preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

96 Tommaso Montanari
Manifestacije, ki so prevzele izrazit ideolo{ki in politi~en naboj, so potekale ve~inoma pod
vodstvom sindikalnih organizacij, podrejenih Komunisti~ni partiji Julijske krajine. Pogosto so
jih interpretirali (in tudi do‘ivljali) kot podalj{ek revolucionarnega delovanja. [lo je za politi~no
postopanje, ki je dru‘beno revolucijo povezovalo s prevzemom jugoslovanskih aneksionisti~nih
stali{~. Italijanska dr‘ava, oziroma vsaj nekateri strokovnjaki v italijanski upravi, je posku{ala
hude socialne napetosti, ki so nastale zaradi hudega pomanjkanja in se okrepile zaradi odmrznitve
odpu{~anj 10. marca 1946, omejiti izklju~no na nacionalno vpra{anje. Uspeh te operacije
nikakor ni bil zagotovljen: zahteval je pozorno in inteligentno politi~no akcijo, ob znatnih
finan~nih naporih.
Kot bomo videli, so kasneje, po vrnitvi Gorice pod italijansko upravo, to vladno prakso
prevzeli in uveljavili prefekti, ki so bili poslani na to obmo~je: Giovanni Palamara 7 (ki je prevzel
dol‘nosti septembra 1947), Renato De Zerbi, Giacinto Nitri. Z uveljavitvijo mirovne pogodbe,
15. septembra 1945, in ustanovitvijo Gori{ke pokrajine z dekretom 26. decembra 1947 8 , sose
vzpostavili novi odnosi med sredi{~em in obrobjem: med vlado, ki je v obravnavanem obdobju
vztrajala pri tesnih stikih med Ministrstvom za notranje zadeve in prefekturo 9 , ter ob~inskimi
in pokrajinskimi upravnimi organi, ki so bili vpeti v re{evanje pere~ih te‘av (brezposelnosti,
pomanjkanja bivalnih prostorov, dav~ne politike), a tudi v oblikovanje prvih srednjero~nih in
dolgoro~nih projektov javnih del. Poleg tega so ob~ine konec {tiridesetih let pretresale strukturne
spremembe v proizvodnji na kmetijskih obmo~jih, skozi vsa petdeseta leta pa tudi globoka
gospodarska kriza, ki je zajela velike obrate, ki so v preteklih letih vodili industrializacijo
tr‘i{kega obmo~ja.
Iz obravnavanih dokumentov lahko razberemo splo{ni okvir vladnih pobud, ki sta se jih v
prvih povojnih letih (1945-1948) ter v ~asu obnove (1949-1956) lotili Zavezni{ka voja{ka uprava
in kasneje italijanska dr‘ava, njihovo aplikacijo in razvoj na pokrajinskem obmo~ju ter njihovo
izvajanje na ravni in podro~ju ob~inskih uprav.
Nova povojna ureditev (1945-1948). Zavezni{ka voja{ka uprava in lokalne uprave
Poro~ila, ki so jih prefekture po{iljale Ministrstvu za notranje zadeve, predvsem pa mese~na
poro~ila, ki so jih ob~inske uprave po{iljale Zavezni{ki voja{ki upravi in kasneje prefekturam,
nam skupaj z zapisniki ob~inskih in conskih svetov omogo~ajo natan~en vpogled v okoli{~ine, v
katerih so delovali ob~inski organi neposredno po vojni. Dokumenti nam ne nudijo le pregleda
nad vojno {kodo, ampak nam pomagajo razumeti, da so bile povojne razmere na tem obmo~ju
tesno povezane s pomanjkanjem infrastrukture, kar je trajalo in je bilo znano ‘e dlje ~asa.
Spopadanje z lakoto in brezposelnostjo, poru{ene hi{e, dru‘ine, ki so se zatekale k zasilnim
re{itvam (npr. voja{kim utrdbam in barakam), ozra~je nasilja: to so bili prizori, zna~ilni za
celotno obmo~je.
Gospodarsko politiko ZVU, predvsem na pode‘elju, lahko vsaj do prve polovice leta 1946
povzamemo v {tirih klju~nih ciljih: dobava osnovnih dobrin, ohranitev italijanske lokalne
uprave, postopnost pri odpu{~anjih in odobritev denarne podpore industriji. Zavezniki so {ele
kasneje doumeli, da se je z gospodarsko krizo potrebno soo~iti na bolj strukturalni ravni in na
organiziran na~in, saj je bila ta nelo~ljivo povezana s politi~no krizo.
O~em upraviteljev se je stvarnost malih urbanih sredi{~ neposredno po vojni kazala v precej
‘alostni podobi: endemi~na rev{~ina, raz{irjena brezposelnost, pomanjkanje infrastrukture ter
javnih in zasebnih stavbi{~; ~utilo se je tudi pomanjkanje osnovnih dobrin (npr. mleka) in grozil
je razpad sistema zbiranja lokalnih kmetijskih proizvodov v zbirne centre. To stanje ni bilo le