preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

242 Anna Maria Vinci
Tistega ~udnega tr‘a{kega poletja je bilo ~utiti preplet razli~nih glasov: besede rektorja, ‘e
zrelega ~loveka, so odmevale v tesnobi mladeni~a, ki je septembra 1945 objavil kratek ~lanek v
tedniku »L’Italia Liberale«, ki ga je urejal Francesco Collotti, bodo~i predstojnik Filozofske
fakultete, ki je okoli sebe zbral pomembno {tevilo intelektualcev Julijske krajine. Njihova ‘elja
je bila predvsem omogo~iti nov obet liberalnim idejam, ki se jih ni ve~ dalo zastopati v zastareli
obliki poznega 19. stoletja. Omenjeni mladi avtor, Lorenzo Savelli, je bil v resnici Elio Apih, ki
je razmi{ljal o krhkosti miru, dolo~enim z uradnim koncem vojne:
Mir. Dolgo smo ga pri~akovali in malo ~asa se nam zdi, da ga imamo […]. Ta ~arobna beseda nam
je omogo~ala, da se nismo mu~ili zaradi preteklosti, da smo prena{ali sedanjost, da smo se soo~ili
s prihodnostjo. Danes, ko je ta kon~no tu in ko vsi tako pravijo, tega nih~e ne verjame zares. Vsak
odklanja mo‘nost, da bi v njej prepoznal izvr{itev svojih ‘elja, svojih upov 4 .
A njegovo razmi{ljanje ni le nostalgi~ni spomin, temve~ predvsem glasen poziv k edini poti,
ki omogo~a izhod iz dramati~nih zagat tedanjega ~asa:
Samo ponovno medsebojno razumevanje – je pisal – lahko izbri{e nasprotna stali{~a in antiteze.
V nasprotnem primeru jih zgolj zakrijemo ali se bolj ali manj zavestno pretvarjamo, da smo jih
pozabili. […] Ponovno razumevanje in posledi~no odprta, iskrena in po{tena odpoved lastnim
napakam, lastnim zmotam; priznanje drugega kot enakovrednega […]. ^e tega ne storita obe
strani, potem je brez vrednosti in smisla.
V tem kratkem meddobju so se zvrstili posegi in pozivi, za katere se je zdelo, da izhajajo iz
same vsebine odpora, iz tistih vrednot solidarnosti in bratstva, tistega »razumevanja med
antifa{isti«, ki jih je Bruno Pincherle marca 1945 tako mo~no poudarjal na straneh tednika
»Italia Libera«. »Za vse narode, ki so ga prevzeli, pomeni nacionalizem« je isti Pincherle
novembra 1944 pozival prek mikrofonov Radia Rim, »tudi obvezo, da se borijo proti lastnemu
nacionalizmu« 6 .
V antifa{isti~nih ~asnikih blizu Stranki akcije je bilo po koncu medvojnega podtalnega
delovanja ~utiti osuplost nad tistim, kar se je kazalo kot grozljivo zanikanje vzvi{enih idealov,
za katere so se skupaj borili »Italijani in Slovani«. Prisotna je bila ‘elja po medsebojnem
razumevanju, preden se bo obzorje ponovno zaprlo, preden se bo za slavno in ostro sodbo, ki
jo je prav Bruno Pincherle, povzemajo~ u~eni citat, izrekel leta 1952 (»Patriotizem je zadnje
pribe‘ali{~e ni~vredne‘ev«), zdelo, da simbolizira konec te‘avne poti, ki se je dolgo zdela
mogo~a 7 .
Skupina u~enih, vztrajnih in dejavnih 8 se je torej izpostavila z vso vnemo tistega, ki i{~e
razloge za minulo tragedijo in no~e pozabiti {kode in bole~ine, ki jo je na tem ozemlju povzro~il
fa{izem - tistega, ki pozna grenek okus poraza domovine in ‘rtvovanja sveta vrednot, svobode
in humanosti na oltarju vladajo~ega re‘ima.
Upravi~eno nam bodo rekli: in vi, kaj ste po~eli s Slovani, ki sta vam jih Evropa in Jugoslavija
zaupali z rapalsko pogodbo? Jih niste poni‘evali? Kaj ste storili z njihovo du{o? In ne moremo
drugega, kot da sklonimo glave in priznamo, da nismo bili dovolj humani, dovolj civilizirani […] 9 .
Tako je pisal Biagio Marin leta 1945. Tisti »dovolj« povzema seveda le nekaj obrisov vseh
»raz‘aljenih ‘ivljenj«, ki so se v ~asu fa{izma nakopi~ila ob vzhodni meji. Te‘ko je dojeti globino
sporo~ila, ki prihaja od »drugih«, od tistega drugega-od-nas, ki mu je bila vsiljena oznaka
»tujerodni«. Grozljiv je spomin, ki ga o teh nesre~nih letih hrani Boris Pahor: no~na mora