preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Slovenska duhov{~ina v gori{ki nad{kofiji (1918-1954) 67
pomenil kolaboracijo), rapalsko mejo, narodno osvoboditvijo in priklju~itvijo (kar bi pomenilo
odlo~itev za priklju~itev h komunisti~ni dr‘avi) in poslu{nostjo cerkveni hierarhiji (kar bi
pomenilo delovati – oziroma sploh ne delovati – kot so zahtevala navodila cerkvenih oblasti,
nad{kofa Margottija, {kofa Santina itn.).
Primorska duhov{~ina ob koncu vojne
Stali{~a v celotnem katoli{kem taboru na Primorskem so bila na eni strani rezultat omenjenega
ve~ kot polstoletnega zgodovinskega razvoja, na drugi pa izostritve v dilemo »za ali proti«
v aktualnem trenutku, ob koncu vojne.
Zgodovinski razlogi, ki so vodili k opredelitvi za priklju~itev k Jugoslaviji in so bili posledica
dalj{ega ~asovnega obdobja, so bili:
1. Vloga duhov{~ine v nacionalnem gibanju pred prvo svetovno vojno, ki je imela predvsem
na pode‘elju isto~asno izrazito socialen in hkrati nacionalno-emancipacijski predznak.
2. Po prvi svetovni vojni je oster nastop fa{isti~nega re‘ima proti slovenski in hrva{ki
duhov{~ini potisnil klev v opozicijo re‘imu.
3. Odnos Vatikana do prito‘b primorske duhov{~ine je imel na drugi strani za posledico tudi
relativiziranje pape{kih izjav in enciklik o komunizmu.
4. Pri mnogih kr{~anskih socialcih in duhovnikih je ‘e v tridesetih letih opaziti o~iten dvom v
pravilnost vatikanske politike, saj ‘e v tridesetih letih v privatni korespondenci med
duhov{~ino ne manjka neverjetno radikalno kriti~nih stali{~ npr. do osebe pape‘a Pija XI.
Drugo skupino razlogov predstavljajo tisti, ki so nastali v aktualnem trenutku leta 1945:
1. Prvi razlog je bila nedvomno odlo~itev velike ve~ine Primorcev za OF in za priklju~itev k
le-tej. [iroki sloji prebivalstva so se na eni strani plebiscitarno izrekali proti Italiji, a mnogi
tudi za komunizem in ne zgolj za Jugoslavijo. Delovati proti temu razpolo‘enju bi v danih
okoli{~inah za duhov{~ino pomenilo dru‘beno izolacijo.
2. V katoli{kem taboru je kr{~ansko-socialisti~na usmeritev mlade generacije kr{~anskih
socialcev do dolo~ene mere omogo~ala sprejemanje tudi nekaterih socialisti~nih na~el in
teorij marksizma. Mnogi duhovniki so se pri{tevali med kr{~anske socialiste in ob tem
ignorirali dejstvo, da je ne le usmeritev, ampak celo sam términ »kr{~anski socializem«
izrecno prepovedala ‘e pape{ka okro‘nica Quadragesimo anno maja 1931.
3. Med vojno in posebno ob njenem koncu je treba omeniti nasprotno akcijo italijanskega
klera (npr. Antonia Santina, pa tudi drugih), ki se je po kapitulaciji Italije tudi na
mednarodni ravni aktivno vklju~il v prizadevanja za ohranitev rapalske meje. @e to dejstvo
samo je najbr‘ legitimiralo prizadevanja in politi~no anga‘iranje slovenske duhov{~ine v
nasprotni smeri.
4. Glede nacionalne opredelitve duhov{~ine je potrebno upo{tevati aktualno zavest o
klju~nem in po mnenju mnogih tedanjih akterjev neponovljivem zgodovinskem trenutku,
kot ga je formuliral duhovnik Virgil [~ek leta 1945: »Zares edinstvana prilika! Ali zdaj ali
nikoli! Gre za kon~noveljavno usodo Primorske. In ~e nam bodo na konferenci kaj vzeli,
ne bodo vzeli komunisti~ni vladi – ampak Jugoslaviji...« 10 .
Gori{ka duhov{~ina se je ob koncu vojne torej vse bolj nahajala v polo‘aju, ki je bil podoben
razmeram v ~asu re‘ima pod Italijo – seveda s klju~no razliko – da je bilo slovensko ljudstvo na
Primorskem zdaj ve~inoma na strani vse bolj o~itno komunisti~ne oblasti.
Ob koncu vojne se je izbira izostrila v odlo~itev za jugoslovansko dr‘avo in komunisti~ni
re‘im ali italijansko dr‘avo. S to dr‘avo je imela duhov{~ina tedaj ‘e ve~ kot petindvajsetletne