preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

416 Paolo Iancis
1945 in 1946 ter ponoven za~etek
Po 40 dneh jugoslovanske voja{ke prisotnosti se v Gorici nastanijo zavezniki in zasedejo
institucionalne polo‘aje v mestu. Mesto {e ne more izraziti svojega ekonomskega stali{~a glede
na to, da se na~rtovanje pomo~iste‘avo spravlja v tek.
Vendar se krajevna ekonomska predstavni{tva ‘e jeseni spet oblikujejo. Predsednik formalno
{e neustanovljene trgovinske zbornice, in‘enir Renato Penso, ‘e odlo~a o nujnih ukrepih, ki
so minimalni, a neodlo‘ljivi; za to ga je pooblastil conski komisar za gori{ko podro~je major
Shirk 2 . Zbornico so formalno ponovno ustanovili {ele januarja 1946, potem ko so odpravili
prej{nje ekonomske provincialne svete in urade, ki so bili dedi{~ina fa{isti~nega dvajsetletja. V
novem odboru zbornice se spet vzpostavi zastopstvo kategorij, vendar je ‘e na otvoritveni seji
ob prisotnosti Guida Huguesa, conskega predsednika ZVU, za~rtana njena vloga: »Trgovinska
zbornica bo vedno posvetovalni in izvr{ni organ«. Center odlo~anja bo namre~ drugje 3 .
Ta »drugje« je za zdaj v bistvu nedostopen. Vendar nikar ne mislite na veli~ino zavezni{kega
direct rule. Ekonomsko delovanje ZVU je v celoti osredoto~eno na izredno stanje, in sicer na
»ob~utljive naloge v zvezi s preskrbo in z nadzorovano distribucijo {tevilnih kontingentiranih
industrijskih proizvodov«. Posegi zadevajo prebivalstvo, ki 65-70% dru‘inskih prejemkov potrosi
za ‘ivila 4 , ki ima dvakrat toliko brezposelnih, kot je povpre~je v srednji in severni Italiji 5 ,
in ki je odvisno od finan~nih obvez italijanske dr‘ave, kar zadeva »splo{no«, »specifi~no« in
»UNRRA« skrbstvo, v pristojnosti ministrstva za javna dela (skoraj 163 milijonov lir v drugem
semestru 1945 in 111 milijonov lir v prvem semestru 1946), in kar zadeva »redna« in »izredna«
dela v pristojnosti ministrstva za javna dela, ki v istem obdobju prelije na gori{ko obmo~je 193
oziroma 706 milijonov lir 6 . Tudi v ubornih obra~unih krajevnih javnih ustanov izpodjedajo
stro{ki iz naslovov »dobrodelnost«, »skrbstvo« in »javna dela« znatne re‘nje prora~una, na
primer 75% prora~una uprave gori{ke province in 33% prora~una uprave gori{ke ob~ine v
obdobju maj 1945 – junij 1946 7 .
Velike teme ponovnega ekonomskega razvoja pa so {e vedno (in dolgo bo tako) samo
pobo‘ne ‘elje 8 . ^e izostrimo sliko povojnega polo‘aja, se nam Gori{ka ka‘e kot provinca, ki se
mora sprijazniti s spremembo svoje ekonomske konfiguracije. Ta se iz prete‘no kmetijske (v
popisu iz leta 1927 je bilo 7,42% zaposlenih v industriji, medtem ko je bilo dr‘avno povpre~je
na ravni 10,30%) spreminja v bolj industrijsko (kmalu bo {tela 16% zaposlenih) 9 . Vse to v
te‘avnem obdobju povojne krize, v katero je zapletena predvsem velika poso{ka industrija.
Cantieri Riuniti dell’Adriatico (ladijska strojegradnja, ‘elezni{ki material in letalstvo) drago
pla~ujejo konec vojne ekonomije in konec velikih vojnih naro~il z zmanj{ano uporabo naprav
in delovne sile, a polo‘aj se bo v naslednjih letih {e poslab{al 10 . Cotonificio Triestino zaposluje
v svojih dveh obratih v Gorici in Ronkah malo ve~ kot 50% od 4.000 delavcev, kar je zaposlitvena
zmogljivost tega podjetja. Podobno velja za Safog (kovinskopredelovalna industrija, produkcija
ogrodij, orodjarstvo, livarstvo) v Gorici in za Solvay (kemija) v Tr‘i~u. Slednje podjetje
je ogro‘eno zaradi zmanj{anega povpra{evanja po kavsti~ni in pralni sodi, to pa je odraz krize
v tekstilnem sektorju 11 .
Sicer pa je v ekonomskih mestnih krogih zaznavno navdu{enje zaradi demokrati~nega
prerojenja in v razpravah prihaja do bolj velikopoteznih vzgibov:
na podro~ju pospe{evanja kmetijskega gospodarstva bo mogo~e spet vzeti v pretres na~rte o
melioraciji agrarnih zemlji{~, predvsem v Zgornji Furlaniji, ob upo{tevanju nujnosti, da se na
ra~un poljedelstva raz{iri gojenje najdonosnej{ih povrtnin in sadja, posebno ~e to predstavlja
mo‘nost za pove~anje izvoza. Glede na specifi~no opremljenost province je treba, kar se da