preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

472 Deborah Rogoznica
toni rib, ki so ostale v skladi{~u pet dni brez ledu in se posledi~no skvarile 51 . Septembra istega
leta pa se je moralo izvoziti v Trst ve~jo koli~ino rib, ker v tovarnah ni bilo razpolo‘ljive delavne
sile za njihovo predelavo 52 .
Evakuacija tovarni{ke opreme in posledi~no poslab{anje gospodarskih razmer sta zagotovo
vplivala na politi~na stali{~a izolskega »proletariata«, ki se ob izbruhu kominformskega spora
leta 1948 ni postavil v bok jugoslovanske linije. Oblastni organi so sicer v prvi fazi spora kljub
te‘kemu gospodarskemu stanju mo~no zavzeli, da bi zagotovili delovanje tovarni{kih obratov
ali pa priskrbeli izolskemu delavstvu druge oblike zaposlitve. Ob stopnjevanju kritik in odprtem
nasprotovanju projugoslovanski politi~ni liniji so se ob koncu leta 1948 pri~ele izvajati ~istke, ki
so trajale {e celo leto 1949, ko v izolski mestni komunisti~ni organizaciji skoraj ni bilo ve~~lanov
italijanske narodnosti 53 .
Kljub politi~nim ~istkam so oblasti v svojih naporih za zagotovitev »socialnega miru« po letu
1949 uspele pove~ati proizvodnjo 54 . Porast proizvodnje je bil realiziran s potenciranjem nekaterih
manj rentabilnih proizvodov, predvsem slanih filetov, kar je ob za~etku petdesetih let
povzro~ilo novo komercialno krizo. Leta 1952 je kvarjenje »nerentabilnega blaga« dobilo take
razse‘nosti, da se je dnevno odvrglo v morje tudi do 10.000 {katel ribjih filetov. Istega leta je bil
ribolov izredno slab in je bilo pri~akovati, da se bo proizvodnja ribjih tovarn popolnoma
ustavila. Delavci so bili zaposleni le ob~asno, v preostalem obdobju pa so dobivali podporo za
nezaposlenost 55 .
Tovarne so bile nelikvidne in niso mogle pridobiti potrebnih kreditnih sredstev, ki bi zagotovile
modernizacijo proizvodnje. Tak{no stanje je ob kroni~nem pomakanju osnovnih surovin
imelo za posledico nizko in zelo drago proizvodnjo. Po izra~unih poverjeni{tva za industrijo in
obrt naj bi bilo v obdobju med letom 1947 in 15. septembrom 1951, glede na optimalno
proizvodno kapaciteto treh tovarn, realizirano le ¼ proizvodnje. Skupno je bilo proizvedeno
6717,7 ton raznih ribjih izdelkov, od katerih je proizvodnja ribjih konzerv zna{ala 3188,2 ton 56 .
Jugoslovanska gospodarska razvojna politika
Na osnovi jugoslovanskih direktiv so oblasti posku{ale kljubovati politi~no ekonomski krizi s
prenovo gospodarskega sistema cone B STO, po letu 1952 pa s pospe{eno integracijo z
jugoslovanskim gospodarskim sistemom, kar je bilo izvedeno s postopno raz{iritvijo jugoslovanskih
gospodarskih predpisov in zakonov ter z novimi znatnimi investicijami v industrijo. Nov
finan~ni sistem je uveljavil dve oblike financiranja gospodarstva tj. financiranje splo{nih dru‘benih
potreb (prora~un) in samostojno financiranje za podjetja. Podjetja so po novem sistemu
samostojno sestavljala svoje plane in gospodarila s sredstvi, ki jim jih je dala skupnost v okviru
osnovnih dru‘benih planov 57 .
Na osnovi dru‘benih na~rtov koprskega okraja se je v obdobju 1952–1954 pristopilo novemu
pomembnemu ciklusu investicij v ‘ivilsko oz. ribi{ko industrijo tega obmo~ja. Investicijska
sredstva so bila v prvi vrsti namenjena pove~anju ribi{ke flote in modernizaciji tovarn. Investicije
v tovarno Arrigoni so od 251.000 dinarjev v letu 1951 posko~ile v letu 1952 na 5.355.000
dinarjev, leta 1954 pa so dosegle ‘e 73.173.000 dinarjev 58 . V tovarno Ampelea je bilo leta 1951
investiranih 4.158.000 dinarjev, ki so se leta 1952 zni‘ale na 1.692.000 dinarjev na kar pa leta
1954 skokovito posko~ile na 57.414.000 dinarjev 59 .
Del investicij je bile namenjen izgradnji ladjevja in posebne hladilne transportne ladje. Za
tovarno Ampelea so bili nabavljeni stroji za predelavo ribjih odpadkov, preostala sredstva pa so
odpadla na prenovitev tovarni{kih in{talacij in zgradb. Proizvodnja tovarne Arrigoni pa je bila