preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

290 Poljanka Dolhar
Angela Bla‘ino, Rika Malalana ter nekega Pogassija in Slavca): »Vrhunec te subverzivne
dejavnosti je bil dose‘en 26. septembra 1948 na ob~nem zboru vidalijevske OF, ko so v zaklju~ni
resoluciji (to~ka f) novo tajni{tvo zavezali, naj stori vse za razre{itev vpra{anja Prosvetne zveze,
ki naj bi jo prevzeli izdajalci “Babi~eve fronte”.« K besedi naj bi se javil tudi Stane Bidovec, ~lan
upravnega odbora SHPZ, ki naj bi zagovarjal, da se je »potrebno znebiti izdajalcev«. (Bidovca
so kmalu zatem izklju~ili iz SHPZ skupaj s {e enim odbornikom, Francem Gomba~em). Nekaj
dni kasneje je tajni{tvo »vidalijevske OF« pozvalo kulturne organizacije, naj vodstvo SHPZ
prisilijo k »izvajanju nevtralne politike v dobrobit slovenskega ljudstva in napredne ljudske
kulture«.
Situacija se je {e naprej slab{ala: besednim napadom so sledili fizi~ni napadi (v bolnici je med
drugimi kon~al tudi odbornik SHPZ Vlado [vara), boji za nadzor nad vodstvi mesnih kulturnih
kro‘kov (ki jim je v nekaterih primerih sledila prisilna razpustitev nekaterih vodstev), »razlastitev«
nepremi~nin, kraje in podobno. SHPZ je te metode primerjala s fa{isti~nim skvadrizmom:
»^esar nista uspela dose~i na{a {ovinisti~na reakcija in tuji imperializem, bo dosegel Vidali s
skvadrizmom in izdajalskimi dejanji skupinice Slovencev.«
11. decembra 1948 je bil ustanovljen Pripravljalni odbor za za{~ito in gojenje napredne
ljudske kulture, ki so ga usmerjali Stane Bidovec, Jelka Grbec, Franc Gomba~ in drugi. Iz njega
je nastala nova zveza dru{tev, ki je zagovarjala stali{~a informbirojevskega krila, ki so mu
pripadali Marija Berneti~, Jelka Grbec, Riko Malalan ter Stane Bidovec in Franc Gomba~.
Zadnja dva je SHPZ izklju~il iz svojega ~lanstva.
Iz tedanjega tiska (na primer iz ~lankov, objavljenih v »Primorskem dnevniku«, v »Delu«,
»Jadranskem koledarju« in »Ljudskem koledarju«) lahko razberemo, da sta ime SHPZ uporabljala
oba tabora: o~itno se mu nih~e ni hotel odpovedati. Raziskovalcu tega obdobja to
povzro~a {tevilne nesporazume in sklepamo lahko, da je do podobnih nesporazumov prihajalo
tudi tedaj: vodstvi obeh SHPZ sta o~itno stavili prav na to dvoumnost, saj si druga~e te‘ko
razlo‘imo, zakaj sta dve »sovra‘ni« organizaciji uporabljali isto ime.
Tudi vsebine ~lankov v posameznih ~asopisih in koledarjih so si bile zelo podobne in na
njihovi podlagi je te‘ko ugotoviti {tevilo dru{tev, vklju~enih v eno ali drugo SHPZ. Obe frakciji
sta se medsebojno obto‘evali in marsikdaj ni jasno, kdo je »zasedel« sede‘e posameznih
dru{tev, kdo jih je prisilno izselil, kdo je bil njihov bolj ali manj legitimni lastnik. V nekaterih
primerih je pri{lo do povsem paradoksalnih situacij: tak{na je denimo kro‘ek z dvema
razli~nima vodstvoma, ki sta predstavljali vsak svojo strujo 15 .
Spremembe usmeritve
Na ~etrti redni skup{~ini SHPZ (8. oktobra 1950) 16 je pri{lo do spremembe usmeritve
slovenske skupnosti. Po mnenju prisotnih delegatov zavezni{ke oblasti niso imeli posluha za
zahteve Slovencev in niso opravljali svoje vloge posrednikov in varuhov manj{inskih pravic:
pri{el je torej ~as, ko naj bi Slovenci stvari prevzeli v svoje roke. Dejansko je slovensko in
hrva{ko prebivalstvo v STO ‘e nekaj let pred tem ustanovilo odbor (povezan s SHPZ) z nalogo,
da zbere sredstva za obnovo slovenskih in hrva{kih kulturnih sredi{~ (Odbor za zgraditev novih
zidov na slovanskem kulturnem pogori{~u). Odbor kljub velikodu{nim ponudbam {tevilnih
zasebnikov ni uspel dose~i svojega cilja (morda zaradi politi~ne krize, ki je zajela tr‘a{ko levico):
februarja 1951 se je namre~ odlo~il za samorazpustitev in vrnitev zbranih sredstev posameznim
donatorjem. Med tem pa je bil ustanovljen Odbor za zgraditev Kulturnega doma v Trstu in
mnogo se jih je odlo~ilo, da vrnjena sredstva prenesejo na novi odbor (ki je imel zelo podobne