preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

330 Libero Pelaschiar
Prizadevanje za teritorialno pripadnost zahodne Istre Italiji je bila zahteva naravnega prava.
Neodtujljiva naravna pravica do lastne osebne in kulturne identitete ni bila dovolj lo~ena od
ideje dr‘ave, za katero ni najbolj zna~ilna naravna danost naroda, ampak uveljavljanje demokrati~ne
dr‘avljanske pripadnosti, v kateri dr‘avljani ob~utijo dr‘avo kot svojo stvaritev, ki
prina{a pravi~nost in dobro vladanje tudi v obliki miroljubnega so‘itja razli~nih etnij. Tak{no
»spajanje utemeljevanj« je mogo~e najti bodisi v nekaterih du{nopastirskih usmeritvah Santina
kakor tudi v politi~ni in vzgojni anga‘iranosti Edoarda Marzarija. Ta je izrecno navajal
odlo~ilne razloge, in sicer humanitarne, verske in domoljubne skrbi, ki so ga privedli do tega,
da je sprejel predsedovanje v Narodnoosvobodilnem odboru. V za~etku so se ti razlogi prepletali,
ne da bi se neenake vrednote med sabo jasno razlikovale, kasneje, ko se je Mrzani odlo~no
opredelil za evropsko enotnost kot politi~no skupnost, utemeljeno na izvr{evanju demokrati~ne
dr‘avljanske opredelitve ne glede na narodne delitve, pa jih je razlo~eval 20 .
Omenjeno spajanje ni bilo tuje nastajanju in {irjenju dramati~nega trpljenja slovanske
duhov{~ine in prebivalstva, ki ga italijanska duhov{~ina in prebivalstvo nista zaznali v zadostni
meri in ga zato nista prikazovali objektivno. Na to skrajno nelagodje dobro opozarjajo nekateri
spisi monsinjorja Ukmarja, na primer pridiga o kr{~anskem so‘itju med narodi z 31. maja 1931.
Pridiga je bila julija 1938, po podpisu italijansko-jugoslovanske pogodbe, poslana neitalijanskim
kardinalom. Omeniti velja tudi druge spise, ki so bili dostavljeni {kofu Santinu po koncu druge
svetovne vojne. Ves ~as italijanske uprave po letu 1918 so namre~ Italijani znotraj italijanskih
meja ‘iveli kot dr‘avljani, ki so dosegli zdru‘itev v svoji domovini, ~eprav jim je fa{isti~ni re‘im
vsilil svojo totalitarno in nacionalisti~no ideologijo. Toda razlogi, ki so Italijane na Primorskem
spodbujali k zdru‘itvi z Italijo, so bili enaki onim, ki so jih navajali Slovani za zdru‘itev z novo
Jugoslavijo. Z mirovno pogodbo je bilo slovansko prebivalstvo na Primorskem prisiljeno, da
sprejme polo‘aj manj{ine v okviru dr‘ave, ki ni spo{tovala njihove naravne pravice, da ohranijo
in okrepijo svojo jezikovno in kulturno identiteto, ampak jo je celo teptala. Za slovanske
katoli~ane je bil verski vidik stanja zelo pomemben, saj je Vatikan kazal simpatije in nekak{no
ugla{enost s fa{isti~no dr‘avo. Apostolski sede‘ namre~ zaradi preganjanja slovenskih duhovnikov
in laikov ni protestiral proti »politi~nemu vodji, ki je bil odgovoren za taka podla dejanja,
nasprotno, javno so ga razgla{ali za ~loveka bo‘je previdnosti v blagor domovine«. Tako se je
izrazil msgr. Ukmar v spomenici, ki jo je julija 1938 poslal neitalijanskim kardinalom. Italijanski
{kofje v Julijski krajini so se v svojem du{nopastirskem ravnanju do slovanskih duhovnikov in
laikov popolnoma zavedali te dramati~ne stiske. To je razvidno iz njihovega nenehnega zavzemanja
za uporabo slovanskih jezikov v okviru du{nopastirske dejavnosti v ‘upnijah. ^eprav so
nelagodje omilili, le-to ni bilo popolnoma odpravljeno. Vsako sklicevanje na spo{tovanje
zakonitosti na civilnem in politi~nem podro~ju kot moralno dol‘nost do dr‘ave so za slovansko
manj{ino v Julijski krajini necivilizirani in preganjalski zakoni popolnoma skvarili. V dokumentu
msgr. Ukmarja iz leta 1938 je bilo navedeno »dejstvo, da v rimski kuriji prevladujejo
italijanski kardinali in visoki uradniki, ki so prav tako Italijani«. Iz tega dejstva »izvirajo razne
krivice«, kajti »ni mogo~e pravi~no in po katoli{kih na~elih re{evati razna huda odprta vpra{anja
med raznimi narodi, posebej ona, ki zadevajo narodne manj{ine, ki jih na razne na~ine tla~ijo
in zatirajo«. Te te‘ave in napetosti so se nadaljevale tudi po koncu vojne, v letih med 1945 in
1954, ko je bila cona A Svobodnega tr‘a{kega ozemlja dodeljena italijanski upravi. V naslednjih
letih se je vzdu{je med monsinjorjem Santinom in slovansko duhov{~ino in prebivalstvom
~edalje bolj umirjalo, ~eprav do polnega ujemanja pogledov in ~ustev ni pri{lo.