preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

328 Libero Pelaschiar
do slovanskih, tudi priletnih duhovnikov, pa ~eprav so bili neopore~ni; na nezadostno
pou~evanje slovenskega in hrva{kega jezika v koprskem semeni{~u; na neupo{tevanje omenjenih
jezikov v liturgiji, pridiganju in {kofijskem listu, ki je bil v celoti pisan v italijan{~ini. Tudi
tokrat je {kof zavrnil vse obto‘be ter poudaril, da se je med vojno pod fa{izmom zelo zavzemal
za pravice Slovencev. Po padcu re‘ima »sem vpra{al msgr. Ukmarja, ali ‘elijo {e kaj. Msgr.
Ukmar je povpra{al duhovnike in mi povedal, kak{ne so njihove ‘elje. Rad sem pristal nanje. 14 «
Kljub poznej{im poskusom do popolnega sporazuma s slovensko duhov{~ino ni nikdar pri{lo.
Santin je to nekoliko zagrenjeno priznal v nekem pismu Guidu Botteriju: »Moral bi narediti {e
kaj ve~ kot braniti in priznavati Slovane, da bi ustvaril ob~estvo, ki bi v {kofiji ‘ivelo v enotnem
kr{~anskem duhu […] Povedati vam moram, da sem to sanjal in poskusil narediti vse […] To je
moja izpoved. Nisem uspel. 15 «
Leva sredina in mirovna pogodba
Santin je svojo {kofijsko slu‘bo kon~al v ~asu mednarodnega razvoja odnosov med Italijo in
Jugoslavijo, ko naj bi pri{lo do ozemeljske ureditve v Julijski krajini. Z vso svojo avtoriteto se je
zavzemal za tako re{itev, ki bi skupaj s Trstom Italiji prisodila celotni zahodni del Istre. Sprejeta
naj bi bila tako imenovana britanska linija, ki je potekala od Pulja do Trsta. Ozemlje, na katerem
‘ivi italijanska ve~ina, bi bilo lo~eno od onega, ki ga poseljujejo prete‘no Slovani. Mirovna
konferenca je dolo~ila mejo na Mirni, iz cone A in cone B je nastalo Svobodno tr‘a{ko ozemlje,
ki pa ni nikdar za‘ivelo. V ~asu od vrnitve Italije v Trst leta 1954 do konca njegove {kofovske
slu‘be sta se med raznimi problemi pojavili dve pomembni vpra{anji, ki sta predmet teh
razglabljanj: politi~no vpra{anje ponujene roke tr‘a{ke Kr{~anske demokracije levici in
vsedr‘avno vpra{anje glede Osimskega sporazuma.
Glede ponujene roke Kr{~anske demokracije levici, je zavzel popolnoma negativno stali{~e.
Ostro je obsodil odlo~itve, ki so jih sprejeli demokr{~anski voditelji in jih pozval, naj se
umaknejo. Na osnovi politi~ne odlo~itve naj bi v ob~inski odbor vstopila dva socialisti~na
predstavnika. Eden izmed teh naj bi bil Du{an Hre{~ak, ki je prihajal iz razpu{~ene »titovske«
Neodvisne socialisti~ne zveze in je pripadal slovenski manj{ini. S to operacijo naj bi presegli
liberalnacionalisti~no tradicijo mestne vlade, ki naj bi {kodovala odnosom z manj{ino ter
gospodarskemu in dru‘benemu stanju Trsta in njegove okolice. Ko je ve~ina Kr{~anske demokracije
sprejela program, ki so ga opredelili kot »demokrati~no katoli{ki« ali »ljudsko katoli{ki«
je sprememba politi~ne linije razklala katoli~ane. Nekdanjemu Trstu, v katerem je bila politika
sredstvo v slu‘bi privilegiranih gospodarskih koristi mestne aristokratske in kapitalisti~ne
oligarhije, ki je v prvi polovici dvajsetega stoletja nesporno obvladovala mesto, je demokrati~na
katoli{ka usmeritev postavila nasproti na~rtovanje splo{nih interesov, manj{insko politiko, ki
naj bi manj{ino privedla do polne lojalnosti dr‘avi, gospodarsko, socialno in upravno politiko v
ustanovah in v de‘eli kot sredstvo ljudske samouprave ter {olsko in kulturno politiko, ki ne bi
bila ve~ prirejena le za privilegirane ekonomske in intelektualne kroge 16 . Demokrati~ni katoli~ani
se niso mogli imeti za dedi~e liberalnacionalisti~nega gibanja, saj na ta na~in ne bi ohranili
kr{~anskega videza mesta […] ampak nacionalisti~ni, kapitalisti~ni in laicisti~ni videz Trsta.
[kofijski tednik »Vita Nuova« je 23. julija 1965 objavil nepodpisan ~lanek, ki ga lahko
pripi{emo {kofu, v katerem v celoti obsoja politi~no izbiro Kr{~anske demokracije v ob~inskem
svetu. Pisec je izbiro ozna~il kot poraz demokracije, saj naj bi Kr{~anska demokracija ravnala
»proti volji volivcev, ki bi prav gotovo nikdar ne odobrili tak{ne odlo~itve […]. Mirno ravnote‘je,
ki je nastalo v so‘itju med Italijani in Slovenci, se je poru{ilo prav zaradi takega razvoja.