preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

418 Paolo Iancis
takih sektorjih (na primer drva za kurjenje), pri katerih bi prost promet lahko zagotavljal
prav{njo ponudbo in proste cene, poleg tega pa bi {e razbremenil distribucijski aparat 18 .
Od aprila dalje se pri~akujejo iz Rima dobre novice v zvezi z italijansko-avstrijskim sporazumom
o obnovitvi izmenjav med dr‘avama. Trgovci upajo, da bo obveljal sicer kompliciran
»sistem kompenzacije« med izvozom in uvozom, ki ne pu{~a odprtih postavk in ustreza krajevnim
potrebam: tekstilni proizvodi (Cotonificio triestino), strojna oprema (Safog) in gori{ko
sadje v zameno za les in male koro{ke kovinske izdelke. Toda potrebno je, da se vloge
izmenjujejo. ^e avstrijski Länder niso dobro usklajeni, bo Koro{ka nerada sprejela, da gredo
gori{ke ~e{nje na dunajski trg v zameno za les 19 .
V pri~akovanju mirovne pogodbe
Poleti 1946 so s pari{ke mirovne konference prihajale vesti o prihodnji vzhodni meji in trasi
nove »francoske linije«, po kateri naj bi vzhodni del gori{ke in tr‘a{ke province pripadel
Jugoslaviji. Krajevno gospodarstvo se znajde v slepi ulici: v polo‘aju take negotovosti ni mogo~e
zahtevati od podjetnikov planiranja in na~rtovalnosti. Velja npr. omeniti polemi~ni odklon
gori{ke trgovinske zbornice, ko se je v mesecu avgustu izrekla o strate{ko pomembni novi
avtocestni trasi Trst-Trbi‘. Plovba je nedvoumno razvidna 20 .
@e oktobra pa prevlada realisti~en pristop. Pogajanja o meji se bli‘ajo koncu. Nakazani hudi
okrnitvi poso{kega teritorija se ni mogo~e izogniti. Ekonomska predstavni{tva province se
zberejo na sede‘u gori{ke zbornice, v prisotnosti conskega predsedstva ZVU, za »preu~itev
nekaterih ukrepov carinskega in dav~nega zna~aja« 21 . De Braunizer, predsednik zdru‘enja
trgovcev in pozoren opazovalec krajevne ekonomije, ima nalogo, da poda tema~no sliko
dogajanja, ki bo sledilo letu 1947:
podro~je celotne gori{ke province se bo skr~ilo na manj kot desetino sedanjega in prebivalstvo na
pribli‘no tretjino; [...] zaradi nastanka Svobodnega tr‘a{kega ozemlja bo gori{ka provinca mejila
na dve tuji dr‘avi: Jugoslavijo in Trst. Glavno mesto province bo izgubilo vso svojo vlogo sredi{~a
za izmenjavo proizvodov med Venetom ter So{ko in Vipavsko dolino, v celoti pa bo izgubilo tudi
svoje tradicionalno severno in vzhodno zaledje 22 .
Gre za strukturalno spremembo. V tej teritorialni povezavi je potrebno ponovno odkriti
vlogo Gorice. Pod pritiskom videmske konkurence Gorica ne bo zmogla spet vzpostaviti svoje
funkcije »privabljanja furlanskih potro{nikov« s podro~ja Cervignana in Tr‘i~a. Izhoda {e ni
videti, a cilj je postavljen: naj prevlada logika kompenzacije. Naj se obnovi, kar je bilo zaradi
vojne izgubljeno. Na koncu se bodo ra~uni izravnali na ni~li in Gorica bo v enakem ekonomskem
polo‘aju kot prej. V grobih potezah je to gori{ka ekonomska zgodovina naslednjega
polstoletja.
@e zdaj se za~rtujejo smernice: obnovitev gori{ke province z vrnitvijo okrajev Cervignano in
Tr‘i~ ter ob~in Grade‘ in Chiopris Viscone v njeno okrilje 23 , uvedba ukrepov, ki naj bi zarisali
»prosto cono« po vzorcu kvarnerske ali zadrske proste cone iz tridesetih let. Toda tudi s temi
priklju~itvami bi bila gori{ka provinca najmanj{a italijanska provinca, z manj kot 180.000
prebivalci in z »obremenilno okoli{~ino [...], da {teje med svojim prebivalstvom pribli‘no 12.000
Slovencev, poleg njih pa {e precej {tevilna jedra od komunistoidne jugoslovanske propagande
zastrupljenega prebivalstva«. Ekonomska analiza, tudi tista najbolj institucionalna, je zelo
odvisna od politi~ne klime: »Javni upravljalci so zaskrbljeni zaradi aktualne sovra‘nosti Jugo-