preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

272 Guido Botteri
Celotno »zavezni{ko obdobje« Radia Trst – od junija 1945 do oktobra 1954, ko je postaja
ponovno vklju~ena v nacionalno oz. dr‘avno sestavo – je brez dvoma zaznamoval velik razcvet
umetni{kih in kulturnih programov, tako italijanskih kot slovenskih (slednje je oddajal Radio
»Trst II«, ki je kasneje postal »Trst A«). To sta v knjigi, ki jo je ob petinsedemdesetletnici
delovanja Radia Trst izdala RAI-jeva zalo‘ba Eri, lepo prikazala Giorgio Vidusso, nekdanji
urednik kulturnega programa (»Radio Trst je predstavljal in preslikaval tr‘a{ko kulturo, a tudi
spodbujal in vplival na uspehe najpomembnej{ih tr‘a{kih avtorjev in na njihovo vklju~itev v
nacionalno in mednarodno kulturo«) in Roberto Curci (»prihod zavezni{ke uprave je spro‘il
izjemen razcvet orkestrov in bendov, s prepletom sinergij in so‘itjem med in{trumentalisti
ameri{ke zasedbene armade in lokalnimi glasbeniki«), ki je kot odgovoren za lahko glasbo
skupaj z »zgodovinskim« likom Guida Cergolija pripomogel k uveljavitvi osebnosti, kot so
Franco Russo, Teddy Reno in Lelio Luttazzi. Giani Stuparich, ki je od decembra 1948 vodil
mese~ni »pogovor« na Radio Trst (»Malo ~olnarjenje«), je poudaril, da je »imel popolno
svobodo pri osnovni usmeritvi in izbiri vsebin«, in Tullio Kezich, ki je na Radiu Trst za~el svojo
kariero filmskega kritika, se je spominjal, da direktor Herber Jacobson »nikoli ni dovolil, da bi
stari, zlobni in neumni nacionalisti~ni predsodki zastrupili odnose med Italijani in Slovenci ali
slabo vplivali na delovno okolje«. Kar se ti~e slovenskih programov, se njihov najve~ji ‘ive~i
avtor, Alojz Rebula, spominja, da je Radio Trst v politi~nem in kulturnem pomenu predstavljal
»glas svobodnega in kr{~anskega Zahoda za primorske ljudi vse do So{ke in Vipavske doline
ter do Nanosa«.
Pri oblikovanju kadrovske sestave Radia Trst so Angloameri~ani po eni strani potrdili
nekdanje sodelavce, po drugi pa odprli vrata urednikom in kulturnim delavcem, ki so prihajali
tudi iz »kolaboracionisti~nih«, fa{isti~nih in pronacisti~nih struktur. Zlasti v slovenskih programih
so sodelovali {tevilni posamezniki, ki so zapustili Slovenijo iz nasprotovanja komunisti~ni
ureditvi svoje domovine. Njihov vpliv se je okrepil, ko so nekateri simpatizerji Titovega komunizma
zapustili radio in se pridru‘ili »Primorskemu dnevniku« in Radiu Koper, ki je bil pod
nadzorom jugoslovanske voja{ke uprave. Glede tega vidika »Radia Trst II« obstajajo na
slovenski strani razli~ne zgodovinske ocene. Nata{a Sosi~, ki je vodila slovenske programe v
prvih letih tega stoletja, je zapisala, da je »leta 1949 radio postal glasnik enega samega dela
tr‘a{kih Slovencev«, in dodaja, da »so kljub temu znotraj njega obstajale napetosti med
liberalno in katoli{ko skupino«. Leta 1949 so »radio zapustili nekateri uredniki in sodelavci, ki
se niso strinjali s politi~no in ideolo{ko usmeritvijo, ki jo je radio prevzel s prihodom Angloameri~anov.
Sodelovanje so odpovedali {tevilni zbori, Slovensko narodno gledali{~e ter posamezni
umetniki in skupine«. Zgodovinar Jo‘e Pirjevec je podal nekoliko bolj artikulirano, a vsebinsko
podobno oceno: Angloameri~ani so »v novem politi~nem kontekstu, zaznamovanem z ideolo{kim
spopadom hladne vojne, hoteli vzpostaviti lastno propagandno sredi{~e«. V ta namen so
se »poslu‘ili begunskih krogov liberalne in, pogosteje, katoli{ke usmeritve«, ki so »v osrednji
Sloveniji med vojno sodelovali ali simpatizirali najprej z italijanskimi, nato z nem{kimi okupacijskimi
silami v prepri~anju, da je glavni sovra‘nik, ki se mu je potrebno zoperstaviti, Osvobodilna
fronta pod komunisti~nim vodstvom«. Nasprotnega mnenja je pisatelj Alojz Rebula, za
katerega je bil Radio Trst »demokrati~na tribuna sredi zaprtega ozra~ja, na katerega je vplivala
tudi komunisti~na ideologija«.
^e so italijanski in slovenski programi v angloameri{kem obdobju u‘ivali {iroko avtonomijo,
pa je bil radijski dnevnik pod strogim nadzorom zavezni{kih ~astnikov. Novinarji so bili v bistvu
le prevajalci agencijskih novic, ki so jim jih pripravljali zavezni{ki vojaki. Majhna skupina,
imenovana City Desk, je urejala lokalne novice, ki so prav tako morale skozi »preverjanje«,
preden so {le v eter. Prav glede dogodka lokalne kronike je petega novembra 1953 izbruhnil