preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

42 Ariella Verrocchio
Ozemlje in politi~no predstavni{tvo. Kak{no dr‘avljanstvo?
Kot smo lahko ugotovili, so imele dr‘avljanske tradicije prvorazredno vlogo v procesu
obnove lokalnega politi~nega sistema. Specifi~nost tega ozemlja je bila predvsem v prisotnosti
pomembnih in samozadostnih politi~nih formacij lokalnega in avtonomisti~nega zna~aja v
obdobju neposredno po koncu vojne. Opozorili smo ‘e na transverzalni zna~aj teh tradicij in na
problem njihovega vpliva na mno‘i~ne stranke oziroma, natan~neje, na spreminjajo~i in prepustni
zna~aj lokalne katoli{ke in komunisti~ne subkulture. Iz tega vidika je pomenljiva interpretacija
lokalne avtonomisti~ne tradicije, ki jo je v angloameri{kem obdobju predlagala Komunisti~na
partija in se je po vrnitvi Trsta Italiji nadaljevala v Vidalijevem stali{~u do Svobodne
cone. Enako pomenljive so tudi postopne spremembe v katoli{ki subkulturi, ki jih lahko
povzamemo v dveh razlo~enih fazah:
1. faza nastanka in utrditve od konca vojne do vrnitve Italije, v kateri sta obramba italijanskosti
Trsta in antikomunizem glavna povezovalna elementa njenega politi~nega projekta;
2. faza preoblikovanja od leta 1954 do osimskega sporazuma, za katero sta zna~ilna
sprejemanje zahtev ozemeljskega zna~aja in postopno zmanj{evanje volilne podpore, do
skoraj{njega razpada po osimskem sporazumu.
Ozemeljsko vpra{anje je mo~no vplivalo na procese oblikovanja lokalnih demokr{~anskih in
komunisti~nih vodstvenih kadrov in s tem posredno na povezane mehanizme izgradnje politi~nega
predstavni{tva. Ta povezanost se je v lokalnem primeru odra‘ala v dveh velikih vpra{anjih:
pri KD je {lo za vpra{anje demokrati~ne vzgoje in politi~nega izobra‘evanja v smer ponovne
definicije ob~utka dr‘avljanske odgovornosti in nacionalne pripadnosti lokalnega prebivalstva;
pri KP je {lo za sposobnost partije, da ponudi odgovore na {tevilne potrebe jezikovno me{anega
prebivalstva, ki je bilo v medvojnem obdobju ‘rtev korenitega in nasilnega raznarodovalnega
na~rta. V obeh primerih je bila sr‘ problema v na~inu, kako sta se KD in KP ponudili kot stranki
politi~ne integracije. Prozopografske raziskave politi~no-funkcionarskega sloja nam lahko v
tem primeru nudijo zanimive izto~nice za razmi{ljanje. V primeru KD moramo mo~no prisotnost
predstavnikov istrskega izvora razumeti kot rezultat na~rtne izbire in strategije v selekciji
politi~nega kadra 22 . Oblikovanje tak{nega predstavni{tva je omogo~ilo u~inkovit odgovor na
nova nacionalna trenja, ki so nastala s prihodom istrskih beguncev. Ta proces se je v marsi~em
zrcalil v lokalni interpretaciji italijanstva, v veliki meri naslonjeni na politi~no vizijo, ki je v Istri
videla svojo realno in simbolno domovino. KD se je na ta na~in predstavljala kot braniteljica
italijanstva in kot edina politi~na sila, ki lahko istrskim beguncem zagotovi pomembne oblike
samoreprezentacije, ki lahko omogo~ijo njihovo pre‘ivetje kot posebne skupine.
V primeru Komunisti~ne partije nam lahko raziskave o narodnostni sestavi svetni{ke skupine
podajo zanimive ugotovitve o njeni sposobnosti, da deluje kot vklju~evalna stranka. Iz volitev
1949 je iz{la narodnostno sorazmerno uravnote‘ena svetni{ka skupina, a ‘e na naslednjih
volitvah se je {tevilo izvoljenih Slovencev znatno zmanj{alo 23 . Gre za dolgoro~no te‘njo, ki se
je uveljavila med obdobjem od leta 1949 do leto 1972, ko se je {tevilo slovenskih predstavnikov
v mestnem svetu ustalilo na okoli 28%. Podrobnej{a kvantitativna analiza teh podatkov ka‘e,
da je bil proces izbire slovenskega politi~nega osebja mo~no podvr‘en boju proti titoizmu, ki so
ga v veliki meri zaznamovale strate{ke izbire partijskega sekretarja. Od konca {tiridesetih let so
mehanizmi ustvarjanja konsenza in vzpostavitve slovenskega politi~nega predstavni{tva te‘ili k
preseganju nacionalnega razdora, podedovanega od fa{izma, obenem pa je bilo razvidno, da so
partijske usmeritve nenaklonjene kariernemu napredovanju slovenskih kadrov in njihovi ponovni
izvolitvi na visoke polo‘aje. Opraviti imamo s sklopom odlo~itev, ki so del strategije
vklju~itve projekta narodnostnih pravic v strankino notranjo politiko, kar ji je omogo~ilo, da je