preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Vloga ZVU v socialnih politikah mesta. Je {lo za direct rule? 169
ZVU se je takoj po prevzemu pristojnosti junija 1945 za~ela zanimati za organiziranost in
finan~no stanje v socialnih zavodih. V ta namen je bila vzpostavljena istoimenska sekcija, ki so
jo v ~asu zasedbe dvakrat prenovili 12 . Avgusta 1945 so zavezniki tudi v socialnem zavodu pri~eli
z epuracijo, ki so jo na za~etku izvajali z veliko vnemo, tako da niso odstranili le nekaterih
vodilnih v in{titucij, kot nekdanjega tajnika Carla Rangana, ampak tudi nekatere funkcionarje
in uslu‘bence, obto‘ene tesnega sodelovanja s fa{isti 13 .
Poletje 1945 je zaznamovalo povi{anje stro{kov ‘ivljenja, kar se je poznalo tudi na blagajnah
vseh socialnih zavodov. Velik del zavodov, ki jih je financiral ECA, je moral povi{ati ra~une,
saj je nakup ‘ivljenjskih potreb{~in postajal vse te‘ji, v mesto pa se je zgrinjalo vedno ve~
beguncev iz Istre in Dalmacije, skupaj z nekdanjimi interniranci iz koncentracijskih tabori{~ih
ali zaporov, ki so ~akali na vrnitev domov ali na druge cilje in ki jih je bilo potrebno nahraniti,
oble~i in nastaniti s sredstvi, ki jih je imel zavod na razpolago.
ECA se je obi~ajno ukvarjal s socialno ogro‘enimi dru‘inami, ki jih je zalagal s pomo~jo v
denarju ali obla~ilih, in s podpovo mestnim reve‘em, ki jim je nudil prehrano v menzah, kar so
v zadnjih letih vojne raz{irili tudi na prebivalce z ni‘jimi dohodki. In{titucija je organizirala
zimska preno~i{~a in upravljala s stalnimi zato~i{~i, namenjenimi starej{im, sirotam in revnim
otrokom. ECA ni pokrival le mestnega obmo~ja, ampak tudi kra{ko planoto, ki je potrebovala
ve~ pomo~i v zimskem obdobju. Po koncu vojne so se njegove naloge izjemno raz{irile in postal
je referen~na to~ka tudi za zaveznike, ki so v njem prepoznali edino strukturo, sposobno, da se
s sredstvi in osebjem, ki jih je imela na razpolago, v danem trenutku soo~i z nujnimi nalogami.
Drugod po Italiji so po vojni posku{ali ponovno zagnati dejavnost zavodov ECA. V ta namen
so leta 1946 v Milanu ustanovili Nacionalno zvezo socialnih zavodov (Associazione Nazionale
Enti Assistenziali – ANEA), ki je hotela v lokalnih ECA osredoto~iti delovanje nove italijanske
socialne oskrbe; to naj bi bil za~etek {iroke reforme, ki je za zgled vzela modele demokrati~nega
socialnega varstva. Projekt ni dosegel ‘elenih uspehov zaradi politi~nih in cerkvenih pritiskov,
ki so ovirali njegovo izvedbo v bojazni, da bi izgubili nadzor nad klju~nim vzvodom dru‘benega
nadzora in konsenza, ki so ga v tistem obdobju predstavljale cerkvene in privatne skrbstvene
ustanove 14 . Kljub temu so uspehi, ki so jih dosegli Milan~ani na socialnem podro~ju, odmevali
tudi v Trstu, kjer so funkcionarji ECA od za~etka izkazali zanimanje za novo zvezo, ki je
zdru‘evala okoli sto italijanskih zavodov. To dokazuje, da je tr‘a{ki ECA ohranjal stike z
drugimi zavodi na italijanskem polotoku; v zgodovinskem arhivu te in{titucije lahko namre~
najdemo veliko korespondence z drugimi italijanskimi ob~inskimi zavodi za socialno oskrbo.
V Trstu so sredstva za delovanje ECA prihajala izklju~no od ZVU, ki se je pri tem poslu‘evala
parametrov, sprejetih drugod po Italiji, tudi kar se ti~e dobav hrane 15 . Zavezniki so od uprave
praviloma vsak mesec zahtevali podroben seznam, raz~lenjen po namenu porabe, na podlagi
katerega so vsaki~ znova dolo~ili vi{ino prispevka. Ta sistem je ostro kritiziral ~asnik »Il
Lavoratore« (11. marca 1949), kot tudi pretirano uslu‘nost funkcionarjev zavoda do odlo~itev
zaveznikov: ~asnik je grajal premajhno avtonomijo upravnega sveta in njegovo nesposobnost,
da bi se zoperstavil ukazu o zmanj{anju zaposlenih, ki ga je izdal finan~ni oddelek ZVU 16 .Iz
pogostega dopisovanja med vodstvom ECA in zavezniki glede vpra{anja pomo~i je razvidno, da
so se ob koncu vsakega finan~nega obdobja, ki je obi~ajno trajalo tri mesece, funkcionarji znašli
na robu krize zaradi {tevilnih te‘av, ki so jih imeli Angle‘i in Ameri~ani pri poravnavi prora~una.
Na~eloma pa so vedno izpolnili potrebe zavoda, ~eprav z neprestanimi pozivi h kr~enju
stro{kov in osebja.
Glede oskrbe beguncev je bil maja 1949 sklenjen formalni sporazum med ZVU in italijansko
vlado, na podlagi katerega naj bi v prihodnje zavezniki poskrbeli za begunce vseh nacionalnosti,
ki so {li skozi mesto, Italija pa bi poskrbela za italijanske begunce. To je bil pomemben