preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

66 Egon Pelikan
pritisk v Rimu s pomo~jo spomenic, odpor zoper lokalno cerkveno hierarhijo, itn. Deklariran
cilj slovenske in hrva{ke duhov{~ine, zdru‘ene v Zboru sve~enikov, je bil ustvarjati pogoje za
odcepitev Julijske krajine od Italije in za njeno priklju~itev h Kraljevini Jugoslaviji. Iredentisti~na
dejavnost je bila financirana iz Kraljevine Jugoslavije prek tajnega fonda pri Zunanjem
ministrstvu, konzulata v Trstu ter fiktivnih podjetij. V tridesetih letih je v Julijski krajini v tem
smislu nedvomno {lo za upor napotku o dajanju »cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je
Bo‘jega«.
Notranja delitev tajne organizacije
Tajna organizacija je imela v vsaki od pokrajin tj. na Tr‘a{kem, Gori{kem, v Istri in v Bene~iji
delo razdeljeno po odsekih. @e sam vrhovni svet, ki je na~eloval organizaciji, je leta 1937 {tel 53
~lanov.
Tajno delovanje je imelo – kot re~eno – zelo jasno deklariran, antifa{isti~ni in iredentisti~ni
zna~aj. To je bilo zavedno delo v smislu oblikovanja nekak{ne »narodnoobrambne cerkve«.
Organizacija, ki je z duhovniki - ~lani tudi fizi~no pokrivala celotno ozemlje Julijske krajine
se je ukvarjala s tajnim tiskanjem in {irjenjem slovenske literature, obve{~anjem evropske
javnosti o polo‘aju manj{ine v Julijski krajini (za kar je v Kongresu evropskih narodnosti skrbel
Engelbert Besednjak), financiranjem {olanja slovenskih dijakov, na~rtnim u~enjem sloven{~ine
pri verouku itd. Njeni sodelavci laiki, in tudi nekateri duhovniki, pa so se ukvarjali tudi s
posredovanjem podatkov voja{ke vohunske narave Kraljevini Jugoslaviji. Leta 1936 je v Zboru
sve~enikov oziroma v Tajni kr{~anskosocialni organizaciji, delovalo 276 slovenskih in hrva{kih
duhovnikov, ki so bili prakti~no (fizi~no) prisotni na celotnem ozemlju Julijske krajine.
Organizacije fa{isti~ni policiji ni uspelo odkriti, policijske preiskave so se vedno znova
sre~evale z vpra{anji ob~utljivih odnosov med »Cerkvijo in dr‘avo«. Paradoksalno, a razumljivo:
delovanja ni bilo mogo~e zatreti, ker je bila Cerkev v preveliki povezanosti z re‘imom.
Iz dokumentov gori{ke kvesture pa je vendar razbrati, da je samo v ~asu od avgusta 1933 do
junija 1934 bilo (samo v gori{ki nad{kofiji!) 31 duhovnikov predvidenih za policijski nadzor,
zasli{anja ali izgon iz province, kar je predstavljalo ve~ kot 10% vse slovenske duhov{~ine v vsej
Julijski krajini, kar pomeni, da je policija najbr‘ marsikaj vedela, a ni nikoli uspela s popolnim
razkritjem organizacije, oblik financiranja iz Jugoslavije itd.
Druga svetovna vojna
Zza~etkom druge svetovne vojne je bila Julijska krajina za politi~ne skupine iz centralne
Slovenije nekak{na terra incognita in vanjo so prihajali predstavniki vseh politi~nih taborov.
Dejstvo je, da si je najve~ji vpliv kmalu pridobila Osvobodilna fronta, ki so ji na~elovali slovenski
komunisti. Kdorkoli, ki bi pri{el na Primorsko leta 1941 s parolo narodne osvoboditve, bi imel
za seboj veliko ve~ino ljudi 9 .
Duhov{~ina se je v tem ~asu dr‘ala ob strani, taka je bila po oktobru 1944 tudi zapoved s strani
hierarhije oziroma nad{kofa Margottija. Engelbert Besednjak pa je kot voditelj kr{~anskosocialne
sredine, potem ko je ugotovil, da je v vseslovenskem prostoru za katoli{ko politiko
polo‘aj – kot se je izrazil »zavo‘en«, lai~ni del svojih privr‘encev leta 1944 pozval k vstopu v
Osvobodilno fronto.
Duhov{~ina v Julijski krajini se je zna{la v trikotniku med antikomunizmom (ki bi v praksi