{kih uradov (Urada za civilno in‘enirstvo in Posebne pisarne za promet), je preklicala finan~ne odobritve in opustila dela na ozemlju Tr‘i~a in Grade‘a. Gori{ka trgovinska zbornica je nekaj mesecev po ustanovitvi Gori{ke pokrajine sestavila enega najpomembnej{ih dokumentov za to podro~je, v katerem je sku{ala podati prvi opis dejavnosti in javnih ukrepov, ki bi pripomogli k re{itvi globoke krize v pokrajini: Ozemlje Gori{ke pokrajine je bilo pred amputacijo, ki jo je do‘ivelo z mirovno pogodbo, razdeljeno na dva dela in izrazito diferencirano v gospodarski strukturi: na skrajnem jugozahodu pokrajine, v ozkem obmo~ju med Gorico, Krminom in Zagrajem so bila koncentrirana vsa pomembnej{a urbana sredi{~a in skoraj vse gospodarske dejavnosti; ostalo obmo~je, s So{ko in Vipavsko dolino, je bilo pribli‘no {estkrat ve~je, a je imelo zelo revno gospodarstvo, prete‘no gozdno-pa{ni{ke narave. […] [ZVU je na prvem obmo~ju] posku{ala s {tevilnimi ukrepi ohraniti ritem in u~inkovitost gospodarskih dejavnosti: od dodatnega financiranja ob~in do ob{irnih programov javnih del, ki so – kljub temu, da niso bili vedno koristni ali nujni – vendar dajali zaposlitev. Samo za zimsko obdobje 1947-1948 je bila za Gori{ko v teku odobritev programa, vrednega dodatni dve milijardi, pribli‘no enak znesek pa {ezatr‘i{ko obmo~je in Grade‘. […] Z zaklju~kom ve~ine javnih del, ki so jih za~eli zavezniki, se je {tevilo brezposelnih pove~alo kot {e nikoli: 14.000 oseb na delovno populacijo 30.000 ljudi 15 . Tak{no zaskrbljujo~e stanje se je torej kazalo dr‘avnim uradnikom, ki jim je bila nalo‘ena uprava ozemlja, ki je pre{lo pod italijansko oblast.

Lokalne uprave na Gori{kem in Tr‘i{kem po drugi svetovni vojni 99 Italijanska dr‘avna uprava. Prefektura in lokalne skupnosti Prefekti, ki so se po drugi svetovni vojni nastanili v Gorici, so izvajali togo in avtoritarno centralizacijo. Tak{no nagnjenje je bilo te‘ko odpraviti, saj je bilo globoko zakoreninjeno v kulturnih vzorcih {irokih podro~ij dr‘avnega aparata in njegovega lokalnega delovanja. Na odnos poklicnih funkcionarjev (ne le prefektov, ampak tudi kvestorjev, oro‘ni{kih poveljnikov in ob~inskih tajnikov) je mo~no vplivala tudi zakoreninjena avtoritarna miselnost, zaradi katere so z nezaupanjem gledali na vse pobude, ki so prihajale od spodaj. Sloj, na katerega so se prefekti in kvestorji redno obra~ali ter usmeritve in interese, katerega so vsaj na videz zastopali, ni bili sestavljen le iz zmerne‘ev in konservativcev, temve~ predvsem iz tistih, ki so se bili pripravljeni pasivno prepustiti vladnim odlo~itvam in se odre~i vsakr{ni kritiki oziroma vsakemu avtonomnemu stali{~u, ki bi oporekalo – ali bi izgledalo, da oporeka – osrednji oblasti, ki so jo na lokalni ravni kot edini utele{ali njeni funkcionarji. S tem smo pri{li do osebnosti, ki je bila pomembna tudi za dogajanje v sosednjem Svobodnem tr‘a{kem ozemlju; gre za Giovannija Palamaro, prvega prefekta obnovljene Gori{ke pokrajine (septembra 1947), ~igar kariera dr‘avnega uradnika bi zaslu‘ila pozorno in podrobno raziskavo. Od leta 1947 do leta 1951 je bil na ~elu gori{ke prefekture, med letoma 1952 in 1953 posebni sekretar v kabinetu Ministrstva za notranje zadeve (ministrstvo je tedaj vodil Amintore Fanfani), leta 1954 pa se je vrnil na ozemlje Julijske krajine kot generalni komisar italijanske vlade za Svobodno tr‘a{ko ozemlje 16 . @e v prvih mesecih je kot gori{ki prefekt za~rtal jasno politi~no usmeritev, ki so ji njegovi nasledniki sledili vse do konca petdesetih let. V prvih poro~ilih, ki jih je med septembrom 1947 in januarjem 1948 po{iljal kabinetu Ministrstva za notranje zadeve, lahko najdemo klju~ne to~ke italijanske uprave v pokrajini. V njih je poro~al 1.) o popolni neu~inkovitosti javnih slu‘b in pokrajinske uprave, ki se je naslanjala le na vire iz obdav~enja; 2.) o stagniranju industrijskega sektorja; 3.) o pove~evanju brezposelnosti (14.000 oseb na 30.000 prebivalcev), zaradi katere je bila polovica prebivalstva brez dela in 4.) o pomanjkanju stanovanj 17 . Prefekt je ob tem opozarjal, da ima novorojena pokrajina zgolj politi~en pomen. O~itno je, da ima ta upravna enota, ki slu‘i kot prava »blazina« med Jugoslavijo in nacionalnim ozemljem, za zdaj izklju~no politi~no podobo, saj ji manjkajo tisti ozemeljski in gospodarski elementi, ki bi ji omogo~ili najskromnej{e pogoje ‘ivljenja 18 . Kmalu zatem, 17. januarja 1948, je prefekt napisal poro~ilo z naslovom Ukrepi v korist Gori{ke pokrajine in ga poslal na predsedni{tvo vlade, na Ministrstvo za notranje zadeve, Zakladno ministrstvo, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za javna dela ter Ministrstvo za kmetijstvo. V njem je prosil za nekatere nujne ukrepe: [e preve~ o~itno je, kak{ne so lahko posledice tak{nega stanja za tako ob~utljiv politi~en prostor. Dosegli smo tolik{no zmanj{anje gospodarskih dejavnosti in tako akuten ob~utek nezadovoljstva, da je absolutno nujno sprejeti ukrepe, tudi izredne narave, ki naj prepre~ijo popolno uni~enje gospodarstva v pokrajini in ponovno vzpostavijo zaupanje ljudi v prihodnost 19 . Predlagani ukrepi so bili na{teti v osmih to~kah: prve tri so zadevale izvajanje in dokon~anje javnih del za obnovo cestne infrastrukture, tudi za za~asno olaj{anje problema brezposelnosti; zelo pomembne pa so bile naslednje {tiri to~ke, saj so opisovale glavne zna~ilnosti kasnej{e dr‘avne uprave na tem ozemlju:

98 Tommaso Montanari<br />

Gradnja ljudskih stanovanj – Od leta 1936, ko je bil zadnji popis prebivalstva, se je {tevilo<br />

prebivalstva pove~alo za ve~ kot 20%. @e takrat je bilo gradbeno podro~je v slabih razmerah zaradi<br />

pomanjkanja zazidalnih obmo~ij in od tedaj so se gradnje tako reko~ zaustavile. Trenutno imamo<br />

500 bivalnih prostorov, od katerih jih je skoraj 60% v izjemno slabem stanju, 100 dru‘in je<br />

prisiljeno ‘iveti skupaj in 20 dru‘in uporablja naklju~na bivali{~a, npr. stare barake in voja{ke<br />

utrdbe. Tem razmeram moramo pripisati pogosto raz{irjenost T.B.C. 13<br />

Podobno je opozarjala ob~ina [tarancan:<br />

Gradnja teh hi{ je zastala od leta 1936-37, v vmesnem obdobju pa se je prebivalstvo pove~alo za<br />

600 ljudi (od 2415 na 3034, s 654 dru‘inami) in ‘e takrat so bile bivanjske razmere slabe 14 .<br />

Poleg infrastruktur nadob~inskega pomena je bila gradnja in obnova stavbnega fonda prva<br />

in najnujnej{a naloga, pred katero so bile postavljene ob~inske uprave. Kanalizacija, elektri~no<br />

omre‘je, vodna zajetja, vodovodi, pitna voda, javne zgradbe: to je bila osnovna infrastruktura,<br />

ki jo je bilo po drugi svetovni vojni potrebno vzpostaviti za potrebe prebivalstva. Skromni<br />

denarni viri in {tevilna izredna stanja, zna~ilna za povojno obnovo, ob~inskim prora~unom niso<br />

dovoljevala, da bi odgovorili na vse potrebe skupnosti. V nekaterih primerih so dr‘avljani<br />

neposredno opravili, ~esar ob~inske uprave niso zmogle.<br />

V zaklju~nem obdobju svoje uprave je ZVU na ozemljih, ki so spadala pod tr‘a{ko in gori{ko<br />

consko poveljstvo, za~rtala program javnih del, ki je vklju~eval lokalne zavode in v nekaterih<br />

ob~inah obsegal tudi na~rtno bonifikacijo in komplekse ljudskih stanovanj. Ob vrnitvi italijanske<br />

uprave in ustanovitvi Gori{ke pokrajine je ZVU glede finan~nih ukrepov postopala na dva<br />

na~ina: 1) za dela, financirana prek gori{kega Urada za civilno in‘enirstvo, je pustila na<br />

razpolago sredstva, ki so bila ‘e nakazana kot predpla~ilo, in s tem omogo~ila nadaljevanje del;<br />

2) za dela, financirana prek tr‘a{kih uradov (Urada za civilno in‘enirstvo in Posebne pisarne za<br />

promet), je preklicala finan~ne odobritve in opustila dela na ozemlju Tr‘i~a in Grade‘a.<br />

Gori{ka trgovinska zbornica je nekaj mesecev po ustanovitvi Gori{ke pokrajine sestavila<br />

enega najpomembnej{ih dokumentov za to podro~je, v katerem je sku{ala podati prvi opis<br />

dejavnosti in javnih ukrepov, ki bi pripomogli k re{itvi globoke krize v pokrajini:<br />

Ozemlje Gori{ke pokrajine je bilo pred amputacijo, ki jo je do‘ivelo z mirovno pogodbo, razdeljeno<br />

na dva dela in izrazito diferencirano v gospodarski strukturi: na skrajnem jugozahodu pokrajine,<br />

v ozkem obmo~ju med Gorico, Krminom in Zagrajem so bila koncentrirana vsa pomembnej{a<br />

urbana sredi{~a in skoraj vse gospodarske dejavnosti; ostalo obmo~je, s So{ko in Vipavsko dolino,<br />

je bilo pribli‘no {estkrat ve~je, a je imelo zelo revno gospodarstvo, prete‘no gozdno-pa{ni{ke<br />

narave. […] [ZVU je na prvem obmo~ju] posku{ala s {tevilnimi ukrepi ohraniti ritem in u~inkovitost<br />

gospodarskih dejavnosti: od dodatnega financiranja ob~in do ob{irnih programov javnih del,<br />

ki so – kljub temu, da niso bili vedno koristni ali nujni – vendar dajali zaposlitev. Samo za zimsko<br />

obdobje 1947-1948 je bila za Gori{ko v teku odobritev programa, vrednega dodatni dve milijardi,<br />

pribli‘no enak znesek pa {ezatr‘i{ko obmo~je in Grade‘. […] Z zaklju~kom ve~ine javnih del, ki<br />

so jih za~eli zavezniki, se je {tevilo brezposelnih pove~alo kot {e nikoli: 14.000 oseb na delovno<br />

populacijo 30.000 ljudi 15 .<br />

Tak{no zaskrbljujo~e stanje se je torej kazalo dr‘avnim uradnikom, ki jim je bila nalo‘ena<br />

uprava ozemlja, ki je pre{lo pod italijansko oblast.

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!