preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

196 Nevenka Troha
Na zasedanju, ki je bilo 5. junija 1945, so sprejeli odlok o raz{iritvi PNOO. Vanj so izvolili
{estdeset ~lanov, od tega dve tretjini Slovencev. Predsednik je ostal France Bevk, izvoljeni pa
so bili trije podpredsedniki in sicer Boris Kraigher, Umberto Zoratti in Luigi Petarin, tajnika
Bogdan Brecelj in Dragotin Ben~i~. PNOO za Slovensko primorje in Trst je bil najvi{je
zakonodajno in obenem izvr{no narodno telo v Slovenskem primorju in Trstu 28 .
Ko je postalo jasno, da bodo v zahodnem delu Julijske krajine upravo prevzeli zahodni
zavezniki, je za jugoslovanske oblasti postajalo vse bolj pomembno, kak{no mo~ in vpliv so imele
projugoslovanske politi~ne organizacije. Njihovo delovanje je bilo treba okrepiti, saj bi prek njih
obdr‘ali in raz{irili vpliv med ljudmi, predvsem med Italijani 29 . Poleg enotne partije naj bi to
nalogo prevzela Slovensko (slovansko)-italijanska antifa{isti~na unija, ki je bila ustanovljena
kot enotno mno‘i~no gibanje oz. kot politi~na organizacija, ki je lahko nudila pomo~ ljudski
oblasti pri »aktivizaciji mno‘ic«, ali pa je to funkcijo sama prevzela 30 .
Program SIAU je moral biti dovolj {irok, da bi bil »sprejemljiv za vsakega demokrata«, to je
pomenilo za tistega, ki se je zavzemal za ljudsko demokracijo, kot je bila razumljena v socialisti~nih
dr‘avah. Obenem je morala, ~e je hotela ohraniti svoj vpliv predvsem v coni A Julijske
krajine, poleg slovenskega naroda vklju~iti tudi »vse zdrave res prave demokrati~ne sile in
skovati trdno bratstvo«. Odbori naj bi bili tako ustanovljeni povsod, torej »odbor v vsak kraj,
naselje, vas, v katerem bodo zastopane prav vse skupine in stranke, ki jim je res do prave
demokracije in za odlo~ni neizprosni boj proti ostankom fa{izma« 31 . Priklju~itve Jugoslaviji
zaradi taktiziranja do jeseni 1945 {e niso vklju~ili v program, ~eprav je bilo ves ~as jasno, da je
to eden njenih osnovnih ciljev.
SIAU je bila ustanovljena postopoma, najprej v tr‘a{kem okro‘ju, nato na pokrajinskem
nivoju in {ele po umiku jugoslovanske armade iz cone A v gori{kem okro‘ju ter v Trstu. Na
ustanovno konferenco tr‘a{kega okro‘ja, ki je bila 4. junija 1945, je bilo vabljenih 78 Slovencev
in 39 Italijanov. Razmerje 2:1 je bilo uveljavljeno pri osnovanju pokrajinskih organov, pa tudi v
gori{kem okro‘ju, medtem ko je bilo v Trstu ravno nasprotno razmerje 1:2 v korist Italijanov 32 .
Ponekod so imeli pri ustanavljanju odborov SIAU te‘ave s Slovenci, ki so bili proti povezovanju
z Italijani 33 . Odprto je ostalo tudi vpra{anje vklju~evanja duhov{~ine, predvsem slovenske
in hrva{ke, medtem ko je bila italijanska v veliki ve~ini proitalijansko usmerjena. Predlagali so
enotno organizacijo duhovnikov na obeh straneh demarkacijske ~rte in pripravo posebne
konference za duhovnike, ki naj bi se odlo~ili, ali podpirajo vklju~itev v Jugoslavijo 34 .
Na osnovi usmeritev, ki jih je 18. julija 1945 sprejel centralni komite slovenske partije, je bil
12. avgusta 1945 v Trstu sklican njen prvi kongres, na katerem je bilo navzo~ih kar 1.131
delegatov. Po besedah Borisa Kraigherja, ki je imel na kongresu osrednji referat, naj bi SIAU
postavila »most prijateljstva med Jugoslavijo in Italijo, med Italijo in Vzhodom« 35 . Boris Puc
je poudaril, da je njena ustanovitev »rezultat novega duha, ki je zajel slovensko, hrva{ko in
italijansko ljudstvo Julijske krajine«, Giuseppe Pogassi pa, da je bila ta zemlja »vedno prizori{~e
bratomorne vojne. Tega ne sme biti, zato moramo vzpostaviti bratstvo« 36 .
Med osrednjimi to~kami programa je bil boj proti delitvi Julijske krajine, a tudi uni~enje vseh
ostankov fa{izma, dosledna demokracija na osnovi slovansko-italijanskega bratstva in pomo~
ljudsko oblasti. V SIAU so se lahko v~lanili vsi prebivalci Julijske krajine, ki niso delovali v
narodovo {kodo in ki so sprejemali njena osnovna na~ela. Vklju~ile so se lahko stranke in
organizacije kot celota, ~e njihova politi~na stali{~a niso bila v nasprotju z osnovnimi na~eli
SIAU. Predsednik glavnega odbora je postal France Bevk, podpredsedniki Giuseppe Pogassi,
Giulio Smareglia in Josip Serat, sekretar pa Boris Kraigher. Funkcija sekretarja je bila tista, ki
so jo v mno‘i~nih organizacijah prevzemali najvi{ji partijski funkcionarji, ki so dejansko odlo~ali
o njihovi politiki in delovanju 37 .