preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Tr‘a{ki intelektualci po drugi svetovni vojni 307
To kategorijo, »Slovan«, ki izena~uje vse razlike med ljudstvi z razli~nimi jeziki, zgodovino in
veroizpovedjo, je uporabljal tudi nekdo, ki je napisal pionirski esej o ~e{kem narodu, in nekdo,
ki je v ostri polemiki ohranil toliko lucidnosti, da je lo~il med jugoslovansko dr‘avo in
ljudstvom 42 . Zdi se, da obravnavani intelektualci, z delno izjemo Cusina, to kategorijo uporabljajo
kot simbol splo{ne gro‘nje, ki prihaja iz Vzhoda in ne ogro‘a le severovzhodne Italije,
temve~ celoten Zahod 43 . Podoba »slovanske povodnji«, ki grozi, da bo preplavila Julijsko
krajino in zahodno civilizacijo, je pogosta pri Quarantottiju Gambiniju in Aurelii Benco 44 .Tu
so na stare sheme polo‘ene ideolo{ke antiteze hladne vojne: kot da bi pri{lo obdobje prebujenja
»mladih narodov«, ki ga je napovedoval Slataper, in bi se za~el ~as »nezgodovinskih narodov«,
odlo~enih, da si zgodovino priborijo z revolucijo; z ne~im, kar ni le politi~ni preobrat, temve~
splo{ni preobrat vrednot in perspektiv. Pode‘elje, ki prevlada nad mestnim okoljem; tisto, kar
je bilo dojeto kot zaostalost, pregazi tisto, kar se je samo sebe dojemalo kot »modernost«. Na
kratko: ne-civilizacija je premagala civilizacijo. Tu je smisel »preobrata«, o katerem je govoril
Benco leta 1945 in v katerem so nekateri zgodovinarji na{li interpretativno paradigmo 45 .
V tak{nem odnosu do tako imenovanih Slovanov so mnogi prepoznali ve~vrednostni refleks,
ki je pogosto rojeval paternalisti~ni odnos ali degeneriral v nacionalisti~no in rasisti~no nadvlado
46 . Nekateri so poudarili pomen kulturne dedi{~ine liberalnega nacionalizma 47 ,kijeomogo~il
oblikovanje tak{nih pogledov, in ga s tem posredno obto‘ili nizke demokrati~ne kredibilnosti.
Ne zanikam, da so tak{ne interpretacije mnogokrat zadele bistvo. Gotovo pa je koristno,
da se izognemo posplo{evanjem in ideolo{kim sodbam, ki ovirajo kriti~no razumevanje zastavljene
problematike, in obravnavane intelektualce ocenjujemo od primera do primera.
Omenjena vpra{anja moramo namre~ razumeti v {ir{em kontekstu. Na tem mestu lahko ‘al
podamo le nekaj kratkih opazk. Omenil sem ‘e rimski mit, zaradi na~inov njegove prisotnosti v
dolo~enih segmentih identitete italijanskega Risorgimenta. [e bolj bi morali razmisliti o njegovi
mesijanski vsebini, o njegovi te‘nji, da se napaja v sporu z domnevnimi barbari z druge strani
Alp, o njegovem prepletanju z bene{kim mitom, zlasti v okviru urbane in »oto{ke« jadranske
dru‘be, kakr{na je bila tr‘a{ka. Verificirati bi morali tudi obstoj morebitnega »barbarskega
mita«, tesno povezanega z rimskim, ki bi se enostavno prilegal pojmovnemu svetu »me{~anske«
zavesti – zadostuje, ~e se ozremo na zgodovino pojma »civilizacija« 48 .
Poglobiti bi morali tudi v pomen habsbur{kega kulturnega zaledja, zlasti v pojem Kulturnation
(s poudarjanjem primata, ki so ga znotraj habsbur{ke monarhije u‘ivali narodi z bogatej{imi
kulturnimi tradicijami): ta koncept, ki ga je razvijala tudi socialdemokratska kultura tega
obmo~ja, je impliciral gradualisti~no-hierarhi~no pojmovanje narodov 49 .
Ob vsem tem se spra{ujem, v kolik{ni meri je k strukturiranju dialektike civilizacija/ne-civilizacija
vplivalo zgodovinsko dejstvo oz. priznavanje procesov, zaradi katerih je bil italijanski jezik
na severnem Jadranu v dolo~enem obdobju sredstvo za individualno vklju~itev v okolje moderne
civilizacije. S postopno italijanizacijo »tr‘a{ke nacije« je »italijanska narodna zavest« v Julijski
krajini prevzela atribute modernosti, moderne civilizacije, in se iz – recimo tako – pozicije nevtralne
hegemonije spremenila v dejavnik dominacije in razdvajanja. Od mo~i k nasilju 50 .
Zdi se mi, skratko, da imamo opraviti z identitetnimi koordinatami, ki so vsebovane ‘e v
samem pojmu civilizacije, kot se je vsaj od 18. stoletja dalje oblikovala na Zahodu. Gre za
vpra{anja, ki ostajajo odprta.
(Prevedel Luka Lisjak Gabrijel~i~)