Katalog Spacal 1.qxd - Spacal, Lojze
Katalog Spacal 1.qxd - Spacal, Lojze Katalog Spacal 1.qxd - Spacal, Lojze
Lojze Spacal Nočni let
- Page 2 and 3: Lojze Spacal 2
- Page 5 and 6: Lojze Spacal Nočni let
- Page 8 and 9: Lojze Spacal 4
- Page 10 and 11: Lojze Spacal 6
- Page 12 and 13: "Ne razumem - je rekel Sirio - da j
- Page 14 and 15: ki jo je imela sirota kamnoseka v k
- Page 16 and 17: Po povratku v Trst je zaznal zaosta
- Page 18 and 19: Borut Spacal Nočni let Drobci iz o
- Page 20 and 21: ● ● ● Bilo je leta 1947. Z ro
- Page 22 and 23: grbe in nepravilnosti. Tako so se p
- Page 24 and 25: Nel 2006 l'ASL Slovena apre nuovame
- Page 26 and 27: Sempre Spacal coniuga materia ed es
- Page 28 and 29: chia. Al mattino, al primo risvegli
- Page 30 and 31: Borut Spacal Un fiore nella notte F
- Page 32 and 33: scorgevi qualche spiraglio. Sarà p
- Page 34 and 35: i tuoi predecessori del Carso hanno
- Page 36 and 37: Lojze Spacal 32
- Page 38 and 39: Alegorija podeželja (priprava za m
- Page 40 and 41: Mesto v zrcalu, lesorez, 48 x 60 cm
- Page 42: Lojze Spacal 38 Predmestje, lesorez
- Page 45 and 46: Brez naslova, barvne voščenke, 42
- Page 47 and 48: Viseči čolni, olje na platnu, 193
- Page 49 and 50: Soline, voščena kreda, 72 x 58 cm
- Page 51 and 52: Magično tihožitje, tempera na pla
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
Nočni let
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
2
Nočni let<br />
3
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
Nočni let
<strong>Katalog</strong> izdal<br />
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije<br />
Miklošičeva 24, Ljubljana, Slovenija<br />
tel.: +386 (0)1 30 77 296, fax: +386 (0)1 23 12 182<br />
www.zzzs.si<br />
Izdajo kataloga je omogočilo podjetje S&T Hermes Plus d.d.<br />
Zanj: Borut Miklavčič, generalni direktor ZZZS<br />
Organizacija: Karmen Perme, Marko Arnež, Martin <strong>Spacal</strong><br />
Besedila: Borut Miklavčič, Martin <strong>Spacal</strong>, Giulio Montenero, Borut <strong>Spacal</strong><br />
Prevodi: Mateja Trempuš<br />
Lektura in korektura: Franko Vecchiet, Marija Šubic, Mateja Trempuš<br />
Fotografija: Drago Holynski, Marko Tušek<br />
Oblikovanje: Marko Tušek, Franko Vecchiet<br />
Grafična priprava: Cumulus, Marko Tušek, Trajanus<br />
Tisk: GTO Košir<br />
Naklada: 500 izvodov<br />
Ljubljana, november 2006<br />
CIP - Kataložni zapis o publikaciji<br />
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana<br />
75(497.4):929 <strong>Spacal</strong> L.<br />
SPACAL, <strong>Lojze</strong><br />
Nočni let / <strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> ; [besedila Borut Miklavčič ...<br />
[etal.] ; prevodi Mateja Trempuš ; fotografija Drago Holynski,<br />
Marko Tušek]. - Ljubljana : Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 2006<br />
229747968
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
4
Z avod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v letu 2006 ponovno odpira svoja vrata likovni umetnosti<br />
in njenim ljubiteljem. Poslopje sedeža zavoda je bilo že od svojega nastanka 1925 dalje tesno prepleteno in zaznamovano<br />
z umetniškimi deli znanih slovenskih umetnikov, posebej naj omenimo slikarja Riharda Jakopiča in<br />
kiparja <strong>Lojze</strong>ta Dolinarja. Umetniki so poslopju in poslanstvu zavoda dali svojevrsten pečat: javnosti sta prav<br />
gotovo znana dva zanimiva reliefa z naslovoma Delo in Skrb za delo, izklesana iz kraškega kamna na pročelju<br />
poslopja zavoda, ki simbolizirata tedanje delavsko zavarovanje, temelječe na načelih solidarnosti.<br />
V posebno zadovoljstvo in čast nam je, da s predstavljanjem sodobne slovenske likovne umetnosti nadaljujemo<br />
tudi vnaprej: tako smo ob skorajšnji stoletnici rojstva slikarja in grafika <strong>Lojze</strong>ta <strong>Spacal</strong>a pripravili zanimiv<br />
pogled v njegovo, žal, že minulo ustvarjalnost. Prav ob tem dogodku velja ponovno opozoriti na pomembno<br />
vlogo, ki jo je <strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> odigral v nastajanju sodobne slovenske likovne umetnosti, ko je bistril duha vrstnikom<br />
in mladim slovenskim avtorjem v tedaj še ne dovolj prevetrenem kulturnem prostoru nekdanje države.<br />
Borut Miklavčič<br />
generalni direktor<br />
Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije<br />
Nočni let<br />
5
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
6
Leta 2000, ko je umrl nono, sem se na podelitvi Jakopičeve nagrade zavezal, da bom poskušal urediti njegovo<br />
zapuščino in bogat umetniški opus prikazati kar najširšemu krogu ljubiteljev njegove umetnosti. Moderni<br />
galeriji sem podaril velik del njegove dokumentacije in bogato knjižnico, že isto leto pa sem pripravil razstavo<br />
njegovih slik in tapiserij na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Tej razstavi je sledilo še mnogo drugih.<br />
Po šestih letih se zopet vračam v prostore Atrija, da napovem vrsto dogodkov, ki se bodo v počastitev nonove<br />
stoletnice rojstva odvijali v letu 2007.<br />
V sodelovanju s številnimi galerijami po vsej Sloveniji in v Italiji bomo prikazali večji del opusa njegove<br />
zapuščine. Moje večletno urejanje nonove zapuščine je namreč obrodilo vrsto odkritij in večino teh bi radi<br />
predstavili ob njegovem jubileju.<br />
S prireditelji razstav smo se dogovorili, da prikažemo njegova dela predvsem po tehnikah.<br />
Prva razstava se bo odprla v Prešernovem mestu, saj je bil med mnogimi nagradami in priznanji tudi Prešernov<br />
nagrajenec. V Kranju bodo v Galeriji Prešernovih nagrajencev na ogled dela na papirju, v Gorenjskem muzeju<br />
pa slike, skulpture, dela na steklu in nekateri kosi pohištva.<br />
V Moderni galeriji v Ljubljani bomo prikazali njegov fotografski opus. Malokdo ve, da je bila fotografija njegov<br />
prvi hobi in poklic, saj se je prav s fotografijo preživljal, ko je bil konfiniran v južni Italiji.<br />
Obalne galerije v Piranu, Kopru in Portorožu bodo postavile na ogled mozaike, tapiserije in tudi nekaj detajlov<br />
z ladij, ki so jih v šestdesetih letih izdelovali v Trstu, saj je nono s svojimi deli opremil kar nekaj luksuznih<br />
čezoceank.<br />
Grafika, za katero je nono prejel prvo nagrado na Beneškem bienalu, pa bo obsežno prikazana v njegovi<br />
galeriji v Štanjelu. Otvoritev te razstave bo 15. junija 2007, na njegov rojstni dan. Ta dan bo v Štanjelu tudi<br />
osrednja prireditev.<br />
Na razstavi na Zavodu za zdravstveno zavarovanje je prisoten izbor nonovih del različnih tehnik, ki bo<br />
podrobneje in obširneje predstavljen v zgoraj omenjenih galerijah naslednje leto.<br />
Zato vse ljubitelje del mojega nona že ob tej priložnosti vabim, da si prihodnje leto te jubilejne razstave ogledajo.<br />
Martin <strong>Spacal</strong><br />
vnuk<br />
Nočni let<br />
7
"Ne razumem - je rekel<br />
Sirio - da je pri dveh milijardah<br />
ljudi, kolikor jih je na Zemlji,<br />
prav v tej neznatni točki in le za<br />
nas Sonce dovoljkrat vzšlo, da<br />
smo dosegli mir."<br />
"Oh - je odgovoril Cerilo s<br />
tišjim glasom - prepričan sem,<br />
da obstajajo tudi drugi podobni<br />
otoki, tu in tam, vsepovsod,<br />
toda resnično otoki, zunaj<br />
dosega humane geografije, zato<br />
mislim, da smo nedosegljivi. In<br />
vsak pozna le svoj otok".<br />
Massimo Bontempelli,<br />
Giro del sole (Kroženje sonca)<br />
Giulio Montenero<br />
Živi <strong>Spacal</strong>: Uvod k njegovim delom<br />
Sto let od rojstva in šest od smrti, je <strong>Spacal</strong> bolj živ kot kdajkoli prej v zanimanju, ki ga njegova dela vzbujajo<br />
pri tistih, ki lahko razumejo njihovo še ne razdano virtualno energijo, vprašanja, še vedno brez odgovora.<br />
Treba je vstopiti v strnjeni korpus njegovih grafičnih del, zaporedne pripovedi, razvite na več kot petstotih matricah<br />
v 65 letih vztrajnega, plodnega, pospešenega dela. Nato je treba interpretirati vsako posamezno ilustracijo, saj<br />
vsaka v navidezni, skoraj otroški preprostosti skriva notranjo igro kitajskih skrinjic, navezovanja pomenov. Navdih<br />
je <strong>Spacal</strong> dobil pri magičnem realizmu Bontempellija, sprva z ilustracijskimi nameni, zato je "Otok sreče" (Isola<br />
della felicita) iz leta 1937 verjetno pripomba k delu "Giro del sole" (Kroženje sonca). Obsega že bistvene izraze<br />
njegove poetike. Kakor zasleduje Bontempelli antiliterarno, tako <strong>Spacal</strong> antislikarsko. Kot obrtnik, sin kamnoseka,<br />
se je želel pomeriti s trdoto lesa, iz katerega je želel s silo, skoraj surovostjo, izdolbsti "preveč in prazno". Iz<br />
igre presledkov med črno in belo osnovno podlago se dviguje otok sreče, kjer pesnik najde blaženost za ceno<br />
osame. Že leta 1951 je Giuseppe Marchiori v tistem "nasprotju med črtami in prostori odkril povsem novo vrednost,<br />
prvine "natančnega" sloga, skladnega z osebnostjo umetnika. Edini v Italiji, ki mu je uspelo preseči meje<br />
tehnične virtuoznosti; potem ko se je izognil dannunziovski postsecesionistični dekorativnosti, odstranil kulturne<br />
vplive in folkloristična sklicevanja, je <strong>Spacal</strong> prispel do vizionarske spremembe resničnega podatka v popolno harmonijo<br />
sanj, v kozmično kontemplacijo".<br />
Toda <strong>Spacal</strong> je bil, bolj kot grafik, slikar. V pozni starosti mi je zaupal, da v resnici, globoko v sebi ni vedel, če je<br />
bil bolj nagnjen k slikarstvu ali k grafiki. Tudi pri slikarstvu lahko sliko za sliko preizkusimo barvno in materialno<br />
konsistenco, moč, ki preveva družinske zadeve in ki jih preobraža v splošne in univerzalne oblike stvarnosti, moč,<br />
ki utrjuje identiteto barv, še posebno tistih bolj medlih, po sledeh elegičnega nauka svojega učitelja, Pia<br />
Semeghinija, nauka, ki se ga je sam naučil že pred tem iz stare ljudske metode barvanja fasad. <strong>Spacal</strong> se spominja<br />
prizora, ki mu je prisostvoval kot mladenič na Krasu. "Moški so pometali cesto, sejali mešanico rdeče zemlje<br />
in apnenčastih drobcev, dodajali apno in vodo, mešali in s to mešanico ometali svojo, ravno zgrajeno hišo. Ko se<br />
je po nekaj dneh omet na vročem soncu posušil, je bil rezultat nežen oranžen odtenek, z rahlim prelivanjem,<br />
posledica nezglajene zidne podlage. To je osnovna barva mojih del. Tudi jaz uporabljam kraški kamen, zmlet in<br />
zmešan z oljnimi barvami." 1 Iz <strong>Spacal</strong>ovih del veje Kras, "vzdušje, istočasno junaško in patetično, veličastno in<br />
krhko", kakor se je dobro izrazil Gillo Dorfles. Tržaški kritik prepoznava "v območju, ki sega od Prošeka do<br />
Komna, od Hrpelj do Lipice, od Vremščice do Nanosa pravo domovino tistega, ki je živel od Gorice do Trsta, od<br />
Reke do Pazina vse od otroštva". V mladosti je <strong>Spacal</strong> zvesto upodabljal običaje in pripovedke naše dežele - in<br />
tudi tukaj mu Dorfles ljubeznivo sledi - do trenutka, ko je Mojster dosegel "višek abstrakcije v eni od slik, ki se<br />
zdi, da je sama sebi namen in ki je znala ohraniti - ter poveličevati in simbolizirati - ves svoj izvorni figurativnosimbolni<br />
naboj" 2 , izvirajoč iz Tržaškega Krasa.<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
8
<strong>Spacal</strong> vedno združuje snov in izrazno moč, simbiozo občutka in tehnike, zato ga je moč prepoznati, značilno<br />
samosvojega, v mnogih umetnostih: freska, mozaik, vitraž, gobelin, kiparstvo, dekorativne plošče, votlo steklo.<br />
Umetnikova lahka prepoznavnost ni nikoli posledica želenega prilagajanja neki stilistični značilnosti. <strong>Spacal</strong> je tak<br />
kot je zahvaljujoč kreativni energiji, ki jo izraža v domiselnosti in v obdelavi snovi, močni nagonski neposrednosti,<br />
ki se zdi nemogoča, če se upošteva kompleksno formativno procesualnost, tako, ki ob uporabi grafike tudi v<br />
drugih umetnostih, večkrat izmenjuje faze načrtovanja in izvajanja. Včasih se prepusti naključnim virom ali, še<br />
pogosteje, miselnim asociacijam, ki jih v njem - četudi nasprotniku nadrealizma, katerega je imel za literarnega -<br />
vzbudi prikaz kakšne nepredvidene konfiguracije pri delu v nastajanju. Imel je svoje majhne zvijače. Ko je iz<br />
stiskalnice prišla prva grafika iz nove matrice, sem ga povprašal po naslovu in odgovoril mi je, da naslov da šele<br />
po več dneh, včasih mesecih razmisleka.<br />
Izbira virov, filtriranje zunanjih doprinosov, kompleksnost obdelave, zaradi vsega tega je sestava preglednice, ki bi<br />
zabeležila deleže danega in prejetega v izmenjavi med njegovim svetom in figurativnimi kulturami prejšnjega stoletja,<br />
in še posebno z italijansko kulturo in s slovensko kulturo, težka. Morda bi bilo koristno analizirati najprej formativno<br />
procesualnost.<br />
<strong>Spacal</strong> je zvrsti in tematiko izbiral izredno skrbno, v dobro premišljenem, časovno razvrščenem razporedu. Na<br />
začetku podoba: dva avtoportreta, tesnobna in melanholična senca samega sebe, bolj kot zrcalo svoje podobe, sta<br />
umeščena v kratko prepoznavanje dragih oseb: mater, idealizirana pozneje kot nravni simbol in istočasno ponižana<br />
v surovem verizmu porodnice na stolu, v navadi na Krasu; žena, ki je bila glava družine v letih preganjanja; prijateljica<br />
in očetova sodelavka Maria Lupieri, kateri, bolj kot komurkoli drugemu, dolguje magični realizem in ki je<br />
upodobljena preoblečena v ljudskega delegata, v posmeh strupenim žaljivkam in omejenostim tržaškega fašističnega<br />
malomeščanstva.<br />
Osebe najdejo svoje prizorišče v salonih sladkega slabega okusa po Gozzanovo, kjer vsak detajl, ob dolgotrajnem<br />
zrenju, oživi v čudnih vibracijah, nemirnih drgetanjih, absurdnih in fantastičnih preobrazbah, pravljičnih vrtovih,<br />
vstopajoč, prav tako, v Bontempellija, Buzzatija, Calvina... Po mnogo letih, sem se nekega dne, na obisku v<br />
<strong>Spacal</strong>ovi domačiji v Škrbini, oddaljil od njega, preletel intimo njegove spalnice in na nočni omarici našel<br />
Calvinove pravljice.<br />
<strong>Spacal</strong> vendar premaga te uroke in postavi svojo poetično delavnico v "Žonglerjevo hišo" (Casa del prestigiatore)<br />
(1943), ali pa poveže nestrpno prisluškovanje bitju srca in korakom usode z igro kart "Hiromantke" (Chiromante)<br />
(1945). Med seboj povezuje predmete, kakor bi bili besede, z Montalevsko treznostjo sanjanih analognih sugestij<br />
in samemu sebi dopusti iluzionistične fikcije. Nato pokliče sokrivca, sebi podobnega pripadnika ljudstva, in mu<br />
razkrije stopnjo prevare, ki obstaja v poeziji, stikanje svojega izuma z domišljijsko predstavo zabaviščnega parka,<br />
bleščečega v tisočerih lučkah v Rojanu, v predmestju Trsta, "Lunapark v mestu" iz leta 1951.<br />
Iz dogodkov preide na pokrajino in kraške vedute. Tudi v tem primeru, kakor pri rožnatih ometih, ima ljudska<br />
spontanost prednost pred učeno umetnostjo. France Stele je prvi zaznal pristnost spacalovskega kubizma v ksilografijah<br />
na temo s stavbami obdanih ulic, kakor jedra srednjeveških mest, stereometrični interpretaciji kraških hiš,<br />
zgrajenih iz golega kamna, ki druga drugo zagrajujejo, združene v ostrih robovih, 3 izraz tiste tridimenzionalnosti,<br />
Nočni let<br />
9
ki jo je imela sirota kamnoseka v krvi (Kržišnik) 4 . Bolj ko se približuje kmečkemu dvorišču, bolj predmeti govorijo<br />
o zbirki orodja na steni v hlevu: košare, jarmi, gnojne vile, poleg kipca Device Marije, akrostiha JHS, križa, datuma<br />
izgradnje hiše, v stalni izmenjavi med sakralnostjo delovnega orodja in praktično uporabnostjo verske podobe,<br />
do spojitve v simbolih, o katerih govori Dorfles.<br />
V <strong>Spacal</strong>ovi ikonografski evoluciji je zelo zabrisan prehod od individualne, avtobiografske tematike, k temi<br />
skupinskega, kolektivnega pripovedovanja. Zdi se mi, da se prehod ujema s sintezo med italijanskim neoquattrocentizmom<br />
in sago slovenskega naroda, ki jo lahko občudujemo na freskah iz leta 1942 v župnijski cerkvi v<br />
Gradnem v Goriških Brdih, cikel, ki v načinih, povzetih iz metafizičnih zgodb Beata Angelica, Piera della<br />
Francesca in Paola Uccella, slavi ljudske navade in obredne običaje lokalnega prebivalstva. Morda ne Kralj, ne<br />
Černigoj, ne Mužič, kateri so približno v tistih letih okrasili številne obalne cerkve, niso s tako veristično zvestobo<br />
in tako emotivno močjo upodobili "razkošja" slovenskega ljudstva.<br />
Čudno je, da je bil Franko Vecchiet, tržaški umetnik, dve generaciji mlajši od <strong>Spacal</strong>a, ne predan kritiki ne vezan<br />
na mojstra s posebnimi vezmi (sicer pa <strong>Spacal</strong> ni imel učencev v pravem smislu besede), edini, ki mu je uspelo<br />
razbrati trenutek, v katerem ta <strong>Spacal</strong>ova človeška pokrajina "postane skonstruirana, normativna in reproduktibilna<br />
vrednota, z reminiscencami, strahovi in aluzijami, včasih literarnimi in včasih slikarskimi, kolektivni<br />
nravstveni avtoportret ljudi iz njegovega mesta, iz okolice in podeželja, ki se odseva v njegovi umetnosti. Toda<br />
umetnikov idealni svet, kakor odsevajo njegova dela, je morda rezultat družbe in kulture, ki ne obstajata več.<br />
Njegov lik pripada drugim časom. V svoji strogosti do sveta, v svojem razmišljanju in tehtanju vsake besede,<br />
vsakega znaka, se zdi <strong>Spacal</strong> podoben ljudem, ki znajo latinsko: že nekaj desetletij ne obstajajo več". 5<br />
Na povsem drugi strani, se je <strong>Spacal</strong>, radoveden in občutljiv ob spremembah ozračja figurativnih jezikov, zatekel<br />
k užitkom vizualne upodobitve ter tako skoraj anticipiral možnosti računalnika, mikrometrsko raziskovanje<br />
neskončno majhnih organskih konkrecij - ki bi lahko bile tudi bloki skrivnostnih metropolskih struktur - v kanalih,<br />
izdolbljenih znotraj drevesnega debla, da bi po njih tekel življenjski sok, prispodoba, pridobljena le s preprostim<br />
neposrednim vtiskavanjem lesenega debla v preseku. In je "Kraški porton" (Portone carsico) iz leta 1961,<br />
poskus informela, ki ga je kaj kmalu opustil, da bi se vrnil k najljubšemu delu "tektonske volje, izgradnji podobe<br />
skladno z naukom Mondriana" (Pallucchini). 6<br />
Toda k minimalističnim raziskavam se je vrnil, na osnovi drugačnih pristopov. V obdobju znakovne umetnosti so<br />
bili simboli-ikone omejeni na gole znake, glagolsko ali hieroglifsko oziroma ideografsko pisavo, do katere se je<br />
dokopal - približevanje, tudi v tem primeru, spontani ljudski umetnosti - z učenjem žargona, ki so ga nekoč govorile<br />
določene klike izobčencev, ko so med beračenjem puščale na vratih napotke za kolege. "Znaki beračev"<br />
(Segni dei mendicanti) iz leta 1961. Nadaljnji korak k semplifikaciji, purifikaciji, abstrakciji nas privede do najvišjega<br />
trenutka spacalovske poetike. Precej pronicljivo zabeleži Kržišnik: "Umetnik postane posrednik kompleksnosti<br />
obstoja. Pozoren gledalec mu lahko sledi od znaka do znaka, skoraj od črke do črke zgovorne abecede, abecede,<br />
ki iz vsakega posameznega znaka, iz njihove kombinacije, in tudi iz skupne človeške izkušnje, črpa eno in edino<br />
posebnost samega sebe kot umetnika. Semplifikacija seže skoraj do absolutnega, ne da bi predvidela jedra izvornega<br />
zaznavnega vtisa. V relativno bolj "konceptualni" fazi, <strong>Spacal</strong> predlaga neko vrsto načrta, skrčenega na bistvo<br />
občutka: "Kras moje duše". 7 In to je semplifikacija, ki se ji lahko sledi tako vzdolž časovnega zaporedja od enega<br />
dela do drugega, kot, v posameznem delu, skozi metamorfozo iz geometrijskega lika do usklajevanja kratkih segmentov.<br />
In ravno to je veličasten izid glasbene kadence v "Notaciji" (Notazione) iz leta 1977: le dolge, vodoravne<br />
črne raztrganine - smrt, ki kosi - lahko prekinejo kadenco drobcenih in elementarnih linearnih sledov, kos za<br />
kosom, vrstico za vrstico, kakor kaplje, ki načenjajo apnenec, neskončno potrpljenje usode pri zaznamovanju,<br />
trenutek za trenutkom, človekove duše.<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
10
Torej gre za izmenični potek: od naturalistične upodobitve do ritmične abstrakcije, od spacialnosti znakov do materialne<br />
konkretnosti podlage. Tako sledi skoraj biološkemu ritmu, ki odgovarja morebiti časom sezonskih percepcij,<br />
morda spremembam kulturne klime v umetnosti. Po zaključku vsakega cikla, počasna sinusoida med spominom<br />
in prisotnostjo, racionalna konstrukcija in destruktivna korozija, se <strong>Spacal</strong>, rokodelec, dotakne zemlje, da bi<br />
pridobil moč, kakor velikan Antej. Tako se je, malo pred smrtjo, navdušil za plutovinaste plošče, ready-made, ki<br />
so idealno nastale pred, ali morda po grafikah "Kraški porton" (Portone casrico), "Gotska katedrala" (Cattedrale<br />
gotica), "Čarovnija v gozdu" (Incantesimo nel bosco) iz leta 1961. Morda je v teh čudnih predlogih človek, ki je<br />
bil vedno čvrst v svojih prepričanjih, vedno prepričan v željo do dela, izrazil prvi in zadnji dvom o uporabnosti<br />
umetnosti.<br />
Da bi lahko razumeli duha umetnika, je treba podoživeti zgodovino. <strong>Spacal</strong> se je umetnosti zapisal v rimskem<br />
zaporu Regina Coeli. Bilo je leto 1930, star je bil torej 27 let. Pred tem je imel drugo delo: pri štirih letih mu je<br />
umrl oče, z desetimi leti je pričel služiti kruh, da je zaokrožil skromni zaslužek matere perice, sodeloval je pri ilegalni<br />
protifašistični dejavnosti in, takoj po atentatu na dnevnik "Il popolo di Trieste", poskusil pobegniti v Švico,<br />
toda bil je aretiran in zaprt skupaj s someščani Milošem, Bidovccem, Marušičem in Valenčičem, ki so bili obsojeni<br />
na smrt in ki jih bo slavil v ksilografiji "Bazoviški mučeniki" (I martiri di Basovizza) iz leta 1944. V zaporu<br />
mu je bila v veliko pomoč njegova izjemna eidetična sposobnost. Kot otroka, so ga starši vodili v babičino hišo v<br />
Kostanjevico, na Krasu, kjer je spal v visoki postelji, na slamnjači, napolnjeni z listi koruze. Ko je zjutraj odprl oči,<br />
ga je presenetil čudovit prizor: na belih stenah so se okrog njega prikazovali svetniki, sinje modri, rdeči in rumeni<br />
svetniki, ki so se bleščali v soncu. Šlo je za poslikave na steklu, ki so jih slovenski romarji kupovali v svetiščih na<br />
Svetih Višarjih in Sveti Gori. Svetniki zavetniki so se ponovno prikazali na belini sten celice v zaporu Regina<br />
Coeli. 8 Ti isti svetniki ga bodo navdihnili pri barvni ksilografiji "Vaški svetniki" (Santi del paese) iz leta 1945.<br />
Obsojen na konfinacijo in izgnan v Accetturo, v pokrajini Matere, je razmišljal o novem poslanstvu in, zaradi<br />
mogočnega čara velikih gozdov v tisti stari pokrajini, je združil ljudsko umetnost in umetnost do lesa, medtem ko<br />
si ne bi nikoli upal obdelovati kamna, povezanega s čaščenim spominom na očeta klesarja. Tam je torej nastalo<br />
njegovo prvo delo. Lokalna navada je bila dekoracija krst, toda revni kmet, ki je izgubil štiriletno hčerkico, ni imel<br />
denarja, da bi plačal rokodelce. <strong>Spacal</strong>, zaposlen kot pomočnik v manjši mizarski delavnici, se je ponudil, da bo<br />
brezplačno opravil posel. Rezultat je med ljudmi vzbudil spontano in odkritosrčno navdušenje, tako da, po mnenju<br />
avtorja, nikoli več ni doživel enakega uspeha v vsej svoji dolgi karieri, nagrajeni s številnimi priznanji, med katerimi<br />
Velika mednarodna nagrada za grafiko na Beneškem bienalu leta 1958. 9<br />
<strong>Spacal</strong> je imel dober nos, in tudi srečo, pri izbiri prave šole, Inštituta v Monzi. Pamet in srce je odprl besedam<br />
najboljšega učitelja, poreškega arhitekta Giuseppeja Pagana Pogatschniga, v vzdušju toplega pritrjevanja učencev,<br />
pa tudi zunanjih slušateljev, ki so prihajali od daleč, da bi mu prisluhnili. Od Pagana je dobil naročila za sodelovanje.<br />
Kasneje bo učitelja znova srečal v Massi Carrari leta 1943, kjer je bil Tržačan dodeljen posebnemu bataljonu<br />
(vojaki brez orožja, zaradi uporniške narave), Istran pa, vojaški polkovnik, že aktivist Odporniškega gibanja, ki mu<br />
je bilo usojeno umreti kot heroju v Mauthausnu. V Milanu je <strong>Spacal</strong> pristopil k skupini "Corrente", napredni špici<br />
italijanske umetnosti, in med njenimi pripadniki (Treccani, Birolli, Cassinari, Guttuso, Vedova, Migneco, Sassu...)<br />
si je za prijatelja in tovariša pri raziskavah izbral Arnalda Badodija, ki je bil njemu najbližji, plah, individualist,<br />
odmaknjen, toda istočasno najbolj oddaljen zaradi poetike fantastične mrzlice in močne polikromatičnosti, ki je<br />
<strong>Spacal</strong>u koristil kot dialektični pol. Badodi je kmalu zatem umrl, izgubljen v nesrečnem ruskem podeželju.<br />
Zadnja in odločilna formativna etapa se je vršila z odkritjem islamskega in ortodoksnega sveta v Ohridu, vzhodne<br />
kulture, ki je na površje potegnila umetnikov imanentistični koncept, "atavistično zapuščino - piše Sergio Molesi<br />
- ki se je sedaj, po bizantinski evokaciji" v "informelnih" lesorezih in v arabesknih čipkah v vodi odsevajočih mest,<br />
Kopra bolje kot New Yorka, evokacije, filtrirane onstran "drhtečega lirizma Kleeja, dokončno izoblikovala ob<br />
pogledu na Ohridsko arhitekturo devetnajstega stoletja, tako jasno geometrično, da je pritegnila pozornost Le<br />
Corbusierja". 10<br />
Nočni let<br />
11
Po povratku v Trst je zaznal zaostalost umetniškega čuta napram Lombardiji. Funkcija pospeševanja in zedinjanja,<br />
ki jo je v preteklosti igral secesionizem Eugenia Scomparinija, ni bila več ponovljiva v mestu-pristanišču, ki je izgubilo<br />
svojo vlogo emporija. Klimtovska dediščina velikega dunajskega slikarstva je eksplodirala v tragični kozmogoniji<br />
Vita Timmela, medtem ko je melanholija dvajsetega stoletja prepajala figure mornarjev in delavcev, ki so<br />
nastajali izpod rok Vittoria Bolaffia, v dialogu s poezijo Umberta Sabe. Od desetih let trajajoče florentinske izkušnje,<br />
je Carlo Sbisa pridobil modrost antičnega neoplatonizma v vedutah fantastičnih mest in v portretih skrivnostno<br />
preoblečenih prijateljev, preobleke, ki jih je njegov prijatelj Arturo Nathan vključeval v metafizična predvidevanja<br />
Žida, ki mu je usojen shoah-holokavst. 11 Toda občinstvo je bilo daleč od takih sporočil in je hotelo lepe, razgaljene<br />
ženske in nevihtna morja. Na njegovi prvi osebni razstavi, leta 1940, kjer ga je predstavil Umbro<br />
Apollonio, recenzirala pa sta ga, povsem skladno z umetnikovimi nameni, Silvio Benco in Dario de Tuoni, so ga<br />
občinstvo in kolegi sprejeli s kančkom nezaupanja. Povedal mi je, da je neki znani slikar, ki je pred njim razstavljal<br />
v isti galeriji, prišel na njegovo razstavo, s prijateljsko kretnjo pozdravil galerista Jerca, s pogledom zakrožil po<br />
prostoru in, preden je zapustil prizorišče, pripomnil: "Co' iero picio, a sete anni, fazevo meio" ("Ko sem bil otrok,<br />
pri sedmih letih, sem boljše risal").<br />
Manj ekspliciten, kakor je značilno za njihov značaj, je bil odziv Ljubljančanov na <strong>Spacal</strong>ovo prisotnost z dvema<br />
skupinskima razstavama leta 1945 in leta 1950 ter z osebno razstavo leta 1955. Ljubljana je bila napredna kar<br />
zadeva arhitekturo, zahvaljujoč piranesijskim vizijam Jožeta Plečnika, z monumentalno rečno Vio Appio v secesionističnem<br />
ključu, vzdolž vijugastega toka Ljubljanice, in župnijskimi kapelicami Žal, ki poustvarjajo še eno<br />
Ljubljano, mesto duha, na pragu zadnjega bivališča. Bila je napredna tudi na področju urbanistike, za regulacijski<br />
načrt Maxa Fabianija, ki industrijske obrate decentralizira izven obroča. Toda nacionalno figurativno kulturo je<br />
utrdila šele v obdobju med obema vojnama, okrog visokega impresionističnega nauka Riharda Jakopiča, ki pa je<br />
za seboj pustil vztrajno barvitost, kljub poskusom preloma, za katerega so si prizadevali Kos s svojim plasticizmom,<br />
Kregar s fantastičnimi ekskurzi in informelno govorico, Pregelj s polnim nadrealističnim razkošjem, pa vse do<br />
Stupice z ekspresionistično razdrobljenostjo. 12 Slednji <strong>Spacal</strong>a niso poznali in <strong>Spacal</strong> ne njih. Domač je bil edino<br />
z Venom Pilonom, zaradi skupnega izvora iz Primorske, daljšega bivanja Pilona v Parizu, pa tudi zaradi<br />
neposredne in posredne naklonjenosti: Pilona Neue Sachklikeit, <strong>Spacal</strong>a plastičnim valerjem, rimskemu gibanju,<br />
sorodnemu nemškemu, ki ga je ustanovil Mario Broglio, mecen Marie Lupieri, katera je bila, kakor smo dejali,<br />
blizu <strong>Spacal</strong>u.<br />
<strong>Spacal</strong>a so Ljubljančani v celoti sprejeli po Mednarodnem grafičnem bienalu leta 1955, ki je odpravil zadnje sledove<br />
desničarske gostobesednosti in levičarskega socialističnega realizma, soglasno pa so ga sprejeli tako tržaški<br />
Italijani kot Slovenci po razstavi v muzeju Revoltella leta 1968.<br />
Od takrat do leta 2000 smo bili priča mnogim izmenjavam <strong>Spacal</strong>ovih del s svetom za začetku globalizacije. A so<br />
težko določljive. Zaradi kmečke podlage svojega duha je bil <strong>Spacal</strong> nezaupljiv do minljivih uspehov pretresljive<br />
mode, a prav tako radoveden, da bi od daleč dojel vsako novo težnjo in bi, kakor antični alkimist, vpil njeno kvintesenco,<br />
prečiščeno do te mere, da bi zanj postala zdravilna. Zato je treba še videti, koliko je <strong>Spacal</strong> dal umetnikom<br />
zadnjih generacij, denimo od šestdesetih let dalje, tudi tistim, ki jih ni maral in drugim, ki njega niso marali.<br />
In preveriti je treba sledove, ki so jih v <strong>Spacal</strong>u pustili, denimo, informel Fautrierja, art brut Dubuffeta, konceptualna<br />
umetnost Agnettija, Kossutha, Beuysa. Velika naloga ob stoletnici <strong>Spacal</strong>ovega rojstva.<br />
1 <strong>Spacal</strong>, 20 lesorezov od 1937 do1951, besedilo Giuseppe Marchiori, Mapa grafik, Samozaložba, 1951<br />
2 Zoran Kržišnik, Pogovor s <strong>Spacal</strong>om, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero<br />
1983, str. 32<br />
3 Gillo Dorfles, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit., str. 9<br />
4 France Stelé, Umetnost v Primorju, v: ”Založba Slovenska matica”, Ljubljana 1960, str. 25<br />
5 Zoran Kržišnik, Pogovor s <strong>Spacal</strong>om, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero<br />
1983, op. cit., str. 16 in str. 31<br />
6 Franko Vecchiet, Učenje latinščine - De arbore et radicibus, v: ”<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> - Retrospektiva”, Ljubjana, Moderna galerija, 25 april- 4 junij 2000, str. 13-15<br />
7 Rodolfo Pallucchini, <strong>Spacal</strong>: Grafika 1937 - 1967, v: ”<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> - Grafični opus 1936-1967”, teksti Rodolfo Pallucchini in Franco Russoli, oblikovanje<br />
kataloga Giulio Montenero, Milano, Vanni Scheiwiller, 1968, str. 3-6<br />
8 Zoran Kržišnik, Pogovor s <strong>Spacal</strong>om, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero<br />
1983, op. cit., str. 30-31<br />
9 Zoran Kržišnik, Pogovor s <strong>Spacal</strong>om, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero<br />
1983, op.cit., str. 15 in str. 24<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
12
10 Zoran Kržišnik, Pogovor s <strong>Spacal</strong>om, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero<br />
1983, str. 15-16<br />
11 Sergio Molesi, Predstavitev, v: ”<strong>Spacal</strong> 40 anni di pittura”, Grad sv. Justa, Trst, junij - september 1977<br />
12 Laura Carlini, Uvod, v: ”Alpe Adria - Umetnost med obema vojnama”, Ljubljana, Moderna Galerija, 1984, str. 52-64<br />
13 Jure Mikuž, Človeška figura v slovenski umetnosti med obema vojnama 1945 - 1960, v: ”Alpe Adria - Umetnost med obema vojnama”, 1984, op.cit., str. 52-54<br />
14 Igor Zabel, Med realizmom in modernizmom, Položaj slovenske umetnosti 1945-1960, v: ”Alpe Adria - Preko realizma”, Graz, Neue Galerie Landesmuseum<br />
Joanneum 1988, str. 335-352<br />
Nočni let<br />
13
Borut <strong>Spacal</strong><br />
Nočni let<br />
Drobci iz očetovega življenja<br />
Mnogo let so bili nedeljski popoldnevi namenjeni sprehodom. Pred leti so bili ti sprehodi zelo dolgi. Z<br />
desnico si se naslanjal na palico, z levico pa si se oprijemal moje roke. S trga Venezia sva se usmerila po obalni<br />
cesti, prešla Campo Marzio in nato po drevoredu Svetega Andreja, kjer sva opazovala ostanke nekdanje ladjedelnice.<br />
Obvezen počitek na Campi Elisi pred hišo, kjer si preživljal svoje otroštvo. Nato sva krenila v reber<br />
in dospela do bivših zaporov na ulici Tigor, kjer si bil pred leti zaprt. Tudi tu je bila obvezna postaja. Sprehod<br />
se je nadaljeval po ulici Cavana do trga Unita', od tu na pomol Audace, pa spet po obalni cesti do trga Venezia.<br />
Sedaj smo leta 2000. V kratkem ti bo triindevetdeset let. Tvoje moči so se krepko zmanjšale in temu primerno<br />
so se skrajšali najini sprehodi. Že nekaj mesecev se omejujeva na prečkanje obalne ceste, prepešačiva do<br />
stare ribarnice, pomola in nazaj v tvoje stanovanje na trgu Venezia številka štiri. Vendar ti tvoja šibkost nikakor<br />
ni preprečila teh nedeljskih opravil in nihče te ne bi prepričal, da bi kdaj opustil te sprehode s svojim sinom.<br />
Vračal sem ti, atek, čas, ki si mi ga ti posvečal, ko sem bil še otrok in sva po gmajnah iskala zlato jabolko.<br />
V svojem dolgem življenju nisi nikoli resneje zbolel. Nič zlomov, nobene večje operacije ali bolezni, ki bi te<br />
prisilila v bolnišnico. Ko te je zagrabilo v hrbtu, tako da se nisi mogel zravnati, si strpel samo nekaj ur v svoji<br />
postelji in že sem te moral prenesti v tvoj atelje, ker se dlje časa nisi mogel ločiti od svojih čopičev. V tem zadnjem<br />
letu pa se je vse spremenilo. V bolnišnico se morava zateči vsak drugi teden: enkrat srce, potem vnetje<br />
žil, potem črevesna krvavitev. Ko si zadnjič ležal v bolnišnici, sem skušal izvedeti od zdravnikov, kakšne težave<br />
lahko še pričakujemo. Odgovor je bil zelo jasen: "Dragi kolega! Pri triindevetdesetih letih v našem telesu ni<br />
več niti enega popolnoma zdravega organa in življenje tvojega očeta se neustavljivo izteka."<br />
Bila je nedelja nekje ob koncu aprila. Pred par dnevi si zapustil Klinični center v Ljubljani, toda ko si se<br />
zavedel, da je nedelja, te ni bilo mogoče prepričati, da bi se odpovedal sprehodu. Neskončne priprave, da bi<br />
te oblekli in še zlasti obuli. Na tvoje zatekle noge ti čevljev ne moremo natakniti. Tako si na sprehod moral v<br />
copatah. Kako si se znižal, atek! Ne segaš mi do ramen, pred leti pa si bil ponosen na svojo atletsko postavo.<br />
Nataknemo ti jopič, na glavo pa klobuk, ki ti pokrije tistih par osivelih las, ki jih še imaš. Desnica se naslanja<br />
na palico, levica se opira ob mojo roko, vendar se tvoja stopala nikakor nočejo odlepiti od podu. No daj, atek,<br />
dvigni stopala in zakorakaj pogumno: ena, dva, tri. Vendar se nič ne zgodi, noge ostajajo prilepljene. Potem<br />
jih začneš nekako vleči in se premikaš z mikroskopskimi korakci. Deset minut porabiva samo do dvigala in tu<br />
se začenja prva od neštetih postaj, ki jih bova opravila med najinim sprehodom. Vedno bolj molčeč si.<br />
Klepetav, zares, nisi nikoli bil, toda sedaj izgleda, kot da bi se ti besede ne hotele odtrgati od tvojih glasilk,<br />
tako kot se stopala nočejo odtrgati od podu.<br />
Vedno si bil redkobeseden, včasih si preživel ves dan, ne da bi povedal niti en sam cel stavek. Je to posledica<br />
let, ki si jih preživel v zaporih in v samici? Si se tam odvadil uporabljati besede? Seveda sogovornikov nisi<br />
imel, pa tudi govoriti nisi smel, saj si se zavedal, da je edina možnost, da se rešiš zapora in morebitne ustrelitve<br />
v tem, da si zašiješ usta. Vendar so tvoja usta ostala zašita še toliko let po padcu fašizma in še zdaj nič<br />
preveč rad ne spregovoriš o takratnih dogodkih.<br />
Med najinimi sprehodi pa sva kljub vsemu obudila toliko spominov, toda kako težavno jih je med seboj povezati,<br />
najti vzroke in njihovo zaporednost. Vsake toliko se določenih dogodkov spomniš neverjetno čisto, toda<br />
pozabil si, kdaj se je to zgodilo. Je to bilo pred kratkim? Pred vojno? Po vojni?<br />
Seveda, atek. Vse takoj zbeži iz tvojega spomina. Ne spominjaš se, da si pred par dnevi še ležal v bolnici v<br />
Ljubljani. Pozabil si imena svojih vnukov in včasih pozabiš še mojega. Hudičevo dobro pa se spominjaš vseh<br />
podrobnosti, ki so se dogodile pred več skoraj sedemdesetimi leti. Recimo, tiste noči, v mizarski delavnici, v<br />
Aceturi, kjer si bil konfiniran.<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
14
● ● ●<br />
V Aceturi je bila je topla poletna noč, avgusta 1931. V mali delavnici je dišalo po lesu, smoli in barvi. Deske<br />
si končal oblati in začel si z izrezovanjem. Natančno delo, ki je zahtevalo fizični in umski napor. Koliko težav<br />
si moral premostiti ob svojem prihodu! Kako nezaupljivi so bili ljudje, ki so te videli v spremstvu karabinirjev!<br />
Vendar si težave premostil. Vaščani so ti začeli zaupati in Francesco ti je ponudil delo v svoji mali mizarski<br />
delavnici. Malenkost si zaslužil, vendar bi se ti oprijel vsakega dela, da bi le mogel poslati nekaj denarja domov,<br />
mami in sestri. Dela ni bilo veliko, hiš ni nihče gradil in pohištva ni nihče naročal. Omare in postelje so prehajale<br />
iz roda v rod. Edina potrebščina, brez katere ljudje niso mogli, so bile krste. Mrtvi so pač imeli pravico<br />
do čisto svoje truge.<br />
Potem je prišel Giuseppe in naročil krsto za štiriletno hčerkico Marijo. Nekaj dni jo je tresla visoka vročina in<br />
nato je umrla, zdravnikov ni bilo v bližini. "Naredite mi čisto preprosto krsto", je prosil Giuseppe. "Brez denarja<br />
sem". Ti pa si odločil, da si štiriletna deklica zasluži nekaj posebnega. Zakaj, tata? Je bila to ganjenost ob<br />
Giuseppovi bolečini, ob smrti male deklice? So to bili spomini na sestrico, ki je preminula pri istih letih? Je<br />
to bila navezanost na tiste preproste ljudi?<br />
Končal si z izrezovanjem lesa in vzel v roke čopič. Nisi prvič uporabil čopiča in že vajencu v mizarski delavnici<br />
ti je bilo v največje veselje, da ti je mojster vsake toliko časa dopustil uporabljati barve. Tudi ni bilo prvič,<br />
da si s pomočjo podob, skritih v spominih, lažje prenašal krutost realnega sveta. Kako naj bi prenašal temo v<br />
samici, če si ne bi lahko predstavljal barv, oblik in oseb iz svojega otroštva? To je bila edina rešitev v tistih<br />
neskončnih nočeh, ki si jih prebil v temnici. Prvič pa je bilo, da si tem podobam skušal dati samosvoje življenje,<br />
da bi tako postale vidne tudi drugim.<br />
Kaj bi bilo všeč štiriletni deklici? Spomnil si se na stekla, poslikana s svetimi podobami, ki si jih toliko občudoval,<br />
ko si kot otrok obiskoval stare starše v Kostanjevici. Spomnil si se dekoracij, ki so krasile skrinje, kamor<br />
je nona skrivala svoja bogastva. Nato pa so se skozi tvoje misli začele pretakati nikoli videne podobe, čopič je<br />
začel rahlo drseti po deskah in nastajale so razne oblike z nikoli sluteno lahkotnostjo. Res bo to lepa krsta.<br />
Čopič je lahno drsel po deskah in nastajali so raznobarvni liki, ki bi gotovo bili všeč tisti mali deklici: cvetice,<br />
živalce, angelčki. Nisi pozabil na petelina. Z napredovanjem dela se je lajšala tvoja tesnoba. Potrtost zaradi<br />
smrti, ki je prizadela Giuseppovo družino, pa tudi zaradi vseh nesreč, ki so te doletele v preteklih letih: zapor,<br />
konfinacija, oddaljenost od družine. Skrbeli sta te mati in sestra, od katerih si imel le malo novic in nisi vedel,<br />
kako bosta preživeli brez tvoje pomoči. Lajšala se je tudi bolečina, nastala ob ustrelitvi prijateljev v Bazovici<br />
ter drugih obsojenih na dosmrtno ječo. Tebi so se stvari obrnile še kar dobro, saj si dobil samo pet let konfinacije.<br />
Tudi v tvojo prihodnost, ki je izgledala mračna in brezupna, je posijal žarek svetlobe. Bo že res tako,<br />
da dobro opravljeno delo, da lepa podoba, pa četudi se poraja iz naše domišljije, lahko lajša bolečino in ublaži<br />
še táko krutost realnosti.<br />
Zadovoljen si bil s svojim delom. Olajšan si se počutil, sedanjost in prihodnost sta se ti zazdeli manj mračni.<br />
Svet se ti je prikazal v lepših barvah. Ta mala barvana rakev te je spominjala na cvet, ki se razcveti v noči in<br />
s svojo lepoto razsvetli in olajša naše mračne misli.<br />
Takrat si se odločil, oče! Zaslutil si možen cilj svojega življenja. Kaj pa če bi postal slikar, si pomislil, mogoče<br />
je to moja usoda? Sprostiti vse tiste lepe podobe, vklenjene v našem spominu, v naših mislih, dati jim novo<br />
življenje in jih posredovati drugim, da jim tako olepšaš sedanjost? S čopičem si opravil še zadnje popravke. V<br />
vasi se je oglasil prvi petelin. Nato si globoko in mirno zaspal, kot se to zadovoljnemu človeku po dobro<br />
opravljenem delu prileže.<br />
Mnogo let pozneje si umetnostim kritikom in novinarjem povedal, da nobena tvoja umetnina ni bila nikoli<br />
deležna tolikšnega občudovanja, kot ta mala krsta, ki so jo dečki na ramenih nosili skozi vas. Množica ljudi iz<br />
Aceture in bližnjih vasi se je hotela posloviti od umrle deklice, izraziti Giuseppeju solidarnost in je rakev občudovala.<br />
V naslednjih mesecih se je delo v Francescovi delavnici krepko povečalo. Zaslovel si in vsi so hoteli tvoje barvane<br />
truge. Ti pa si vztrajal pri odločitvi, da boš zvest klicu, ki se je v tebi oglasil tiste noči.<br />
Nočni let<br />
15
● ● ●<br />
Bilo je leta 1947. Z rojstvom drugega sina se je seveda tvoja očetovska odgovornost povečala. Vendar izgleda,<br />
da si ti to spregledal, predvsem pa je tvoje delo ostalo daleč najpomembnejša stvar. Mamino mnenje je bilo,<br />
da je morda tako bolje, kajti vsakokrat, ko je na dan prišel tvoj očetovski čut, si zagotovo kaj narobe naredil.<br />
Ne spominjam se tega, toda večkrat so mi omenili, da si me hotel, ko mi je bilo le nekaj mesecev, utrditi proti<br />
vsem boleznim. Izkoristil si enega tistih redkih trenutkov, ko me je mama prepustila tebi v varstvo. Pripravil si<br />
dve posodi, v eni toplo, skoraj vrelo vodo, v drugi pa ledeno, mrzlo. Pomakal si me iz posode v posodo in<br />
se nisi prav nič menil za moje obupane krike. Ko sem imel tri leta, si se odločil, da me boš naučil plavati. Tega<br />
se pa že bolj spominjam. Zdelo se ti je, da bo najhitrejši in najučinkovitejši način ta, da prevrneš čoln. "Če se<br />
na površju obdržijo mačke, se bo tudi on", si pomislil.<br />
Ne, atek, pri vzgoji svojih sinov nisi bil kaj dosti prisoten, ko pa si nam hotel posvetiti delček svojega časa, si<br />
uporabljal pretresljive metode. Ko pa bi bil res potreben, ker je bila mama preutrujena od poučevanja in dela,<br />
ki ga je imela z nama in s tvojo staro materjo, si ti najraje izginil. Po navadi si se odpravil v Pariz, k prijatelju<br />
Pilonu, na par tednov bohemskega življenja. Kot sem že omenil, tvoja umetnost je imela zmeraj prednost in<br />
temu smo se kmalu tudi vsi v družini privadili.<br />
Veliko krivico pa bi ti storil, če bi rekel, da mi iz tistih prvih let ni ostalo nič od tvoje prisotnosti. Nasprotno,<br />
čeprav si mi posvetil bolj malo svojega časa, so bili trenutki, ki sem jih preživel s tabo, tako izredni in različni,<br />
da so se mi močno vtisnili v spomin. Mogoče pa bi razlog morali iskati v tem, da ti sam kot otrok nisi imel<br />
očeta, da bi te popeljal v pravljični svet domišljije in si sedaj svoje otroške sanje podoživljal z mano in v svojem<br />
slikanju.<br />
Ne, tata, nisi me naučil ne branja, ne pisanja, računanja pa še toliko manj. Znal pa si me približati tistemu fantastičnemu<br />
svetu svojih domišljij, v katerega si se lahko zatekal, se z njim opajal, v njem preživljal dneve in<br />
dneve in dobil izhod iz svoje tesnobe.<br />
Ko si se zvečer vračal iz svojega ateljeja, si s seboj prinašal ploskve iz lesa ali pa linoleja, da bi jih izrezljal po<br />
večerji. Izrezoval si matrice svojih grafik pozno v noč in me istočasno pestoval. Jaz sem se igral z ostružki in<br />
očaran zrl v vedno nove podobe. Pa tiste neverjetne zgodbe, ki si mi jih pripovedoval, tako oddaljene od<br />
resničnega življenja, pa vendar so me vseeno vselej očarale. Ob dolgih spomladanskih večerih sva fantazirala,<br />
o čem se pravzaprav čuki pogovarjajo s tistimi svojimi dolgočasnimi klici in pa kakšne neverjetne predore so<br />
krti izkopali pod zemljo. Ob Božiču sva seveda morala pripraviti jaslice. Verskih pravil nisi prav posebno<br />
upošteval, si pa za pripravo uporabil vso svojo fantazijo. Prijatelji so lahko samo sanjali o takih jaslicah in mi<br />
jih zavidali. Posebno mesto v mojih spominih pa imajo obiski v tvojem ateljeju. Atelje si imel v podstrešnih<br />
prostorih na ulici Coroneo številka ena. Podstrešje je bilo polno vrčkov z barvami, raznovrstnih čopičev,<br />
barvnih svinčnikov, lesenih ploskev, izrezkov linoleja, platen in knjig. Na sredi ateljeja pa mogočna tiskarska<br />
stiskalnica, ki si jo uporabljal za tiskanje svojih grafik. "A boš pritisnil na prešo?" Seveda sem hotel, vendar<br />
nisem zmogel premakniti ročice vzvoda. Potem si si ti zavihal rokave, potegnil za ročico in iz preše so prišli<br />
papirnati listi z barvnimi podobami in vonjem po svežem črnilu.<br />
● ● ●<br />
Po tvojem uspehu na Beneškem bienalu leta 1958 so se razstave kar vrstile. Tvoja dela so obkrožila Italijo,<br />
razstavljena pa so bila tudi v mnogih tujih glavnih in velikih mestih. Niti dan ni minil, da ne bi bila z bratom<br />
zaposlena pri pretovarjanju slik, okvirjev in stekel. Koliko neverjetnih stopnic, otovorjena s to presneto težo.<br />
Tudi kupci so se prikazali. Ko se je kak kupec najavil, si predvsem poskril vse tiste slike, ki so ti bile najbolj<br />
pri srcu in od katerih bi bila ločitev preboleča. Čeprav se na vrednost denarja nisi kaj dosti razumel, nisi prenašal,<br />
da bi se kdo začel pogajati o tvojih cenah.<br />
Časopisje se je večkrat ukvarjalo s tabo in to ne samo revije, ki umetnost običajno obravnavajo. Sloves te je<br />
pripeljal tudi na mondene strani ženskih modnih revij. Članki, ki so ti bili posvečeni, te niso nikoli posebno<br />
zanimali in še kritike svojih razstav si komaj prebral. Dobro pa se spominjaš strani, ki ti jih je posvetil tednik<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
16
"Gente". Naslov se je glasil: "Slikar je postal po Mussolinijevi zaslugi". Nekaj resnice pa je v temu bilo, atek.<br />
Brez tiste noči, ki si jo preživel kot konfiniranec v Aceturi, in brez trde preizkušnje zaporov, kdo ve, če bi se<br />
kdaj posvetil slikarstvu.<br />
S slovesom se je razraščal tudi tvoj ponos. Ni bila to prava ošabnost, saj se v resnici nisi imel za večvrednega,<br />
nisi pa nikakor sprejemal, da bi kdo podvomil o veličini tvoje umetnosti. Po tolikih letih preživetih v zatišju se<br />
ti je zdelo, da si tu pa tam kakšen privilegij končno zaslužiš. Posebnih časti in pravic pa nisi zahteval samo od<br />
svoje družine, sorodnikov in prijateljev, zdelo se ti je, da ti morajo kjerkoli in kdorkoli priznavati zasluge in<br />
prednosti velikega umetnika. Še na misel ti ni padlo, da bi kdaj počakal v vrsti za nabavo kake vstopnice ali<br />
pa plačilo računa. Čas je bil zate vsekakor predragocen. Če ti je pretekel potni list, si takoj telefoniral kvestorju<br />
ali pa konzulu in če si imel kakšno manjše opravilo v banki, si zmeraj zahteval direktorja.<br />
Seveda si mislil, da se mora tudi tvoja zunanjost uskladiti s podobo uspešnega umetnika. Ponavadi si oblačil<br />
kavbojske hlače, majice in srajce izrazitih živih barv, jopič iz jeansa ali usnja. Pokrival si se seveda z baskovko.<br />
Vse obleke so bile bolj ali manj popackane s tvojimi barvami. Mama se je zgražala: "Gigi, kako si vendar upaš<br />
tak na ulico. Saj te vendar vsi poznajo." "Prav to je razlog", si odgovarjal, "saj je vendar Černigoj povedal,<br />
kakšni morajo biti moderni umetniki." Višek ekstravagantnosti si dosegel, ko si se od doma odpravil s čevljema<br />
različnih barv.<br />
Živel si zmeraj zdravo. Fizična dejavnost ti ni manjkala in edino cigareto, ko sem te videl, si prižgal, ko smo<br />
nekoč na Krasu večerjali in si moral pregnati komarje. Počivanju in sprostitvi nisi posvečal mnogo časa, saj ti<br />
je samo tvoje delo, ki si se mu posvetil s takim navdušenjem, služilo tudi za obnovitev fizičnega in psihičnega<br />
ravnotežja. No, kakšen kozarec vina si si pa vendarle privoščil in ko jih je bilo več, si prekinil svojo molčečnost<br />
in pričel vse vprek čenčati in pretiravati. Mama je godrnjala: "Gigi, kaj vendar govoriš?"<br />
Naposled ti je nekdo vcepil v glavo, da tvoje moči ne bodo večno trajale. Pri šestdesetih letih naj bi bilo bolje<br />
držati kako dieto in bolj skrbeti za svoje zdravje. Potem ti ni prijalo nič več, kar je mama postavila na mizo.<br />
Vsak mesec si moral izmeriti holesterol in krvni tlak. Vsak dan si pol ure vztrajno pritiskal na sobno kolo.<br />
Mama se je trudila, da bi ti skuhala kaj čim bolj okusnega in zdravega. Nič ti ni bilo po godu, nič ti ni teknilo.<br />
Največja pohvala, ki si jo premogel, je bila: "No, ja, saj je užitno. Vendar smo v zaporu jedli precej bolje."<br />
● ● ●<br />
Obljubil si, da boš hišo zgradil na Krasu, in obljubo si tudi držal. Najprej si mislil, da bi preuredil kakšno staro<br />
kraško hišo v Kostanjevici, vasi tvojih dedov in staršev. Toda tam je prva svetovna vojna povzročila nepopravljivo<br />
razdejanje in o tipični arhitekturi kraških vasi skorajda ni ostalo sledi. Tako je izbira padla na bližnjo<br />
Škrbino.<br />
Po Škrbini in bližnjih vaseh si nabiral vse kamnite izdelke. Vse, kar so tvoji predniki izdelali iz apnenca v prejšnjih<br />
stoletjih, se ti je zdelo lepo in zanimivo. Tako si nabral množico vaz, vodnjakov, stebrov, miz, stopnic,<br />
ploskev, dele vinskih preš, žlebov, ognjišč - vse narejeno iz kamna. Stalno si ponavljal: "Zbrati je treba vse te<br />
izdelke, kraški človek je zmeraj ljubil kamen, ki mu je bil obenem kruh in zabava. Z obdelavo kamna je<br />
Kraševec nekaj zaslužil, obenem pa je lahko izrazil svoje želje po lepoti, saj mu domača zemlja, razen apnenca,<br />
ni dala na razpolago kaj dosti drugih snovi, da bi se z njimi izražal. Ljudje, ki zdaj prebivajo na Krasu, pa<br />
so na vse to pozabili. Uničujejo svoja dvorišča, rušijo kolone in portale, ker z avtom ne morejo skozi. Kamnite<br />
vaze nadomeščajo s plastičnimi. Odkar je vodovod, ne vedo več, kaj bi s štirnami. V nekaj letih bodo uničili<br />
vse, kar so Kraševci zgradili v stoletjih."<br />
Ti, tata, pa ne veš, kaj so vaščani govorili o tebi. Pravili so, da se je v vas priselil nek senilen Tržačan, ki ni<br />
prav pri čisti pameti, ima pa polno denarja in kamne kupuje po celem Krasu. Hiša je rasla. Zapuščeni kamniti<br />
izdelki so pridobili svoja mesta in ponovno zaživeli. Ljudje so se začeli spraševati: "Ta Tržačan pa prav neumen<br />
tudi ni. Poglej no, kaj nastaja iz ruševin te stare hiše." Niso pa imeli lahkega dela mizarji in zidarji. Gladek<br />
in raven zid zanje ni bil problem, vendar si ti zahteval, da mora vse biti kot nekoč in naj zidovi imajo svoje<br />
Nočni let<br />
17<br />
Na terasi ateljeja v Piranu ❚ Şul terrazzo della casa a Pirano<br />
Škrbina na Krasu ❚ Škrbina sul Carso
grbe in nepravilnosti. Tako so se ponavljale stvari, ki smo jih že doživeli pri tvoji gradnji v Piranu. Če ti<br />
dokončana stena ni ugajala, je bila porušena, dograjena na novo in tako naprej.<br />
Končno je bila tudi ta hiša dokončana in te je v vsem spominjala na tisto, ki so jo v Kostanjevici imeli tvoji<br />
dedje in o kateri si še zmeraj sanjal. Tu so bili kraški portal, borjač, ganki, štirna, ognjišče, orehove skrinje. Vse<br />
je bilo na svojem mestu. "Kot moja slika je," si pravil, "ko stopim v hišo se mi dozdeva, da vstopam v eno od<br />
mojih grafik".<br />
Ko so zvečer delavci odhajali, si ti užival mir ob kozarcu terana. Razmišljal si o vseh mnogih stvareh, ki te<br />
vežejo na Kras. Napolnil si pljuča s svežim zrakom, ki je dehtel po brinju in mediteranskih zeliščih, s katerimi<br />
je bila poraščena okolica. Kako je bilo vse lepše in prijetnejše kot pa v mestnem stanovanju, kjer je zrak postajal<br />
iz dneva v dan bolj onesnažen, promet pa kaotičen in hrupen. Vendar si se naenkrat spomnil, da ti tudi v<br />
tišini, ki te je obdajala, nekaj manjka. Zavedal si se, da na dvorišču ni bilo murnčkov. Drugi dan so morali vsi<br />
zidarji, mizarji, pleskarji loviti ščurke, namesto, da bi skrbeli za zaključna dela pri hiši. No vidiš, atek, popolnoma<br />
v zmoti pa niso bili Škrbinci, če so te imeli za čudaka.<br />
● ● ●<br />
Po Savovi smrti si mama ni več opomogla. Njena zanimanja so plahnela iz dneva v dan. Spomin ji je pešal,<br />
pozabljala je na najobičajnejše stvari. Najenostavnejših opravil ni več zmogla: po hrano v trgovino, oprati kako<br />
cunjo, skuhati juho. Popolnoma je zanemarila svojo zunanjost. Prav ona, ki je bila zmeraj tako pozorna in skrbna<br />
v vsem. Nič več se ni česala, dneve je preživljala v spalni srajci, zleknjena v naslanjaču je buljila v prazno.<br />
Ti si ponovno poprijel za svoje delo, ali vsaj trudil si se, da bi to naredil. Dneve si presedel v ateljeju: brskal<br />
po starih papirjih, s čopičem popravil kako starejšo sliko in tudi narisal kaj novega.<br />
Ritem tvojega slikanja se je upočasnil in potrebna moč, da bi potiskal tiskarsko prešo, ti je zmanjkala. Vseeno<br />
si pa cele dneve presedel v ateljeju, občasno kaj popravil, večinoma pa v molku zatopljen v svoje spomine.<br />
Niso se pa ustavile tvoje razstave, ki so nenehno krožile po celem svetu in dosegle celo Sarajevo, porušeno v<br />
nedavni vojni.<br />
Vedno si trdil, tata, da slikarji vendar imajo določen privilegij: lahko se zavedo, kdaj se jim bliža konec življenja,<br />
ker jih obiščejo krokarji. Mislil si na trgovce z umetninami in na vse tiste, ki se, računajoč na podražitev<br />
slik umrlega umetnika, podvizajo in zadnji trenutek skušajo vse pokupiti.<br />
In krokarji so prišli, atek, toda ti se tega nisi zavedal. Čudni galeristi so odnašali tvoja dela na razstave, ki niso<br />
bile nikoli prirejene. Za slikami pa se je sled izgubila. Vsem si zaupal, tata. Namišljeni občudovalci so se vsak<br />
dan potikali po tvojem ateljeju in skušali nabrati kar čim več grafik in slik. Za plačilo so ti ponujali vsote denarja,<br />
ki ne bi zadostovale niti za papir in barve. Ti o denarju nisi nikoli nič razumel. In kako bi sploh mogel?<br />
Računati si začel z avstrijskimi kronami, nadaljeval z lirami, ki so bile večkrat razvrednotene, prešel na dinarje,<br />
ki so bili razvrednoteni še večkrat, zadnja leta pa so se pojavili še tolarji. Zahtevati od devetdesetletnika, da<br />
se znajde v džungli vseh teh valut, bi bilo preveč. Je pa tudi res, da si bil zmeraj prekleto trmast in si vztrajal<br />
pri tem, da sam upravljaš svoje prodaje, čeprav so te opeharili vsak drugi dan. Drugi pa se sploh niso potrudili,<br />
da bi te zaslepili s smešnimi vsotami denarja. Enostavno, prihajali so v ekipi. Medtem, ko si enim razkazoval<br />
svoja dela, so drugi skušali čim več stvari zbasati v svoje avtomobile.<br />
Po mamini smrti si se zaprl v svoj svet. Vedno si bil redkobeseden, toda zdaj dneve in dneve ni bilo besede iz<br />
tebe. Če si že kaj povedal, si premišljeval o smrti, o pokopališčih, kje naj te zakopljemo. Veren nisi nikoli bil<br />
in v svojem življenju si malokdaj prestopil prag kake cerkve. Nič posebnega nisi imel proti duhovnikom in tvoja<br />
dela so polna raznih verskih simbolov. Vendar si ti vero pojmoval bolj kot ljudsko tradicijo, ki jo je kot táko<br />
treba sprejemati. Ko pa je mama umrla, si si zaželel, da bi bil duhovnik prisoten. Zakaj to, atek?<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
18
Nočni let<br />
19<br />
Škrbina na Krasu ❚ Škrbina sul Carso
Nel 2006 l'ASL Slovena apre nuovamente le<br />
porte alle belle arti ed ai suoi ammiratori. L'edificio<br />
sede dell'Associazione, sin dalla sua fondazione nel<br />
1925, ospita opere e creazioni di artisti sloveni, come<br />
il pittore Rihard Jakopič e lo scultore <strong>Lojze</strong> Dolinar<br />
solo per citarne i maggiori. Gli artisti hanno conferito<br />
il proprio marchio all'edificio: al pubblico sono particolarmente<br />
conosciuti due interessanti bassorilievi dal<br />
titolo "Lavoro e Cura" per il lavoro, intagliati nella<br />
pietra carsica nella facciata dell'edificio, che simboleggiano<br />
il concetto del tempo dell'assicurazione sul<br />
lavoro fondata sul principio della solidarieta.<br />
È con mia grande soddisfazione ed onore testimoniare<br />
la continuazione oggi della presentazione dell'arte<br />
slovena contemporanea: in occasione del centenario<br />
della nascita del pittore e grafico <strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong>, abbiamo<br />
allestito un'interessante panoramica della sua<br />
purtroppo già passata creatività. Proprio in questa<br />
occasione è necessario nuovamente porre l'attenzione<br />
sul ruolo importante che <strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> ha ricoperto<br />
nella formazione dell'arte slovena contemporanea,<br />
quando ha portato aria di novita nell'anima dei<br />
giovani autori sloveni del tempo nell'allora ancora<br />
chiuso spazio culturale del paese.<br />
Borut Miklavčič<br />
Direttore Generale<br />
ASL Slovenia<br />
Quando nel 2000 mori mio nonno, alla consegna<br />
del premio Jakopič mi sono impegnato a sistemare<br />
la sua eredità per mostrare la sua ricca opera<br />
artistica al più ampio cerchio degli amanti della sua<br />
arte. Ho donato alla Galleria Nazionale molta parte<br />
della sua documentazione e ricca biblioteca, lo stesso<br />
anno ho allestito la mostra di suoi quadri ed arazzi<br />
all'Ente di Previdenza Sanitaria. A quella mostra ne<br />
sono seguite numerose altre.<br />
Dopo sei anni eccomi nuovamente nello spazio<br />
dell'Atrio per illustrare l'insieme di manifestazioni a<br />
celebrazione del centenario della nascita di mio<br />
nonno.<br />
In collaborazione con una serie di gallerie in tutta la<br />
Slovenia ed in Italia, il 2007 vedrà l'allestimento di<br />
maggior parte del suo lavoro. Il lavoro di questi anni<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
20<br />
nel sistemare l'eredità ha dato come frutto diverse<br />
scoperte, la maggior parte delle quali saranno<br />
mostrate la pubblico in occasione del suo giubileo.<br />
D'accordo con i curatori delle varie mostre, il suo<br />
lavoro sara diviso soprattutto in base alle tecniche<br />
usate.<br />
Essendo stato insignito anche del Premio Prešeren, la<br />
prima mostra sarà inaugurata nella città natale del<br />
poeta. A Kranj saranno in mostra le opere su carta<br />
presso la Galleria dei vincitori del premio Prešeren; il<br />
museo della Gorenjska ospiterà invece alcune sculture,<br />
opere su vetro e alcuni mobili da arredamento.<br />
La Galleria d'Arte Moderna di Lubiana vedrà in<br />
mostra le sue opere fotografiche. In pochi sanno,<br />
infatti, che la fotografia fu il suo primo passatempo<br />
nonché professione, quando con essa si guadagnava<br />
da vivere nel suo confino dell'Italia meridionale.<br />
Le gallerie del litorale a Pirano, Capodistria e<br />
Portorose ospiteranno i mosaici, gli arazzi e anche<br />
alcuni dettagli delle navi, uscite dai cantieri di Trieste<br />
negli anni Sessanta, quando le opere di mio nonno<br />
arredavano i transatlantici di lusso.<br />
Le grafiche, per le quali mio nonno ricevette il primo<br />
premio alla Biennale di Venezia, saranno largamente<br />
esposte presso la sua galleria a Štanjel. L'inaugurazione<br />
di questa mostra avverrà il 15 giugno 2007,<br />
giorno del suo compleanno. In quel giorno Štanjel<br />
sarà teatro principale delle manifestazioni celebrative.<br />
L'allestimento presso l'Ente di Previdenza Sanitaria<br />
comprende una scelta di diverse tecniche, che saranno<br />
piu ampiamente in mostra nelle gallerie già citate<br />
durante il 2007.<br />
A tutti coloro che desiderano approfondire la<br />
conoscenza del lavoro di mio nonno, estendo sin da<br />
ora l'invito a partecipare alle varie manifestazioni in<br />
programma per il prossimo anno.<br />
Martin <strong>Spacal</strong><br />
il nipote
Giulio Montenero<br />
<strong>Spacal</strong> vivo: Un’ introduzione<br />
ale sue opere<br />
"Io non capisco - disse Sirio - che su due miliardi<br />
d'uomini, quanti ne ha la terra, solo in questo piccolissimo<br />
punto e solo per noi il Sole abbia girato<br />
abbastanza per farci raggiungere la calma."<br />
"Oh - rispose Cèrilo abbassando la voce - io sono<br />
certo che ci sono altre isole simili alla nostra, una<br />
qua una là un po' dappertutto, ma isole davvero,<br />
tutte fuori del gioco della geografia umana, per<br />
questo credo che siamo irraggiungibili. E ognuno<br />
non conosce che l'isola propria".<br />
Massimo Bontempelli, Giro del sole<br />
A cent'anni dalla nascita e a a sei anni dalla<br />
morte, <strong>Spacal</strong> è più che mai vivo nell'interesse che le<br />
sue opere destano a chi sa intenderne l'energia virtuale<br />
ancora da espandere, gli interrogativi ancora<br />
senza risposta.<br />
Bisogna entrare nel corpus compatto della sua opera<br />
grafica, narrazione consequenziale sviluppata su oltre<br />
cinquecento matrici nell'arco di 65 anni di assiduo,<br />
prolifico, incalzante lavoro. Bisogna interpretare poi<br />
ogni singola tavola, perché nell'apparente semplicità,<br />
quasi puerile, ciascuna cela un gioco interno di scatole<br />
cinesi, di rimandi dei significati. <strong>Spacal</strong> trasse ispirazione<br />
dal realismo magico di Bontempelli, all'inizio<br />
con intenti illustrativi, per cui "Isola della felicità" del<br />
1937, è probabilmente un commento a "Giro del sole".<br />
Vi sono già i termini essenziali della sua poetica.<br />
Quanto Bontempelli persegue l'antiletterario, altrettanto<br />
<strong>Spacal</strong> l'antipittoricistico. Da artigiano, figlio dello<br />
spaccapietra, vuole misurarsi con la durezza del legno,<br />
dal quale scavare fuori con forza, quasi violenza, ”il<br />
troppo e il vano”. Dal gioco degli scarti fra le campiture<br />
bianche e quelle nere, emerge l'isola felice, dove il<br />
poeta trova la beatitudine a prezzo dell'isolamento. Già<br />
nel 1951 Giuseppe Marchiori individuò in quella "contrapposizione<br />
tra linee e spazi un valore assolutamente<br />
nuovo, gli elementi di uno stile 'esatto', aderente alla<br />
personalità dell'artista. Unico in Italia ad aver superato<br />
i limiti del virtuosismo tecnico, eluso il decorativismo<br />
postsecessionista dannunziano, eliminate le influenze<br />
culturali e i riferimenti folcloristici, <strong>Spacal</strong> era arrivato<br />
a una visionaria trasfigurazione del dato reale nell'armonia<br />
pura del sogno, della contemplazione cosmica". 1<br />
Ma <strong>Spacal</strong> è stato, prima che incisore, pittore.<br />
Nell'estrema vecchiaia mi confessò che egli in verità<br />
non sapeva se in fondo fosse stato più pittore o più<br />
incisore. Anche per la pittura è da saggiare dipinto<br />
dopo dipinto la consistenza cromatica e materica, la<br />
forza che investe le cose familiari e che le trasfigura in<br />
forme generali e universali della realtà, forza che consolida<br />
l'identità dei colori, specie di quelli più tenui,<br />
assecondando quella lezione elegiaca del maestro<br />
suo, Pio Semeghini, che egli già prima, per proprio<br />
conto, aveva imparato da un antico metodo popolare<br />
di pitturazione delle facciate. <strong>Spacal</strong> ricorda una scena<br />
a cui assistette da giovane in Carso. "Gli uomini scopavano<br />
la strada, settacciavano l'insieme di terra<br />
rossa e di detriti di calcare, aggiungevano calce e<br />
acqua, mescolavano e con questo composto intonacavano<br />
la loro casa, appena costruita. Quando, di li a<br />
qualche giorno, sotto il sole cocente, l'intonaco si era<br />
asciugato, ne era risultato un delicato tono arancione,<br />
con una lieve vibrazione, dovuta al fondo del muro<br />
non levigato. E' questo il colore base dei miei lavori.<br />
Anch'io uso pietra del Carso macinata e mescolata ai<br />
colori ad olio." 2 Dai dipinti di <strong>Spacal</strong> si sente il Carso,<br />
"atmosfera, a un tempo, eroica e patetica, grandiosa<br />
e fragile", come ha detto bene Gillo Dorfles. Il critico<br />
triestino ravvisa "nella zona che va da Prosecco a<br />
Comeno, da Erpelle a Lipica, dall'Auremiano al<br />
Nanos la vera Patria di chi, da Gorizia a Trieste, da<br />
Fiume a Pisino ha respirato quell'aria sin dall'infanzia".<br />
Nei suoi anni giovanili, <strong>Spacal</strong> è stato un<br />
fedele interprete dei riti e dei miti della nostra terra -<br />
ed è ancora Dorfles a seguirlo amorevolmente - fino<br />
al momento in cui il Maestro raggiunse "il culmine<br />
dell'astrazione in una pittura che sembra avere il proprio<br />
fine soltanto in se stessa e che ha saputo invece<br />
conservare - sublimandola e emblimatizzandola - tutta<br />
la sua originaria carica iconico-simbolica", 3 proveniente<br />
dal Carso triestino.<br />
Nočni let<br />
21
Sempre <strong>Spacal</strong> coniuga materia ed espressione, simbiosi<br />
di senso e tecnica, per cui è dato di ritrovarlo<br />
inconfondibilmente se stesso in molte arti: affresco,<br />
mosaico, vetrata, arazzo, scultura, pannello decorativo,<br />
vetro soffiato. La facile riconoscibilità dell'autore<br />
non è mai conseguenza di un ricercato adeguamento<br />
a una cifra stilistica. <strong>Spacal</strong> è se stesso grazie all'energia<br />
creativa che egli dispiega nelle invenzioni e nel<br />
trattamento della materia, potente immediatezza istintuale<br />
che sembra impossibile, ove si tenga presente la<br />
complessa processualità formativa, tale che, sfruttando<br />
il metodo della grafica anche nelle altre arti, alterna<br />
più volte fasi progettuali a fasi esecutive. Talvolta<br />
si affida alle risorse del caso, o, più spesso, alle associazioni<br />
mentali suscitate in lui - benché contrario al<br />
surrealismo, perché lo giudicava letterario - dall'apparire<br />
di qualche configurazione imprevista sul lavoro<br />
"in fieri". Aveva le sue piccole astuzie. Uscita dal torchio<br />
la prima stampa dà una nuova matrice, gliene<br />
chiesi il titolo e mi rispose che il titolo lui lo da dopo<br />
giorni, talvolta dopo mesi di riflessione.<br />
Selezione delle fonti, filtraggio degli apporti esterni,<br />
complessità dell'elaborazione rendono difficile la compilazione<br />
di un tabulato che registri le partite di dare e<br />
di avere negli scambi fra il suo mondo e le culture figurative<br />
del secolo scorso, e in particolare con la cultura<br />
italiana e con la cultura slovena. Forse può essere<br />
utile analizzare prima la processualità formativa.<br />
<strong>Spacal</strong> selezionò generi e soggetti con estrema cura,<br />
in una disposizione sapientemente graduata nel<br />
tempo. All'inizio la figura: due autoritratti, ombra<br />
ansiosa e melanconica di se stesso, più che specchio<br />
della propria fisionomia, sono collocati nella ricognizione<br />
a breve raggio sulle persone care: la madre,<br />
idealizzata poi a emblema morale e calata al tempo<br />
stesso nel crudo verismo della partoriente sulla sedia,<br />
all'uso carsolino; la moglie, che fu capofamiglia negli<br />
anni delle persecuzioni; l'amica e fraterna collega<br />
Maria Lupieri, alla quale più che a ogni altro è debitore<br />
del realismo magico, e che viene raffigurata travestita<br />
da commissario del popolo, per deridere le<br />
velenose invettive e la meschinità della piccola borghesia<br />
fascista di Trieste.<br />
I personaggi trovano la loro scena nei salotti del dolce<br />
cattivo gusto alla Gozzano, dove ogni particolare, se<br />
fissato a lungo, si anima di strane vibrazioni, inquieti<br />
tremori, mutamenti assurdi e fantastici, giardini<br />
fiabeschi, entrando, per l'appunto, in Bontempelli,<br />
Buzzati, Calvino... Dopo molti anni, un giorno, stando<br />
con <strong>Spacal</strong> nella sua rocca rustica di Škrbina, mi<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
22<br />
allontanai da lui, violai l'intimità della sua stanza da<br />
letto, e sul comodino trovai le fiabe di Calvino.<br />
<strong>Spacal</strong> dismaga peraltro codesti sortilegi e installa la<br />
propria officina poetica nella "Casa del prestigiatore"<br />
(1943), oppure riconduce l' ansioso ausculto dei battiti<br />
del cuore e dei passi del destino al gioco di carte<br />
della "Chiromante" (1945). Imparenta oggetti come<br />
fossero parole, nel montaliano disincanto di sognate<br />
suggestioni analogiche, e concede a se stesso finzioni<br />
illusionistiche. Poi chiama complice il popolano simile<br />
a lui e gli svela il quoziente di trucco che c'è nella<br />
poesia, la contiguità della propria invenzione all'immaginario<br />
del luna park, sfavillante di luci a Roiano,<br />
nella periferia immediata di Trieste, "Baracconi in<br />
città" del 1951.<br />
Dalle scene si giunge ai paesaggi e alle vedute carsiche.<br />
Anche in questo caso, come negli intonaci<br />
rosati, la spontaneità popolare precede l'arte colta.<br />
France Stelè avverti per primo la genuinità del cubismo<br />
spazaliano nelle xilografie sul tema dei borghi<br />
assiepati di edifici come nuclei di città medievali,<br />
interpretazione stereometrica delle case carsiche di<br />
nude pietre, asserragliate le une alle altre, incastrate<br />
ad angoli acuti, 4 esternazioni di quella tridimensionalità<br />
che l'orfano dello spaccapietre aveva nel sangue<br />
(Kržišnik) 5 . Più ci si avvicina all'aia, più le cose parlano<br />
sulle panoplie del muro della stalla: cesti, gioghi,<br />
forconi, accanto alla statuetta della Vergine, all'acrostico<br />
JHS, alla croce, alla data di fondazione della casa,<br />
in uno scambio continuo fra la sacralità dello strumento<br />
di lavoro e l'utilità pratica della immagine religiosa,<br />
fino alla fusione nei simboli-icone di cui parla<br />
Dorfles.<br />
Nell'evoluzione iconografica di <strong>Spacal</strong>, è molto sfumato<br />
il passaggio dal tema individuale, autobiografico,<br />
al tema della narrazione corale, collettiva. Mi pare<br />
che il trapasso coincida con la sintesi fra il neoquattrocentismo<br />
italiano e la saga della nazione slovena<br />
che si può ammirare negli affreschi del 1942, dentro<br />
la Chiesa parrocchiale di Gradno, nella Goriška Brda,<br />
ciclo che nei modi derivati dalle favole metafisiche<br />
del Beato Angelico, di Piero della Francesca e di<br />
Paolo Uccello celebra i costumi popolari e gli usi<br />
liturgici delle popolazioni locali. Forse né Kralj, né<br />
Černigoj, né Mušič, i quali, all'incirca in quegli anni<br />
decorarono molte chiese del litorale, raffigurarono<br />
con tanta fedeltà veristica e con tanta intensità emotiva<br />
i ”fasti” del popolo sloveno.<br />
E' strano che Franko Vecchiet, artista triestino, di due<br />
generazioni più giovane di <strong>Spacal</strong>, non dedito alla
critica e non legato al Maestro da particolari vincoli<br />
di derivazione (del resto <strong>Spacal</strong> non ebbe veri e propri<br />
allievi), sia stato il solo a cogliere il momento in<br />
cui quel paesaggio umano di <strong>Spacal</strong> "diventa un valore<br />
costruito, normativo e riproducibile, con reminiscenze,<br />
fantasmi e allusioni a volte letterarie e altre<br />
volte pittoriche, un autoritratto morale collettivo della<br />
gente della sua città, del circondario e della campagna,<br />
che si rispecchia nella sua arte. Ma il mondo<br />
ideale dell'artista, come traspare dalle sue opere, e<br />
forsè il risultato di una società e di una cultura che<br />
non esistono più. la sua figura appartiene ad altri<br />
tempi. Nel suo rigore verso il mondo, nel suo riflettere<br />
e soppesare ogni parola, ogni segno, <strong>Spacal</strong> sembra<br />
simile alle pesone che praticano il latino: da<br />
qualche decennio non ne esistono più". 6<br />
Su tutt'altro versante, <strong>Spacal</strong>, curioso e sensibile al<br />
mutarsi delle temperie dei linguaggi figurativi, esperi<br />
il piacere di visualizzare, quasi anticipando le possibilità<br />
del computer, l'esplorazione micrometrica delle<br />
infinitesimali concrezioni organiche - che potrebbero<br />
essere altresi alveari di arcane strutture metropolitane<br />
- nei canali scavati all'interno del fusto arboreo per far<br />
scorrere la linfa, raffigurazione ottenuta con la semplice<br />
impressione diretta di un tronco di legno in<br />
sezione di taglio. Ed è il "Portone carsico" del 1961,<br />
puntata nell'informale che egli presto ripudiò, per<br />
tornare all'esercizio preferito della "volontà tettonica,<br />
costruzione dell'immagine secondo l'insegnamento di<br />
Mondrian" (Pallucchini). 7<br />
Ma a indagini minimalistiche ritornò, per un diverso<br />
giro di approcci. Nella stagione dell'arte segnica, i<br />
simboli-icone vennero ridotti a nudi segnali, scrittura<br />
glagolitica, oppure geroglifica oppure ideografica, alla<br />
quale arrivò - accostamento, anche in questo caso,<br />
all'arte spontanea popolare - studiando il gergo un<br />
tempo praticato da certe congreghe di emarginati,<br />
che, durante la questua, lasciavano sulle porte richiami<br />
per i colleghi: "Segni dei mendicanti" del 1962.<br />
Un ulteriore passo di semplificazione, purificazione,<br />
astrazione ci porta al momento piu altò della poetica<br />
spazaliana. Annota assai acutamente Kržišnik:<br />
"L'artista si fa mediatore della complessità dell'esistenza.<br />
Uno spettatore attento lo può seguire di<br />
segno in segno, quasi di lettera in lettera di un eloquente<br />
alfabeto, alfabeto che attinge da ogni singolo<br />
segno, dalla loro combinazione, e altresi dalla<br />
comune esperienza umana, la peculiarità unica e singolarissima<br />
di se stesso come artista. La semplificazione<br />
giunge quasi all'assoluto, senza perdere il<br />
nucleo dell'originaria impressione sensibile. Nella<br />
fase relativamente più ”concettuale” <strong>Spacal</strong> propone<br />
una specie di progetto, ristretto all'essenza della sensazione:<br />
”Carso dell'anima mia". 8 Ed è una semplificazione<br />
che può essere seguita sia lungo la sequenza<br />
temporale da un'opera all'altra, sia, in una singola<br />
opera, attraverso le metamorfosi dalla figura geometrica<br />
all'allineamento di brevi segmenti. Ed ecco il sublime<br />
esito della cadenza musicale in "Notazione" del<br />
1977: soltanto i lunghi squarci neri orizzontali - morte<br />
che lacera - possono interrompere la cadenza delle<br />
minuscole ed elementari impronte lineari, tratto dopo<br />
tratto, riga dopo riga, come gocce che incidono il calcare,<br />
infinita pazienza del destino nel segnare, istante<br />
dopo istante, l'animo umano.<br />
Vi è dunque un andamento oscillante: dalla rappresentazione<br />
naturalistica all'astrazione ritmica, dalla<br />
spazialità dei segni alla concretezza materiale del supporto.<br />
Asseconda cosi un andamento quasi biologico<br />
che corrisponde forse ai tempi di percezioni stagionali,<br />
forse ai mutamenti del clima culturale nelle arti.<br />
Al termine di ogni ciclo, lenta sinusoide fra memoria<br />
e presenza, costruzione razionale e corrosione distruttiva,<br />
<strong>Spacal</strong>, l'artigiano, tocca terra per riacquistare<br />
forza, come il gigante Anteo. Cosi, poco<br />
prima di morire, si appassionò alle tavolette di sughero,<br />
ready-made che idealmente precedevano, o<br />
forse seguivano, le incisioni di "Portone carsico",<br />
"Cattedrale gotica", "Incantesimo nel bosco" del<br />
1961. Forse in queste strane proposte, l'uomo, sempre<br />
tetragono nelle proprie convinzioni, sempre sicuro<br />
nella volontà di fare, manifesto il primo e ultimo dubbio<br />
sulla utilità dell'arte.<br />
Per entrare nello spirito dell'autore bisogna ripercorrerne<br />
la storia. <strong>Spacal</strong> nasce all'arte nel carcere<br />
romano di Regina Coeli. 9 Siamo nel 1930, aveva<br />
dunque 27 anni. Prima aveva altro da fare: orfano di<br />
padre a quattro anni, obbligato dai dieci anni d'età a<br />
lavorare per integrare il magro profitto della madre<br />
lavandaia, partecipa all'attivita clandestina antifascista<br />
e, subito dopo l'attentato al giornale "Il popolo di<br />
Trieste", tenta la fuga in Svizzera, ma viene arrestato<br />
e recluso insieme ai concittadini Miloš, Bidovec,<br />
Marušič e Valenčič, che saranno condannati a morte<br />
e che egli celebrerà nella xilografia "I martiri di<br />
Basovizza" del 1944. Nel carcere lo soccorre la sua<br />
formidabile attitudine eidetica. Quand'era bambino, i<br />
genitori lo portavano nella casa della nonna a<br />
Kostanjevica, sul Carso, dove dormiva in un alto<br />
letto, su un pagliericcio ripieno di foglie di pannoc-<br />
Nočni let<br />
23
chia. Al mattino, al primo risveglio, lo sorprendeva<br />
una scena meravigliosa: sulle pareti bianche apparivano<br />
intorno a lui i santi, santi azzurri, rossi e gialli,<br />
che rilucevano al sole. Erano i dipinti su vetro che i<br />
pellegrini sloveni acquistavano nei santuari di Monte<br />
Lussari e di Monte Santo. I santi protettori riappaiono<br />
sul bianco delle pareti nella cella di Regina Coeli. 9<br />
Sono gli stessi che gli ispireranno la xilografia a colori<br />
"Santi di paese" del 1945.<br />
Condannato al confino e relegato ad Accettura, in<br />
provincia di Matera, riflette sulla nuova vocazione e,<br />
per il possente fascino dei grandi boschi in quel paesaggio<br />
antico, sposa l'amore per l'arte popolare<br />
all'amore per il legno, mentre mai avrebbe osato lavorare<br />
la pietra, legata alla venerata memoria del padre<br />
lapicida. Li nacque allora l'opera sua prima. Era uso<br />
locale che le bare fossero decorate, ma un povero contadino,<br />
che aveva perso la figlioletta di quattro anni,<br />
non aveva i soldi per pagare gli artigiani. <strong>Spacal</strong>, che<br />
lavorava come aiutante in una piccola falegnameria, si<br />
prestò gratuitamente alla bisogna. Il risultato suscitò<br />
fra la gente entusiasmo spontaneo e sincero, tanto che,<br />
a giudizio dell'autore, mai ebbe pari successo nella sua<br />
lunga carriera, coronata da numerosi riconoscimenti,<br />
fra i quali il Gran premio internazionale per la grafica<br />
alla Biennale veneziana del 1958. 10<br />
<strong>Spacal</strong> ebbe buon fiuto, e anche fortuna, nell'imboccare<br />
la scuola giusta, l'Istituto di Monza. Aperse la<br />
mente e il cuore alla parola dell'insegnante migliore,<br />
l'architetto parentino Giuseppe Pagano Pogatschnig,<br />
in un clima di caldo consenso degli allievi e anche<br />
degli uditori esterni, che accorrevano da lontano per<br />
ascoltarlo. Da Pagano ebbe incarichi di collaborazione.<br />
Lo avrebbe poi incontrato a Massa Carrara<br />
nel 1943, assegnato il triestino a un battaglione speciale<br />
(soldati senza fucile, perché d'indole ribelle) e<br />
l'istriano essendo colonnello in armi, già militante<br />
nella Resistenza, destinato a morire da eroe a<br />
Mauthausen. A Milano <strong>Spacal</strong> entro nel gruppo di<br />
"Corrente", punta avanzata dell'arte italiana, e fra di<br />
loro (Treccani, Birolli, Cassinari, Guttuso, Vedova,<br />
Migneco, Sassu...) scelse come amico e compagno di<br />
ricerche Arnaldo Badodi, il più vicino a lui, perché<br />
schivo, individualista, appartato, ma al tempo stesso il<br />
più lontano per una poetica di frenesia fantastica e di<br />
accesa policromia, che giovava a <strong>Spacal</strong> come polo<br />
dialettico. Bododi sarebbe morto dopo poco, disperso<br />
nella sciagurata campagna di Russia.<br />
L'ultima e decisiva tappa formativa si ebbe con la<br />
scoperta del mondo islamico e ortodosso di Ohrid,<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
24<br />
cultura orientale che fece affiorare dal profondo la<br />
sua concezione immanentistica, " un retaggio ancestrale<br />
- scrive Sergio Molesi - che, dopo l'evocazione<br />
bizantina" nei legni ”informali” e nelle trine<br />
arabescate delle citta specchiantesi sulle acque,<br />
Capodistria meglio di New York, evocazioni filtrate<br />
oltre "il trepido lirismo di Klee, ora veniva messo a<br />
fuoco a fronte dell'architettura ottocentesca di Ohrid,<br />
cosi limpidamente geometrica da aver attirato l'attenzione<br />
di Le Corbusier". 11<br />
Ritornato a Trieste, avverti l'arretratezza, rispetto alla<br />
Lombardia, del gusto artistico. La funzione promotrice<br />
e unificante, che in passato era stata esercitata<br />
dal secessionismo di Eugenio Scomparini, mai più<br />
era replicabile nella città-porto che aveva perso il proprio<br />
ruolo emporiale. L'eredità klimtiana della grande<br />
pittura viennese esplodeva nella cosmogonia tragica<br />
di Vito Timmel, mentre la melanconia novecentesca<br />
permeava le figure di marittimi e di operai dipinte da<br />
Vittorio Bolaffio, in dialogo con la poesia di Umberto<br />
Saba. Dai dieci anni di esperienza fiorentina, Carlo<br />
Sbisà aveva ricavato la sapienza del neoplatonismo<br />
antico nelle vedute di città fantastiche e nei ritratti di<br />
amici arcanamente travestiti, travestimenti che l'amico<br />
suo Arturo Nathan inseriva nei presagi metafisici<br />
dell'ebreo destinato alla shoah. 12 Ma il pubblico era<br />
lontano da tali messaggi e voleva belle donne discinte<br />
e mari in tempesta. Alla sua prima mostra personale,<br />
nel 1940, <strong>Spacal</strong>, presentato da Umbro Apollonio e<br />
recensito con piena intelligenza dei sui intenti da<br />
Silvio Benco e da Dario de Tuoni, viene visto dal pubblico<br />
e dai colleghi con qualche diffidenza. Mi raccontò<br />
che un illustre pittore, che aveva esposto prima<br />
di lui nella stessa sede, entrò nella sua mostra, salutò<br />
con un cenno amichevole il gallerista Jerco, girò lo<br />
sguardo tutt'intorno e, prima di uscire, commentò:<br />
"Co' iero picio, a sete anni, fazevo meio" ("Quando<br />
ero bambino, a sette anni, facevo meglio").<br />
Meno esplicita, com'è proprio del loro carattere, la<br />
reazione dei lubianesi alla presenza di <strong>Spacal</strong> in due<br />
mostre collettive nel 1945 e nel 1950 e nella mostra<br />
personale del 1955. Lubiana era all'avanguardia nell'architettura,<br />
grazie alle visioni piranesiane di Jože<br />
Plečnik, con la monumentale Via Appia fluviale in<br />
chiave secessionista, lungo il percorso sinuoso della<br />
Ljubljanica, e le cappelle parrocchiali di ˘ale, che<br />
ricreano un'altra Lubiana, città dello spirito, sulla<br />
soglia dell'ultima dimora. Era all'avanguardia anche<br />
nell'urbanistica, per il piano regolatore di Max<br />
Fabiani, che decentra le industrie oltre il ring. Ma
aveva consolidato una cultura figurativa nazionale<br />
appena nel periodo fra le due guerre, intorno all'alto<br />
magistero impressionista di Richard Jakopič, che<br />
aveva lasciato però dietro di sé un persistente pittoricismo,<br />
malgrado i tentativi di rottura operati dal plasticismo<br />
di Kos, dalle divagazioni fantastiche e dalla<br />
gestualità informale di Kregar, dalla corposa suntuosità<br />
surreale di Pregelj, fino alla frantumazione<br />
espressionistica di Stupica. 13 Essi non conoscevano<br />
<strong>Spacal</strong> e <strong>Spacal</strong> non li conosceva. Vi fu familiarità<br />
soltanto con Veno Pilon, per la comune origine dal<br />
litorale, per il prolungato soggiorno di Pilon a Parigi<br />
e anche per una affinità indiretta e riflessa: Pilon dalla<br />
Neue Sachklikeit, <strong>Spacal</strong> dai Valori Plastici, movimento<br />
romano, parallelo a quello tedesco, fondato da<br />
Mario Broglio, patrono di Maria Lupieri che, come<br />
abbiamo detto, fu vicina a <strong>Spacal</strong>.<br />
<strong>Spacal</strong> venne accettato a pieno titolo dai lubianesi<br />
dopo la Biennale internazionale della grafica del 1955,<br />
che trituro gli ultimi strascichi della magniloquenza di<br />
destra e del realismo socialista di sinistra, e venne<br />
approvato all'unanimità dai triestini italiani e sloveni,<br />
dopo la mostra al Museo Revoltella nel 1968.<br />
Da allora al 2000, abbiamo avuto molti scambi fra le<br />
opere di <strong>Spacal</strong> e il mondo in via di globalizzazione.<br />
Ma e difficile individuarli. Il fondo rustico dell'animo<br />
di <strong>Spacal</strong> lo rendeva diffidente verso i successi<br />
effimeri delle mode sconvolgenti, quanto curioso di<br />
comprendere da lontano ogni nuova tendenza e di<br />
assorbirne, come un antico alchimista, la quintessenza<br />
filtrata fino al punto da diventargli salutare. Per cui<br />
resta da vedere quanto <strong>Spacal</strong> ha dato agli artisti delle<br />
ultime generazioni, diciamo dagli anni Sessanta in<br />
poi, anche a quelli che lui non amava e ad altri che<br />
non lo amano. E rimangono da accertare le tracce in<br />
<strong>Spacal</strong>, mettiamo, dell'informale di Fautrier, dell'art<br />
brut di Dubuffet, del concettuale di Agnetti, Kossuth,<br />
Beuys. Un grosso compito nella ricorrenza del centenario<br />
della nascita di <strong>Spacal</strong>.<br />
1 <strong>Spacal</strong>, 20 silografie dal 1937 al 1951 presentate da Giuseppe Marchiori, Trieste, A cura dell'autore, Tipografia Editoriale S.T. 1951<br />
2 Zoran Kržišnik, Dialogo con <strong>Spacal</strong>. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [con scritti di] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte &<br />
Pensiero 1983, p. 32<br />
3 Gillo Dorfles. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit., p. 9<br />
4 France Stelé, Umetnost in Primorju. In: ”Založba Slovenska matica”, Ljubljana 1960, p. 25<br />
5 Zoran Kržišnik, Dialogo con <strong>Spacal</strong>. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit. ,p. 16 e p. 31<br />
6 Franko Vecchiet, Učenje latinščine - De arbore et radicibus. In: ”<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> - Retrospektiva”, Ljubjana, Moderna galerija, 25 aprile-4 giugno 2000, pp. 13-15<br />
7 Rodolfo Pallucchini, Il cammino di <strong>Spacal</strong>. In: ”Luigi <strong>Spacal</strong> - Opera grafica 1936-1967”, testi di Rodolfo Pallucchini e Franco Russoli, catalogo a cura di<br />
Giulio Montenero, Milano, Vanni Scheiwiller, 1968, pp. 3-6<br />
8 Zoran Kržišnik, Dialogo con <strong>Spacal</strong>. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit., pp. 30-31<br />
9 Zoran Kržišnik, Dialogo con <strong>Spacal</strong>. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit., p. 15 e p. 24<br />
10 Zoran Kržišnik, Dialogo con <strong>Spacal</strong>. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit., pp. 15-16<br />
11 Sergio Molesi, Presentazione. In: ”<strong>Spacal</strong> 40 anni di pittura”, Castello di San Giusto, Trieste, giugno-settembre 1977<br />
12 Laura Carlini, Introduzione. In: ”Alpe Adria - L'arte tra le due guerre”, Ljubljana, Moderna Galerija, 1984, pp. 52-64<br />
13 Jure Mikuž, La figura umana nella pittura slovena tra le due guerre. In: ”Alpe Adria -L'arte tra le due guerre”, 1984, op. cit., pp. 52-54<br />
14 Igor Zabel, Tra 'realismo' e modernismo. La situazione dell'arte slovena 1945-1960. In: ”Alpe Adria. Al di la del realismo”, Graz, Neue Galerie<br />
Landesmuseum Joanneum 1988, pp. 335-352<br />
Nočni let<br />
25
Borut <strong>Spacal</strong><br />
Un fiore nella notte<br />
Frammenti dalla vita<br />
di mio padre<br />
Da anni il pomeriggio della domenica era dedicato<br />
alle passeggiate. All'inizio erano molto lunghe.<br />
Tu ti appoggiavi al bastone con la mano destra e con<br />
la sinistra ti sostenevi al mio braccio. Da Piazza<br />
Venezia c'incamminavamo di solito lungo le rive, fino<br />
a raggiungere il campo Marzio e poi lungo il viale<br />
alberato di Sant'Andrea ad osservare quello che<br />
rimaneva dei cantieri navali. Sosta obbligata ai Campi<br />
Elisi, di fronte alla casa dove hai trascorso la tua adolescenza.<br />
C'incamminavamo poi in salita, dove un'altra<br />
sosta bisognava farla davanti all'ex prigione di Via<br />
Tigor, che un tempo ti ospitava. La passeggiata proseguiva<br />
per Via Cavana, fino a piazza dell'Unità; da<br />
qui sul molo Audace e ritorno per le rive fino a piazza<br />
Venezia.<br />
Ora siamo nel 2000, prossimo a compiere i novantatré<br />
anni, le tue forze sono scemate e le passeggiate si<br />
sono fate progressivamente piu corte, tanto che da<br />
qualche mese ci limitiamo ad attraversare le rive, raggiungere<br />
il mercato del pesce, il molo Venezia e<br />
ritornare al tuo appartamento di Piazza Venezia<br />
numero quattro. La tua debolezza, comunque, non ti<br />
fa desistere da questi impegni domenicali e nessuno<br />
può convincerti di rinunciare qualche volta alla<br />
passeggiata con tuo figlio. Stavo restituendoti, papà, il<br />
tempo che tu mi hai dedicato quando ragazzino mi<br />
trascinavi per i campi a cercare la mela d'oro.<br />
Durante la tua lunga vita non eri mai ammalato: non<br />
una frattura, non un'operazione seria, non una malattia<br />
che ti costringesse al ricovero in ospedale. Quelle<br />
rare volte che rimanevi bloccato con la tua schiena,<br />
non hai resistito più di qualche ora nel tuo letto, poi<br />
dovevo portarti a peso nel tuo studio, perché non<br />
riuscivi a separarti a lungo dai tuoi pennelli. Da un<br />
anno tutto è cambiato e una settimana si, una no,<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
26<br />
dobbiamo correre in ospedale: una volta il cuore, poi<br />
la flebite, poi un'emorragia digestiva. All ultimo<br />
ricovero ho cercato di capire dai medici di reparto,<br />
cos'altro dobbiamo ancora aspettarci. La risposta era<br />
chiara: "Caro collega, all'eta di novantatré anni non<br />
c'è organo del nostro corpo che rimanga intatto e la<br />
vita di tuo padre evolve inesorabilmente verso la<br />
fine."<br />
Era una domenica di aprile. Tu eri uscito da pochi<br />
giorni dal centro clinico di Lubiana, ma quando hai<br />
saputo che era domenica, non c'era verso di convincerti<br />
a rinunciare alla passeggiata.<br />
Preparativi interminabili per farti vestire e soprattutto<br />
mettere le scarpe, ma le scarpe non ci stanno in nessun<br />
modo sui tuoi piedi gonfi ed infine abbiamo<br />
deciso di uscire in ciabatte.<br />
Come sei diventato piccolo, papà, non mi arrivi nemmeno<br />
alle spalle e si che anni fa eri orgoglioso della<br />
tua statura atletica. Ti infiliamo un giubbotto, metti in<br />
testa un cappello che ti copre quei pochi capelli<br />
bianchi che ti sono rimasti, nella mano destra il bastone,<br />
con la sinistra ti appoggi al mio braccio, ma i<br />
tuoi piedi non vogliono in nessun modo staccarsi dal<br />
pavimento. Su, papà, alza i piedi e fai un passo<br />
deciso, uno, due, tre. I piedi rimangono incollati e tu<br />
li trascini in qualche modo facendo dei passetti microscopici.<br />
Ci vogliono dieci minuti soltanto per raggiungere<br />
l'ascensore e quindi la prima delle innumerevoli<br />
pause che dovremmo fare durante la nostra passeggiata.<br />
Sei sempre piu silenzioso. Certo non sei mai stato un<br />
chiacchierone, ma adesso sembra quasi che le parole<br />
non vogliano staccarsi dalle corde vocali, come i tuoi<br />
piedi dal pavimento.
Eri sempre di poche parole, papa, capace a volte di<br />
passare giornate intere senza esprimere una frase.<br />
Saranno gli anni che hai passato in carcere e nella<br />
cella d'isolamento, che ti hanno disabituato ad utilizzare<br />
le parole. Non avevi con chi comunicare e non<br />
dovevi nemmeno, conscio che il solo modo per salvarsi<br />
dall'ergastolo o dalla fucilazione era di cucirsi la<br />
bocca. Ma la tua bocca è rimasta cucita per tanti anni<br />
dopo la caduta del fascismo e ancora adesso rimani<br />
nebuloso su alcuni avvenimenti che hanno segnato la<br />
tua vita in quel periodo.<br />
Durante le nostre passeggiate siamo riusciti<br />
comunque rievocare tanti ricordi, ma che fatica collegarli<br />
insieme, trovarci un nesso, una scala consecutiva.<br />
A volte certi episodi ti appaiono con estrema<br />
lucidità, ma non ricordi piu se erano recenti o molto<br />
lontani, se sono successi prima o dopo la guerra.<br />
Certo, papà, ricordi ben poco delle cose appena successe;<br />
non ricordi che qualche giorno fa stavi ancora<br />
in ospedale a Lubiana, stenti a ricordare il nome dei<br />
tuoi nipoti e a volte dimentichi anche il mio, ma ricordi<br />
con tutta precisione fatti avvenuti quasi settanta<br />
anni fa, come quella notte trascorsa nella piccola<br />
officina da falegname ad Acetura dove eri confinato.<br />
● ● ●<br />
Era una calda notte d'agosto del 1931. La piccola bottega<br />
odorava di legno, colla e vernice. Tu eri intento a<br />
piallare le tavole e intagliarle con lo scalpello: un lavoro<br />
di precisione, che esigeva impegno fisico e mentale.<br />
Quanti problemi hai avuto al tuo arrivo ad Acetura,<br />
quante diffidenze della gente, che ti vedeva sorvegliato<br />
dai carabinieri, hai dovuto superare; ma alla fine<br />
c'è l'hai fatta. I paesani ora si fidavano di te e<br />
Francesco ti ha offerto qualche lavoro nella sua piccola<br />
bottega di falegname.<br />
Erano pochi spiccioli quello che riuscivi a<br />
guadagnare, ma tu avresti accettato tutto, pur da poter<br />
mandare qualcosa a casa, alla mamma e alla sorella.<br />
Il lavoro era poco, giacché nessuno costruiva case,<br />
nessuno ordinava mobili, armadi e letti si tramandavano<br />
di generazione in generazione. Si può dire che<br />
l'unico articolo che era ordinato con regolarità erano<br />
le bare. I morti avevano pur sempre diritto ad una<br />
cassa tutta propria.<br />
Poi venne Giuseppe a ordinare la bara per la figlioletta<br />
di quattro anni. La piccola aveva la febbre alta da<br />
alcuni giorni, poi mori. Medici nelle vicinanze non ce<br />
n'erano.<br />
"Fatemi una cassa semplice per favore, non ho molti<br />
soldi", disse Giuseppe.<br />
Ma tu avevi deciso che una bambina di quattro anni<br />
si meritava qualcosa di particolare.<br />
Perché papà? Eri commosso per il dolore di<br />
Giuseppe o ti faceva tanta pena la bambina morta?<br />
Erano ricordi di tua sorella morta alla stessa età? Ti<br />
eri affezionato a quella gente?<br />
Hai finito di intagliare il legno, hai preso quindi il pennello.<br />
Non era la prima volta che tenevi un pennello<br />
in mano e già quando facevi il garzone nell'officina di<br />
falegname, il regalo più bello che poteva farti il capomastro<br />
era di lasciarti fare qualche rifinitura con i colori.<br />
Non era nemmeno la prima volta che ricorrevi<br />
alle immagini nascoste nel tuo cervello per rendere in<br />
qualche modo sopportabile la realtà. Guai se nell'oscurità<br />
della cella d'isolamento non saresti riuscito<br />
a rievocare i colori, le forme e le persone della tua<br />
infanzia, era l'unico modo per sopportare quelle<br />
eterne giornate fatte di sola notte. Era pero la prima<br />
volta che hai pensato di dare una vita autonoma a<br />
queste tue immagini tanto da poter essere osservate<br />
anche dagli altri.<br />
Perso nella cognizione del tempo continuavi a maneggiare<br />
il pennello. Cosa sarebbe piaciuto ad una bambina<br />
di quattro anni. Ricordavi le immagini dei santi<br />
pitturate sui vetri, che a te, ragazzino, tanto piacevano<br />
durante i tuoi soggiorni a Kostanjevica, ricordavi le<br />
decorazioni sulla cassapanca nella quale tua nonna<br />
nascondeva i suoi tesori, ma poi alcune immagini,<br />
che mai avevi visto sono scaturite direttamente dalla<br />
tua mente ed il pennello che tenevi nella mano cominciava<br />
a scorrere sulle tavole tracciando le figure con<br />
una leggerezza ed una facilità impensate. Sara proprio<br />
una bella bara!<br />
Le immagini variopinte sarebbero piaciute a quella<br />
bambina: fiori, animali, piccoli angeli. Non hai<br />
dimenticato di aggiungerci un gallo. Mentre il tuo<br />
lavoro progrediva sentivi allentare la tensione dentro<br />
di te. Diminuiva l'afflizione per il lutto toccato a<br />
Giuseppe, ma anche il tormento per tutte le disgrazie<br />
che ti toccarono negli ultimi anni: carcere, confino, la<br />
preoccupazione per la madre e la sorella delle quali<br />
avevi poche notizie e non sapevi come facessero a<br />
sopravvivere senza il tuo aiuto. Sentivi attenuarsi il<br />
dolore per gli amici fucilati a Basovizza, quelli condannati<br />
all'ergastolo, a te era andata bene e te la sei<br />
cavata con cinque anni di confino. Anche nel tuo<br />
futuro, che ti appariva oscuro e senza vie d'uscita,<br />
Nočni let<br />
27
scorgevi qualche spiraglio. Sarà proprio vero, che<br />
un'opera ben fatta, che un'immagine bella, anche se<br />
scaturita dalla nostra fantasia, può addolcire la realtà<br />
per triste che sia e attenuare il dolore.<br />
Eri proprio soddisfatto del tuo lavoro. Ti sentivi leggero;<br />
il presente ed il futuro ti apparivano meno oscuri.<br />
Il mondo ti appariva in una luce più bella. Quel piccolo<br />
feretro colorato ti appariva come un fiore che si<br />
apre nella notte e con la sua bellezza illumina e addolcisce<br />
i nostri pensieri resi tetri dall'oscurità.<br />
Era quella volta che lo hai deciso, papà! Hai cominciato<br />
ad intravedere uno scopo nella tua vita. Ti sei<br />
chiesto: si, diventare pittore, artista poteva essere<br />
questo il mio destino? Dare libero sfogo a tutte quelle<br />
belle immagini incarcerate nella nostra memoria, nel<br />
nostro cervello; riportarle alla vita, comunicarle agli<br />
altri e rendere loro più dolce l'esistenza.<br />
Erano gli ultimi ritocchi di pennello. Nel paese cominciò<br />
a cantare il primo gallo. Poi ti assopisti; un<br />
sonno profondo e tranquillo da persona soddisfatta.<br />
Molti anni piu tardi lo hai detto ai critici e giornalisti,<br />
che nessuna tua opera d'arte è mai stata tanto ammirata<br />
quanto quella piccola bara, portata in spalla dai<br />
ragazzi del paese. Una folla di gente, d'Acetura e dei<br />
paesi vicini, volle dare l'ultimo saluto alla bambina<br />
morta, esprimere la solidarietà a Giuseppe e ammirava<br />
il feretro.<br />
Nei mesi successivi il lavoro nella bottega di<br />
Francesco aumento notevolmente. La tua fama si diffuse<br />
e tutti volevano le casse da morto dipinte da te.<br />
Ma tu eri deciso a perseguire la vocazione apparsati<br />
quella notte.<br />
● ● ●<br />
Era il 1947. Con la nascita del secondo figlio dovevano<br />
incrementare le tue responsabilità di padre, ma<br />
tu facevi finta di non accorgertene e in ogni modo il<br />
tuo lavoro veniva prima di tutto. La mamma avrebbe<br />
sostenuto che era meglio cosi, perché quelle poche<br />
volte, che sentivi un istinto paterno, combinavi sicuramente<br />
qualche guaio.<br />
Io non me lo ricordo, ma dalle memorie di famiglia<br />
risulta, che quando avevo qualche mese hai deciso,<br />
durante uno di quei pochi momenti nei quali la<br />
mamma mi affidava a te, che era ora di temprarmi<br />
contro tutti i malanni. Cosi procuratoti due secchi<br />
d'acqua, bollente in uno e ghiacciata nell'altro, m'immergevi<br />
senza curarti delle mie grida.<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
28<br />
Quando avevo tre anni, hai deciso che era tempo che<br />
imparassi a nuotare, e questo si che me lo ricordo. Il<br />
modo più spiccio ti è sembrato quello di rovesciare la<br />
barca. "Se restano a gala i gatti, resterà anche lui!"<br />
ragionavi.<br />
No, papà, non eri molto presente all'educazione dei<br />
tuoi figli e quando volevi dedicarti a noi usavi dei<br />
metodi che facevano raddrizzare i capelli. Quando<br />
invece c'era effettivo bisogno di te, perché la mamma<br />
era stanca, del suo lavoro d'insegnante, di occuparsi<br />
di noi e della tua vecchia madre, tu te la svignavi. In<br />
genere andavi a Parigi, dal tuo amico Veno Pilon, a<br />
fare il bohème. Ma come dicevo hai sempre anteposto<br />
la tua pittura a tutto il resto e la famiglia, mamma<br />
compresa, fini per accettare quest priorità assoluta.<br />
Ti farei in ogni modo una grossa ingiustizia, dicendo,<br />
che di quei primi anni di vita non mi è rimasto nulla<br />
della tua presenza. Al contrario, anche se il tempo che<br />
mi hai dedicato era limitato, forse era qualitativamente<br />
cosi diverso e fuori dell'ordinario, che di quel<br />
periodo mi sono rimaste innumerevoli memorie. Sarà<br />
stato, perché tu stesso, non hai avuto un padre, che<br />
potesse introdurti in quel magico mondo dei sogni,<br />
che ora lo cercavi insieme a tuo figlio e lo riproducevi<br />
nei tuoi quadri.<br />
No, papà, non mi hai insegnato a leggere, a scrivere,<br />
a fare i conti, ma hai saputo avvicinarmi a quel fantastico<br />
universo dell'immaginazione nel quale uno<br />
poteva trascorrere giornate intere, inebriarsi e soffocare<br />
le proprie angustie.<br />
Tornavi la sera dal tuo atelier, portandoti in genere<br />
qualche pezzo di legno o linoleum da incidere dopo<br />
cena. Continuavi intagliando le matrici delle tue grafiche<br />
fino ad ore tarde, tenendomi sulle ginocchia. Io<br />
giocavo con i trucioli e mi meravigliavo delle immagini<br />
sempre nuove che man mano apparivano.<br />
Nelle lunghe serate di primavera fantasticavamo su<br />
quali storie si raccontavano i gufi con quel loro canto<br />
monotono o quali incredibili gallerie avranno costruito<br />
le talpe sotto terra.<br />
E quando poi per Natale dovevamo preparare il presepe.<br />
No, non erano rispettati i canoni religiosi, ma<br />
quanta fantasia ci mettevi però in tutte quelle immagini<br />
che disegnavi. Un presepe magico com'era sempre<br />
il mio i miei amici potevano solamente sognarselo.<br />
Un posto particolare nella mia memoria occupano le<br />
visite al tuo atelier, situato in soffitta in Via Coroneo
numero uno. Quel posto era pieno di barattoli d'inchiostri<br />
e vernici, di pennelli, di matite colorate, di<br />
tavole di legno, di tele, di ritagli di linoleum, di libri;<br />
in mezzo un imponente torchio per stampare le tue<br />
grafiche.<br />
"Vuoi provare a premere il torchio?"<br />
"Certo che voglio!", ma non riuscivo in nessun modo<br />
a smuovere la leva. Poi tu ti rimboccavi le maniche,<br />
tiravi la leva e dal torchio uscivano fogli con immagini<br />
colorate, odoranti d'inchiostro fresco.<br />
● ● ●<br />
Dopo il tuo successo alla Biennale di Venezia nel<br />
1958 le mostre non si contavano più. Le tue opere<br />
hanno fatto il giro d'Italia, ma sono passate anche per<br />
molte citta e capitali straniere. Non passava giorno<br />
che io e mio fratello non fossimo impegnati al<br />
trasporto e al caricamento dei quadri, cornici, vetri:<br />
quante scale con quel peso non indifferente.<br />
Sono comparsi anche i compratori. Quando eri<br />
avvisato che qualcuno voleva acquisire qualche tua<br />
opera, cominciavi innanzi tutto a nascondere quelle<br />
alle quali eri piu affezionato e dalle quali in nessun<br />
caso ti saresti separato. Non ammettevi discussioni sui<br />
prezzi, anche se del valore del denaro non hai mai<br />
capito molto.<br />
I giornali si occupavano spesso di te e non soltanto<br />
quelli che normalmente si occupano d'arte. La tua<br />
notorietà ti ha fatto raggiungere perfino le pagine mondane<br />
delle riviste di moda femminili. Gli articoli che ti<br />
erano dedicati non ti hanno mai interessato in modo<br />
particolare e anche le critiche delle tue mostre le<br />
leggevi a malapena. Ti ricordavi comunque bene delle<br />
pagine che ti ha dedicato il settimanale Gente, il titolo<br />
era: "È diventato pittore per merito di Mussolini".<br />
Qualcosa di vero c'era, papà. Senza quella notte al<br />
confino in Acetura e senza quella dura prova delle<br />
carceri, chi sa se ti saresti mai dedicato alla pittura.<br />
Con la fama cresceva anche il tuo orgoglio. Non era<br />
vera superbia, nel senso che non ti consideravi superiore<br />
agli altri, ma non accettavi che qualcuno<br />
mettesse in dubbio il valore della tua arte. Dopo tanti<br />
anni poi passati in sordina, ti sembrava, che con il traguardo<br />
raggiunto, qualche privilegio ti fosse infine<br />
dovuto. Non ti limitavi a pretendere un posto in<br />
primo piano soltanto dalla tua famiglia, dagli amici e<br />
dai parenti, ma ti sembrava che ovunque e chiunque<br />
dovrebbe rendersi conto di aver a che fare con un<br />
grande artista. Mai avresti aspettato una coda per<br />
acquistare un biglietto o pagare una bolletta; il tuo<br />
tempo ti sembrava troppo prezioso. Se ti scadeva il<br />
passaporto telefonavi subito al questore o al console<br />
e se dovevi fare qualche piccola operazione in banca<br />
scomodavi immediatamente il direttore.<br />
Ti sembrava poi che anche il tuo aspetto doveva<br />
essere quello di un artista affermato. Vestivi in genere<br />
jeans, maglie di colori vivaci, giacche in jeans o pelle,<br />
l'immancabile basco in testa, tutto e sempre macchiato<br />
dalle tue pitture. La mamma si scandalizzava:<br />
"Gigi, ma come fai ad uscire conciato cosi. Ti<br />
conoscono tutti." "Appunto per questo", le rispondevi,<br />
"ha pur detto Černigoj che siamo pittori moderni".<br />
Sei arrivato addirittura ad uscire con le scarpe di colore<br />
diverso.<br />
Hai sempre condotto una vita sana. L'esercizio fisico<br />
non ti mancava e l'unica sigaretta che ti ho visto<br />
accendere era in occasione di una cena sul Carso,<br />
quando dovevi fare fumo per scacciare le zanzare.<br />
Non dedicavi molto tempo al riposo e al rilassamento,<br />
ma era il tuo stesso lavoro, che svolgevi con tanto<br />
entusiasmo, a servire anche come ricostituente dell'equilibrio<br />
psico-fisico. Qualche bicchiere di vino lo<br />
bevevi e se i bicchieri erano di più cominciavi a straparlare<br />
esagerando in tutto e di tutto. La mamma<br />
brontolava: "Gigi, ma cosa mai stai raccontando?"<br />
Poi qualcuno ti ha messo in testa che le tue forze<br />
potrebbero non durare in eterno, che a sessant'anni<br />
era meglio mettersi un po' a dieta, pensare di più alla<br />
propria salute. Allora non ti andava più bene niente<br />
di quello che trovavi sul tavolo, ogni mese dovevi<br />
controllare il colesterolo e la pressione, mezz'ora al<br />
giorno la passavi pedalando la cyclette. La mamma si<br />
scervellava a cucinarti quanto di più saporito e sano,<br />
ma non riusciva ad accontentarti in niente, al massimo<br />
le concedevi: "Si, si è passabile, ma in carcere si<br />
mangiava molto meglio."<br />
● ● ●<br />
Hai affermato che volevi costruirti una casa sul Carso<br />
e hai mantenuto la promessa. L'idea era di restaurare<br />
qualche vecchia casa carsica nel paese dei tuoi nonni<br />
e genitori a Kostanjevica, ma li la prima guerra mondiale<br />
ha lasciato delle ferite insanabili e della tipica<br />
architettura rimaneva ben poco, cosi la scelta è caduta<br />
sul vicino paese di Škrbina.<br />
Ti sei messo a raccogliere per Škrbina e per i paesi<br />
vicini tutti i vari manufatti in pietra. Tutto quello che<br />
Nočni let<br />
29
i tuoi predecessori del Carso hanno scolpito nel calcare<br />
durante i secoli precedenti ti sembrava bello e<br />
interessante. Cosi hai accumulato una quantità incredibile<br />
di vasi, di pozzi, colonne, tavole, scalini, piastre,<br />
pezzi di presse per il vino, grondaie; camini - tutto in<br />
pietra.<br />
Ripetevi continuamente: "Bisogna raccogliere questi<br />
elementi, l'uomo del Carso ha sempre amato la<br />
pietra, era il suo pane e diletto, perché lavorando la<br />
pietra riusciva non solo a guadagnare qualcosa, ma<br />
anche ad esprimere il proprio senso estetico in una<br />
terra che non gli metteva a disposizione molti altri<br />
spunti per esprimersi. E la gente che ci abita ora sul<br />
Carso ha dimenticato tutto, distrugge i propri cortili,<br />
demolisce le colonne ed i portali d'ingresso, perché<br />
altrimenti non riesce ad entrarci con l'automobile,<br />
sostituisce i vasi in pietra con quelli in plastica, da<br />
quando c'è l'acquedotto non sa più che farsene delle<br />
cisterne. In pochi anni distruggerà tutto quello che è<br />
stato costruito in molti secoli."<br />
Ma tu non lo sai cosa la gente del Carso diceva di te,<br />
papà. Diceva che è arrivato un vecchio Triestino rimbambito,<br />
ma pieno di soldi, che sta comprando pietre<br />
per tutto il Carso.<br />
Intanto la casa cresceva, gli oggetti di pietra abbandonati<br />
hanno trovato la loro sistemazione, hanno<br />
ritrovato vita, e qualcuno cominciava a domandarsi:<br />
"Però, quel Triestino, proprio scemo non è, guarda<br />
un po' cosa sta venendo fuori da questa vecchia casa<br />
in rovina."<br />
Non era vita facile per i falegnami ed i muratori, perché<br />
loro un muro nuovo e dritto sapevano costruirlo,<br />
ma tu esigevi muri identici a quelli che c'erano una<br />
volta, con tutte le loro irregolarità. Allora si è ripetuto<br />
tutto l'andazzo già visto mentre costruivi la tua casa<br />
a Pirano: se una parete non ti piaceva era sacrificata<br />
per farne un'altra e un'altra ancora.<br />
Alla fine anche questa casa fu terminata e assomigliava<br />
in tutto a quella dei tuoi nonni che ogni tanto<br />
ancora intravedevi nei tuoi sogni: il portale carsico, il<br />
cortile, i ballatoi, la cisterna, il camino, gli scrigni di<br />
noce, si, tutto era al loro posto.<br />
"È come un mio quadro" dicevi, "quando ci entro mi<br />
sembra di entrare in una delle mie grafiche."<br />
Quando alla sera gli operai se ne andavano, assaporavi<br />
la quiete bevendoti il tuo bicchiere di terrano.<br />
Potevi rivivere nei sogni le tantissime cose che ti legavano<br />
al Carso e respirare a pieni polmoni quell'aria<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
30<br />
che sapeva di mediterraneo, di ginepro e delle erbe<br />
selvatiche che crescevano nei dintorni. Che differenza<br />
rispetto a quell'appartamento in città con un'aria sempre<br />
piu inquinata e un traffico sempre più caotico. Ma<br />
ad un certo punto quel silenzio ti è sembrato sin troppo<br />
silenzioso. Mancava qualcosa. Poi hai deciso che<br />
mancavano i grilli.<br />
L'indomani tutti i muratori, i pittori, i falegnami,<br />
invece di dare gli ultimi ritocchi alla tua casa, dovettero<br />
andare a caccia di grilli e popolarne il tuo cortile.<br />
"Beh, papà. Proprio tutti torti a considerarti un po'<br />
matto la gente di Škrbina non li aveva."<br />
● ● ●<br />
Dopo la morte di mio fratello Savo, mamma non si è<br />
mai più ripresa. I suoi interessi svanivano di giorno in<br />
giorno. Cominciava a perdere la memoria, si dimenticava<br />
delle cose più elementari, non riusciva più ad<br />
organizzarsi le cose piu semplici: fare un acquisto,<br />
lavare un panno, cucinare una minestra. Poi perse<br />
ogni interesse per la propria persona, proprio lei sempre<br />
cosi attenta e perfetta in tutto. Dimenticava di pettinarsi<br />
e passava le giornate intere in vestaglia, seduta<br />
sulla poltrona a fissare il vuoto.<br />
Tu hai ripreso a lavorare o almeno ti sforzavi per<br />
farlo. Continuavi a passare le giornate intere seduto<br />
nel tuo atelier a riordinare le carte vecchie, a ritoccare<br />
qualche quadro e anche a dipingere qualcosa di<br />
nuovo.<br />
Dipingevi sempre meno e le forze per premere il torchio<br />
ti sono mancate del tutto. Continuavi comunque<br />
a passare le giornate nel tuo atelier, facendo qualche<br />
ritocco e per lo più immerso in silenzio nelle tue<br />
memorie. Non si sono fermate però le tue mostre e i<br />
tuoi quadri continuarono a fare il giro del mondo raggiungendo<br />
perfino Sarajevo, distrutta dalla recente<br />
guerra.<br />
Lo dicevi sempre, papà, che i pittori avevano un privilegio:<br />
potevano intuire quando la loro morte si avvicinava,<br />
perché arrivavano i corvi. Intendevi i mercanti<br />
d'arte e tutti coloro, che speculando sul rincaro dei<br />
quadri dell'artista deceduto, si precipitano all'ultimo<br />
minuto e cercano di impossessarsi di tutte le sue opere.<br />
I corvi sono arrivati, papà, ma tu non te ne sei accorto.<br />
Strani galleristi prelevavano le tue opere, per<br />
mostre inesistenti, senza mai restituirtele. Tu ti fidavi<br />
di tutti, papà. Sedicenti i tuoi ammiratori si aggiravano<br />
ogni giorno per il tuo atelier cercando di rac-
capezzare quanti più quadri e grafiche. Ti offrivano<br />
come pagamento somme che non sarebbero bastate<br />
nemmeno per la carta e i colori. Ma tu, papà, della<br />
valuta non ne capivi proprio niente. E come avresti<br />
potuto? Hai cominciato a ragionare con corone della<br />
vecchia Austria, passato alle lire italiane, più volte<br />
svalutate, al dinaro iugoslavo svalutato ancora più<br />
volte, al tallero sloveno; pretendere da una persona di<br />
novanta anni, di ritrovarsi in questo labirinto valutario<br />
sarebbe stato troppo. Però eri cocciuto, e ti ostinavi<br />
ad amministrare tutte le tue vendite da solo, nonostante<br />
gli imbrogli ai quali eri soggetto ogni giorno.<br />
Altri personaggi che incontravi non si preoccupavano<br />
nemmeno di accecarti con cifre irrisorie. Si presentavano<br />
semplicemente in squadra, e mentre uno si faceva<br />
mostrare i tuoi quadri gli altri ti vuotavano la casa.<br />
Dopo la morte della mamma ti sei ritirato in un<br />
mondo tutto tuo. Eri sempre taciturno, ma adesso<br />
riuscivi a stare zitto per giornate intere e quando<br />
parlavi, riflettevi sulla morte, sui cimiteri, sul dove<br />
essere sepolto.<br />
Religioso non lo sei mai stato e durante la tua vita hai<br />
visto la chiesa per ben poche volte. Non avevi niente<br />
di particolare contro i preti e le tue opere sono piene<br />
di svariati simboli religiosi, ma tu questa religione la<br />
consideravi piu come un fatto di tradizione popolare<br />
e come tale andava accettata. Quando la mamma e<br />
morta però volevi il prete. Perché, papà?<br />
Nočni let<br />
31
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
32
Delo<br />
Lavori<br />
Nočni let<br />
33
Alegorija podeželja (priprava za mozaik), tuš na papirju, 46 x 57 cm, 1955 ❚ Allegoria di campagna (bozzetto per mosaico), china su carta, 46 x 57 cm, 1955<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
34
Študija, tuš na papirju, 43 x 32 cm, cca. 1934 ❚ Studio, china su carta, 43 x 32 cm, cca. 1934<br />
Študija, tuš na papirju, 19 x 23 cm, cca. 1934 ❚ Studio, china su carta, 19 x 23 cm, cca. 1934<br />
Lunapark, lesorez, 40 x 29,5 cm, 1951<br />
❚ Lunaparc, xilografia,<br />
40 x 29,5 cm, 1951<br />
Nočni let<br />
35
Mesto v zrcalu, lesorez, 48 x 60 cm, 1953 ❚ Città allo specchio, xilografia, 48 x 60 cm, 1953<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
36<br />
Privid, barvni lesorez, 22 x 15,5 cm, 1951<br />
❚ Ascesa, xilografia a colori, 22 x 15,5 cm, 1951
Brez naslova, lesorez, 70 x 101 cm, 1952 ❚ Senza titolo, xilografia, 70 x 101 cm, 1952<br />
Nočni let<br />
37
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
38<br />
Predmestje, lesorez, 56 x 45 cm, 1952 ❚ Periferia di città, xilografia, 56 x 45 cm, 1952
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
40<br />
Čolni na kopnem, barvne voščenke,<br />
29 x 42 cm, 1950 ❚ Barche a riva,<br />
pastelli a cera colorati, 29 x 42 cm, 1950<br />
Čolni na kopnem, barvne voščenke,<br />
29 x 42 cm, 1950 ❚ Barche a riva,<br />
pastelli a cera colorati, 29 x 42 cm, 1950<br />
Kraška vas, barvne voščenke, 30 x 42 cm, cca. 1950<br />
❚ Paese carsico, pastelli a cera colorati, 30 x 42 cm, cca. 1950
Brez naslova, barvne voščenke, 42 x 59 cm, 1952 ❚ Senza titolo, pastelli a cera colorati, 42 x 59 cm, 1952<br />
Nočni let<br />
41
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
42<br />
Viseči čolni, mešana tehnika, 72 x 58 cm, 1955<br />
❚ Barche appese, tecnica mista, 72 x 58 cm, 1955<br />
Brez naslova, tuš na papirju, 32 x 22,5 cm, 1955<br />
❚ Senza titolo, china su carta, 32 x 22,5 cm, 1955
Viseči čolni, olje na platnu,<br />
193 x 106 cm, cca. 1955 ❚ Barche appese,<br />
olio su tela, 193 x 106 cm, cca 1955<br />
Nočni let<br />
43
Soline, tempera na papirju, 16,5 x 11,7 cm, cca. 1955<br />
❚ Saline, tempera su carta, 16,5 x 11,7 cm, cca. 1955<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
44<br />
Soline, tuš na papirju, 32 x 22,5 cm, cca. 1955<br />
❚ Saline, china su carta, 32 x 22,5 cm, cca. 1955
Soline, voščena kreda, 72 x 58 cm, cca. 1955 ❚ Saline, pastello a cera, 72 x 58 cm, cca. 1955<br />
Nočni let<br />
45
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
46
Magično tihožitje, tempera na platnu, 49,5 x 53 cm, cca. 1939 -1940 ❚ Natura morta magica, tempera su tela, 49,5 x 53 cm, cca. 1939 -1940<br />
Nočni let<br />
47
Zidovi, olje na platnu, 50 x 40 cm, 1946 ❚ Muri, olio su tela, 50 x 40 cm, 1946<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
48
Kotiček na vrtu, tapiserija, 156 x 213 cm, 1955 ❚ Angolo di giardino, arazzo, 156 x 213 cm, 1955<br />
Nočni let<br />
49
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
50<br />
Ganjki na Krasu, tempera na papirju, 40 x 52 cm, 1965<br />
❚ Ballatoi sul Carso, tempera su carta, 40 x 52 cm, 1965
Ganjki na Krasu (osnutek za tapiserijo), tempera na platnu, 200 x 300 cm, 1964 ❚ Ballatoi sul Carso (bozzetto per arazzo), tempera su tela, 200 x 300 cm, 1964<br />
Nočni let<br />
51
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
52<br />
Idila na gmajni, mozaik, 85 x 60 cm, 1995<br />
❚ Idillio nel prato, mosaico, 85 x 60 cm, 1995<br />
Zapora na Krasu, mozaik, 85 x 60 cm, 1995<br />
❚ Chiusa carsica, mosaico, 85 x 60 cm, 1995
Kraški motiv, mešana tehnika,<br />
35,5 x 25 cm, 1994 ❚ Scorcio carsico,<br />
tecnica mista, 35,5 x 25 cm, 1994<br />
Kraški motiv, mešana tehnika,<br />
35,5 x 24,5 cm, 1984 ❚ Scorcio carsico,<br />
tecnica mista, 35,5 x 24,5 cm, 1984<br />
Nočni let<br />
53
Viseči čolni v Savudriji, mešana tehnika, 60 x 85 cm, 1970<br />
❚ Barche a Salvore, tecnica mista, 60 x 85 cm, 1970<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
54<br />
Kraški motiv, mešana tehnika,<br />
116 x 94 cm, 1994 ❚ Scorcio carsico,<br />
tecnica mista, 116 x 94 cm, 1994
Nočni let<br />
55<br />
Mesto v zatonu, mešana tehnika,<br />
80 x 119,5 cm, 1968<br />
❚ Città al tramonto, tecnica mista,<br />
80 x 119,5 cm, 1968
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
56<br />
Totem, barvan les in kamen,<br />
121 x 27 x 27 cm, cca. 1965<br />
❚ Totem, legno colorato e pietra,<br />
121 x 27 x 27 cm, cca. 1965
Nočni let<br />
57<br />
Kraška kaluna, mešana tehnika,<br />
60 x 85 cm, 1966 ❚ Portale Carsico,<br />
tecnica mista, 60 x 85 cm, 1966
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
58<br />
Brez naslova, mešana tehnika,<br />
27 x 20,5 x 15 cm, 1989 ❚ Senza titolo,<br />
tecnica mista, 27 x 20,5 x 15 cm, 1989
Brez naslova, pobarvan bron,<br />
16,5 x 16,5 x 25,5 cm, 1989<br />
❚ Senza titolo, bronzo colorato,<br />
16,5 x 16,5 x 25,5 cm, 1989<br />
Nočni let<br />
59
Kraško znamenje, barvni lesorez,<br />
90 x 64 cm, 1980 ❚ Simulacro carsico,<br />
xilografia a colori, 90 x 64 cm, 1980<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
60<br />
Magični prostor, mešana tehnika,<br />
52,5 x 77,5 cm, 1980 ❚ Spazio magico,<br />
tecnica mista, 52,5 x 77,5 cm, 1980
Nočni let<br />
61<br />
Zid miru, barvni lesorez,<br />
40 x 52 cm, 1965<br />
❚ Manifesti per la pace, xilografia a colori,<br />
40 x 52 cm, 1965
Arheološka trta, barvni lesorez,<br />
50 x 70,5 cm, 1974 ❚ Campo abbandonato,<br />
xilografia a colori, 50 x 70,5 cm, 1974<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
62
Nočni polet, barvni lesorez,<br />
46 x 34,5 cm, 1976 ❚<br />
Volo di farfalla sul Carso, xilografija a<br />
colori, 46 x 34,5 cm, 1976<br />
Kraška zapora, barvni lesorez,<br />
70 x 83 cm, 1983 ❚ Chiuso carsico,<br />
xilografia a colori, 70 x 83 cm, 1983<br />
Nočni let<br />
63
Arheološka trta, risba in slepi tisk, 60 x 90 cm, 1981<br />
❚ Campo abbandonato, disegno e stampa a rilievo,<br />
60 x 90 cm, 1981<br />
<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />
64
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izdajo kataloga je omogočilo podjetje S&T Hermes Plus d.d.