preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Narodnost in nacionalizem v ‘ivljenju in misli msgr. A. Santina in msgr. E. Marzarija 327
malizacijo, ki je po eni strani temeljila na natan~nih pravilih in navodilih, s katerimi bi bil mogo~
iskren in neposreden stik s politi~nimi oblastmi, po drugi strani pa je slonela na natan~nih
smernicah duhovnikom glede du{nopastirskih liturgi~nih dolo~b, ki bi bile v skladu s predpisi
Zakonika cerkvenega prava in bi ne dajale povoda za obto‘be in prito‘be ter bi jam~ile za
popolno pokor{~ino {kofu.
Druga svetovna vojna in povojno obdobje
Ko je Italija stopila v vojno, so se odnosi med fa{isti~nimi oblastmi in slovanskim prebivalstvom
v Julijski krajini zelo poslab{ali. Aprila leta 1941 je {kof Santin odposlal pismo
vatikanskemu dr‘avnemu tajniku kardinalu Luigiju Maglioneju, v katerem je ostro o‘igosal
grozote in napake, ki so jih fa{isti storili Slovanom. V pismu je kot malokdo zaslutil, da bo vojna,
»ki je, razen redkih vodij, nih~e ni maral, prinesla veliko zla. Vpra{anje meja, pridobljenih v
vojni v letih 1915 – 1918, bo za pora‘eno domovino ponovno odprto, enako tudi dose‘ena
enotnost prebivalstva v Istri in Dalmaciji. ^love{ka in politi~na napaka je bila izredno velika in
za~ele so se vse na{e nesre~e. 12 «Re‘im je padel in premirje z zavezniki je bilo podpisano 8.
septembra 1943, a v Julijski krajini so se nadaljevali vojna, razdejanje, ropanje, uboji in
ma{~evanja. Santin si je na vse na~ine prizadeval, da bi pri nacisti~nih oblasteh prepre~il
deportacije in smrtne obsodbe. Uspelo mu je re{iti duhovnika Edoarda Marzarija, predsednika
Narodnoosvobodilnega odbora v Trstu, ki so ga zloglasni kolaboracionisti Collottijeve tolpe
aretirali in mu~ili. Ob koncu je re{il mesto in pristani{~e, ki so ga Nemci nameravali pognati v
zrak. V ~asu slovanske zasedbe se je postavil v bran obupanega in izmu~enega italijanskega
prebivalstva, na katerega je pritiskala neusmiljena nacionalkomunisti~na diktatura, ki se je
kon~ala 10. junija 1945, ko je mesto pre{lo pod zavezni{ko upravo. Po »te‘kih letih« so se za~ela
leta »rednega du{nopastirskega dela« v razmerah, za katere je bila zna~ilna politi~na napetost.
Vzrok zanjo je bila negotovost glede uresni~itve Svobodnega tr‘a{kega ozemlja in nato leta
1954 vklju~itev cone A v republiko Italijo. Omeniti velja tudi podpis mirovne pogodbe, na
osnovi katere je bila severozahodna Istra, ki so jo v glavnem poseljevali Italijani, priklju~ena
Titovi Jugoslaviji.
Takoj po koncu vojne se je v Trstu v razgretem politi~nem ozra~ju za~elo za Santina novo
obdobje. Komunisti~ni »Primorski dnevnik« je spro‘il ofenzivo proti {kofu in ga vedno omenjal
z vzdevkom »fa{ist«. Posredno je pri{lo do razdora med slovansko duhov{~ino. Ve~ina je bila
na strani biv{ega parlamentarca Virgila [~eka, ki je bil v sporu s {kofom, manj{ino pa so
sestavljali predvsem duhovniki, ki so se zatekli iz ljubljanske {kofije. Ti so bili odlo~ni protikomunisti
in {kofu pokorni. Vodil jih je Ukmar. Tako sta si stali nasproti dva pogleda: ve~inskega
so zagovarjali [~ek in nekateri njegovi sodelavci, ki so glede priklju~itve izra‘ali polno podporo
politiki Osvobodilne fronte ter ostro napadali {kofove politi~ne izbire, s katerimi je zavzeto
branil italijanstvo Trsta in zahodnega dela Istre. Manj{insko stran je vodil Ukmar, ki je odlo~no
zagovarjal na~elo, »da duhovniki v verskih vpra{anjih ne moremo in ne smemo delovati proti
{kofu in ga ignorirati, ne glede na to, ali se {kof imenuje tako ali druga~e in da glede politi~nih
vpra{anj osebno misli tako ali druga~e« 13 . Toda jeseni 1946 se je spor med Santinom in
Ukmarjem ponovil, ko je Ukmar v imenu slovenske in hrva{ke {kofijske duhov{~ine poslal {kofu
{e eno spomenico. V njej je bilo navedenih 12 Gravamina cleri slavi linguae slovenicae et croatae
circa regimen dioecesis Tergestinae et Justinopolitanae. Izra‘ene »prito‘be« so se nana{ale na
polemi~no in pristransko Santinovo stali{~e o narodnem vpra{anju v korist italijanske re{itve
ozemeljskega spora; na izkazovanje privilegijev italijanski duhov{~ini; na nespo{tljivo strogost