preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Kulture obnove 243
po‘iga Narodnega doma (antonomasti~nega po‘iga), ki se mu je kot otroku vra~al v sanjah. In
{e ena ‘iva podoba: italijanski antifa{ist, zborovodja v odro~ni cerkvi, ki se mora umakniti zaradi
fa{isti~nega nasilja: »[…] Ni se bal nesre~ne prihodnosti, a je ~util neskon~no in blazno bole~ino,
ko je moral z lastnimi rokami zatreti petje v prsih. 10 «
Iz spisov izjemnega slovenskega pisatelja vre vsa bole~ina poni‘anja, ki so ga do‘iveli
Slovenci in Hrvati, a tudi tisti, ki so se zoperstavili re‘imu. Na tej to~ki, na tem vozlu, ki ga
uni~ujo~e povojno obdobje ne more izbrisati, je nepopustljivo vztrajala »dejavna manj{ina«
intelektualcev, ki se je zavedala, da mora pose~i na civilno in izobra‘evalno podro~je in opraviti
globoko samokritiko. Ob otvoritvi Kro‘ka za kulturo in umetnosti v Trstu je Giani Stuparich
poudaril, da se kultura ni znala »uveljaviti vpri~o groze~ega kaosa« in se je pustila razvrednotiti
»tehniki« in »propagandi«. Giani Stuparich je prodorno pisal o intelektualcih in predvsem
u~iteljih, ki so se v no~i italijanskih dogodkov skrili za maske:
Med nami in najmlaj{imi […] je pri{lo do razcepa. Krivda je morda na na{i strani, ker smo dovolili,
da se je med nami in njimi razrasel kvas pokvarjenega obdobja, ne da bi jim iskreno pomagali, da
se zoperstavijo njegovemu strupu […]. V~asih se kesam, da nisem znal odvre~i maske zbrane
umirjenosti […]. Resnico se ustvarja z dejanji, ni abstraktna sfera, kamor se zate~emo, da se ne bi
soo~ili s stvarno sedanjostjo 11 .
Ta skupina se je anga‘irala v obrambi »potrebnega {kandala« politi~nosti kulture: po eni
strani zato, da bi ponovno nau~ila in posredovala pozabljene in izgubljene vrednote, po drugi
pa zato, da bi uvedla nove refleksije. Prisotna je bila v ‘iv~evju okupiranega/osvobojenega
mesta: na univerzi v neposrednem stiku z mladimi, v uredni{tvih strankarskih ~asopisov,
kulturnih tednikov, zalo‘b, v vodstvu izjemno dejavnega Kro‘ka za kulturo in umetnosti
(Circolo della Cultura e delle Arti – CCA), ki je v tistih letih posku{al usmeriti italijansko kulturo
v moderne tokove (knji‘evno, politi~no, umetni{ko, filmsko kulturo). Prisotna je bila na nacionalni
ravni, vklju~ena v razpravo, kjer se je v konfrontaciji s starimi sveti{~i eruditskega znanja
zavzela za druga~no zgodovinsko rekonstrukcijo mestne preteklosti. Sedanjosti in prihodnosti
namre~ ni mogo~e postaviti na nove temelje brez druga~nega branja preteklosti: vodilna ideja
je bila ovrednotenje kozmopolitskih izvorov Trsta kot neposredne poti, usmerjene v modernost,
v evropeizem, ki postavlja nacijo v kontekst mednarodne solidarnosti in nasprotuje vsem
omejenim partikularizmom in nacionalizmom. Vittorio Vidali je v petdesetih letih to
razmi{ljanje ozna~il kot »bur‘oazno« 12 : mogo~e je bilo preve~ artikulirano in kompleksno,
mogo~e je predlagalo nepri~akovano re{itev in zaob{lo ovire, ki so zaradi hladne vojne rasle v
ljudeh in ‘ivljenjih. Ta skupina se je brez pomislekov pognala v polemiko, ki se je konec
{tiridesetih let odprla proti prikaznim fa{isti~ne preteklosti, obujenih zaradi prehitrih oprostitev,
ki so se {e prej kot v sodnih dvoranah rodile v mo~virjih mnogih neizpra{anih vesti. To so
leta, ko je Attilo Tamaro, odkriti nacionalist, zopet prijel za pero; leta, ko se je Bruno Coceani,
prefekt, ki so ga postavili nacisti, vzdignil v obrambo svoje izbire. Mislim, da ni mogo~e pozabiti
vehemence, s katero je Francesco Collotti napadel nekdanjega prefekta takoj po izidu njegove
knjige (»Mussolini, Hitler, Tito na italijanskih vzhodnih vratih«), da bi njega in ostale prerojene
in opogumljene neofa{iste spomnil, kaj so povzro~ili nacionalnim vrednotam (prav oni so, je
pisal Collotti, »osramotili ime Italije, ko so s pla{~em “svete zveze” prekrili svoje grozljive
krivde«). Prav oni so pozabljali na
odvratno stanje, ko so Italijanom, tistim z in tistim brez izkaznice […], vladali zakoni, ki [bi morali]
zagotoviti enakost vseh dr‘avljanov, a so sredi dvajsetega stoletja in v srcu zahodne civilizacije v