preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Izgradnja tr‘a{kega politi~nega sistema po drugi svetovni vojni 41
predvsem po zaslugi navezave na tradicijo prvotne Kr{~anske demokracije, ki se je izoblikovala
konec 19. in v za~etku 20. stoletja. V lokalnem primeru lahko opazimo, da je KD za~ela z
izborom svojega politi~nega osebja tako, da je zagotovila tesno povezavo svoje politi~no-kulturne
tradicije z izku{njo antifa{izma in odporni{tva. Med izvoljenimi leta 1949 je najve~jo
starostno skupino predstavljala generacija rojenih ob koncu 19. stoletja, ki so se za~eli politi~no
udejstvovati v obdobju strankinih izvorov; sledila jim je mlaj{a generacija, ki so jo sestavljali
{tiridesetletniki, in nato v manj{em {tevilu pripadniki starostne skupine med 31. in 40. letom 19 .
Zadnji dve skupini sta sestavljali generacijo »mladih«, ki so vstopili v politiko v obdobju
fa{isti~nega re‘ima in med odporni{kim gibanjem. Na splo{no lahko opazimo, da je tr‘a{ka
Kr{~anska demokracija v izbiri in oblikovanju svojih kadrov sledila italijanskemu modelu.
Analiza na~inov formacije in politizacije demokr{~anskih kadrov nam potrdi ta splo{ni trend.
Jedro izvoljenih svetnikov leta 1949 so sestavljali, kot re~eno, nekdanji pripadniki Ljudske
stranke, kar je toliko bolj pomenljivo, ~e pomislimo na {ibkost katoli{kega gibanja v predfa{isti~nem
Trstu. Ta podatek pa postane {e bolj pomenljiv, ~e ga primerjamo z indeksom
obnovljenih mandatov v svetni{ki skupini KD iz leta 1949 20 : izmed nekdanjih ~lanov Ljudske
stranke so bili namre~ vsi ponovno izvoljeni v naslednjem mandatu, kar ka‘e na mehanizem, ki
je te‘il k navezavi nove stranke na njeno politi~no-kulturno tradicijo. Tako imenovane mlade
generacije so pogosto prihajale iz vrst Katoli{ke akcije, v manj{i meri iz FUCI (Federazione
Universitaria Cattolica Italiana – Italijanska katoli{ka univerzitetna zveza), predvsem pa iz vrst
antifa{istov in organizacij, ~lanic CLN. Tudi v tem primeru raziskava indeksov obnovljenih
svetni{kih mandatov iz leta 1949 razkrije prisotnost selekcijskih mehanizmov za ohranitev
omenjenih povezav. Pri svetnikih, izvoljenih leta 1952, lahko glede sestave po starostnih
skupinah ugotovimo pomembno pove~anje najmlaj{e generacije rojenih med leti 1909 in 1918
(se pravi starih med 31 in 40 let), ki jim sledi generacija rojenih med 1889 in 1908. Slednja
predstavlja »most« med generacijo »starih«, nekdanjih ~lanov Ljudske stranke, in mlado
generacijo, ki se je formirala v stranki skozi izrazito interen proces politi~ne profesionalizacije.
Pripadniki te povezovalne generacije so pod vodstvom ‘upana Giannija Bartolija vsaj do konca
petdesetih let igrali glavno vlogo v mestnem svetu. Do prve pomembne kadrovske obnove je
pri{lo okoli leta 1956 z izvolitivijo ‘upana Maria Franzila 21 .
Zaklju~imo lahko, da je vpra{anje generacijske obnove bilo pomemben dejavnik spremembe
v procesih izbora demokr{~anskega in komunisti~nega vodstvenega kadra. Pri slednji lahko
opazimo izrazito kontinuiteto »dolge generacije«, ki jo spremlja nizka raven generacijske
obnove. Kot re~eno, lahko ta pojav razlo‘imo s prisotnostjo dveh prelomov: prvi se je zgodil v
~asu odporni{kega gibanja v ~asu za~etka obnove strankinega vodstvenega kadra, do drugega
je pri{lo leta 1948 po informbirojevski obsodbi Tita in jugoslovanskega socializma. Resni~na
generacijska obnova v Komunisti~ni partiji se je zgodila {ele sredi {estdesetih let, ko je mladi
sicilijanski in‘enir Antonino Cuffaro, ki je bil na ~elu komunisti~ne liste na ob~inskih volitvah
leta 1966, na tajni{kem mestu zamenjal Antonia Semo. Opazimo lahko, da je KD imela
generacijsko {ir{e in skladnej{e politi~no predstavni{tvo od Komunisti~ne partije. V jedru
demokr{~anske svetni{ke skupine se je vodstvo »dolge generacije« kon~alo pribli‘no desetletje
prej kot pri komunistih. Poleg tega pa njena vodilna vloga neposredno po koncu druge svetovne
vojne za razliko od KP ni izklju~evala procesov generacijske obnove in postopnega uveljavljanja
mlaj{e generacije.