preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

138 Monica Rebeschini
neobjavljenih virov, shranjenih v National Archives v Washingtonu, v Public Record Office v
Londonu, v Centralnem dr‘avnem arhivu v Rimu (Archivio Centrale dello Stato di Roma), v
Splo{nem arhivu Tr‘a{ke ob~ine (Archivio Generale del Comune di Trieste), v Tr‘a{kem
dr‘avnem arhivu (Archivio di Stato di Trieste), v Pokrajinskem arhivu v Kopru in v Arhivu
Republike Slovenije v Ljubljani.
Obstoje~e zgodovinopisje o angle{koameri{ki upravi v Italiji je odigralo bistveno vlogo pri
kontekstualizaciji in zlasti pri usmerjanju pri~ujo~e raziskave glede nekaterih interpretativnih
vozlov.
Za celovit pregled upravne strukture ZVU na obmo~jih italijanske zasedbe je bila izredno
koristna interpretativno sicer nekako ‘e zastarela literatura, ki sta jo v anglosaksonskem svetu
proizvedla Charles R. S. Harris, Allied Administration of Italy (1957) in Allison A. Conrad, Allied
Military Government of Venezia Giulia and Trieste - Its history and organization (1960). Odlo~ilni
prispevek, v tem primeru tudi interpretativno, ponujajo dela Davida W. Ellwooda, ki je prou~il
notranja ravnovesja in se predvsem posvetil ve~krat grenkim sporom in neusmiljeni geopoliti~ni
konkurenci, ki je zaznamovala odnose med angle{kimi in ameri{kimi oficirji. Kar so ti morali
organizirati, je bila le teoretsko skupna voja{ka uprava, notranja konkurenca pa je ve~krat
negativno vplivala na sam nadzor zaveznikov, saj »so bili ti dogodki, ~e jih posebej analiziramo,
proizvod spopada med mo~jo dejstev in notranje protislovnim na~rtom« 4 . Po Harrisovem je
drugi pristop k analizi upravnega na~rtovanja ZVU v coni A Julijske krajine, razvil Diego de
Castro, najprej diplomatski predstavnik Italije pri ZVU v Trstu in od leta 1952 do leta 1954 pa
politi~ni svetovalec obmo~nega poveljnika, ki je tej tematiki posvetil veliko prostora v svoji
{tudiji La questione di Trieste (Tr‘a{ko vpra{anje) iz leta 1981. Najve~ja pozornost pa je
namenjena zgodovinopisju osemdesetih in devetdesetih let, zlasti pa pomembnim prispevkom
o ZVU v Julijski krajini Giampaola Valdevita, ki je skupaj z delom o tr‘a{kem vpra{anju Raoula
Pupa odprl novo in plodno obdobje {tudijev dogajanja v Julijski krajini tako, da je zavzel
antilokalisti~no stali{~e in jih umestil v zapleteno strukturo povezav med krajevnim, dr‘avnim
in mednarodnim kontekstom 5 . Zlasti Valdevit je dokazal, kako v odlo~itvah, ki jih je zavezni{ka
uprava sprejela v letih 1945 – 1954 glede bodo~e teritorialne razdelitve Julijske krajine in glede
modela vlade, kontinuirano sou~inkuje povezanost mednarodnih politi~nih razmer in krajevne
stvarnosti.
Pri~ujo~a raziskava se je lahko oprla tudi na vsa tista dela, ki so analizirala izku{njo ZVU v
Julijski krajini skozi posamezna podro~ja raziskovanja, kot so: epuracija (Spazzali), {olske
ustanove (Andri, Mellinato), pravna in institucionalna literatura (Balzarini, Gerin, Miceli),
vsakdanjik (Spirito) in spominska literatura (Bowman, de Castro, Cecovini, Lisiani), a tudi na
vse tista dela slovenskega zgodovinopisja, ki poglabljajo analizo strukture PNOO (Pokrajinskega
narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst) uprave v rokah ljudske oblasti, ki je
bila do leta 1947 edina, vzporedna upravi ZVU na tem obmo~ju – in njenih odnosov z
angle{koameri{ko upravo (Gomba~, Vidmar) 6 .
Zadnjo opazko moramo nameniti zgodovinskemu pomenu, ki ga ima periodizacija zavezni{ke
organizacijske sheme. Medtem ko se vse zgoraj omenjene {tudije strinjajo z razdelitvijo
njenega obstoja na tri obdobja in z dolo~itvijo za~etka voja{ke uprave v coni A Julijske krajine
z 12. junijem 1945 ter konca s 26. oktobrom 1954, so glede razmejitev obdobij nesoglasne.
Nekateri avtorji, {e zlasti tisti, ki se sklicujejo ali neposredno predstavljajo prvo generacijo {tudij
na temo julijskega vpra{anja (de Castro, Novak, Miceli), so tesno vezani na razlago dejstev, ki
ori{e spremembe znotraj zavezni{ke strukture v ~asu po Pari{ki pogodbi, ki naj bi predstavljala
prvo lo~nico. Gre za interpretacijo, ki pripisuje spremembe pravne podlage prisotnosti ZVU v
coni A, tj. za razlago, ki po na{em mnenju tvega, da se ujame v past, saj postavlja v ospredje dve