preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Narodnost in nacionalizem v ‘ivljenju in misli msgr. A. Santina in msgr. E. Marzarija 325
kulturo, kajti druga~e jih ne bi niti spo{toval 6 .«
V teh letih je Santin prav posebno skrbel za Katoli{ko akcijo in jo pospe{eval, saj je imela
velik dele‘ v njegovem du{nopastirskem delovanju. Bila je to nova Katoli{ka akcija velikega
organizatorja Gedde, ki je delovala na dveh ravneh. Predvsem ji je bila v polni meri priznana
izbira glede vzgoje in avtonomnega oblikovanja mladine, ki jo je cerkvena hierarhija podpirala.
V »kro‘kih Katoli{ke akcije« so pospe{evali osebno versko prakso, dejanja usmiljenja in
pobo‘nosti. Celotno organizacijo pa je prevevala »cerkvenost« z namenom, da bi ~ista militantna
mladina versko pre‘ela dru‘bo. Na osnovi navodil novega predsedstva so do skrajnosti
poudarjali organizacijo, »aktivizem«. Zdi se mi, da je bil to v bistvu na~rt Katoli{ke akcije, ki jo
je Santin kot duhovnik in {kof hotel spodbuditi. V cerkvenih vpra{anjih je njegova teolo{ka
priprava je dajala prednost strukturi Cerkve »z vrha«, izkazovanju dosledne in prisr~ne pokor{~ine
pape‘u. Njegova du{nopastirska dejavnost je bila centralisti~na in je pu{~ala malo
prostora samostojnim pobudam duhov{~ine in vernikov.
Leta 1929 je bil podpisan konkordat med Cerkvijo in fa{isti~no Italijo. Med katoli~ani je
ve~inoma vzbudil navdu{eno odobravanje kot na primer pri {kofu iz Vicenze msgr Ridolfiju, ki
ga ne moremo sumiti profa{izma 7 . Vendar lahko ugotovimo, da je bila v italijanskih katoli{kih
krogih prisotna tudi te‘nja vztrajanja pri verski vrednosti tega dogodka in zanemarjanja njegovega
politi~nega vidika in te‘nja, da bi dogodek posplo{ili kot nacionalisti~ni klic k povezavi vere
z domovino. V zgodovini Cerkve se sicer ponavlja zahteva, naj bi ‘iveli in udejanjali katolicizem
brez atributov, a se zdi, da se ta zahteva vselej kon~a z nekriti~nim prevzemanjem zgodovinskih
zna~ilnosti in morda nezavednih atributov tistega ~asa. Santin gotovo ni bil profa{ist, a tudi ne
protifa{ist. Ker se je Santin prilagajal re‘imu, ne da bi se z njim kakorkoli poistovetil, menim,
da ga lahko postavimo v kategorijo »nefa{istov«, a upo{tevamo njegovo institucionalno lojalnost.
Na osnovi take miselnosti lahko v Santinovem du{nopastirskem delovanju na Reki in v
Trstu najdemo tudi razloge za celo vrsto stali{~ in sporov z duhov{~ino, pa ne samo s hrva{ko
in slovensko.
Santin – {kof na Reki
29. oktobra 1933 je bil Antonio Santin posve~en v {kofa in imenovan za ordinarija na Reki.
V petih letih {kofovanja v tem mestu se je moral spoprijemati s {tevilnimi problemi strogo
verske narave, a tudi s politi~nimi in civilnimi te‘avami. V~asih je moral pose~i v zapleteno
vpra{anje v zvezi s prisotnostjo hrva{kih in slovenskih vernikov in duhovnikov v {kofiji. O tem
problemu je Santin takole pisal: »V re{ki {kofiji [zlasti v kastavskem dekanatu; avtorjeva
opomba] sem se moral ukvarjati z vpra{anjem staroslovanskega jezika ali t.i. govorice ‘schiaveto’,
ki so ga v nekaterih krajih v {kofiji nezakonito uvedli. @iveli smo v fa{isti~nem obdobju. Vse
{ole so bile italijanske. Uporaba omenjenega govorice v cerkvi, ki naj bi pri ma{i popolnoma
nadomestila latin{~ino, je bila pri nas zloraba, ki jo je Sveti sede‘ ‘eve~krat prepovedal.
Liturgi~ni jezik je bila latin{~ina. V cerkvi sem branil pridiganje, otro{ki verouk in nabo‘ne
pesmi v ljudskem jeziku. Nenehno pa so se vrstili pritiski, naj bi tudi ti bili v italijan{~ini.
Ukinitev latin{~ine v liturgiji v prid omenjenega jezika je spravljala v nejevoljo predstavnike
oblasti, stranke in Italijane, ki so obiskovali cerkev. Obrnil sem se na Sveti sede‘, od koder so
mi odgovorili kot vselej: Zlorabo je treba odpraviti, liturgi~ni jezik je latin{~ina […].
Na vsak na~in je bilo pomembno za{~ititi pridiganje, verouk in petje. Nekateri so to razumeli,
drugi pa ne. Odredba je seveda naletela na odpor. Na zakonitost odredbe in na razloge, ki so jo
porodili in ki so {~itili ljudski jezik v temeljnih re~eh, je padla temna senca 8 .« V jugoslovanskem