preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books
Share Embed Flag
Download ePaper

preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

freeterritorytrieste.com
from freeterritorytrieste.com More from this publisher
29.11.2014 Views

304 Patrick Karlsen Opravljena raziskava je ponovno razkrila pomemben prispevek, ki ga je v civilnem anga‘maju znotraj italijanske javne razprave opravila skupinica intelektualcev iz Julijske krajine. Njihove posege so pogosto objavljale velike zalo‘be, o njih so poro~ali v ~asnikih z najvi{jo naklado. To pri~a o nedvomni in trajni prisotnosti tr‘a{kih intelektualcev v nacionalnih kulturnih krogih. Kljub temu so te osebnosti le redko ali zgolj deloma prou~evali s stali{~a njihovega civilnega anga‘maja. V preteklosti so (s pomembnimi izjemami 1 ) prednost dajali zlasti o- bravnavi, ki se je osredoto~ala na posamezna podro~ja, za katere se je domnevalo, da so zna~ilna za omenjene avtorje: pripovedni{tvo za Quarantottija Gambinija in Stuparicha, kritika za Benca itd. Dejansko pa je bila pravica-dol‘nost intelektualcev do civilnega anga‘maja tema, o kateri se je v povojni Italiji precej razpravljalo 2 .Splo{na percepcija dobe je bila, da se kultura ne more izogniti klicu soodgovornosti za trpljenje in uni~enje, ki ga je do‘ivela dru‘ba. Hotelo se je zavre~i dojemanje kulture kot utehe duha in na njeno mesto postaviti druga~no pojmovanje: kultura kot svedstvo nadzora oblasti, kot usmeritveni element dru‘be. Marsikdo je svoj umik iz javnega ‘ivljenja, svojo odpoved, sprejemanje ali sodelovanje v kulturnih projektih fa{isti~nega re‘ima do‘ivljal kot made‘ 3 .Mi{ljenje »nove kulture« in anga‘ma v obnovi sta bila med drugim na~ina, kako se osebno in poklicno odkupiti. Tudi italijanski intelektualci v Trstu 4 so sprejeli te spodbude. Sattino delo De profundis in Bencovo Motrenje nereda (»Contemplazione del disordine«) 5 dobro pri~ata o osuplosti nad prizori materialnega in moralnega opusto{enja, medtem ko je pri Collotiju prisotna dol‘nost intelektualca, da opravlja dru‘beno dejavno vlogo. To misel je avtor eksplicitno izrazil v ~lanku iz leta 1947, katerega naslov, Politi~nost kulture, strnjeno povzema njegovo vsebino 6 . Aurelia Benco je z revijo »Umana« hotela za~eti projekt, ki bi »iz kulturnega postal politi~en« 7 . Tudi Stuparich na ve~ mestih vztraja pri povezavi kulture z dru‘bo ter na lo~evanju med civilnim in politi~nim anga‘majem intelektualca, med (bi lahko dejali) »politi~nostjo kulture« in »politizirano kulturo« 8 . Na ugodno recepcijo tak{nih spodbud v italijanski kulturi Trsta je navsezadnje vplivala tudi dolga iredentisti~na tradicija, ki je kulturi hotela nadeti javno vlogo in knji‘evnika odpreti civilni dimenziji 9 . Pojem »civilno« tu uporabljam v pomenu, kot je uveljavljen v literarni kritiki: ta precej raz{irja njegovo semanti~no polje in vanj vklju~uje tudi domoljubne te‘nje 10 , ki jih lahko nezadostno, a vendar najprimerneje ozna~imo kot patriotski anga‘ma. Na nagnjenje intelektualcev Julijske krajine k poseganju v javnost je vplivala tudi izku{nja, ki so jo mnogi izmed njih do‘iveli v okolju florentinske revije »La Voce«; velja namre~, da se je v tem krogu zgodila preobrazba knji‘evnika v intelektualca in kulture v projekt za sedanjost 11 . Mislim na Stuparicha, na Quarantottija Gambinija, ki se je formiral skozi to izku{njo, a tudi na Schiffrerja, ki je diplomiral pri Gaetanu Salveminiju 12 . Stanje nejasne dr‘avne pripadnosti, v katerem se je zna{el Trst in del Istre, je {tevilne intelektualce Julijske krajine napeljalo k ena~enju patriotskega in civilnega anga‘maja. [eve~: pri nekaterih je prvi pojem vse bolj prevladoval nad drugim. Zdi se, da to velja predvsem za Benca, Quarantottija Gambinija in Satto: pri njih je nacionalna nuja zapeljala »politi~nost kulture« v to specifi~no usmeritev. Ne pozabimo, da je Elio Apih kulturno klimo takratnega Trsta opisal z izrazom »neoiredentizem« 13 . Intenzivnost patriotskega ob~utja je skupna veliki ve~ini obravnavanih intelektualcev: to me je navedlo h globlji raziskavi njegovih oblik in vsebin. Eno od izhodi{~ je te‘a, ki ga je v oblikovanju italijanske nacionalne zavesti imela literarna tradicija 14 : Federico Chabod je v njej ‘e pred skoraj {estdesetimi leti odkril neko »z literaturo pre‘eto formo mentis« 15 . Tudi novej{a historiografija se je ukvarjala s podobnimi vpra{anji, z raziskavami, usmerjenimi k literarni

Tr‘a{ki intelektualci po drugi svetovni vojni 305 tradiciji kot orodju za nacionalizacijo 16 in kot viru raznih mitov, kot so, ko gre za Italijo, veli~ina anti~nega Rima, povezanost moderne Italije s to veli~ino, samopodoba Italijanov kot nadaljevalcev tiso~letne civilizacije in vztrajanje pri dialektiki civilizacija/barbarstvo 17 . Vse to so elementi, ki se pojavljajo v diskurzivnih praksah dobr{nega dela intelektualcev Julijske krajine. Mitologija, ki so jo povzemali iz literature, je bila odlo~ilni steber njihovega nacionalnega ~ustva. Vztrajanje pri kulturnih vidikih definicije nacionalne ideje nas vra~a k drugi tezi, ki jo je izpostavil Chabod, namre~ o »voluntaristi~nem« bistvu italijanske nacionalne ideje 18 . Tak{na je tudi Schiffrerjeva interpretacija italijanske nacionalne zavesti v Julijski krajini. Ta je za Schiffrerja rezultat spontane asimilacije v jezik in materialno ter duhovno okolje, ki ga ta predpostavlja; je bolj ali manj nezavedni »vsakodnevni plebiscit« 19 . Kot je opozoril Silvio Lanaro, oblikovanja nacionalne zavesti ne bi smeli obravnavati zgolj kot ploda operacije vodilnih elit in institucij pod njihovim nadzorom 20 . Pretirano poudarjanje zunanjih posegov pri formaciji nacionalne zavesti privede do podcenjevanja pomena nacionalne zavesti kot odgovora na kolektivno povpra{evanje po varnosti in po identitetnih potrebah, ki prihajajo od spodaj, zlasti v trenutkih hitrih dru‘benih sprememb in napetosti 21 , ko je potreba po »bratstvu«, o kateri govori Benedict Anderson glede »zami{ljenih skupnosti« 22 , toliko mo~nej{a. Elementi tak{nih silovitih sprememb so bili o~itni v zadnjih desetletjih 19. in v za~etku 20. stoletja - v obdobju, ko se je za~ela formacija skupine obravnavanih intelektualcev 23 . Iz tega zornega kota je morda la‘e razumeti, da je nacionalna identiteta postala konstitutivni element njihove individualne identitete 24 . Domovina zanje ni le emotivni in identitetni faktor, temve~ koncept, ki ga uporabljajo v intelektualnem delovanju. V tem smislu ga pogosto uporabljajo v pomenu skupne zadeve, nadosebnega doma (Heimat), kot vrh ob~estvene strukture, ki ima za temelj dru‘ino in ki ohranja njene ~ustvene atribute. Pomislimo na domovino, katere smrt vidi Satta v dnevih po kapitulaciji: njegov De profundis je posve~en domovini-zavetju vseh, vrtu kolektivne eksistence 25 . Tak{no dojemanje je prisotno tudi pri Stuparichu in v politi~ni teoriji Scipia Slataperja, za katerega je »domovinska realnost prisotna ‘e v dru‘ini« 26 . Prav Stuparich se je posvetil globoki refleksiji o preteklosti in sedanjosti italijanske domovine in Julijske krajine, njena dogajanja pa povzel v koherentno pripoved, ki o~itno posnema historiografski diskurz Benedetta Croceja in Adolfa Omodea 27 .Fa{izem tako vidi kot zgodovinski odraz proti-Italije, ki jo zoperstavi Italiji svobode, kot se je izrazila v Risorgimentu, v demokrati~nem voluntarizmu prve svetovne vojne in v protifa{isti~nem odporu med drugo svetovno vojno 28 . Tudi Schiffrerjevo, Pincherlejevo, Sabovo, Gambinijevo, Sattino, Bencino in Collottijevo misel pre‘ema tesna povezanost med pojmoma domovine in svobode. Novej{e politolo{ke raziskave opozarjajo, da je ta povezanost eden izmed glavnih elementov, ki lo~ujejo liberalnodemokratski patriotizem od nacionalizma: dve kategoriji, ki se ju prepogosto zamenjuje 29 . Poleg tega so mnogi izmed njih z ob~utkom daljnovidnosti jasno teoretizirali upanje na bodo~o evropsko federacijo svobodnih in demokrati~nih domovin; ali pa so vsaj v Evropi videli »skupno domovino« 30 . Tu so razvidni odmevi mazzinijevstva in demokrati~nega iredentizma; pa tudi »kulturnega iredentizma«, kot ga je orisal Slataper in ki je bil v bistvu program sobivanja znotraj ve~nacionalnih dr‘avnih organizmov, utemeljen na konceptu kulturne avtonomije (ki se navezuje na avstromarksisti~no razmi{ljanje o narodnosti kot o »osebnostnem principu« 31 ). V ozadju teh pojmovanj je tista raz{irjena evropska tradicija, ki jo je opisal Friedrich Meinecke in ki je nacionalnem ~ustvu videla civilno vrednoto, ki ni v nasprotju s kozmopolitskimi nagnjenji 32 . Domovina zanje, tako kot pri Mazziniju, ni bila ovira, temve~ vez s ~love{tvom 33 . Ta prepri~anja so demokratske intelektualce Julijske krajine privedla do tega, da so v sporu med

304 Patrick Karlsen<br />

Opravljena raziskava je ponovno razkrila pomemben prispevek, ki ga je v civilnem<br />

anga‘maju znotraj italijanske javne razprave opravila skupinica intelektualcev iz Julijske krajine.<br />

Njihove posege so pogosto objavljale velike zalo‘be, o njih so poro~ali v ~asnikih z najvi{jo<br />

naklado. To pri~a o nedvomni in trajni prisotnosti tr‘a{kih intelektualcev v nacionalnih kulturnih<br />

krogih. Kljub temu so te osebnosti le redko ali zgolj deloma prou~evali s stali{~a njihovega<br />

civilnega anga‘maja. V preteklosti so (s pomembnimi izjemami 1 ) prednost dajali zlasti o-<br />

bravnavi, ki se je osredoto~ala na posamezna podro~ja, za katere se je domnevalo, da so<br />

zna~ilna za omenjene avtorje: pripovedni{tvo za Quarantottija Gambinija in Stuparicha, kritika<br />

za Benca itd.<br />

Dejansko pa je bila pravica-dol‘nost intelektualcev do civilnega anga‘maja tema, o kateri se<br />

je v povojni Italiji precej razpravljalo 2 .Splo{na percepcija dobe je bila, da se kultura ne more<br />

izogniti klicu soodgovornosti za trpljenje in uni~enje, ki ga je do‘ivela dru‘ba. Hotelo se je<br />

zavre~i dojemanje kulture kot utehe duha in na njeno mesto postaviti druga~no pojmovanje:<br />

kultura kot svedstvo nadzora oblasti, kot usmeritveni element dru‘be. Marsikdo je svoj umik iz<br />

javnega ‘ivljenja, svojo odpoved, sprejemanje ali sodelovanje v kulturnih projektih fa{isti~nega<br />

re‘ima do‘ivljal kot made‘ 3 .Mi{ljenje »nove kulture« in anga‘ma v obnovi sta bila med drugim<br />

na~ina, kako se osebno in poklicno odkupiti.<br />

Tudi italijanski intelektualci v Trstu 4 so sprejeli te spodbude. Sattino delo De profundis in<br />

Bencovo Motrenje nereda (»Contemplazione del disordine«) 5 dobro pri~ata o osuplosti nad<br />

prizori materialnega in moralnega opusto{enja, medtem ko je pri Collotiju prisotna dol‘nost<br />

intelektualca, da opravlja dru‘beno dejavno vlogo. To misel je avtor eksplicitno izrazil v ~lanku<br />

iz leta 1947, katerega naslov, Politi~nost kulture, strnjeno povzema njegovo vsebino 6 . Aurelia<br />

Benco je z revijo »Umana« hotela za~eti projekt, ki bi »iz kulturnega postal politi~en« 7 . Tudi<br />

Stuparich na ve~ mestih vztraja pri povezavi kulture z dru‘bo ter na lo~evanju med civilnim in<br />

politi~nim anga‘majem intelektualca, med (bi lahko dejali) »politi~nostjo kulture« in »politizirano<br />

kulturo« 8 .<br />

Na ugodno recepcijo tak{nih spodbud v italijanski kulturi Trsta je navsezadnje vplivala tudi<br />

dolga iredentisti~na tradicija, ki je kulturi hotela nadeti javno vlogo in knji‘evnika odpreti civilni<br />

dimenziji 9 . Pojem »civilno« tu uporabljam v pomenu, kot je uveljavljen v literarni kritiki: ta<br />

precej raz{irja njegovo semanti~no polje in vanj vklju~uje tudi domoljubne te‘nje 10 , ki jih lahko<br />

nezadostno, a vendar najprimerneje ozna~imo kot patriotski anga‘ma. Na nagnjenje intelektualcev<br />

Julijske krajine k poseganju v javnost je vplivala tudi izku{nja, ki so jo mnogi izmed njih<br />

do‘iveli v okolju florentinske revije »La Voce«; velja namre~, da se je v tem krogu zgodila<br />

preobrazba knji‘evnika v intelektualca in kulture v projekt za sedanjost 11 . Mislim na Stuparicha,<br />

na Quarantottija Gambinija, ki se je formiral skozi to izku{njo, a tudi na Schiffrerja, ki je<br />

diplomiral pri Gaetanu Salveminiju 12 .<br />

Stanje nejasne dr‘avne pripadnosti, v katerem se je zna{el Trst in del Istre, je {tevilne<br />

intelektualce Julijske krajine napeljalo k ena~enju patriotskega in civilnega anga‘maja. [eve~:<br />

pri nekaterih je prvi pojem vse bolj prevladoval nad drugim. Zdi se, da to velja predvsem za<br />

Benca, Quarantottija Gambinija in Satto: pri njih je nacionalna nuja zapeljala »politi~nost<br />

kulture« v to specifi~no usmeritev. Ne pozabimo, da je Elio Apih kulturno klimo takratnega<br />

Trsta opisal z izrazom »neoiredentizem« 13 .<br />

Intenzivnost patriotskega ob~utja je skupna veliki ve~ini obravnavanih intelektualcev: to me<br />

je navedlo h globlji raziskavi njegovih oblik in vsebin. Eno od izhodi{~ je te‘a, ki ga je v<br />

oblikovanju italijanske nacionalne zavesti imela literarna tradicija 14 : Federico Chabod je v njej<br />

‘e pred skoraj {estdesetimi leti odkril neko »z literaturo pre‘eto formo mentis« 15 . Tudi novej{a<br />

historiografija se je ukvarjala s podobnimi vpra{anji, z raziskavami, usmerjenimi k literarni

logo

Prodotti

Risorse

Aziende

Terms of service
Privacy policy
Cookie policy
Cookie settings
Imprint
Change language
Made with love in Switzerland
© 2024 Yumpu.com all rights reserved

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!