preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

336 Toma‘ Sim~i~
pojavljali skupaj in navzkri‘no, kar je seveda posameznim laikom in duhovnikom omogo~alo
skupno nastopanje in delovanje. Pa~ pa so omenjene razlike prihajale na dan v prelomnih
situacijah, in takrat so se tudi med slovenskimi katoli~ani dejansko pojavili razhodi in konflikti.
Taka prelomna situacija je bila na primer povezana z vpra{anjem slovanskega bogoslu‘ja in
ricmanjskim cerkvenim sporom 14 pred prvo vojno, med drugo vojno z odnosom do Osvobodilne
fronte, po vojni pa z odnosom do jugoslovanskih komunisti~nih oblasti.
Po svoji formi mentis, po svojih – sicer redkih – javnih nastopih, po svojem pojmovanju
narodnega vpra{anja ter razmerja med vero in narodom bi msgr. Jakob Ukmar (1878-1971)
nedvomno sodil bolj v prvo kot v drugo od obeh opisanih skupin. Duhovno in intelektualno je
dozorel kot pristen mahni~evec, nasprotnik t.i. »narodnega katolicizma« in romanti~ne vere v
odre{ilnost slovanske liturgije. Ozra~je narodnega zanesenja{tva, v katerem se je leta 1899
rodila organizacija duhovnikov Zbor sve~enikov sv. Pavla, je sam ocenil z naslednjimi besedami:
»To so bila huda leta od 1900 pa tja do 1906 ali {e malo ~ez. De mortuis nil nisi bene, vendar
zgodovina pravi, da se je Zbor sve~enikov sv. Pavla porodil v atmosferi, ki je bila vse prej kot
cerkvena. Nevarne parole so {vigale tedaj po ozra~ju: uniatstvo, pravoslavje, pre~ od nem{kega
{kofa, slava va vi{njem Bogu, glagolski misal in sli~ne. Tudi Ricmanje in skrajno nevarna kriza
tedaj komaj ustanovljene Marijine dru‘be spadajo v tisti okvir (…) Morda nam je takrat ena ali
druga fraza nekoliko imponirala. ^e pa zdaj kot star duhovnik gledam nazaj na tista leta, moram
re~i: hvala Bogu, da smo sv. vero {e ohranili. 15 «
In dejansko se je Ukmar v letih pred prvo vojno v sporu med {kofom in politi~nim dru{tvom
Edinost v zvezi z vpra{anjem liturgi~nega jezika kot eden redkih slovenskih duhovnikov postavil
na {kofovo stran. Odlo~no je podpiral boj Edinosti za pravice slovenskega jezika v javnosti,
obenem pa je po Mahni~evem zgledu grajal njene idejne temelje, zlasti t.i. absolutno narodnost.
»Ta zmota«, je pisal, »obstoji v tem, da so napravili iz naroda – boga. 16 « Bil je mnenja, naj v
strogo cerkvenih zadevah odlo~a hierarhija, in ne narod. Na tem stali{~u je vztrajal tudi kasneje.
^eprav ne razpolagamo z neposrednim pri~evanjem o tem, je leta 1920, ko je odposlanstvo
slovenske primorske duhov{~ine pape‘u Benediktu XV. predlagalo, naj za vse Slovane, ki bodo
priklju~eni Italiji, ustanovi posebno narodno {kofijo in naj ji prizna pravico do staroslovanske
liturgije, bil zanesljivo na strani gori{kega nad{kofa Sedeja, ki je zavrnil podporo predlogu, in
ne na strani ljubljanskega {kofa Jegli~a, ki je skupaj z Virgilom [~ekom vodil omenjeno
odposlanstvo. In kot je bil v spomenicah sv. sede‘u, ki jih je prevajal in tudi sam sestavljal, oster
do vatikanskega popu{~anja fa{isti~nemu zatiranju narodnih manj{in, tako ni zamudil prilike,
da ne bi v pridigah in nagovorih opozarjal na pogubnost ru{enja pape‘eve in {kofove avtoritete,
pa ~eprav iz navidezno upravi~enih narodnih razlogov. In kot mu je bila v drugi vojni pri srcu
osvoboditev slovenskega naroda izpod nacifa{izma, tako mu je bila {e bolj pri srcu narodova
zvestoba sv. veri. Leta 1942 je vzkliknil: »^e bi mogli meje slovenske domovine raz{iriti preko
^edada, preko Drave in tja na ogrsko stran, pa ~e bi mogli triglavski masiv spremeniti v ~isto
zlato, quid proderit, ~e bi pa ljudstvo odpadlo od edino prave vere in ne bi ve~‘ivelo po kr{~anski
morali. 17 «
In tako ni naklju~je, da med duhovniki, ki so se leta 1943 javno opredelili za Osvobodilno
fronto in leta 1945 za priklju~itev SFR Jugoslaviji, Ukmarjevega imena ne bomo na{li. Ne zato,
ker ne bi bil narodno zaveden ali ker ne bi bil naklonjen reviziji Rapalske meje, ampak ker je
sodil, da so poleg narodno-politi~nih pomembne tudi druge vrednote in da tovrstno javno
opredeljevanje ne pristoji katoli{kemu duhovniku 18 . In kakor ne pristoji duhovniku, tako in {e
bolj neprimerno je, da tovrstna stali{~a zavzema katoli{ki {kof. V tem je bilo tudi bistvo spora
med Ukmarjem (in z njim vso slovensko katoli{ko skupnostjo) in tr‘a{kim {kofom Antoniom
Santinom po drugi vojni 19 .