preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Vera in narod v miselnem svetu primorskih katoli~anov ter stali{~e msgr. J. Ukmarja 339
dru‘ino, vredno vse ~lovekove ljubezni in pozornosti, odklanja pa narodnost kot edino in
najvi{je merilo za uravnavanje dru‘benega ‘ivljenja, kot opravi~ilo nasilja, zatiranja ali revolucije.
V tem smislu se Slom{kovo, Mahni~evo in tudi Ukmarjevo razumevanje naroda bistveno
ne razlikuje od onega, ki so ga avstrijski {kofje iznesli v svojem znamenitem pastirskem pismu
junija 1849 30 , pa ~eprav velja v zgodovinski literaturi to pismo za dokument, uperjen proti
narodnim gibanjem.
V svojih nastopih pa je Jakob Ukmar znal biti tudi manj splo{en. Leto dni pred omenjenim
predavanjem v @abnicah je bil povabljen, da je spregovoril na slovenskem taboru, ki je bil na
Op~inah 29. avgusta 1954, dober mesec pred podpisom Londonskega sporzuma. V svojem
nastopu je spet poudaril, da je obramba narodnih dobrin »pravi~na defenziva«, da je raznolikost
narodov po bo‘jem na~rtu ter da ima vsak narod, tudi manj {tevilen, svojo posebno nalogo, ki
jo mora izpolniti. V zvezi s so‘itjem z ve~inskim narodom je z besedami, v katerih je po eni strani
odmeval njegov znameniti nastop proti preganjanju jezikovnih manj{in iz leta 1931, po drugi pa
je na{el mesto odkrit namig na nenaklonjenost italijanske Kr{~anske demokracije do pravi~nega
re{evanja manj{inskega vpra{anja, dejal: »@al pa je moderno poganstvo, ki oznanja preziranje
manj{ega naroda, zelo nalezljiva bolezen. Prijelo se je deloma tudi takih, ki se pona{ajo s svojo
katoli{ko vero in kr{~ansko demokracijo. Tako opa‘amo, da so nekateri kr{~anski narodi s
svojimi kr{~anskimi in demokratskimi vladami skoro brez smisla za kr{~ansko pravi~nost in
ljubezen do drugega naroda, posebej {e do narodnih manj{in na svojem lastnem ozemlju.«
Ukmar pa ne bi bil Ukmar, ~e ne bi na koncu vendarle opozoril: »Vse obmejne Slovence pa
prosim, naj pri vseh slabostih tako imenovanih kristjanov vendar vztrajajo v zvestobi do Cerkve,
kajti ne od materializma, ki se narodu vsiljuje, temve~ od ve~nostnih kr{~anskih na~el, ki jih
Cerkev oznanja, pri~akujemo pravi~no in mirno so‘itje narodov. 31 «
Posebno podro~je Ukmarjevega delovanja je bilo prizadevanje, da bi »z najvi{jega mesta
Cerkve zadonela tudi jasna in odre{ilna beseda, beseda vodnica vsem narodom za kr{~ansko
re{evanje narodnostnih sporov in za kr{~ansko ravnanje z narodnimi manj{inami. 32 «To‘eljo je
Jakob Ukmar izoblikoval pravzaprav ‘e za~asa fa{izma. V spomenici iz leta 1938, namenjeni
vatikanskemu dr‘avnemu tajni{tvu, v kateri je bil podrobno prikazan polo‘aj slovenskih vernikov
v Italiji, stojijo tudi naslednje, zna~ilne Ukmarjeve besede: »Prosimo, naj se tem ~udovitim
pape{kim dokumentom (socialnim okro‘nicam, op. a.) pridru‘i {e tako dolgo pri~akovana
in potrebna enciklika o odnosih med dr‘avo in narodi in med narodi samimi, o pravici narodov
(tudi manj{in) do lastne kulture, {olske vzgoje in du{ne oskrbe v maternem jeziku. Tako bo
izpolnjena vrzel v juridi~no-moralnem sistemu na{e vere, izven katere ne pri~akujemo
re{itve. 33 «
Jakob Ukmar si je v naslednjih desetletjih mo~no prizadeval, da bi duh narodne enakopravnosti
zavladal tako v krajevni kot v vesoljni Cerkvi. Na krajevni ravni je leta 1959 dosegel,
da je bil pri poimenovanju novozgrajenega Marijinega sveti{~a na Vejni opu{~en naziv, ki bi bil
utegnil izzveneti neobzirno do narodnih ~ustev slovenskih vernikov 34 . Istega leta je bil na njegov
predlog v okviru Tr‘a{ke {kofijske sinode sprejet ~len o enakopravnosti italijan{~ine in sloven{~ine
v {kofijskem ‘ivljenju 35 .In{e leta 1970 je v spomenici, naslovljeni na sv. sede‘, opozoril
na nujnost, da bo pri imenovanju novega tr‘a{kega {kofa izbira padla na ~loveka, ki bo pravi~en
do obeh tu ‘ive~ih narodnih skupnosti 36 .
Na ravni vesoljne Cerkve so Ukmarjeva prizadevanja obrodila svoj najvidnej{i sad v encikliki
Pacem in terris, v kateri je pape‘ Janez XXIII., njegov osebni znanec iz let, ko je bil ~lan
cerkvenega sodi{~a v Benetkah, spregovoril zoper zatiranje narodnih manj{in (~leni 93-96).
Manj{in in njihovih pravic se dotikajo tudi nekateri ~leni iz koncilske konstitucije o Cerkvi v
sedanjem svetu ter odlok Ad gentes. ^eprav ne razpolagamo z dokazom o neposrednem vplivu