preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

68 Egon Pelikan
izku{nje, pri ~emer (in ne nazadnje) pa tudi polo‘aj v Italiji ni zagotavljal razvoja v smeri
demokracije oziroma ni povsem izklju~eval revolucije in komunizma.
[tevilna gesla, kot na primer »Re‘imi ginejo, vlade se menjajo, domovina ostane« ali »Tito
bo od{el, ostala bo Jugoslavija« in podobna, so bila posledica zadrege v nastalem polo‘aju, v
katerem so priklju~itev Primorske k Jugoslaviji vodili komunisti 11 .
Zgodovinska paradigma je duhov{~ino prisilila v odlo~itev, ki je obsegala vse zgoraj navedene
elemente in jih v trenutku opredelitve strnila v navidezno enotno stali{~e – podporo priklju~itvi
k Jugoslaviji. Primorska duhov{~ina je nastopila enotno ob prihodu zavezni{ke razmejitvene
komisije v Julijsko krajino – skoraj 90% duhovnikov je podpisanih na dveh spomenicah, ki ju je
naslovila na zavezni{ko razmejitveno komisijo 12 .
Dogajanje v jugoslovanskem delu gori{ke nad{kofije po letu 1947 pod apostolskim administratorjem
dr. Mihaelom Toro{em
Za obravnavo ~asa po drugi svetovni vojni in administrativno linijo dr. Mihaela Toro{a na
Gori{kem je potrebno upo{tevati vrsto dejavnikov:
1. Nemogo~e je razumeti dolo~eno mero naivnosti vrste primorskih duhovnikov glede odnosa
jugoslovanskih oblasti do Cerkve, ~e ne upo{tevamo opisanega razvoja v celotnem obdobju
od leta 1918 do 1945.
2. Tudi dr. Mihael Toro{ se o~itno ni zavedal, da se za politiko »palice in koren~ka«, skriva
jasen cilj nove oblasti – lo~iti jugoslovansko Cerkev od Rima.
3. Malokje v Evropi je politi~na policija uporabljala tako rafinirane metode pritiska pri
penetraciji v cerkveno organizacijo kakor prav na Slovenskem.
4. Dejstvo je, da je s temi metodami tajna policija (UDB-a) tudi dejansko brezkompromisno
prodrla v duhovni{ke vrste – vsekakor mnogo bolj, kot je to uspelo policiji fa{isti~nega
re‘ima v ~asu med vojnama.
5. Dr. Mihael Toro{ se je zna{el v zapletenem trikotniku med Vatikanom, navodili, ki jih je
prejemal prek msgr. Hurlyja na eni strani, jugoslovansko {kofovsko konferenco na drugi in
nazadnje komunisti~no oblastjo, ki je od njega zahtevala sadelovanje, mu vsiljevala
okro‘nice, intervencije, oziroma ga izsiljevala – glede namestitev in premestitev
duhovnikov, itn. To so bili elementi, ki so bistveno pogojevali »Toro{evo administrativno
linijo« 13 .
Iz arhivskega gradiva o~itno izhaja, da med primorski duhovniki mnogi niso razumeli, da so
edina organizirana avtonomna dru‘bena organizacija znotraj sistema, ki ~esa takega seveda ni
bil pripravljen trpeti. Nekateri niso razumeli niti tega, da je cerkveni nauk tudi v idejnem smislu
v temeljnem nasprotju z dialekti~nim materializmom in niso razumeli, da v o~eh komunisti~nega
re‘ima kot institucija predstavljajo »steber reakcije«, ki jo je potrebno brezkompromisno
izlo~iti iz socialisti~nega dru‘benega projekta.
Mnogi med njimi so novo oblast, vsaj takoj po osvoboditvi, v resnici sprva dojemali ne le v
okviru misli, da »je vsaka oblast od Boga«, ampak tudi, da je »to kon~no na{a slovenska oblast«
oziroma – ker je bila ve~ina duhov{~ine jugoslovansko usmerjena – »na{a jugoslovanska oblast«.
Za prvega administratorja jugoslovanskega dela gori{ke nad{kofije je bil imenovan dr. Franc
Mo~nik. Njegovo imenovanje sovpada z razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo, ki je 15.
septembra 1947 (na podlagi sklenitve Pari{ke mirovne pogodbe) razpolovila gori{ko nad{kofijo.
Dr. Mo~nik se je dovolj zavedal namenov nove oblasti, pa tudi oblast se je dobro zavedala,