preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

244 Anna Maria Vinci
ozkem pojmovanju domovine to prekr{ili in vzpostavili najbolj sramotne privilegije 13 .
Leta 1947 so Francesca Collottija, njegovega sina Enza in sina in‘. Gandusia na sede‘u
Liberalne stranke napadli neofa{isti.
Odeja molka je pokrila te Don Kihote, stisnjene v spopadu med komunizmom in protikomunizmom,
med Italijo in proti-Italijo, prav zato, ker se njihov lai~ni diskurz ni skladal z novimi
povojnimi svetinjami; v tej (»Don Kihoti«) in v drugi definiciji, ki so si jo nadeli (»mi smo
ikonoklasti«), lahko danes zaznamo ne le krhke naivnosti neke utopije, temve~ predvsem ~vrsto
idejo visokega osebnega, ~love{kega in politi~no-nacionalnega dostojanstva. »Raje re~em ne«:
to je stavek, ki ga je proti re‘imu izreklo malo intelektualcev, a v njem lahko kljub temu okusimo
upanje, ki je pre‘ivelo tragedije 20. stoletja (tudi v Julijski krajini, seveda) in povezuje preteklost
s prihodnostjo. Tej skupini je po mojem mnenju potrebno pri{teti tudi Fabia Cusina, »raziskovalca
tragi~nega problema sodobnosti«, kot se je definiral sam, ki pooseblja jezo in ogor~enje
»moralnega upora«, s katerim je hotel »re{iti« svojo rodno zemljo 15 .
Po drugi strani je zapleteno stanje v Julijski krajini postavljalo pred te‘ko preizku{njo
projekte, ki so nastajali v letih Zavezni{ke voja{ke uprave. Za nove upravitelje, predvsem za
{tevilne ameri{ke in angle{ke vojake/pedagoge (t.i. »uniformirane dr‘avljane«), ki so ‘e pred in
med boji za Italijo zelo prodorno prou~ili slabosti te de‘ele, je »izvoz demokracije« v de‘elo,
ki je pri{la iz diktature, predstavljal svojevrsten izziv: lahko re~emo, da so o tem dolgo razmi{ljali
»z optimizmom volje in pesimizmom razuma«. V Julijski krajini (predvsem v coni A) je {lo za
obnovo dru‘be, kjer bi se demokrati~na na~ela povezala s preseganjem nacionalizmov. Celotno
ozemlje Julijske krajine ni bilo le »me{anica narodov in ljudstev«: Italijani so jo imeli, kot se je
posre~eno izrazil ameri{ki polkovnik Alfred Bowman, ki je dve leti deloval pri ZVU kot vi{ji
~astnik za civilne zadeve v coni A, za nekak{no »Meko ali sveti gral«, za Jugoslovane pa je
predstavljala simbol »~asti in ugleda« 17 . Stra{en preplet strasti, ki ga je vzbujal ta ko{~ek
ozemlja – je ugotavljal Bowman –, bi se nekomu, ki na njem ni pre‘ivel vsaj nekaj ~asa, utegnil
zdeti nerazumljiv. C. W. Washburne, velikan ameri{ke pedagogike, u~enec Johna Deweya in
odgovorni predstavnik Education Subcomission (ACC) za Italijo, je v {tevilnih obiskih in
sre~anjih v coni A Julijske krajine vlo‘il velikanske napore, da bi znova vzpostavil uravnote‘en
odnos med prisotnimi narodi, ne le v skozi prizmo osnovne strpnosti, temve~ medsebojnega
bogatenja v dobrobit skupnosti. Mnogo bolj previdno je postopal kapetan John Simoni, njegov
sodelavec, odgovoren za izobra‘evalen odsek omenjenega podro~ja. Da bi vrnili (ali bolje
re~eno, ustvarili) ravnovesje med obema stranema, je bilo potrebno za~eti od dale~; med
slovenskimi intelektualci in {olniki pa je bila tedaj navzo~amo~na ‘elja po zado{~enju za dramo
»odrezanih jezikov«, ki jo je povzro~il fa{izem. Pu{~avo, ki je sledila tej raz‘alitvi, je bilo te‘ko
pre~kati in v trenutku obnove so se ~asovne razdalje zdele neskon~ne. Komunisti~no besedi{~e
in revolucionarni mit sta zlahka na{la pot skozi meandre sovra‘nosti, ki je zrasla v ~asu fa{izma
in antifa{izem povezala s protiitalijanstvom: te ob~utke je zdaj hegemoniziral primorski in
tr‘a{ki narodnoosvobodilni odbor (PNOO), ki je tudi po razpustu ostal zagrizen tekmec
uradom ZVU. Simonijeva zahteva po »absolutni apoliti~nosti« {ole je hotela po eni strani slu‘iti
kot poziv k vsebinski demokraciji, k tistim vzgojnim oblikam, ki izklju~ujejo propagandne
prijeme in ideolo{ke prisvojitve, po drugi pa je skupaj z disciplinskimi sankcijami in omejitvami
postala neizbe‘ni odgovor na napredovanje komunisti~ne nevarnosti 18 .
Demokrati~ni poskusi, s katerimi so po zgledu zahodnih demokracij in v znamenju ‘ivahnega
protikomunizma hoteli postopno obnoviti in potrpe‘ljivo sestaviti ~repinje uni~enih dru‘b,
globoko zaznamovanih s sovra{tvi ter osvajalskimi in ma{~evalnimi vzgibi, so bili zelo krhki.
Postavitev izhodi{~a v izobrazbi mladih in v kulturi, ki je izvirala iz oddaljenega modela, je dajala