preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Projugoslovanske organizacije v coni A Julijske krajine – organizacija in kadri 193
Projugoslovanske organizacije v coni A Julijske krajine – organizacija in kadri
Nevenka Troha
@e med vojno, zlasti pa prva leta po njej, je organizacijam, katerih program je vseboval tudi
zahtevo po priklju~itvi celotne Julijske krajine k Jugoslaviji, uspelo pridobiti {iroko podporo
Slovencev in tudi ve~jega {tevila Italijanov v delavskih sredi{~ih, predvsem v Trstu, Tr‘i~u in
Miljah. Slovenci so jih podprli iz narodnostnih razlogov, deloma tudi iz razrednih, Italijani pa
iz razrednih. Prispevek obravnava organizacijsko in kadrovsko strukturo komunisti~ne partije
in od nje odvisnih mno‘i~nih organizacij v coni A Julijske krajine.
Komunisti~na partija Slovenije (KPS) kot del Komunisti~ne partije Jugoslavije (KPJ) in 12.
avgusta 1945 ustanovljena Komunisti~na partija Julijske krajine (KPJK) sta bili za razliko od
KPI organizirani kot kadrovski partiji. Vodstvo KPS je poudarjalo, da edino revolucionarno
vodstvo lahko prepre~i, da partija ne bi postala »le priponka parlamentarne skupine«, ampak
da »vodi vse aktivnosti v politi~ni akciji«. Le »izgrajeni« komunisti, »kadri« so lahko usmerjali
delovanje »{irokega demokrati~nega gibanja, enotnega, ki zdru‘uje leve politi~ne struje«.
Podrediti so se morali »‘elezni disciplini, ki pa ni slepa poslu{nost« in je bila mogo~a le s strogim
izvajanjem demokrati~nega centralizma, torej le takrat, ko sta bili v njenem delovanju prisotni
»enotnost volje, enotnost akcije vseh ~lanov«. Ko je bila znotraj partije opravljena razprava in
so bili sprejeti sklepi, so jih njeni ~lani morali brezpogojno izvajati 1 .
V posebnih razmerah, kot sta bila vojna in prvo povojno obdobje, v katerih se je odlo~alo ne
le o novi ureditvi jugoslovanske dr‘ave, ampak tudi o jugoslovanskih (slovenskih) zahodnih
mejah, so se strogi partijski hierarhiji v interesu »vi{jih ciljev« podrejali tako ~lani partije kot
tudi njeni simpatizerji in sopotniki. Vzroke za tak{no ravnanje nam plasti~no ponazorijo besede
enega najvidnej{ih kr{~anskih socialcev, duhovnika Virgila [~eka: »Do‘ivljamo edinstveno priliko,
da osvobodimo Primorsko in jo zdru‘imo z Jugoslavijo. [...] Ali zdaj ali nikoli! Gre za kon~no
veljavno usodo Primorske. In ~e nam bodo na konferenci kaj vzeli, ne bodo vzeli vladi, ampak
Jugoslaviji. V vsaki bitki je eno vodstvo, to je sedaj jugoslovanska vlada, pa naj je komu simpati~na
ali ne. V tem trenutku moramo biti z njo vsi, kakor en mo‘, brez ozira, ali je na{a ali ni na{a. 2 «
Slovenskim komunistom je med vojno uspelo monopolizirati osvobodilno gibanje, a hkrati
zaradi programa narodne osvoboditve in zdru‘itve vseh Slovencev v eni dr‘avi, deloma pa tudi
zaradi programa dru‘benih sprememb, pridobiti med Slovenci, zlasti med primorskimi, velik
vpliv in ugled. Da bi dosegli svoje cilje glede zahodne slovenske meje, so ves ~as, predvsem pa
od poletja 1944, posebno pozornost namenjali pripravam na prevzem oblasti na Primorskem.
Te so bili sposobni izvesti le najbolj{i kadri, zato je Centralni komite KPS 13. marca 1945
imenoval [Borisa Kraigherja] ~lana najo‘jega partijskega vodstva, politbiroja CK KPS, in enega
najbolj sposobnih slovenskih komunistov za sekretarja Oblastnega komiteja KPS za Primorsko
in Pokrajinskega odbora OF. Kraigher je dobil {iroka pooblastila, tako da je lahko v celoti
usmerjal in vodil delovanje vseh tamkaj{njih projugoslovanskih organizacij 3 . Vse do svoje
vrnitve v Ljubljano, 17. junija 1946, ko je postal minister za notranje zadeve Ljudske republike
Slovenije, je bil klju~na osebnost slovenskega osvobodilnega gibanja in nato slovenskih oblasti
in partije v Julijski krajini, od avgusta 1945 formalno kot sekretar Glavnega odbora KPJK,
sekretar Glavnega odbora Slovansko-italijanske antifa{isti~ne unije (SIAU) in podpredsednik
Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst (PNOO). Svoje