preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Radio Trst 1945-1957 269
Radio Trst 1945-1957
Guido Botteri
»Avtonomna« zgodovina postaje, ki jo je italijanska ustanova za radijsko difuzijo (EIAR)
otvorila leta 1931 na Oberdankovem trgu v sredi{~u mesta in na Trsteniku, novo preimenovanem
Monte Radiu, se za~enja dan po kapitulaciji 8. septembra 1943, ko se je podivjana skupina
skvadristov pod vodstvom Idrena Utimpergheja polastila obratov, studiev in pisarn Radia Trst
in ga poimenovala »Radio Ettore Muti«, v ~ast zadnjega nacionalnega sekretarja Fa{isti~ne
stranke, usmr~enega v do danes nepojasnjenih okoli{~inah. Kon~a se prvega avgusta 1957, ko
Radio Trst ponovno postane ena od postaj dr‘avnega radijskega zavoda.
Nacisti, ki so takoj odslovili fa{iste, so postajo (ki so jo posnemajo~ avstroogrsko terminologijo
poimenovali »Radio Jadranskega primorja«) upravljali vse do ve~era 19. aprila 1945: tistega
dne je ob 20h {el v eter nagovor tr‘a{ko-koprskega {kofa Antonia Santina, ki je vedel za vstajo,
ki so jo pripravljali italijanski partizani (CLN), in ve~krat ponovil besede »mirnost« (»ki pomeni
trdnost, pogum in odlo~nost«) ter izrazil upanje, da bodo »ob pravem ~asu« vsi znali »plemenito«
izpolniti svojo dol‘nost.
Kot je v svojem obse‘nem delu Trieste – Venezia Giulia 1943-1954, izdanem leta 1960, zapisal
Livio Grassi, ki je kot ~lan novinarske ekipe, ki je sodelovala z Nemci, osebno do‘ivel te
dogodke, so se po predvajanju {kofovega poziva pri direktorju radia, dunajskemu ~astniku
Antonu Jakschetu, zglasili minerji, da bi na ukaz mestne komande razstrelili poslopje. Toda
~astnik Wehrmachta, ki je bil odgovoren za italijanske in slovenske umetni{ke programe (radijski
dnevniki so bili pod neposrednim nadzorom SS-a in policije), se ni le uprl ukazom, temve~
je radio predal Aldu Amadiju (Grassi pi{e, da je bil napovedovalec, a je v nekaterih oddajah
nastopal tudi kot violon~elist). Ta se je razglasil za predstavnika Narodnoosvobodilnega odbora
(CLN) in se zavezal, da bo ponovno za~el z oddajanjem {ele pet ur po tem, ko bodo Nemci
zapustili poslopje. Prenos pristojnosti na CLN pa je ostal brez posledic. Poskus partizanskega
poveljnika Ettoreja Stecchine, ki so ga poslu{alci poznali kot violinista v radijskem orkestru
dirigenta Giacoma Cipcija, da bi prebral razglas CLN-ja (verjetno tistega, ki je sporo~al, da je
»CLN v imenu italijanske vlade in ljudstva prevzel vso politi~no in voja{ko oblast v mestu in jo
bo obdr‘al do prihoda zavezni{kih sil«), se je ponesre~il. Kot namre~ pi{ein‘. Guido Candussi,
ki je dogajanjem na radiu posvetil celo vrsto raziskav, »radijska postaja ni mogla delovati zaradi
prekinjene kabelske povezave med studiem in oddajnikom«. Na kopijo tega razglasa, ki jo hrani
De‘elni in{titut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji - Julijski krajini, je Ercole
Milani, ki je v vstaji sodeloval kot poveljnik partizanske skupine Giustizia e Libertà, zmotno
dopisal, da je bil »predvajan 19. aprila 1945 (nepopolno)«.
Povezavo so obnovile jugoslovanske enote, ki so se prvega maja v svojem napredovanju iz
Op~in najprej polastile oddajnika na Trsteniku, nato pa {e sede‘a v pala~i Telve na Oberdankovem
trgu.
5. maja zve~er se je za~elo redno oddajanje radijske postaje, ki je zopet dobila novo, tokrat
dvojezi~no, italijansko-slovensko ime (v tem vrstnem redu) »Radio Trieste Libera – Radio
svobodni Trst«. Upravljali so ga vojaki pod vodstvom majorja Anteja Novaka, dalmatinskega
Hrvata, politi~nega komisarja v Titovem glavnem {tabu. Kadri so bili ve~inoma sestavljeni iz
sodelavcev Radia Osvobodilna fronta, kijeza~el s podtalnim oddajanjem ‘e julija 1944: sam