preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Vera in narod v miselnem svetu primorskih katoli~anov ter stali{~e msgr. J. Ukmarja 337
Polo‘aj, v katerem so se po drugi svetovni vojni zna{li slovenski katoli~ani na Gori{kem in
Tr‘a{kem, ni bil enostaven. Po eni strani so kot izraziti narodnjaki stremeli k temu, da bi ~imve~
slovenskega etni~nega ozemlja pre{lo k Jugoslaviji, po drugi strani pa so v komunizmu, ki je
zavladal v Sloveniji in Jugoslaviji, videli svojega najve~jega ideolo{kega nasprotnika. Razen tega
je ve~ina doma~ega prebivalstva med vojno in po njej pod vplivom partizanstva prestopila v
socialisti~ne in komunisti~ne vrste ter obrnila hrbet ne le nekdanji narodni politiki in narodnim
strankam, ampak tudi Cerkvi in duhov{~ini, pa ~eprav je bila le-ta v najhuj{ih letih fa{izma edina
institucionalna opora slovenske kulture na terenu. ^etudi {tevil~no in organizacijsko o{ibeli, pa
so se politi~no anga‘irani slovenski katoli~ani na Tr‘a{kem in Gori{kem tudi po letu 1945 delili.
Tudi v novih okoli{~inah sta se namre~ med njimi pojavila oba prej omenjena miselna kroga.
Pripadniki prvega so sleherno sodelovanje z jugoslovanskimi oblastmi ocenjevali kot nedopustno
popu{~anje komunizmu, ki ga cerkveno u~iteljstvo brezprizivno obsoja, pripadniki
drugega pa kot nujen korak na poti obrambe slovenskih narodnih interesov v zamejstvu 20 . Leta
1952 sta se skupini tudi formalno lo~ili v dve struji, pa ~eprav sta obe {e naprej delovali v okviru
koalicijske narodne liste, predhodnice dana{nje Slovenske skupnosti.
Jakob Ukmar se v tem sporu seveda ni opredelil, na~elno pa je stal odlo~no na stali{~u, da
»noben katoli{ki kristjan ne more pred Bogom in v svoji vesti podpirati brezbo‘ne struje, ne v
~asopisju ne v drugih kakr{nihkoli prireditvah. 21 « Vsi so ga nekako samoumevno pri{tevali k
prvemu od prej omenjenih miselnih krogov. To je bilo navsezadnje tudi mnenje vodilnih
osebnosti nasprotne skupine, na primer Iva Juvan~i~a 22 . S svojim duhovnim in intelektualnim
formatom pa je Ukmar kljub temu nekako presegal politi~ne in do neke mere tudi nazorske
delitve, ki so tlele v katoli{ki »bazi«. @elel je biti prvenstveno duhovnik, odprt vsem, ki so se k
njemu obra~ali po pomo~ in nasvet in kot takega so ga spo{tovali vsi, katoli~ani ene in druge
smeri, pa tudi laiki in levi~arji. In tako se je zgodilo nekaj za tisti ~as nenavadnega. Ko so ga leta
1955 akademiki, ki so se zbirali okrog voditelja druge skupine, dr. Besednjaka, povabili, naj jim
med letovanjem v Kanalski dolini spregovori o »Narodnostnih problemih v lu~i kr{~anske
morale«, je to storil, pa ~eprav si je potem nakopal o~itek, da so »novolistarji« njegovo
sodelovanje na te~aju izkoristili, zato da bi v o~eh javnosti svoji »filokomunisti~ni« skupini
nadeli katoli{ki videz 23 . Ukmarjev zagovor, ~eprav politi~no naiven, je bil evangeljsko kristalen:
»Vi pravite, da je to neka filokomunisti~na skupina. Morda bo res tako. In ~e je res, moramo
biti pa~ Bogu hvale‘ni, da je mogla tudi ta skupina sli{ati zdrav katoli{ki nauk v tem delikatnem
predmetu. 24 «
Toliko o dialektiki znotraj slovenske katoli{ke skupnosti. Pomembnej{i od razlik pa so bili
razlogi, ki so kljub omenjenim te‘avam slovenskim politi~no organiziranim katoli~anom na
Tr‘a{kem in Gori{kem po vojni narekovali skupno nastopanje in delovanje. Teh sti~nih to~kje
bilo ve~ kot razhajanj. Enim in drugim je izbire in vrednote pogojeval ob~utek jezikovne in
narodne ogro‘enosti 25 , enim in drugim je bil narod od Boga dana stvarnost, ki jo je bil kristjan
dol‘an sprejeti in razvijati, eni in drugi so se zavzemali za jezikovne, gospodarske in kulturne
pravice slovenske manj{ine ter za enakopravnost med obema tu ‘ive~ima narodoma, eni in
drugi so zagovarjali narodno politiko proti levi~arskemu internacionalizmu ter samostojno
slovensko politi~no nastopanje proti utapljanju v italijanskih levi~arskih, pa tudi katoli{kih
strankah. Razlike v razumevanju odnosa do jugoslovanskih oblasti so ostale, nih~e pani
izklju~eval skupnega nastopa vseh slovenskih krajevnih strank in gibanj, tudi levi~arjev in
komunistov, ko je {lo za odlo~itve o bodo~i dr‘avni pripadnosti narodno me{anega ozemlja ali
za temeljne slovenske narodne in gospodarske zahteve. V Jakobu Ukmarju so imeli v svojih
prizadevanjih nenadomestljivo oporo in referen~no to~ko.
Jakob Ukmar se seveda politi~no ni udejstvoval in opredeljeval, vsaj ne v javni obliki 26 ,