preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Narodnost in nacionalizem v ‘ivljenju in misli msgr. A. Santina in msgr. E. Marzarija 329
Gre za to, kar tisti ~lovek predstavlja s svojo preteklostjo. Samo za to gre.« Ta ~lovek je bil novi
odbornik Du{an Hre{~ak s svojo preteklostjo glavnega urednika »Primorskega dnevnika«, ki je
vodil krivi~ni boj, da bi napodil Italijo najprej onstran Tilmenta in nato onstran So~e, ~lovek, ki
je »do v~eraj bil med prvimi pisci ~asopisa, ki je sovra‘il vero in Italijo […]. Na{e odgovornosti
naj bodo lo~ene od odgovornosti tak{ne uprave.« Santin je ‘upanu Franzilu poslal pismo, v
katerem je pojasnil, da {kofova sodba ni obsodba na verski ravni, ampak vabilo, »naj pred
Bogom pomisli« na politi~ni poseg, ko se pri vodenju javnih zadev povezuje »s stranko [tr‘a{ko
socialisti~no stranko; opomba pisca], v kateri so na{li zato~i{~e najhuj{i nasprotniki duhovnikov
in italijanskih narodnjakov« 17 . Med katoli~ani so nekateri sledili {kofu, in sicer desna struja
Kr{~anske demokracije in del Katoli{ke akcije, drugi pa so menili, da ta poseg ni v skladu z
du{nopastirsko funkcijo {kofa. Tako sta menili zdru‘enje ACLI (Kr{~ansko zdru‘enje italijanskih
delavcev) in preostanek Katoli{ke akcije. Posegu so odlo~no nasprotovali italijanski nacionalisti~ni
krogi, ki so s sodelovanjem zdru‘enja »Lega nazionale« zbrali ve~ deset tiso~ odklonilnih
podpisov. [kof je odlo~no zanikal, da bi bilo njegovo ravnanje izraz nacionalizma. A
priznati je treba, da je med nacionalisti~no desnico in {kofom obstajala neka povezava v
presojanju in ravnanju. Enako se je zgodilo ob podpisu Osimskega sporazuma.
^e celovito analiziramo Santinovo du{nopastirsko usmeritev pri vodenju {kofije, lahko
re~emo, da se je najbolj zavzeto trudil za spravo med Cerkvijo in nacionalisti~nim me{~anstvom.
Uspelo mu je odpraviti nezaupljivo in sovra‘no razpolo‘enje do duhov{~ine, ki so jo na splo{no
imeli za avstrijakantsko in slovanofilsko. Obenem je ob hudo protiklerikalni dr‘i mestnega
proletariata sku{al prikazati Cerkev kot prijateljico delavskega razreda. Na tej to~ki je Santinova
du{nopastirska dejavnost bila dele‘na tako {irokega in pozitivnega uspeha, »da je katoli{ko
vlogo obrnila na glavo najprej na duhovni in kasneje tudi na politi~ni ravni ter ji dala nedvomno
ve~insko odgovornost vodenja« 18 . Pri{lo je do nekak{nega soglasja med Santinom in velikim
delom tr‘a{kega me{~anstva, ki je z nasprotovanjem italijansko-jugoslovanskim dogovorom v
Osimu pri upravnih volitvah leta 1975 dobilo prilo‘nost v obliki volilnega uspeha »Liste za
Trst«. Zgodovinska interpretacija teh dogodkov je nov polo‘aj ocenila kot »izpopolnjeno«
uveljavitev liberalnacionalisti~ne strategije kot trajne »miselnosti« mestnega ‘ivlja, poosebljenega
v liberalni in nacionalisti~ni komponenti desnice, ki ni bila vselej fa{isti~na. Santin je
energi~no odklonil Osimske sporazume, toda njegova stali{~a so bila osebna, saj na Kr{~ansko
demokracijo ni pritiskal. Njegovo neodobravanje je podpisala {tevilna skupina katoli~anov, ki
so jo sestavljali deloma odpadniki Kr{~anske demokracije in deloma kadri Katoli{ke akcije.
Eden izmed odpadnikov Kr{~anske demokracije, poslanec Giacomo Bologna, »je sicer poudaril,
da je {kof imel jasno, razvidno in o~itno razumevanje do militantnih katoli~anov, ki so se
vklju~ili v politi~ni boj Liste za Trst«, a je na vpra{anje, ali je »msgr. Santin izrecno izrazil
podporo katoli~anom, ki so se pridru‘ili omenjeni listi, tako, da je sam pristopil k njej«,
odgovoril: »Odkrito povedano: zdi se mi, da ne. 19 «
V Santinovi du{nopastirski dejavnosti se prepletajo odgovornost za versko slu‘bo, domoljubna
ljubezen do doma~e grude in zahteva po priznavanju temeljnih ~lovekovih pravic. Ta preplet
spro‘a vpra{anje njegove raz~lenitve na osnovi kriterijev, ki bi natan~no izrazile razmerje med
posameznimi prvinami. Konec dvajsetih let in v tridesetih letih se je namre~ v Italiji {irilo
mnenje, ki je poudarjalo vez med zahodno civilizacijo, rimstvom in kr{~anstvom, zlasti ker so
domnevali, da se bo s konkordatom uresni~ila utopija kr{~anske nacionalne dr‘ave. V letih od
1943 do Stalinove smrti je bila med zahodom in vzhodom postavljena »‘elezna zavesa«, ki je
lo~ila dva svetova. Prvi je bil demokrati~ni svet, v katerem so spo{tovali in pospe{evali temeljne
~lovekove pravice, ki so vklju~evale tudi versko svobodo, v drugem pa je vladala komunisti~na
diktatura, ki je bila do vere nestrpna in jo je zatirala. Jugoslavija je bila del vzhodnega sveta.