preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

144 Monica Rebeschini
finan~ni uradnik ameri{ke ambasade v Parizu 39 . Po eni strani si prisotnost Whitea lahko
razlagamo kot jasen znak nadzorne vloge ameri{ke politike nad gospodarstvom, po drugi pa
zaznamuje prehod oblasti pri vodenju tr‘a{kega vpra{anja iz britanskih v ameri{ke roke –
proces, ki se je dokon~no zaklju~il na koncu leto 1947. Julija leto 1947 je Velika Britanija
prekinila financiranje gospodarske obnove v Trstu in pustila, da je celotno breme nosila le
ameri{ka uprava. Vklju~itev ameri{kega osebja tudi v oddelke, ki so bili dotlej pod britansko
upravo, na primer v direktorat za gospodarstvo in pomo~, lahko razumemo kot prevlado ‘elje
po ve~jem nadzoru nad razdeljevanjem finan~nih sredstev, ki je postalo pomembnej{e od
nadzora delovanja uradnikov, za katere se zdi, da so ohranili precej{njo diskrecijsko pravico.
Kljub temu, da so bili v letih 1948-1952 Ameri~ani vodilni, je {tevilo britanskih ~astnikov za dva
preseglo {tevilo ameri{kih.
Sredi{~ni polo‘aj Trsta je z zornega kota Ameri~anov za~el po~asi bledeti, ko je Jugoslavija
junija 1948 prenehala biti satelit Sovjetske zveze, saj zanj dejansko ni bilo ve~ razlogov. @elja,
da bi ~im prej re{ili vpra{anje Julijske krajine, naj bi bila vzrok, da so Ameri~ani za~eli postopno
krepiti italijansko prisotnost na upravni ravni. Najprej so zavezniki krajevne uradnike postavili
na ~elo oddelka za {olstvo (ki ga je naprej vodil J. Simoni, nato pa Antonio Andri), oddelka za
kmetijstvo in ribolov (od L. H. Weila do Gualfarda Piccolija) in oddelka za javne storitve.
Italijanska prisotnost v zavezni{ki upravi je 9. maja 1952 dolo~ala Londonska pogodba, ki je
z vklju~itvijo italijanskih uradnikov, ki jih je imenovalo Ministrstvo za notranje zadeve v Rimu,
temeljito spremenila obstoje~i upravni aparat. Pogodba je predvidevala, da poveljnik ~et ohrani
vse vladne pristojnosti na obmo~ju; poleg tega je dolo~ila nastanek nove funkcije italijanskega
politi~nega svetovalca pri uradu poveljnika cone in funkcijo vi{jega direktorja uprave, ki jo je
opravljal italijanski funkcionar. Njemu naj bi se podrejala direktor za notranje zadeve in
direktor za finance in gospodarstvo, oba Italijana, ki sta bila zadol‘ena za vodenje dolo~enega
{tevila oddelkov in uradov, z izklju~no italijanskim osebjem (glej Prilogo 3). Dolo~eno je bilo
tudi, da bo italijanska vlada imenovala ustrezno {tevilo Italijanov za delo v direkcijah, oddelkih
in uradih, vlada pa je lahko imenovane osebe tudi odstavila 40 .
Londonski sporazum je bil dejansko udejanjen z odlokom {t. 165, izdanim 13. septembra
1952. Od tega datuma dalje do 26. oktobra 1954 so v ameri{kih rokah ostali: general{tabni
poveljnik (V.F. Burger/H.R. Emery/F.C. Lough), oddelek za pravne zadeve (N.R. Voohris/R.
Mc Donald Gray/F.C. Lough/R.W. Reynolds) in informacijski urad (D. Dunham); pod britanskim
nadzorom pa: poveljstvo cone (T. J. W. Winterton), oddelek za javno varnost (J.E. Foden)
in policija Julijske krajine (G. Richardson), oddelek za po{to in telekomunikacije (H.A. Hayward)
in oddelek za pristani{ko opremo (C.S.D. Noakes).
Prehod oblasti v italijanske roke je, kot vsak prehod, nedvomno deloval kot mejnik v
zapletenem procesu posredni{tva v odnosih med ZVU in italijansko vlado.
Kot se spominja Diego de Castro, izbira funkcionarjev, ki so bili odposlani v slu‘bo v Trst,
Rimu ni povzro~ala nikakr{nih te‘av. Izbrani so bili zaposleni v raznih rimskih ministrstvih. Na
mesto direktorja uprave je bil postavljen takratni genovski prefekt Gian Augusto Vitelli,
medtem ko je bil oddelek za notranje zadeve dodeljen podprefektu Adolfu Memmu 41 ,kije
pozneje izvajal funkcijo prefekta tudi v Neaplju in Rimu ter bil predsednik sekcije dr‘avne
vlade 42 . Oddelku za gospodarstvo so dodelili Livia Sartorija, mednarodno priznanega ekonomista
s {tevilnimi upravnimi izku{njami v finan~nih dru‘bah Compagnia finanziaria di Partecipazioni
(1949), INA in Assitalia. Izbira je padla tudi na nekatere krajevne osebnosti, ki so
sodelovale z ZVU ‘enaza~etku njenega delovanja, na primer na Ernesta de Petrisa in Walterja
Levitusa za podro~je zaposlovanja, katerim je bil poverjen oddelek za delo, a naj omenimo {e
Carla Schiffrerja, ki je postal vodja oddelka za dru‘beno pomo~.