preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

430 Jo‘e Prin~i~
sodi{~a izro~ile v upravljanje ljudskim odborom. Zaplembe premo‘enja so se nadaljevale.
Sodni procesi proti »obalnemu fa{izmu« ter {pekulantom in ~rnoborzijancem so prizadeli tudi
premo‘enje trgovcev in obrtnikov. Do leta 1951 je zaplenjeno premo‘enje upravljal poseben
sklad (sklad II), potem pa so ga predali v upravo ljudskim odborom. Skupaj je bilo do leta 1954
zaplenjeno premo‘enje 170 zasebnikov ali pravnih oseb 31 . Na podlagi zaplembenih odlo~b je
pri{lo v dru‘beno last 69 ha 49 a zemlji{~ in 189.347 m³ stavb 32 . Okrajni LO Koper je vrednost
zaplenjenega premo‘enja ocenil na 148 milijonov lir po vrednosti iz leta 1938, VUJA pa le na
nekaj ve~ kot 17 milijonov lir 33 .
Leta 1951 je civilna oblast uporabila posebno obliko podr‘avljenja zasebnega premo‘enja, ki
je bilo v glavnem v lasti italijanskih dr‘avljanov. Avgusta je sprejela predpis, s katerim je
lastnikom zasebnih podjetij odvzela pravico do upravljanja in jo prenesla na delavske svete.
Lastniki so tako ostali brez lastnine oziroma posesti in brez pravice do od{kodnine, ostala jim
je le {e formalna pravica do lastni{tva 34 . Ta oblika je predstavljala prikrito nacionalizacijo, zato
so jo imenovali »fakti~ni« prevzem podjetij ali »de facto nacionalizacija«. S to obliko je oblast
v coni B prevzela nadzor tudi nad 21 podjetij, ki so spadala v t.i. svobodno optantsko premo‘enje,
to je premo‘enje oseb, ki so ‘ivele v Italiji ali so se tja preselile do in po letu 1954. To
premo‘enje do oktobra 1954 ni bilo zajeto z represivnimi ukrepi in je ostalo v lasti italijanskih
dr‘avljanov. Optantsko premo‘enje je zajemalo {e kmetijska zemlji{~a, stanovanjska in druga
poslopja. Po raz{iritvi jugoslovanske zakonodaje na Cono B STO, je bilo italijansko in optantsko
premo‘enje predmet dolgoletnih pogajanj med Italijo in Jugoslavijo. Podr‘avljeno je bilo po
posebnem postopku v letih 1957 do 1966.
Blagovna menjava s Cono A
Devinski sporazum je predvidel normalno gospodarsko poslovanje med obema conama ter
tudi mehanizme, ki naj bi odpravljali morebitne motnje. Zaradi razhajanj med Italijo in
Jugoslavijo pa gospodarsko sodelovanje ni doseglo pri~akovanega obsega. Kljub politi~nim
zadr‘kom in oviram pa je v letih 1945 do 1954 med obema conama tekla ‘ivahna blagovna
menjava, tako legalna kot ilegalna. Do za~etka petdesetih let, ko Jugoslavija ni imela neposrednih
trgovinskih pogodb z zahodnimi dr‘avami, se je v tej trgovini osredoto~il precej{en del
slovenskega in jugoslovanskega izvoza na Zahod.
Stali{~e VUJA je bilo, da je STO enotno upravno podro~je, zato si je prizadevala za
svobodnej{iinve~ji pretok blaga in delovne sile. Iz Cone B so izva‘ali kmetijske pridelke pa tudi
industrijske izdelke. Pri izvozu grozdja, vina, sadja in tudi nekaterih industrijskih izdelkov so
imeli izgubo, saj so bile doma~e cene vi{je kot v Trstu 35 . Do sredstev za nakup gradbenega
materiala so pri{li tako, da so kmetijske pridelke prodali v Trstu, z izkupi~kom pa kupili blago,
ki so ga potem prodajali jugoslovanskim kupcem. Zavezni{ka voja{ka uprava pa je tako kot
italijanska vlada zagovarjala stali{~e, da sta to dve lo~eni upravni enoti. Poleg tega ni bila
naklonjena ve~ji blagovni menjavi, niti {irjenju jugoslovanskega vpliva v Cono A. To stali{~eje
pri{lo do izraza po uvedbi jugolire, ko je zavezni{ka uprava na razne na~ine omejila promet
blaga med conama, zavla~evala klirin{ki obra~un pa tudi izdajanje dovoljenj za ustanovitev
novih podjetij. Leta 1947 je prepre~ila, da bi Istrska banka d.d. prenesla svoj sede‘ v Trst, leta
1948 pa ustavila menjavo metrolir za jugolire. Spomladi tega leta so se odnosi za kratek ~as
izbolj{ali. Sklenjen je bil koprsko-tr‘a{ki klirin{ki sporazum, s katerim so Istrska banka d.d.,
Narodna banka Jugoslavije in Banca d’Italia odpravile nekatere ovire pri blagovni menjavi med
obema conama in se dogovorile za hitrej{o izvedbo pla~evanja klirin{kih ra~unov. Pri~akovan-