preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

52 Raoul Pupo
demokrat Giovanni Tanasco 2 . Razloge za te premike v politi~nih ravnote‘jih lahko upravi~eno
i{~emo v utrditvi polo‘aja Kr{~anske demokracije, ki ni bila odvisna le od spremenjenih lokalnih
razmer, temve~ tudi od posega italijanske vlade. Ta je bila tedaj ‘e trdno v rokah KD, ki ni ve~
kohabitirala s komunisti in se ji – po 18. aprilu 1948 – ni bilo ve~ potrebno bati preobrata na
politi~nem prizori{~u. Lahko je torej pomembno uveljavljala svoj vpliv v Trstu, ne le prek
diplomatskih kanalov in vztrajnih stikov z lokalnim gospodarstvom, temve~ tudi prek odlo~nih
posegov Pisarne za obmejna obmo~ja (Ufficio per le zone di confine), ki je vsaj v proitalijanskem
delu tr‘a{ke politike igrala vlogo nekak{nega deus ex machina, ~eprav njene vloge zaradi
nedostopnosti virov {e ne moremo pravilno ovrednotiti.
Proces uveljavljanja politi~ne hegemonije Kr{~anske demokracije v Trstu je bil dolgotrajen,
saj se je zaklju~il {ele z volitvami leta 1949. Glavni motor tega procesa, njena narodnoobrambna
dr‘a, pa je bila tudi meja te hegemonije. Kot je namre~ znano, je ve~ina demokr{~anskih
volivcev (tako tr‘a{kih kot istrskih) od stranke zahtevala ohranitev enake vloge tudi po londonskem
memorandumu leta 1954, ko italijanskost Trsta ni bila ve~ resno ogro‘ena. Enake zahteve
so prihajale tudi od mre‘e zavezni{tev v lokalni dru‘bi, ki je omogo~ila demokr{~anski vzpon
na oblast. Napetosti, ki so sledile, so predstavljale lokalno razli~ico splo{nega premika italijanske
politike proti levi sredini; a v Trstu je povezanost protikomunizma z narodnoobrambnim
vpra{anjem dodatno ote‘evala ta prehod. Poleg tega je negibnost tr‘a{ke dru‘be, potem ko je
sprejela vase mno‘ico istrskih beguncev, nosilcev mo~nega naboja nacionalnega antagonizma,
povzro~ila vedno ve~ji razmik med pri~akovanji volilnega telesa na eni in prednostmi, ki si jih
je zastavilo demokr{~ansko vodstvo nove generacije na drugi strani. ^eprav se je levosredinski
strategiji na dolgi rok posre~ila politi~na integracija komunistov, ki so se pred tem sami obsodili
na dolgo obdobje protisistemske sterilnosti, je le-ta ostala krhka in ni pre‘ivela preizkusa
Osimskih sporazumov, ko je zadnji izbruh nacionalnega vpra{anja omogo~il poravnavo ra~unov
znotraj vodilnega razreda Julijske krajine.
To so torej bile glavne zna~ilnosti posebnega polo‘aja Kr{~anske demokracije v Trstu, kakor
so se uveljavile v interpretativni tradiciji. Ni razloga, da bi jih ponovno premislili; potrebno pa
jih je razdelati, saj lahko v nasprotnem primeru anomalije tr‘a{kega primera zasen~ijo globoke
povezave med razmerami v Julijski krajini in splo{nej{o evolucijsko dinamiko stranke demokrati~nih
katolikov.
Kr{~anska demokracija je imela izvorno povsod po Italiji »gib~no« strukturo, saj je lahko
ra~unala na organizacijsko mre‘o katoli{kega gibanja 3 . V Trstu je bila te‘ava v tem, da je bilo
{ibko tudi katoli{ko gibanje, ~eprav je v obdobju med obema vojnama pri{lo do dolo~enega
razvoja katoli{kih organizacij in v nekaterih – predvsem mladinskih – odsekih so se proti koncu
tridesetih let pojavili hudi dvomi vsaj do nekaterih vidikov fa{isti~nega re‘ima. Tudi v Trstu je
med drugo svetovno vojno pri{lo do distanciranja od fa{izma, ki se je med nem{ko okupacijo,
kot marsikje v Italiji, pri nekaterih katoli{kih skupinah razvil v sodelovanje v odporni{kem
gibanju. Kljub temu je lai~ni del katoli{kega gibanja ostal {ibek, tako med vojno kot po njej:
njegovo vlogo je zato na kulturnem, dru‘benem in politi~nem podro~ju prevzela {kofijska
duhov{~ina. Neposredni poseg Cerkve je bil klju~ni element demokr{~anskega uspeha, tako na
podro~ju organizacije kot politi~ne legitimacije. Ta u~inek ponavadi opisujejo kot rezultat dveh
gibanj, enega od zgoraj in drugega od spodaj.
Od zgoraj je bilo odlo~ilno delovanje {kofa Antonia Santina, ki je v Trstu prevzel podobno
vlogo, ki je bila zna~ilna za {kofe v italijanskih krajih pod sovra‘no okupacijo – in sicer vlogo
nekak{nega »defensor civitatis«, ki pa jo je zaradi in{titucionalne posebnosti cone A ohranil {e
celo desetletje 4 . Msgr. Santin je s tem povzro~il pravi preobrat v razmerju med lokalno dru‘bo
in Cerkvijo. Njena vloga je iz obrobne postala osrednja in iz nacionalno sumljive in{titucije je