preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

»Italijanska stranka«: tr‘a{ka Kr{~anska demokracija 53
postala branilka italijanskosti. To je seveda imelo svojo ceno na pastoralnem podro~ju, kar je
bila dodatna v vrsti te‘av, povezanih s procesi nacionalizacije, s katerimi se je tr‘a{ka Cerkev
soo~ala od sredine 19. stoletja in glede katerih dolgo ni znala uskladiti razli~nih pri~akovanj, ki
so jih italijanski in slovenski verniki gojili do cerkvenega vodstva. Na politi~ni ravni pa je
delovanje {kofa Santina Kr{~anski demokraciji omogo~ilo, da je prevzela vodilno vlogo pri
dejavni obrambi italijanske identitete Trsta, kar je bila od zadnjih desetletij 19. stoletja absolutna
strate{ka prioriteta tr‘a{kega italijanskega vodilnega sloja.
V obdobju nem{ke okupacije je {kofijski ordinariat – tako v Trstu kot drugod na italijanskem
polotoku – odigral pomembno in marsikdaj uspe{no vlogo pri za{~iti civilnega prebivalstva in
sicer ravno zato, ker je znal uveljaviti avtoriteto napram oblastem, ne da bi se jim zoperstavil.
Po eni strani je ohranjal tesno mre‘o povezav z italijanskimi predstavniki, ki so bili pripravljeni
sodelovati z Nemci, po drugi strani pa so mnogi duhovniki – podobno kot drugod po Italiji, s
potrebnim kritjem cerkvenih predstojnikov – interpretirali antifa{isti~ne te‘nje katoli{kih
laikov; nekateri izmed njih so celo prevzeli vodilne vloge v italijanskem odporni{kem gibanju.
Tak{en je bil, kot je znano, primer msgr. Edoarda Marzarija, ki se mu upravi~eno pripisuje vrsta
pomembnih zaslug: usmeritev CLN-ja Julijske krajine v njegovih najbolj kriti~nih trenutkih, da
je povezal antifa{izem z italijanskimi nacionalnimi zahtevami 5 ; ustanovitev stranke demokrati~nih
kristjanov in postavitev mostu med generacijami, ki je povezal razli~ne izku{nje skupinice
nekdanjih ~lanov Ljudske stranke in mladine, ki se je formirala pod okriljem Katoli{ke akcije v
~asu fa{izma in {la skozi te‘ko preizku{njo podtalnega boja; postavitev organizacijske mre‘e, ki
je z ustanovitvijo Sindikatov Julijske krajine in ACLI (Associazioni cristiane dei lavoratori italiani
–Kr{~anska zdru‘enja italijanskih delavcev) spojila razli~ne zgodovinske izku{nje iredentizma
v Julijski krajini – npr. Nacionalno ligo (Lega nazionale) – z dru{tvi iz delavskega okolja.
Tudi v zgoraj omenjenih stvarnostih lahko opazimo dolo~ene anomalije glede razmer drugod
v Italiji. Osrednja anomalija je bila odsotnost tiste faze sindikalne enotnosti, ki so jo nekaj let
do‘ivljali drugi italijanski delavci in ki jo je v coni A nadomestilo obdobje izjemno hudih sporov.
Iz tega so izhajale druge posebnosti kot na primer gibanje katoli{kih sindikalnih zdru‘enj ACLI,
ki do leta 1954 dejansko niso uspele prodreti v delavske vrste in so se zato v glavnem osredoto~ale
na socialno pomo~ z nacionalnim predznakom 6 . Ta razse‘nost – posegi v klju~no
podro~je povojne socialne pomo~i in pomo~i istrskim beguncem – bi si zaslu‘ila pozornej{e
obravnave, saj je bila strate{ko pomemben element za izgradnjo demokr{~anskega konsenza;
tudi v tem primeru ob podpori nekaterih sposobnih predstavnikov {kofijske duhov{~ine. V
vsakem primeru je imelo Marzarijevo delovanje titanske razse‘nosti in ni ~udno, da se je v
spomin tr‘a{ke Kr{~anske demokracije vpisalo kot eden njenih ustanovitvenih mitov.
Drugi tak{en ustanovitveni mit je povezan z Giannijem Bartolijem, likom, ki je znal najbolje
interpretirati, kar so tr‘a{ki Italijani, ne le kr{~anski demokrati, pri~akovali od prvega izvoljenega
‘upana povojnega obdobja v fazi, ko je imela ob~ina predvsem nalogo, da zastopa
nacionalne in politi~ne zahteve njenih ob~anov 7 . Bartoli je bil pri tem zelo u~inkovit in je uspel
navezati nase, kar je ostalo od stare liberalno-nacionalne tradicije, vzbuditi precej{njo ljudsko
navdu{enje za svoja dejanja in v dolo~enih trenutkih povezati logiko mno‘ice, ki je bila v tistih
letih osrednji dejavnik politi~ne soudele‘be, s potrebami italijanskih in{titucij, ki so se anga‘irale,
da bi »v Trstu izgradile toliko italijanske stvarnosti, kolikor je mogo~e« 8 .
Zdi se, da so silnice, ki so ob koncu petdesetih let omogo~ile uveljavitev Kr{~anske demokracije
v Trstu, izhajale iz dveh in{titucij, ki so delovale s precej druga~nima slogoma in razli~nimi
pristojnostmi. Prva je bila ob~ina, prostor javnega politi~nega soo~enja, ki ji je na nacionalni in
mednarodni ravni omogo~il pomembno vidnost do te mere, da se je lahko simbolno zoperstavila
prvenstvenemu sede‘u oblasti, ZVU. Druga in{titucija je bila predsedni{tvo cone, vozli{~e