preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

256 Gorazd Bajc
Sovjetski zvezi. Zavezni{kemu propagandnemu uradu (Allied Information Service – AIS) je
~asopis svetoval, naj se dokumentira tudi pri drugih tiskovnih agencijah, ki so objektivno
poro~ale o projugoslovanskemu boju. Radijski poslu{alci so bili seveda ogor~eni 9 .
III) Junija 1946 so zavezniki slovensko radijsko postajo preimenovali in ji podelili delno
avtonomijo. Zamenjali so vodstvo in odgovornega za oddaje Gojmira Dem{arja, ki je bil
vezan na projugoslovanske organizacije, premestili na mnogo manj pomembno mesto, to
je v glasbeni oddelek. Na njegovo mesto so bili imenovani politi~ni begunci iz Jugoslavije,
ki so nasprotovali levici.
Z uvedbo druge tr‘a{ke radijske postaje, to je Radia Trst II, je projugoslovanski tabor do‘ivel
popolno razo~aranje. «Vesti so pristranske,« je pisal »Primorski dnevnik«. Pojavil se je {e
naslednji dvom: »Ker novi radijski postaji zelo dobro sledijo tudi v Jugoslaviji, lahko mislimo,
da se {irjenje gesel v podporo ‘zahodnim demokracijam’ ne omejuje samo na cono A.«
Slovenski dnevnik ni odnehal. Konec julija 1946 je prejemal veliko prito‘b in se v to zamislil. Na
podlagi teh prito‘b so pri ~asopisu sklepali, da radijske oddaje nikakor niso zanimive. Bralci so
se prito‘evali tudi nad dejstvom, da imajo oddaje v italijan{~ini na razpolago bolj{i oddajnik 11 .
Poudarjali so tudi, da slovenski oddajnik ni ravno primeren za slovenske imetnike navadnih
sprejemnikov v coni A, sprejemanje v coni B pa da je mnogo bolj{e 12 .
Te‘ave glede sprejemanja drugega tr‘a{kega oddajnika so o~itno trajale precej ~asa. Celo
Demokracija, ki je bila glasnik Slovenske demokratske zveze (SDZ), to je prve protikomunisti~ne
slovenske stranke, ki je seveda niso nadzirali komunisti, je {e poleti in jeseni 1947 in naslednje
leto ve~krat prosila 13 odgovorne pri ZVU, naj izbolj{ajo stanje, saj je tr‘a{ka radijska postaja
bila izredno pomembna za vse Slovence.
Kritike, ki so letele na ZVU, so bile seveda usmerjene tudi proti njenim odlo~itvam glede
sprejemanja protikomunisti~nih beguncev v radijsko slu‘bo. Pripadniki projugoslovanskega
tabora so se ~utili odrinjene. Vzdu{je na radiu je postajalo zanje nevzdr‘no. Novi pri{leki naj bi
bili nezanesljivi. Prepoved uporabe naziva tovari{ je bilo te‘ko prebaviti. Igralska skupina
Radijski oder, ki jo je sestavljalo 12 ~lanov in jo je ustanovil begunec Jo‘e Peterlin, je postala
nevaren konkurent za projugoslovanske igralce 14 . Peterlinove pobude so imele velik uspeh ne
samo na radiu, ampak na splo{no na kulturnem podro~ju: {tevilni mladi Slovenci so dobili dobro
osnovo v maternem jeziku, saj izobrazbe v tem jeziku niso imeli ali pa so jo imeli le v skromni meri.
Po mnenju jugoslovanskih obve{~evalcev so ti politi~ni begunci in nekateri krajevni protikomunisti
imeli stike v Sloveniji, od koder so pogosto prejemali vesti in so bili tudi dobro
seznanjeni s stanjem na terenu. Nekateri so pogosto zahajali v Kobarid, ki je bil po mnenju
Organizacije za za{~ito naroda (OZNE), kasneje Uprave za dr‘avno bezbednost (UDBE), eno
izmed najve~jih sredi{~ protijugoslovanskega vohunjenja. To sredi{~e je bilo povezano tudi z
avstrijsko Koro{ko. Tr‘a{ka radijska postaja naj bi bila tudi zbirali{~e drugih nasprotnikov
jugoslovanskega re‘ima 15 .
Avgusta leta 1946 se je na straneh Primorskega dnevnika pojavilo {e neko drugo kriti~no
vpra{anje: odnos projugoslovanskega tabora do nasprotnikov glede (resni~nih ali domnevnih)
vojnih zlo~incev. ^asopis je o‘igosal zavezni{ko propagandno slu‘bo AIS, ker so na Radiu Trst
II hvalili Narteja Velikonjo, ki je bil obto‘en vojnih zlo~inov. ^asopis se je spra{eval: »^emu
slu‘i radio Trst II? Slovenskemu ljudstvu? Slu‘i tistim, ki so v strahu pred kaznijo zaradi grehov
med okupacijo pri{li na podro~je cone A [...] okrog radia Trst II. nadaljujejo svoje protiljudsko
po~etje z belogardisti~no-göbbelsovo propagando in celo poveli~ujejo svoje “junake”. Kdaj
bomo sli{ali slavospev Rupniku? 16 « Katoli{ki tednik »Slovenski Primorec« pa je pohvalil
urednika oddaje, posve~ene Velikonji 17 . Naj povemo, da je takrat (med 21. in 30. avgustom
1946) potekal v Ljubljani proces proti vodji slovenskih kolaboracionistov (domobrancev) Leonu