preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Narodnost in nacionalizem v ‘ivljenju in misli msgr. A. Santina in msgr. E. Marzarija 323
Narodnost in nacionalizem v ‘ivljenju in misli msgr. Antonia Santina in msgr.
Edoarda Marzarija
Libero Pelaschiar
V ~lanku z naslovom L’educazione cattolica e il carattere degli italiani (Katoli{ka vzgoja in
zna~aj Italijanov), ki je bil objavljen 15. maja 1929 v reviji »Pungolo«, je Giuseppe Donati pod
psevdonimom takole pisal: »Torej enkrat za vselej obrnimo psiholo{ke okoli{~ine zgodovinskega
problema ter se vpra{ajmo […], ali je klerikalizem naredil Italijane tak{ne, kot so bili in so
{e vedno […], in dolo~imo, do kak{ne mere so, ‘al, Italijani naredili klerikalizem tak{en,
kakr{en je. Z drugimi besedami: dejanski problem povezanosti klerikalizma in fa{izma je
nerazdru‘ljiv z edinim velikim problemom, ki ga obravnavamo, in ta je, da je tudi vatikanska
politika zgodovina Italije 1 . « V tem svojem besedilu je Donati mislil na Vatikan in ne na Cerkev
v Italiji. Njegovo stali{~e je razumljivo samo v zgodovinski lu~i (sporazum med Svetim sede‘em
in Italijo) in takratne ekleziologije. A kljub vsem ustreznim razlo~evanjem Donati jasno postavlja
temeljno vpra{anje: ali je Cerkev prispevala k nastajanju Italije, ali pa je Italija dala svoj
doprinos k oblikovanju Cerkve? Z drugimi besedami, katere poteze so se vtisnile v krajevno
Cerkev zaradi njene vpetosti v na{o obmejno stvarnost razli~nih etnij, tj. zaradi njene udele‘be
v kulturnem in politi~nem ‘ivljenju ter v zgodovinski danosti teritorija, na katerem so se do leta
1918 spoprijemali Avstrijci in od davnih do dana{njih dni Italijani, Slovenci in Hrvati? Po
mojem mnenju se krajevna Cerkev in dogajanje v Julijski krajini med seboj dejansko tako
prepletata, da je zgodovina krajevne Cerkve tudi zgodovina teh krajev, zgodovina teh krajev pa
tudi zgodovina te Cerkve. Zato bom v tem zapisu sku{al navesti nekatere vidike krajevne verske
zgodovine v njenih odnosih s civilno dru‘bo. Z drugimi besedami, razmi{ljal bom o tem, kako
je po eni strani idealna in prakti~na cerkvena struktura kot verska skupnost postala odvisna od
dru‘be, po drugi pa, kako je Cerkev v 20. stoletju bodisi zavestno bodisi nenamerno vplivala na
dru‘beno stvarnost prek zamisli in ravnanja dveh glavnih predstavnikov in vodilnih osebnosti
tr‘a{ke Cerkve, ki sta bila {kof msgr Antonio Santin in duhovnik msgr Edoardo Marzari.
Antonio Santin – prva leta duhovni{ke slu‘be
Antonia Santina so osebno oblikovali versko ‘ivljenje, kulturne usmeritve ter dru‘bene in
politi~ne razmere v Julijski krajini v ~asu od sredine devetnajstega stoletja do leta 1918. Vzgojili
so ga revni star{i, ki so bili po tradiciji »delavni in po{teni, kar je pomenilo, da so kr{~anstvo
do‘ivljali radostno in celovito 2 «. Njegov odnos do zakonite oblasti je bil lojalen in pripadnost
italijanski skupnosti v Istri ni bila vir nobenega konflikta, saj sta bili italijanska tradicija in
kultura v ve~etni~nem cesarstvu nekaj naravnega. Pri njem je dozorel pojem narodnosti, ki se
mi zdi zelo soroden teoriji o »naravni narodni danosti«. Ta teorija »je ve~ kot eno stoletje
obvladovala evropsko zgodovinopisje […], definicijo »naravnih mej«, porazdelitev kolonialnih
obmo~ij, celo nov zemljevid Evrope po propadu habsbur{kega in otomanskega cesarstva.
Vsaki~ so zgodovinarji osmislili narodno pripadnost na zgodovini, jeziku, veri, folklori, teritoriju,
na sestavinah, ki bolje izpri~ujejo starodavnost tradicij, trajnost naroda, njegovo avtenti~nost.
Narodova zgodovina se revidira s teleolo{kimi filtri z namenom, da se doka‘e, da je