preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

168 Tullia Catalan
demokrati~no socialno varstvo, ki bi po eni strani slu‘ilo kot alternativa fa{isti~ni socialni dr‘avi,
po drugi pa kot protiute‘ socializmu, ki se je za~el oblikovati v bli‘nji coni B pod jugoslovansko
upravo.
V tej vmesni fazi reform, za~etih v zadnjem obdobju zasedbe, so se naslonili na zaupne
lokalne funkcionarje, zaposlene na oddelku za socialno oskrbo, ki so opravili klju~no vlogo kot
vezni ~len z Italijo. Ti so sporazumno z ZVU pri~eli s celo vrsto vsebinskih reform v formiranju
mo{kega in ‘enskega osebja v slu‘bah socialne oskrbe ter spodbudili te‘avno koordinacijo med
{tevilnimi in{titucijami, ki so delovale na tem obmo~ju, v le deloma posre~enem poskusu, da se
sredstva na razpolago ne bi porazgubila v ne{teto kanal~kov.
Posebne obravnave bi si zaslu‘ili cerkveni socialni zavodi, ki so v Trstu do‘iveli pomembno
modernizacijo v strukturah, osebju in programih, predvsem glede pomo~i mladim z manj
prilo‘nostmi, tudi zaradi tesnih povezav, ki so jih cerkvene oblasti vzdr‘evale s stvarnostmi
demokrati~ne Evrope. Te in{titucije so namre~ kljub podpori zaveznikov znale obdr‘ati polno
avtonomijo in so kmalu dosegle za~rtane cilje, zahvaljujo~ sposobnemu in uglednemu vodstvu 8 .
Na za~etku petdesetih let so Angloameri~ani, z namenom vzpostaviti demokrati~ni model
socialnega varstva, z naklonjenostjo sprejeli nasvete nekaterih funkcionarjev, ki so u‘ivali
dolo~eno avtonomijo pri operativnih izbirah, in se odlo~ili uporabiti nekatere strategije za
raziskovanje polo‘aja prebivalstva, ki so jih ‘e uporabljali v Italiji. To je med drugim utrdilo
odnos, ki je temeljil na izmenjavah in soo~enjih in ne ve~ le ukazih, ki so prihajali od zgoraj, in
na sporih z ZVU. V tem sektorju torej ni bilo ve~ neposrednega upravljanja, ampak »me{ano«
vodenje javne oskrbe; v prvi fazi, ‘e od novembra 1945, je znotraj tega imel povsem samostojno
podro~je delovanja tudi zavod Postbellica, ki je deloval pod okriljem italijanskega Ministrstva
za povojno oskrbo – Generalne direkcije za Zgornjo Italijo in se ukvarjal s pomo~jo civilnim
‘rtvam vojne, ki jih je oskrboval s podporo, ki jo je zagotovila italijanska vlada. Njegovo
delovanje kljub temu ni trajalo dolgo: maja 1947 je moral prenehati z izpla~evanjem pomo~i
beguncem, ker ni dobival ve~ potrebnih po{iljk iz Italije 9 . Enaka te‘ava se je ponavljala tudi v
letih po koncu zavezni{ke zasedbe, zaradi ~esar je bilo v~asih ~utiti nostalgijo nad to~nostjo
ZVU.
Nazadnje ne smemo pozabiti vloge, ki so jo v obnovi lokalne socialne oskrbe na za~etku
petdesetih let odigrale politi~ne stranke: gmotne potrebe prebivalstva so bile tako pomembne,
da je imenovanje politi~nih predstavnikov v upravne svete ob~inskih socialnih zavodov postalo
prizori{~e spopadov zaradi te‘e, ki so jo ti imeli pri dolo~anju volilnih opredelitev.
Spopadanje z izrednimi razmerami na podro~ju socialne oskrbe oziroma »day by day policy 10 «
(1945-1949)
[tirideset dni jugoslovanske zasedbe od za~etka maja do sredine junija 1945 je za ob~insko
organizacijo socialne oskrbe pomenilo nenadno zaustavitev dejavnosti zaradi blokade financiranja,
ki ga je obi~ajno izpla~evala prefektura in je bilo shranjeno na tr‘a{ki hranilnici. Iz~rpanje
zalog ‘ivil, obla~il, le‘i{~ in drugih sredstev za nujno pomo~ je onemogo~ilo nudenje pomo~i
beguncem in evakuirancem in povzro~ilo zaprtje velikega dela mestnih menz. Z ukazom
tr‘a{kega narodnoosvobodilnega odbora je bil odstavljen upravni svet Ob~inskega zavoda za
socialno oskrbo (Ente Comunale di Assistenza – ECA), na njegovo mesto pa imenovan komisar
Rodolfo Ranieri, nekdanji uslu‘benec tr‘a{ke prefekture, ki kljub ponavljajo~im prito‘bam pri
lokalnih oblasteh zaradi pomanjkanja finan~nih in gmotnih virov, ni uspel dose~i potrebne
pomo~i 11 .