preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Lokalne uprave na Gori{kem in Tr‘i{kem po drugi svetovni vojni 101
Officine Gorizia) zaposlenih 15.000 delavcev, leta 1951 pa je {tevilo padlo na 9.500. Zaradi nove
konjunkture so trpela vsa podjetja v pokrajini, kot npr. oljarna Luzzato in tovarna Solvay iz
Tr‘i~a, gori{ka livarna Prinzi in delni{ka dru‘ba Arrigoni iz Grade‘a ter podru‘nici tr‘a{ke
predelovalnice bomba‘a v Gorici in Ronkah.
Prefekti, ki so nasledili Palamaro, so na to krizo odgovarjali z enakimi ukrepi. Prefekt
Renato De Zerbi (1952-1957) je svoja mese~na poro~ila vedno za~enjal z omembo italijanskojugoslovanskih
napetosti in posamezna ministrstva pozival k zajezitvi obstoje~e krize s pomo~jo
znatnega dr‘avnega posega. Glede krize industrijskega sektorja je prefekt predlagal postavitev
ustrezne infrastrukture in za~etek del za izbolj{avo tal in namakanje (dela so se za~ela 21. maja
1955, otvoril jih je minister Medici), predvsem pa izgradnjo obmorske ceste med Tr‘i~em in
Grade‘em in sistema kanalov na Krminskem polju.
11. decembra 1953 je De Zerbi tako poro~al predsedni{tvu vlade:
Zaradi poslab{anja gospodarskega stanja na Gori{kem in nadaljnjega kr~enja proizvodnje v vseh
sektorjih zaradi napetosti v italijansko-jugoslovanskih odnosih se iz vseh strani vedno bolj ponavljajo
pro{nje po odobritvi izredne pomo~i tej pokrajini za nujno re{itev problema Krminsko-gradi{~anskega
polja. To ne bi le pospe{ilo kmetijskega gospodarstva, temve~ bi pripomoglo k
takoj{njemu zni‘anju izjemno visoke brezposelnosti 20 .
Dojemanje dru‘bene stvarnosti kot spopada med dvema zoperstavljenima blokoma in strah
pred nacionalnim sovra‘nikom je pod‘igalo ozra~je napetosti, zna~ilno za prva povojna leta; pri
tem pa se ni posku{alo omiliti konfliktov, ki so jih povzro~ale te‘avne dru‘bene razmere.
Predstava o dveh nacionalnih blokih, ki se spopadata med sabo, je poleg tega onemogo~ala
oblikovanje zrelej{e politi~ne dialektike, ki bi re{itev za razli~ne zapletene te‘ave (gospodarsko
obnovo obmo~ja znotraj novih meja) sku{ala dose~i z bolj sofisticiranimi sredstvi kot zgolj z
zahtevami po finan~ni pomo~i za obrambo pred slovanskim sovra‘nikom.
A ravno podalj{evanje ozra~ja spopada na izjemno ob~utljivem obmejnem obmo~ju je
opravi~evalo neprestani pritok pomo~i, ki so jih po{iljala posamezna ministrstva: resni~na
pomiritev obmo~ja bi povzro~ila protislovje, saj znatna sredstva, ki jih je po{iljala vlada, ne bi
bila ve~ upravi~ena. Na ta na~in so izvajali nekak{no blagovno menjavo med demokracijo in
finan~no pomo~jo, kjer je bila prva nedvomno ‘rtvovana na ra~un druge. Bojazen pred politi~nim
in dru‘benim konfliktom in posledi~na destabilizacija, pred katero so prefekti neprestano
opozarjali nacionalne in{titucije, je bila v resnici motiv, s katerim so legitimirali pro{nje po
denarni pomo~i. Na ta na~in so nestabilnost, negotovost in odvisnost od prestolnice v naslednjih
letih postale stalne zna~ilnosti politi~nega in dru‘benega spopada na Gori{kem.
Za razumevanje daljnose‘nih posledic tak{ne politike gori{ke prefekture, naj kon~am z noto
prefekta Giacinta Nitrija, napisano februarja 1960. Iz pisma lahko razberemo dolo~eno zaskrbljenost
nad generacijsko spremembo v lokalni Kr{~anski demokraciji in nad razvojem leve
struje v {kodo sredinske, ki so jo zagovarjali starej{i ~lani. Levo strujo so sestavljali mladi
posamezniki, ve~inoma pokrajinski predstavniki demokr{~anske stranke in dobr{en del ~lanstva
v pokrajinskih sekcijah, ki so se uveljavili v »Fanfanijevi struji« v ~asu splo{nih volitev leta 1958.
Prefekt je zapisal, da je v odnosu do KPI – ne le v stranki, temve~ v dru‘bi nasploh – zaradi
plahnenja nacionalisti~nega duha vse manj zagretosti za protikomunisti~no akcijo. Zaklju~il je
z naslednjimi stavki:
res je, da je po dvanajstih letih (16. 9. 1947) od konca jugoslovanske okupacije Gorice, z vsemi
njenimi obsojanja vrednimi posledicami, in s smrtjo nekaterih starej{ih in odli~nih predstavnikov