preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

398 Stefano Balestra
jih se je zavezni{ka uprava nato dejansko lotila. Kot primer bi lahko navedli prito‘bo zbornice
novembra 1945 glede negativnih posledic uvedbe jugolir v coni B pod jugoslovansko upravo 1 .
Trgovinska zbornica si je uspela pridobiti zaupanje ZVU tudi zato, ker so se angloameri{ki
~astniki zavedali ko~ljive prehodnosti tedanjega ~asa, ko kon~ni teritorialni status, ki naj bi ga
dolo~ila mirovna pogodba, {e ni bil jasen 2 . V naslednji fazi so se zahteve trgovinske zbornice
vedno bolj eksplicitno usmerjale k temu, da naj Trst ostane znotraj meja italijanske dr‘ave in
da Italija vnovi~ pridobi vsaj del cone B. Pozornost se je torej logi~no usmerila predvsem na
Pariz, kjer so potekala mirovna pogajanja, in to, kar se je medtem dogajalo na {e vedno spornih
ozemljih – to se pravi, v coni A in B Julijske krajine – je bilo nekak{en odsev teh pogajanj. Bolj
se je pribli‘evala sklenitev mirovne pogodbe, bolj se je zdelo, da se zbornica osredoto~a zgolj
na vpra{anja, ki so izhajala iz potreb mirovnih pogajanj, in njeni predstavniki so se na razli~ne
na~ine vpletali v odbijanje napadov tistih, ki so hoteli lo~itev cone A od Italije. Zbornica je torej
po eni strani spodbujala ponovno vzpostavitev trgovskih povezav z vsem, kar je spadalo zraven:
obnova infrastruktur, redefinicija trgovinskih in deviznih sporazumov itd., po drugi strani pa se
je pribli‘evala zahtevam italijanske vlade in tako ob~asno prihajala v navzkri‘je z ZVU, kot
dokazujejo ne ravno diplomatske obto‘be polkovnika Bowmana, ko se je poslavljal od civilne
uprave cone A 3 .
Mirovna pogodba 10. februarja 1947 je vsilila vzpostavitev Svobodnega tr‘a{kega ozemlja, ki
bi – ~e bi pri{lo do njegove dejanske uveljavitve – pomenilo popolno lo~itev mesta od Italije.
Vsa gospodarska zdru‘enja so, v strahu pred to mo‘nostjo, pritisnila na trgovinsko zbornico, da
je ta dala pobudo za nastanek posebnega Odbora za izredne razmere 4 , ki naj bi gospodarskim
silam Julijske krajine omogo~il, da bi bile pripravljene na trenutek, ko bi se ZVU v bodo~nosti
morala umakniti obmo~ni vladi. Med vpra{anji, s katerimi se je spopadel, je med najbolj nujnimi
najbr‘ bila vzpostavitev centralne banke STO in mo‘nost njene vklju~itve v kontekst proste
cone. Ta hipoteza je toliko verjetnej{a, ~e jo pove‘emo s predhodnimi zapisniki Odbora za
preu~evanje ekonomsko-finan~nih vpra{anj Svobodnega tr‘a{kega ozemlja (Comitato di Studio
dei problemi economico finanziari del TL Trieste) in z analizo sestave samooklicanega »Odbora«,
ki je zdru‘eval najpomembnej{e predstavnike lokalnega ban~nega in zavarovalni{kega sektorja
5 . Znotraj tedaj stvarne mo‘nosti vzpostavitve STO se je namre~ postavljalo vpra{anje
vloge, ki bi jo lahko opravljal, oziroma neznank, s katerimi bi se moral soo~iti tisti del tr‘a{ke
ekonomije, ki je bil vezan na italijanski in mednarodni finan~ni in devizni sektor. Kot smo ‘e
omenili, je ta sektor nedvomno bil eden najvitalnej{ih elementov sicer upehanega tr‘a{kega
gospodarstva in je bil zato tudi najbolj na udaru tuje konkurence, ki je v prevzemu finan~nega
sektorja videla mo‘nost za nadzor nad pomembnim politi~nim resursom in nad tokom investicij,
ki so se zlivale v mesto.
Iniciativa Trgovinske zbornice je vzbudila nemalo presene~enja in resni~ne nejevolje znotraj
ZVU, ki je brez ve~jih ovinkarjenj obto‘ila zbornico, da prestopa meje svojih pristojnosti 6 .
Vendar so se napetosti kmalu polegle – takoj, ko je postalo jasno, da je STO v praksi ni izvedljiv,
tako zaradi politi~nih razlogov kot zaradi dejstva, da se je gospodarska samozadostnost Ozemlja,
na katero so stavile zahodne diplomacije, izkazala za utvaro 7 .
Zanimiva je ugotovitev, da je zbornica, potem ko se je tudi v Trstu odprlo obdobje pomo~iiz
Evropskega plana za obnovo (ERP), imela le zelo obrobno vlogo pri odlo~anju o porabi
ogromnega toka finan~ne pomo~i, ki ga je predvidel Marshallov plan: zbornica je imela namre~
zgolj posvetovalno vlogo znotraj Economic Advisory Commitee – organa, ustanovljenega julija
leta 1948 posebej v ta namen, kot skupnega organa za »povezavo med tehni~no-ekonomskimi
oddelki ZVU in osrednjimi mestnimi predstavniki javnih interesov v ekonomsko-delovnih
vpra{anjih. 8 «