preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Specifi~nosti gospodarskega sistema cone B. Primer Ampelee in Arrigonija 471
ve~je izgube 38 . Industrija koprskega okraja, predvsem tista, ki se je nahajala pod upravo KUNI,
se je v drugi polovici leta 1946 zna{la v izredno te‘avnem polo‘aju zaradi pomanjkanja obratnih
sredstev. Likvidno stanje tovarn se je poslab{alo, ker razni, predvsem jugoslovanski, odjemalci
niso redno izpla~evali blaga, kreditnih sredstev pa skoraj ni bilo mogo~e pridobiti 39 . V nelikvidnem
stanju sta se nahajali tako Ampelea kot Arrigoni, ki sami nista bili sposobni odpla~ati za
leto 1947 odmerjenih davkov, niti kriti mese~nih socialnih prispevkov za zaposlene 40 .Ob
te‘kem finan~nem stanju se je ob zaklju~ku leta 1946 pri~ela izvajati politika, ki je jasno
favorizirala obrate, ki so se nahajali na obmo~ju, ki je po dolo~ilih mirovne pogodbe pripadlo
Jugoslaviji 41 . Na podlagi dogovora med VUJO, Ministrstvom za industrijo FLRJ in DURPIjem
je bil sede‘ CIK-a preseljen na Reko, v Izoli pa je od tedaj poslovala le izpostava CIK.
Tovarne v Kopru, Izoli in Umagu, tj. na podro~ju bodo~ega STO, niso ve~ svobodno razpolagale
s sredstvi, ki so se stekala na ra~un CIK v Reki 42 . Tak na~in poslovanja je izolskima tovarnama
povzro~il dodatne finan~ne obremenitve in raznovrstne zaplete 43 .
Na podlagi zaplemb, ki so bile izre~ene februarja 1947, se je za~ela evakuacija ve~jega dela
premi~nega premo‘enja dveh izolskih tovarn. Po rekonstruiranih podatkih je bila evakuirana
celotna ribi{ka flota obeh tovarn ter nekaj drugih plovil, v skupnem {tevilu 68 ribi{kih ladij.
Odpeljan je bil tudi ves ribi{ki material in oprema, iz tovarn pa velik del strojev in naprav 44 .
Oprema je bila odpeljana v Rovinj in na Reko, nato pa v srednjo Dalmacijo in v ^rno Goro.
Zaradi velikega nasprotovanja delavstva in izolskega prebivalstva je po posredovanju lokalnih
in slovenskih republi{kih oblasti bilo vrnjeno v Izolo nekaj ladij in del strojev. Z vrnitvijo opreme
je bila proizvodnja v zmanj{anem obsegu ponovno vzpostavljena, vendar so bili tovarni{ki
pogoni zaradi pomanjkanja rib in ostalih surovin v naslednjem obdobju le delno zaposleni.
Tovarni{ka poslopja so za~ela propadati, vodovodne in elektri~ne naprave so bile v slabem
stanju in v ve~ji meri proti vsem predpisom. Tak{ne razmere so povzro~ale velike zastoje v ‘e
okrnjeni proizvodnji in pri{lo je do prvih ve~jih ekonomsko pogojenih odpustov delavstva, ki so
se z razli~no intenziteto nadaljevali do za~etka petdesetih let 45 . V letu 1947 je bilo v tovarnah
Ampelea, Arrigoni in De Laglande proizvedeno 625,5 ton raznih ribjih izdelkov, kar je po
izra~unih oblasti predstavljalo le 15,5 % proizvodne kapacitete treh tovarn 46 .
Po ustanovitvi Istrskega okro‘ja in s prehodom na plansko gospodarstvo v letu 1948, so bile
tovarne ribjih proizvodov razgla{ene za podjetja okro‘nega pomena in postavljena pod upravo
poverjeni{tva za industrijo IOLO. Oblasti so v tem obdobju na razli~ne na~ine posku{ale
vplivati na dvig proizvodnje in izbolj{anje teko~ega poslovanja tovarn. Da bi zagotovili potrebne
koli~ine rib za industrijsko predelavo, so organi lokalnih oblasti pri~eli izvajati razne oblike
pritiskov na ribi~e, ki so zaradi veliko ugodnej{ih cen svoj ulov prodajali v Trst 47 . Lokalne oblasti
so posredovale tudi pri jugoslovanskih organih s ciljem, da bi dosegle vrnitev vsaj dela iz cone
B STO odpeljane ribi{ke opreme. Aprila 1948 je gospodarska delegacija IOLO obiskala Rovinj
in ugotovila, da je velika koli~ina ribi{kega materiala le‘ala neizkori{~eno po skladi{~ih in na
odprtem ‘e 15 mesecev. Na podlagi intervencije pri vladnih organih v Beogradu naj bi bila ta
oprema, vklju~no z nekaj mre‘ami, ki so se nahajale na Reki, vrnjena na obmo~je cone B STO 48 .
Na komercialnem podro~ju so se oblasti trudile pove~ati prodajo na jugoslovanskem in
nekaterih drugih vzhodnih trgih. Ker so bili industrijski proizvodi cone B STO dra‘ji od
jugoslovanskih, se je tovarnam za blago, ki je bilo izvo‘eno v Jugoslavijo nekaj ~asa krila
cenovna razlika iz posebnega okro‘nega izravnalnega fonda 49 . Tovrstni na~in poslovanja je bil
ukinjen ‘e po nekaj mesecih ob za~etku leta 1948, saj ga VUJA ni podprla 50 . ^e so se oblasti po
eni strani vlagale velike napore za pridobitev surovin, ki so bile potrebne za poslovanje tovarn,
je po drugi strani zaradi neracionalnosti in nekompetentnosti v vodenju podjetij prihajalo do
paradoksalnih situacij. Tako je npr. maja 1948 tovarna Ampelea morala odvre~i v morje dve