preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Slovenska duhov{~ina v gori{ki nad{kofiji (1918-1954) 71
2. V jugoslovanskem kontekstu je pomembna delna liberalizacija diktature. Pri~ela se je s
sprejetjem ustavnega zakona januarja 1953, ki je ukinjal ustavo iz leta 1946, ukinjal s tem
najstro‘ji centralizem sovjetskega tipa in v prvih idejnih in politi~nih za~etkih »delavskega
samoupravljanja« v notranji, ter »neuvr{~enosti« v zunanji politiki, spro‘il vsaj delno
liberalizacijo partijske diktature 24 .
3. Sredi petdesetih let je bilo na drugi strani ‘e precej utrjeno prepri~anje slovenske in
jugoslovanske partijske elite, da bo socialisti~ni model zmagovit in so t.i. »reakcionarne
sile« (med katerimi je bila na prvem mestu kot re~eno Cerkev) same po sebi prisiljene na
postopno dru‘beno usihanje in nazadnje odmrtje.
Sklep
Na paradoksalen na~in sta si prihod dr. Mihaela Toro{a na mesto administratorja in prihod
Carla Margottija na nad{kofijski sede‘ v Gorico podobna – nobeden od njiju ni vedel, kam
pravzaprav prihaja, kaj ga ~aka in kako zapletene so razmere, ki so izgledale navidezno
preproste.
Nad{kof Margotti je menil, da bo ‘e samo z vztrajanjem pri iskanju kompromisa s politi~no
oblastjo na eni strani in z zahtevo po popolni lojalnosti slovenske in hrva{ke duhov{~ine na
drugi, dosegel umiritev razmer v {kofiji. Pri tem se ni zavedal, da stoji pred problemom, ki ga
do konca svojega {kofovanja ne bo uspel re{iti. Nepremostljive te‘ave so nastale takoj, ko je
ugotovil, da ima pred sabo skupno voljo slovenske duhov{~ine v {kofiji, ki je svojo narodno in
cerkveno funkcijo opravljala v prav posebnem zgodovinskem kontekstu, ki ga nad{kof ni mogel
razumeti. Nazadnje se je Margottijevo {kofovanje kon~alo ne le s popolnim neuspehom njegove
cerkvene politike, temve~{e z razdelitvijo nad{kofije.
Dr. Mihael Toro{ si je svojo vlogo predstavljal na podobno preprost na~in – mo‘nost za
re{itev ve~ine problemov je videl v sodelovanju z dr‘avo, saj naj bi bila to vendar »na{a
jugoslovanska dr‘ava« (kakor se je ne{tetokrat izrazil), dr‘ava, na katero so ~akali 25 let, in ne
glede na re‘im, ki je v njej na oblasti, naj bi z dajanjem cesarju, kar je cesarjevega (in Bogu, kar
je bo‘jega, saj je vendar »vsaka oblast od Boga«, kot se je ve~krat izrazil), lahko ra~unal tudi z
uspe{nim delovanjem Cerkve v novih razmerah. Pri tem se je – kakor nad{kof Carlo Margotti –
temeljno motil, saj o~itno ni razumel, da je kon~ni namen novih oblasti eliminirati vsako sled
katolicizma v slovenski dru‘bi.
Oba je torej ‘e v izhodi{~u spremljala temeljna zmota in napa~na ocena okolja in razmer, oba
sta bila eksperta cerkvenega prava, a sta najbr‘ prav zaradi tega bila ob nastopu funkcij precej
oddaljena od dru‘bene in {e bolj od politi~ne realnosti.
Na drugi strani pa bi za ve~ino primorske duhov{~ine v vsej prvi polovici 20. stoletja ustrezal
nadimek »samouki«. Vedno znova in sproti so se morali opredeljevati do sicer »samoumevnih
resnic«, ki v resnici nikoli niso bile samoumevne... V pol stoletja primorske zgodovine so namre~
izkusili, da civilne oblasti nimajo prav, da tudi nad{kof nima vedno prav, da nazadnje tudi
»ljudstvo« nima prav, da se npr. Sveti o~e lahko zelo moti in da je minus malum, cum grano salis,
itd., vse prepogosto njihovo edino vodilo. Vedno znova so iskali najmanj{e zlo v kvadraturi
kroga.
Zato je danes te‘ko soditi, kaj bi smeli, morali ali mogli narediti npr. Virgilij [~ek, Mihael
Toro{ in mnogi drugi gori{ki in tr‘a{ki slovenski duhovniki. Dr. Mihael Toro{ se je »v igri z
Leviathanom« zna{el deloma iz nacionalnih ~ustev, deloma iz naivnosti, deloma pa zaradi
velike ambicioznosti.