preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

332 Libero Pelaschiar
je Marzarijevo delo ocenil zelo pozitivno tako na du{nopastirskem kakor tudi na ~asopisnem
podro~ju, a ga je moral, da bi ga zavaroval pred fa{isti~nim preganjanjem, odstraniti iz Kopra
in Trsta ter mu dodeliti majhno ‘upnijo Petrovija v bli‘ini Umaga. Ko je ta kriti~ni trenutek
minil, je Marzari leta 1940 nadaljeval svojo obi~ajno du{nopastirsko in kulturno dejavnost.
Ponovno je za~el sodelovati pri ~asopisu »Vita Nuova« in zelo skrbno organiziral sestanke o
socialnih vpra{anjih na sede‘u kro‘ka »Coenaculum«, ki ga je ustanovil leta 1937. Tako je lahko
navezoval stike s tr‘a{kimi katoli{kimi predstavniki in z ljudmi iz republikanskih in socialisti~nih
ilegalnih skupin. Po padcu fa{izma so v Trstu ustanovili »Odbor demokrati~nih strank«, po
nem{ki zasedbi Julijske krajine pa je bil ustanovljen Narodnoosvobodilni odbor Julijske krajine.
Po aretaciji prvih ~lanov junija 1944 je bil Narodnoosvobodilni odbor ponovno vzpostavljen pod
predsedstvom Edoarda Marzarija, ki je iz humanitarnih, verskih in domoljubnih razlogov kot
duhovnik sprejel funkcijo v upanju, da bo lahko prepre~il krvave spopade. Pred tem pa se je
posvetoval »s ~lovekom, s katerim se je moral posvetovati«. Ta ~lovek ni mogel biti nih~e drug
kot {kof Santin. Prej omenjene razloge je Marzari takole opisal: »@e pred vojno sem dobro
poznal ambicije […] slovanskega iredentizma in sem vedel, da je sovjetska Rusija postala
naslednica vseslovanskega nacionalizma in da pritiska proti zahodu. Jasno je bilo torej, da
morajo Italijani odlo~no lo~iti svoje odgovornosti od nacifa{izma, druga~e jih bo usodno in
morda s tak{no pretvezo odneslo z njim.
Toda manjkali so lai~ni voditelji. Na tem obmejnem ozemlju se je fa{izem naslonil na stare
iredentiste in bojevnike, ravnal je bolj brezobzirno kot drugod in prisilil nasprotnike (Italijane
in Slovane) na izgnanstvo, na prilagajanje; kar pa zadeva katoli~ane, je bilo ljudskega gibanja v
Trstu bore malo. Edina sila, ki je bila avtonomna in se ni kompromitirala s fa{izmom, so bili
duhov{~ina in katoli~ani. Spoznal sem, da je tedaj nastopil na{~as, tudi iz ljubezni do domovine.
Zame, ki sem v mladih letih zelo trpel zaradi nasprotja med vero in ljubeznijo do domovine, se
je dodatno porodilo upanje, da bo velikodu{en prispevek katoli~anov v obrambo italijanstva teh
krajev lahko dokon~no pripomogel k odpravi te razdvojenosti.« V tem ~asu se je moral Marzari
soo~ati z nacionalkomunizmom jugoslovanskih partizanov in ~eprav je priznaval, da so zahteve
Slovanov glede njihovih narodnostnih pravic upravi~ene, ni sprejel, da bi ozemlje, poseljeno z
Italijani, vklju~ili v jugoslovansko dr‘avo.
Februarja 1945 so fa{isti Collottijeve tolpe Marzarija aretirali in mu~ili. Uspelo mu je, da se
je, tudi zaradi pogumnega {kofovega posredovanja, izognil smrtni obsodbi in da so ga izpustili
iz koronejskih zaporov. 30. aprila 1945 je zaukazal vstajo proti Nemcem.
Prvega maja, ko so Titove ~ete zasedle mesto, je moral zbe‘ati, da bi se izognil smrtni
nevarnosti, s katero mu je pretila titovska policija. Po 10. juniju 1945 si je v Italiji in Trstu
ponovno prizadeval, da bi branil italijanstvo Julijske krajine. Ob mirovni pogodbi leta 1947 je
bil kot izvedenec ~lan italijanske delegacije, v mestu pa si je prizadeval za {tevilne skrbstvene
pobude socialnega zna~aja. Ta njegova zavzetost je bila vzporedna {kofovi. Z njim se je
popolnoma ujemal, ko je zavra~al slovanski komunisti~ni nacionalizem v imenu pravice vsake
etni~ne skupnosti, da ostane zvesta svojim kulturnim, verskim in narodnim tradicijam. Njegovo
pojmovanje narodnosti, ki se je ujemalo s {kofovim, je slonelo na naravni pripadnosti narodu.
Ta pripadnost je dolo~ala naravne meje nekega ljudstva. Zaradi posebnega polo‘aja Julijske
krajine vzdol‘ »‘elezne zavese« pa se je to pojmovanje sklicevalo na obrambo verskih in
~love{kih vrednot, ki jih sosednja komunisti~na Jugoslavija ni priznavala.
Njegova jasna in ob{irna utemeljitev zamisli o evropski zvezi v {estdesetih letih je najbr‘
pomenila, da je narodnost pojmoval bolj kot dr‘avljansko pripadnost, ne kot naravno in
»ve~no« organsko strukturo. Na vrednoto lai~nosti, ki utemeljuje politi~no in dru‘beno
anga‘iranost, je seveda gledal druga~e kot {kof. Vsa vzgojna naravnanost zdru‘enja »Opera figli