preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

40 Ariella Verrocchio
Obnova komunisti~nega in demokr{~anskega vodstvenega kadra. Spopad generacij
Znano je, da ima v {tudijah oblikovanja politi~nega kadra osrednjo mesto koncept generacije
16 . Zavedati se moramo predvsem, da generacijske spremembe ne sledijo uveljavljenim
pravilom, zato moramo to vpra{anje zastaviti vedno znova. Zato je zelo pomembno raziskovati
mehanizme izbire politi~no-upravnega osebja; to {e zlasti velja za Trst, kjer je bil mestni svet do
leta 1954 edini izvoljeni organ, v katerem je politi~no predstavni{tvo pri{lo do izraza. Raziskave
starostne razporeditve komunisti~nih svetnikov, izvoljenih leta 1949, razkrijejo izrazito prevlado
t.i. »zgodovinske generacije«, veteranov podtalnega antifa{isti~nega delovanja in odporni{kega
gibanja 17 . Podrobnej{a raziskava nadalje razlo~i jedro rojenih v letih 1888 in 1898, ki
imajo od 51 do 61 let in predstavljajo pribli‘no polovico izvoljenih. Sledi skupina starih med 31
in 41 let, medtem ko je nekoliko ni‘je {tevilo tistih, ki so bili rojeni med letom 1899 in letom
1908 in so bili torej stari med 41 in 50 let. Med izvoljenimi je povsem odsotna skupina mladih,
se pravi mlaj{ih od trideset let. Iz tega izhaja, da je med svetniki KPSTO z generacijskega vidika
prevladovala »dolga generacija«, ki se je izoblikovala med ustanovitvijo in bolj{evizacijo stranke
ter v obdobju podtalnega delovanja. Precej manj je bila zastopana generacija, ki se je oblikovala
med odporni{kim gibanjem; glede tega lahko govorimo o pravem generacijskem preskoku.
Prevlado »dolge generacije« lahko na splo{no razlo‘imo z dejavniki, ki so bili rezultat »slabosti«
v izgradnji vodstvenega kadra stranke v obdobju odporni{kega gibanja, namre~ s prelomom, do
katerega je med drugo svetovno vojno pri{lo med italijanskim in jugoslovanskim odporni{kim
gibanjem. Privilegiranje pripadnikov »dolge generacije« pri izbiri kadrov se ka‘e kot plod izbire,
ki je te‘ila k utrditvi dolgoro~ne politi~ne tradicije, utemeljene na popolni zvestobi stranki in na
mednarodnem sistemu pod vodstvom ZSSR. @e sam lik Vittorija Vidalija pooseblja model
~lanstva, pre‘etega z idealom in politi~no usmeritvijo »internacionalisti~nega« tipa: to je bil
model, ki je po eni strani povsem sprejemal politiko lojalnosti Sovjetski zvezi, po drugi pa je bil
zvest Togliattijevi italijanski stranki. Od tu izhaja tudi strankina sposobnost uskladitve svoje
politike s ciljem izgradnje »nacionalne« stranke, za katerega se je zavzemala. Posebne obravnave
bi si zaslu‘ila Marina Berneti~, ~eprav je bila njena pot do dolo~ene mere podobna Vidalijevi.
V obeh primerih imamo opraviti z vzorcema politi~ne kariere, v katerem je osrednjo vlogo
igrala skupna generacijska pripadnost. To skupno pripadnost moramo razumeti predvsem v
smislu skupne ideolo{ke in politi~ne vizije, ki se je vrtela okoli sovjetskega mita in zvestobe
mednarodnemu sistemu pod vodstvom Sovjetske zveze. Skromna prisotnost mlaj{e generacije,
ki se je izoblikovala v osvobodilnem boju, pa ka‘e na prelom v enotnosti odporni{ke generacije:
to se pravi, enotnosti, ki bi zrasla na podlagi skupne izku{nje in bi presegla ozke generacijske
okvire, vklju~ujo~ tako starej{e antifa{iste kot mlade, ki so se jim pridru‘ili v osvobodilnem boju.
Velja torej ponovno poudariti, da gre prevlado »dolge generacije« razumeti kot »slabost« v
izoblikovanju strankinega vodstvenega kadra. To napako lahko razlo‘imo z dvema prelomoma:
s prvim, do katerega je pri{lo med drugo svetovno vojno v italijanskem odporni{kem gibanju, in
drugim, ki je nastal kot posledica razkola v stranki po resoluciji Informbiroja leta 1948.
^e komunisti~no skupino primerjamo z demokr{~ansko, opazimo, da se je pri slednji ohranila
enotnost odporni{ke generacije. Iz tega izhaja, da je izbira kadrov, za razliko s Komunisti~no
partijo, sledila smernicam, ki so se izoblikovale v letih ustanovitve De Gasperijeve
stranke. Ta politi~na linija je dobro povzeta v De Gasperijevem govoru iz leta 1944: »Smo mladi
in stari, ki so smo si segli v roke, da bi zgradili most med generacijama, med katerima je fa{izem
posku{al skopati prepad. 18 « Ustanovitelji KD so se namre~ v nekaterih primerih formirali {ev
~asu Ljudske stranke, medtem ko so se drugi izoblikovali prek izku{nje antifa{izma in odporni{kega
gibanja. Nova stranka je tako nastala s spojem dveh generacij, do katerega je pri{lo