preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

306 Patrick Karlsen
Italijo in Jugoslavijo sprejeli revizijo meja v prid slednje. Revizija naj bi upo{tevala narodnostne
pravice in krivice, ki jih je povzro~ila Italija pred in med vojno. Skoraj vsi obravnavani intelektualci
so do podpisa mirovne pogodbe leta 1947 v Wilsonovi ~rti, ki bi Italiji prepustila pas
obmorskih istrskih mest, videli primerno re{itev za to namero. Izjema je Fabio Cusin, ki se je
zavzemal za svobodno ozemlje kot orodje za uni~enje vsakr{nega dr‘avnega centralizma in je
pogosto uporabljal marksovsko kritiko patriotizma kot ideolo{kega izgovora za bur‘oazno
gospostvo 34 .
Ko Stuparich in Schiffrer pi{eta o demokrati~ni Evropi, se trudita, da njuno pojmovanje
demokracije ne bi ostalo zasidrano v abstraktnih modelih, temve~ sku{ata biti aktualna. Tudi
pri Pincherleju, Collottiju, Aureliji Benco in Cusinu je na delu ideja demokracije kot dr‘avljanstva,
utemeljenega na pravicah: civilnih, politi~nih, socialnih in narodnostnih pravicah za
manj{ine 35 . Iz tak{nih stali{~ pa se ni razvil pozitiven odnos do oblasti, ki so v tistem ~asu
delovale za raz{irjanje demokrati~ne kulture v Trstu. Pri posameznikih, ki so bili ob~utljivi na
te teme, se je po za~etnem zaupanju, s katerim so gledali na »osvoboditelje«, z leti ( izjema je
bil Cusina) oblikoval v osnovi sovra‘en odnos do ZVU, ki se je z znanim razvojem »tr‘a{kega
vpra{anja« le {e stopnjeval. Angloameri~anom so z ve~ strani o~itali makiavelizem ter nepoznavanje
zgodovinske, kulturne in ~love{ke stvarnosti julijskega vpra{anja 36 . Gre za obto‘be, ki
postanejo {e huj{e, ko so usmerjene proti italijanskim vladam. Toda to se je ponavadi zgodilo v
diskurzu, ki se ni osredoto~al na politièna vrednotenja, temve~ na {ir{e vpra{anje nacionalne
zavesti v Italiji, ki so jo ocenjevali kot {ibko 37 .
Na dnu te zaprte dr‘e? je morda {e nekaj drugega, ne le jeza in bole~ina zaradi izgube
ozemelj, na katere so jih vezale globoke ~ustvene vezi. Ne le domoljubno poslanstvo, ki
fagocitira civilno poslanstvo in v~asih onemogo~i odprtost novim potrebam in novim oblikam
skupnega ‘ivljenja. Tu je tudi te‘a neizrazljivosti, izrazite afazije, ki ni vedno izbrisala te‘nje po
civilnem anga‘maju, a je koreninila v gosti tradiciji vrednot in samopodob, zna~ilnih za humanisti~no
kulturo intelektualnega me{~anskega sloja. George Steiner je izpostavil dramo, ki po
»tridesetletni vojni 20. stoletja«, po Auschwitzu in stalinizmu zajame humanisti~no kulturo kot
tako. Usodno se je zamajalo prepri~anje, da je razvoj umetnosti in knji‘evnosti povezan z
napredkom ~love{ke duhovnosti. Najhuj{e barbarstvo se je dvignilo v srcu Evrope in »prevladalo
na polju kr{~anskega humanizma, renesan~ne kulture in klasi~nega racionalizma« 38 . Takrat
se je razbila temeljna predpostavka zahodne misli in zdi se, da so najob~utljivej{i od obravnavanih
intelektualcev za~utili to veliko spremembo. Posledice so se kazale v me{anem ob~utku
razo~aranja in izgubljenosti in v zavra~anju sodobnosti, ki so jo ob~utili kot tujo. Obenem so
zaznali, da tako Vzhod kot na Zahod obvladujejo sile in napetosti, na katere nimajo nobenega
vpliva 39 .
Ta ob~utek izgubljenosti so pospe{evali {e drugi elementi. Enotnost pokrajine na severovzhodnem
Jadranu, ki so jo v Italiji od 19. stoletja dalje imenovali Julijska krajina, po drugi
svetovno vojni ni bila pretrgana zgolj na politi~ni ravni, z mejo med dvema dr‘avama (danes
tremi), temve~ predvsem na gospodarski in dru‘beni ravni ter na ravni ~love{ke geografije.
Skozi to pokrajino je, ko se je kazala {e v enotni obliki, potekala dru‘beno-ekonomska polarizacija
med mestom in pode‘eljem, ki so jo v urbani, prete‘no italijanski kulturi radi dojemali
skozi shemo civilizacija/ne-civilizacija in to v vse bolj nacionalnem klju~u. Tej sku{njavi se v
povojnem obdobju niso izognili niti nekateri osrednji intelektualci, ki jih tu obravnavamo.
Podoba italijanskosti kot dedinje dvatiso~letne civilizacije je bila trdno zasidrana v njihovem
miselnem vesolju (kolikor ga lahko spoznamo iz virov) in omajali je niso niti posamezni, tudi
pristni in strogi samokriti~ni posegi 40 .
Razumljivo je, da je zaradi tega trpel odnos do »drugega«, do tako imenovanih Slovanov 41 .