preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

»Italijanska stranka«: tr‘a{ka Kr{~anska demokracija 51
»Italijanska stranka«: tr‘a{ka Kr{~anska demokracija
Raoul Pupo
9. junija 1945, ko so se jugoslovanske ~ete umaknile iz cone A, je Kr{~anska demokracija
izobesila plakat z napisom »KD terja italijanskost Trsta«. Kr{~anski demokrati so to dejanje
razumeli kot prvi, s simboliko nabit korak k izgradnji politi~ne hegemonije stranke demokrati~nih
katolikov. Stvarnost je verjetno nekoliko bolj zapletena, a ta sodba nedvomno povzema
temeljno prvino demokr{~anske trditve: sposobnost KD, da postane italijanska nacionalna
stranka par excellence, najverodostojnej{i branitelj italijanskosti Trsta v tistih nemirnih letih. To
dejstvo samo po sebi ne bi bilo presenetljivo, ~e ne bi bilo povezano z vrsto posebnosti, zaradi
katerih lahko upravi~eno govorimo o specifi~ni demokr{~anski anomaliji znotraj splo{nej{ega
okvira anomalij, ki so zaznamovale izgradnjo tr‘a{kega politi~nega sistema v prvem desetletju
po drugi svetovni vojni.
Osrednja anomalija je bila seveda uspeh demokr{~anske stranke v okolju brez tradicije
katoli{kega politi~nega anga‘maja in v katerem je bil vpliv Cerkve zgodovinsko obroben. To je
uveljavljeno in utemeljeno mnenje. S to izvorno posebnostjo pa so povezane {e druge, tako iz
obdobja pred demokr{~ansko uveljavitvijo kot po njej. Do te je namre~ pri{lo, kot je znano,
dokaj pozno. V prvih povojnih letih so bili glavni sogovorniki ZVU drugje: predvsem predstavniki
tradicionalnih demokrati~nih politi~nih sil liberalne, mazzinijevske in socialisti~ne
usmeritve. To je znano ‘e iz uveljavljene interpretacije, ki pa pu{~a nekoliko ob strani glavne
razloge za angloameri{ko izbiro, namre~ prostozidarske povezave. Zgovorni so primeri Micheleja
Mianija, Ferdinanda Gandusia in Bruna Fortija: prvi je bil ‘upan med letoma 1945 in 1949;
drugi je bil predsednik sveta cone in protagonist zahtevnih, a neuspe{nih poskusov, da bi
komuniste prepri~ali v sodelovanje z in{titucijami, ki jih je postavila ZVU; tretji je bil predsednik
mestnega sveta 1 .
Prostozidarska prisotnost je tema, ki so jo raziskave povojnega obdobja do sedaj pu{~ale ob
strani. [ele zdaj se pojavljajo prve {tudije, za katere upamo, da bodo razsvetlile vrsto vpra{anj:
recimo usodo dolo~enih segmentov lokalnega vodstvenega razreda, ki so se pojavili med letoma
1945-46 in nato naglo izginili iz prizori{~a (na primer ~lani prvih epuracijskih komisij in prvih
lokalnih skupnosti, ki so jih imenovale zavezni{ke oblasti); ali mre‘o povezav med ZVU upravo
in gospodarskimi krogi Julijske krajine. Ta zgodnja prostozidarska usmeritev ZVU je vsekakor
ve~ kot razumljiva, ~e pomislimo, da so zavezniki v trenutku vzpostavitve lokalne oblasti
potrebovali znane, predvsem pa zaupanja vredne sogovornike (in za ameri{ke ter angle{ke
~astnike je bilo tr‘a{ko prostozidarstvo to vsekakor mnogo bolj od kak{nega politika z vpra{ljivo
podporo ali neznanega {kofa s province), zlasti zaradi nasprotovanja komunistov in {ibkosti
italijanskih sil.
Do sprememb je za~elo prihajati {ele leta 1948, ki je bilo zares prelomno leto v tr‘a{kem
politi~nem ‘ivljenju, ne le zaradi posledic informbirojevskega spora. Na za~etku leta je namre~
kr{~anski demokrat Gino Palutan zamenjal socialista Edmonda Puecherja na polo‘aju predsednika
cone in iz te funkcije ustvaril sredi{~e novih politi~nih in socialno skrbrstvenih pobud,
ki niso {e dovolj raziskane, a so bile gotovo precej pomembne. Nekaj mesecev zatem je sam
Palutan odlo~ilno pripomogel k prepre~itvi namere ZVU, da za predsednika novoustanovljenega
pokrajinskega predstavni{tva imenuje Ferdinanda Gandusia; to mesto je zasedel kr{~anski