Katalog Spacal 1.qxd - Spacal, Lojze

Katalog Spacal 1.qxd - Spacal, Lojze Katalog Spacal 1.qxd - Spacal, Lojze

07.06.2013 Views

Lojze Spacal Nočni let

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

Nočni let


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

2


Nočni let<br />

3


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

Nočni let


<strong>Katalog</strong> izdal<br />

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije<br />

Miklošičeva 24, Ljubljana, Slovenija<br />

tel.: +386 (0)1 30 77 296, fax: +386 (0)1 23 12 182<br />

www.zzzs.si<br />

Izdajo kataloga je omogočilo podjetje S&T Hermes Plus d.d.<br />

Zanj: Borut Miklavčič, generalni direktor ZZZS<br />

Organizacija: Karmen Perme, Marko Arnež, Martin <strong>Spacal</strong><br />

Besedila: Borut Miklavčič, Martin <strong>Spacal</strong>, Giulio Montenero, Borut <strong>Spacal</strong><br />

Prevodi: Mateja Trempuš<br />

Lektura in korektura: Franko Vecchiet, Marija Šubic, Mateja Trempuš<br />

Fotografija: Drago Holynski, Marko Tušek<br />

Oblikovanje: Marko Tušek, Franko Vecchiet<br />

Grafična priprava: Cumulus, Marko Tušek, Trajanus<br />

Tisk: GTO Košir<br />

Naklada: 500 izvodov<br />

Ljubljana, november 2006<br />

CIP - Kataložni zapis o publikaciji<br />

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana<br />

75(497.4):929 <strong>Spacal</strong> L.<br />

SPACAL, <strong>Lojze</strong><br />

Nočni let / <strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> ; [besedila Borut Miklavčič ...<br />

[etal.] ; prevodi Mateja Trempuš ; fotografija Drago Holynski,<br />

Marko Tušek]. - Ljubljana : Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 2006<br />

229747968


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

4


Z avod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v letu 2006 ponovno odpira svoja vrata likovni umetnosti<br />

in njenim ljubiteljem. Poslopje sedeža zavoda je bilo že od svojega nastanka 1925 dalje tesno prepleteno in zaznamovano<br />

z umetniškimi deli znanih slovenskih umetnikov, posebej naj omenimo slikarja Riharda Jakopiča in<br />

kiparja <strong>Lojze</strong>ta Dolinarja. Umetniki so poslopju in poslanstvu zavoda dali svojevrsten pečat: javnosti sta prav<br />

gotovo znana dva zanimiva reliefa z naslovoma Delo in Skrb za delo, izklesana iz kraškega kamna na pročelju<br />

poslopja zavoda, ki simbolizirata tedanje delavsko zavarovanje, temelječe na načelih solidarnosti.<br />

V posebno zadovoljstvo in čast nam je, da s predstavljanjem sodobne slovenske likovne umetnosti nadaljujemo<br />

tudi vnaprej: tako smo ob skorajšnji stoletnici rojstva slikarja in grafika <strong>Lojze</strong>ta <strong>Spacal</strong>a pripravili zanimiv<br />

pogled v njegovo, žal, že minulo ustvarjalnost. Prav ob tem dogodku velja ponovno opozoriti na pomembno<br />

vlogo, ki jo je <strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> odigral v nastajanju sodobne slovenske likovne umetnosti, ko je bistril duha vrstnikom<br />

in mladim slovenskim avtorjem v tedaj še ne dovolj prevetrenem kulturnem prostoru nekdanje države.<br />

Borut Miklavčič<br />

generalni direktor<br />

Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije<br />

Nočni let<br />

5


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

6


Leta 2000, ko je umrl nono, sem se na podelitvi Jakopičeve nagrade zavezal, da bom poskušal urediti njegovo<br />

zapuščino in bogat umetniški opus prikazati kar najširšemu krogu ljubiteljev njegove umetnosti. Moderni<br />

galeriji sem podaril velik del njegove dokumentacije in bogato knjižnico, že isto leto pa sem pripravil razstavo<br />

njegovih slik in tapiserij na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Tej razstavi je sledilo še mnogo drugih.<br />

Po šestih letih se zopet vračam v prostore Atrija, da napovem vrsto dogodkov, ki se bodo v počastitev nonove<br />

stoletnice rojstva odvijali v letu 2007.<br />

V sodelovanju s številnimi galerijami po vsej Sloveniji in v Italiji bomo prikazali večji del opusa njegove<br />

zapuščine. Moje večletno urejanje nonove zapuščine je namreč obrodilo vrsto odkritij in večino teh bi radi<br />

predstavili ob njegovem jubileju.<br />

S prireditelji razstav smo se dogovorili, da prikažemo njegova dela predvsem po tehnikah.<br />

Prva razstava se bo odprla v Prešernovem mestu, saj je bil med mnogimi nagradami in priznanji tudi Prešernov<br />

nagrajenec. V Kranju bodo v Galeriji Prešernovih nagrajencev na ogled dela na papirju, v Gorenjskem muzeju<br />

pa slike, skulpture, dela na steklu in nekateri kosi pohištva.<br />

V Moderni galeriji v Ljubljani bomo prikazali njegov fotografski opus. Malokdo ve, da je bila fotografija njegov<br />

prvi hobi in poklic, saj se je prav s fotografijo preživljal, ko je bil konfiniran v južni Italiji.<br />

Obalne galerije v Piranu, Kopru in Portorožu bodo postavile na ogled mozaike, tapiserije in tudi nekaj detajlov<br />

z ladij, ki so jih v šestdesetih letih izdelovali v Trstu, saj je nono s svojimi deli opremil kar nekaj luksuznih<br />

čezoceank.<br />

Grafika, za katero je nono prejel prvo nagrado na Beneškem bienalu, pa bo obsežno prikazana v njegovi<br />

galeriji v Štanjelu. Otvoritev te razstave bo 15. junija 2007, na njegov rojstni dan. Ta dan bo v Štanjelu tudi<br />

osrednja prireditev.<br />

Na razstavi na Zavodu za zdravstveno zavarovanje je prisoten izbor nonovih del različnih tehnik, ki bo<br />

podrobneje in obširneje predstavljen v zgoraj omenjenih galerijah naslednje leto.<br />

Zato vse ljubitelje del mojega nona že ob tej priložnosti vabim, da si prihodnje leto te jubilejne razstave ogledajo.<br />

Martin <strong>Spacal</strong><br />

vnuk<br />

Nočni let<br />

7


"Ne razumem - je rekel<br />

Sirio - da je pri dveh milijardah<br />

ljudi, kolikor jih je na Zemlji,<br />

prav v tej neznatni točki in le za<br />

nas Sonce dovoljkrat vzšlo, da<br />

smo dosegli mir."<br />

"Oh - je odgovoril Cerilo s<br />

tišjim glasom - prepričan sem,<br />

da obstajajo tudi drugi podobni<br />

otoki, tu in tam, vsepovsod,<br />

toda resnično otoki, zunaj<br />

dosega humane geografije, zato<br />

mislim, da smo nedosegljivi. In<br />

vsak pozna le svoj otok".<br />

Massimo Bontempelli,<br />

Giro del sole (Kroženje sonca)<br />

Giulio Montenero<br />

Živi <strong>Spacal</strong>: Uvod k njegovim delom<br />

Sto let od rojstva in šest od smrti, je <strong>Spacal</strong> bolj živ kot kdajkoli prej v zanimanju, ki ga njegova dela vzbujajo<br />

pri tistih, ki lahko razumejo njihovo še ne razdano virtualno energijo, vprašanja, še vedno brez odgovora.<br />

Treba je vstopiti v strnjeni korpus njegovih grafičnih del, zaporedne pripovedi, razvite na več kot petstotih matricah<br />

v 65 letih vztrajnega, plodnega, pospešenega dela. Nato je treba interpretirati vsako posamezno ilustracijo, saj<br />

vsaka v navidezni, skoraj otroški preprostosti skriva notranjo igro kitajskih skrinjic, navezovanja pomenov. Navdih<br />

je <strong>Spacal</strong> dobil pri magičnem realizmu Bontempellija, sprva z ilustracijskimi nameni, zato je "Otok sreče" (Isola<br />

della felicita) iz leta 1937 verjetno pripomba k delu "Giro del sole" (Kroženje sonca). Obsega že bistvene izraze<br />

njegove poetike. Kakor zasleduje Bontempelli antiliterarno, tako <strong>Spacal</strong> antislikarsko. Kot obrtnik, sin kamnoseka,<br />

se je želel pomeriti s trdoto lesa, iz katerega je želel s silo, skoraj surovostjo, izdolbsti "preveč in prazno". Iz<br />

igre presledkov med črno in belo osnovno podlago se dviguje otok sreče, kjer pesnik najde blaženost za ceno<br />

osame. Že leta 1951 je Giuseppe Marchiori v tistem "nasprotju med črtami in prostori odkril povsem novo vrednost,<br />

prvine "natančnega" sloga, skladnega z osebnostjo umetnika. Edini v Italiji, ki mu je uspelo preseči meje<br />

tehnične virtuoznosti; potem ko se je izognil dannunziovski postsecesionistični dekorativnosti, odstranil kulturne<br />

vplive in folkloristična sklicevanja, je <strong>Spacal</strong> prispel do vizionarske spremembe resničnega podatka v popolno harmonijo<br />

sanj, v kozmično kontemplacijo".<br />

Toda <strong>Spacal</strong> je bil, bolj kot grafik, slikar. V pozni starosti mi je zaupal, da v resnici, globoko v sebi ni vedel, če je<br />

bil bolj nagnjen k slikarstvu ali k grafiki. Tudi pri slikarstvu lahko sliko za sliko preizkusimo barvno in materialno<br />

konsistenco, moč, ki preveva družinske zadeve in ki jih preobraža v splošne in univerzalne oblike stvarnosti, moč,<br />

ki utrjuje identiteto barv, še posebno tistih bolj medlih, po sledeh elegičnega nauka svojega učitelja, Pia<br />

Semeghinija, nauka, ki se ga je sam naučil že pred tem iz stare ljudske metode barvanja fasad. <strong>Spacal</strong> se spominja<br />

prizora, ki mu je prisostvoval kot mladenič na Krasu. "Moški so pometali cesto, sejali mešanico rdeče zemlje<br />

in apnenčastih drobcev, dodajali apno in vodo, mešali in s to mešanico ometali svojo, ravno zgrajeno hišo. Ko se<br />

je po nekaj dneh omet na vročem soncu posušil, je bil rezultat nežen oranžen odtenek, z rahlim prelivanjem,<br />

posledica nezglajene zidne podlage. To je osnovna barva mojih del. Tudi jaz uporabljam kraški kamen, zmlet in<br />

zmešan z oljnimi barvami." 1 Iz <strong>Spacal</strong>ovih del veje Kras, "vzdušje, istočasno junaško in patetično, veličastno in<br />

krhko", kakor se je dobro izrazil Gillo Dorfles. Tržaški kritik prepoznava "v območju, ki sega od Prošeka do<br />

Komna, od Hrpelj do Lipice, od Vremščice do Nanosa pravo domovino tistega, ki je živel od Gorice do Trsta, od<br />

Reke do Pazina vse od otroštva". V mladosti je <strong>Spacal</strong> zvesto upodabljal običaje in pripovedke naše dežele - in<br />

tudi tukaj mu Dorfles ljubeznivo sledi - do trenutka, ko je Mojster dosegel "višek abstrakcije v eni od slik, ki se<br />

zdi, da je sama sebi namen in ki je znala ohraniti - ter poveličevati in simbolizirati - ves svoj izvorni figurativnosimbolni<br />

naboj" 2 , izvirajoč iz Tržaškega Krasa.<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

8


<strong>Spacal</strong> vedno združuje snov in izrazno moč, simbiozo občutka in tehnike, zato ga je moč prepoznati, značilno<br />

samosvojega, v mnogih umetnostih: freska, mozaik, vitraž, gobelin, kiparstvo, dekorativne plošče, votlo steklo.<br />

Umetnikova lahka prepoznavnost ni nikoli posledica želenega prilagajanja neki stilistični značilnosti. <strong>Spacal</strong> je tak<br />

kot je zahvaljujoč kreativni energiji, ki jo izraža v domiselnosti in v obdelavi snovi, močni nagonski neposrednosti,<br />

ki se zdi nemogoča, če se upošteva kompleksno formativno procesualnost, tako, ki ob uporabi grafike tudi v<br />

drugih umetnostih, večkrat izmenjuje faze načrtovanja in izvajanja. Včasih se prepusti naključnim virom ali, še<br />

pogosteje, miselnim asociacijam, ki jih v njem - četudi nasprotniku nadrealizma, katerega je imel za literarnega -<br />

vzbudi prikaz kakšne nepredvidene konfiguracije pri delu v nastajanju. Imel je svoje majhne zvijače. Ko je iz<br />

stiskalnice prišla prva grafika iz nove matrice, sem ga povprašal po naslovu in odgovoril mi je, da naslov da šele<br />

po več dneh, včasih mesecih razmisleka.<br />

Izbira virov, filtriranje zunanjih doprinosov, kompleksnost obdelave, zaradi vsega tega je sestava preglednice, ki bi<br />

zabeležila deleže danega in prejetega v izmenjavi med njegovim svetom in figurativnimi kulturami prejšnjega stoletja,<br />

in še posebno z italijansko kulturo in s slovensko kulturo, težka. Morda bi bilo koristno analizirati najprej formativno<br />

procesualnost.<br />

<strong>Spacal</strong> je zvrsti in tematiko izbiral izredno skrbno, v dobro premišljenem, časovno razvrščenem razporedu. Na<br />

začetku podoba: dva avtoportreta, tesnobna in melanholična senca samega sebe, bolj kot zrcalo svoje podobe, sta<br />

umeščena v kratko prepoznavanje dragih oseb: mater, idealizirana pozneje kot nravni simbol in istočasno ponižana<br />

v surovem verizmu porodnice na stolu, v navadi na Krasu; žena, ki je bila glava družine v letih preganjanja; prijateljica<br />

in očetova sodelavka Maria Lupieri, kateri, bolj kot komurkoli drugemu, dolguje magični realizem in ki je<br />

upodobljena preoblečena v ljudskega delegata, v posmeh strupenim žaljivkam in omejenostim tržaškega fašističnega<br />

malomeščanstva.<br />

Osebe najdejo svoje prizorišče v salonih sladkega slabega okusa po Gozzanovo, kjer vsak detajl, ob dolgotrajnem<br />

zrenju, oživi v čudnih vibracijah, nemirnih drgetanjih, absurdnih in fantastičnih preobrazbah, pravljičnih vrtovih,<br />

vstopajoč, prav tako, v Bontempellija, Buzzatija, Calvina... Po mnogo letih, sem se nekega dne, na obisku v<br />

<strong>Spacal</strong>ovi domačiji v Škrbini, oddaljil od njega, preletel intimo njegove spalnice in na nočni omarici našel<br />

Calvinove pravljice.<br />

<strong>Spacal</strong> vendar premaga te uroke in postavi svojo poetično delavnico v "Žonglerjevo hišo" (Casa del prestigiatore)<br />

(1943), ali pa poveže nestrpno prisluškovanje bitju srca in korakom usode z igro kart "Hiromantke" (Chiromante)<br />

(1945). Med seboj povezuje predmete, kakor bi bili besede, z Montalevsko treznostjo sanjanih analognih sugestij<br />

in samemu sebi dopusti iluzionistične fikcije. Nato pokliče sokrivca, sebi podobnega pripadnika ljudstva, in mu<br />

razkrije stopnjo prevare, ki obstaja v poeziji, stikanje svojega izuma z domišljijsko predstavo zabaviščnega parka,<br />

bleščečega v tisočerih lučkah v Rojanu, v predmestju Trsta, "Lunapark v mestu" iz leta 1951.<br />

Iz dogodkov preide na pokrajino in kraške vedute. Tudi v tem primeru, kakor pri rožnatih ometih, ima ljudska<br />

spontanost prednost pred učeno umetnostjo. France Stele je prvi zaznal pristnost spacalovskega kubizma v ksilografijah<br />

na temo s stavbami obdanih ulic, kakor jedra srednjeveških mest, stereometrični interpretaciji kraških hiš,<br />

zgrajenih iz golega kamna, ki druga drugo zagrajujejo, združene v ostrih robovih, 3 izraz tiste tridimenzionalnosti,<br />

Nočni let<br />

9


ki jo je imela sirota kamnoseka v krvi (Kržišnik) 4 . Bolj ko se približuje kmečkemu dvorišču, bolj predmeti govorijo<br />

o zbirki orodja na steni v hlevu: košare, jarmi, gnojne vile, poleg kipca Device Marije, akrostiha JHS, križa, datuma<br />

izgradnje hiše, v stalni izmenjavi med sakralnostjo delovnega orodja in praktično uporabnostjo verske podobe,<br />

do spojitve v simbolih, o katerih govori Dorfles.<br />

V <strong>Spacal</strong>ovi ikonografski evoluciji je zelo zabrisan prehod od individualne, avtobiografske tematike, k temi<br />

skupinskega, kolektivnega pripovedovanja. Zdi se mi, da se prehod ujema s sintezo med italijanskim neoquattrocentizmom<br />

in sago slovenskega naroda, ki jo lahko občudujemo na freskah iz leta 1942 v župnijski cerkvi v<br />

Gradnem v Goriških Brdih, cikel, ki v načinih, povzetih iz metafizičnih zgodb Beata Angelica, Piera della<br />

Francesca in Paola Uccella, slavi ljudske navade in obredne običaje lokalnega prebivalstva. Morda ne Kralj, ne<br />

Černigoj, ne Mužič, kateri so približno v tistih letih okrasili številne obalne cerkve, niso s tako veristično zvestobo<br />

in tako emotivno močjo upodobili "razkošja" slovenskega ljudstva.<br />

Čudno je, da je bil Franko Vecchiet, tržaški umetnik, dve generaciji mlajši od <strong>Spacal</strong>a, ne predan kritiki ne vezan<br />

na mojstra s posebnimi vezmi (sicer pa <strong>Spacal</strong> ni imel učencev v pravem smislu besede), edini, ki mu je uspelo<br />

razbrati trenutek, v katerem ta <strong>Spacal</strong>ova človeška pokrajina "postane skonstruirana, normativna in reproduktibilna<br />

vrednota, z reminiscencami, strahovi in aluzijami, včasih literarnimi in včasih slikarskimi, kolektivni<br />

nravstveni avtoportret ljudi iz njegovega mesta, iz okolice in podeželja, ki se odseva v njegovi umetnosti. Toda<br />

umetnikov idealni svet, kakor odsevajo njegova dela, je morda rezultat družbe in kulture, ki ne obstajata več.<br />

Njegov lik pripada drugim časom. V svoji strogosti do sveta, v svojem razmišljanju in tehtanju vsake besede,<br />

vsakega znaka, se zdi <strong>Spacal</strong> podoben ljudem, ki znajo latinsko: že nekaj desetletij ne obstajajo več". 5<br />

Na povsem drugi strani, se je <strong>Spacal</strong>, radoveden in občutljiv ob spremembah ozračja figurativnih jezikov, zatekel<br />

k užitkom vizualne upodobitve ter tako skoraj anticipiral možnosti računalnika, mikrometrsko raziskovanje<br />

neskončno majhnih organskih konkrecij - ki bi lahko bile tudi bloki skrivnostnih metropolskih struktur - v kanalih,<br />

izdolbljenih znotraj drevesnega debla, da bi po njih tekel življenjski sok, prispodoba, pridobljena le s preprostim<br />

neposrednim vtiskavanjem lesenega debla v preseku. In je "Kraški porton" (Portone carsico) iz leta 1961,<br />

poskus informela, ki ga je kaj kmalu opustil, da bi se vrnil k najljubšemu delu "tektonske volje, izgradnji podobe<br />

skladno z naukom Mondriana" (Pallucchini). 6<br />

Toda k minimalističnim raziskavam se je vrnil, na osnovi drugačnih pristopov. V obdobju znakovne umetnosti so<br />

bili simboli-ikone omejeni na gole znake, glagolsko ali hieroglifsko oziroma ideografsko pisavo, do katere se je<br />

dokopal - približevanje, tudi v tem primeru, spontani ljudski umetnosti - z učenjem žargona, ki so ga nekoč govorile<br />

določene klike izobčencev, ko so med beračenjem puščale na vratih napotke za kolege. "Znaki beračev"<br />

(Segni dei mendicanti) iz leta 1961. Nadaljnji korak k semplifikaciji, purifikaciji, abstrakciji nas privede do najvišjega<br />

trenutka spacalovske poetike. Precej pronicljivo zabeleži Kržišnik: "Umetnik postane posrednik kompleksnosti<br />

obstoja. Pozoren gledalec mu lahko sledi od znaka do znaka, skoraj od črke do črke zgovorne abecede, abecede,<br />

ki iz vsakega posameznega znaka, iz njihove kombinacije, in tudi iz skupne človeške izkušnje, črpa eno in edino<br />

posebnost samega sebe kot umetnika. Semplifikacija seže skoraj do absolutnega, ne da bi predvidela jedra izvornega<br />

zaznavnega vtisa. V relativno bolj "konceptualni" fazi, <strong>Spacal</strong> predlaga neko vrsto načrta, skrčenega na bistvo<br />

občutka: "Kras moje duše". 7 In to je semplifikacija, ki se ji lahko sledi tako vzdolž časovnega zaporedja od enega<br />

dela do drugega, kot, v posameznem delu, skozi metamorfozo iz geometrijskega lika do usklajevanja kratkih segmentov.<br />

In ravno to je veličasten izid glasbene kadence v "Notaciji" (Notazione) iz leta 1977: le dolge, vodoravne<br />

črne raztrganine - smrt, ki kosi - lahko prekinejo kadenco drobcenih in elementarnih linearnih sledov, kos za<br />

kosom, vrstico za vrstico, kakor kaplje, ki načenjajo apnenec, neskončno potrpljenje usode pri zaznamovanju,<br />

trenutek za trenutkom, človekove duše.<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

10


Torej gre za izmenični potek: od naturalistične upodobitve do ritmične abstrakcije, od spacialnosti znakov do materialne<br />

konkretnosti podlage. Tako sledi skoraj biološkemu ritmu, ki odgovarja morebiti časom sezonskih percepcij,<br />

morda spremembam kulturne klime v umetnosti. Po zaključku vsakega cikla, počasna sinusoida med spominom<br />

in prisotnostjo, racionalna konstrukcija in destruktivna korozija, se <strong>Spacal</strong>, rokodelec, dotakne zemlje, da bi<br />

pridobil moč, kakor velikan Antej. Tako se je, malo pred smrtjo, navdušil za plutovinaste plošče, ready-made, ki<br />

so idealno nastale pred, ali morda po grafikah "Kraški porton" (Portone casrico), "Gotska katedrala" (Cattedrale<br />

gotica), "Čarovnija v gozdu" (Incantesimo nel bosco) iz leta 1961. Morda je v teh čudnih predlogih človek, ki je<br />

bil vedno čvrst v svojih prepričanjih, vedno prepričan v željo do dela, izrazil prvi in zadnji dvom o uporabnosti<br />

umetnosti.<br />

Da bi lahko razumeli duha umetnika, je treba podoživeti zgodovino. <strong>Spacal</strong> se je umetnosti zapisal v rimskem<br />

zaporu Regina Coeli. Bilo je leto 1930, star je bil torej 27 let. Pred tem je imel drugo delo: pri štirih letih mu je<br />

umrl oče, z desetimi leti je pričel služiti kruh, da je zaokrožil skromni zaslužek matere perice, sodeloval je pri ilegalni<br />

protifašistični dejavnosti in, takoj po atentatu na dnevnik "Il popolo di Trieste", poskusil pobegniti v Švico,<br />

toda bil je aretiran in zaprt skupaj s someščani Milošem, Bidovccem, Marušičem in Valenčičem, ki so bili obsojeni<br />

na smrt in ki jih bo slavil v ksilografiji "Bazoviški mučeniki" (I martiri di Basovizza) iz leta 1944. V zaporu<br />

mu je bila v veliko pomoč njegova izjemna eidetična sposobnost. Kot otroka, so ga starši vodili v babičino hišo v<br />

Kostanjevico, na Krasu, kjer je spal v visoki postelji, na slamnjači, napolnjeni z listi koruze. Ko je zjutraj odprl oči,<br />

ga je presenetil čudovit prizor: na belih stenah so se okrog njega prikazovali svetniki, sinje modri, rdeči in rumeni<br />

svetniki, ki so se bleščali v soncu. Šlo je za poslikave na steklu, ki so jih slovenski romarji kupovali v svetiščih na<br />

Svetih Višarjih in Sveti Gori. Svetniki zavetniki so se ponovno prikazali na belini sten celice v zaporu Regina<br />

Coeli. 8 Ti isti svetniki ga bodo navdihnili pri barvni ksilografiji "Vaški svetniki" (Santi del paese) iz leta 1945.<br />

Obsojen na konfinacijo in izgnan v Accetturo, v pokrajini Matere, je razmišljal o novem poslanstvu in, zaradi<br />

mogočnega čara velikih gozdov v tisti stari pokrajini, je združil ljudsko umetnost in umetnost do lesa, medtem ko<br />

si ne bi nikoli upal obdelovati kamna, povezanega s čaščenim spominom na očeta klesarja. Tam je torej nastalo<br />

njegovo prvo delo. Lokalna navada je bila dekoracija krst, toda revni kmet, ki je izgubil štiriletno hčerkico, ni imel<br />

denarja, da bi plačal rokodelce. <strong>Spacal</strong>, zaposlen kot pomočnik v manjši mizarski delavnici, se je ponudil, da bo<br />

brezplačno opravil posel. Rezultat je med ljudmi vzbudil spontano in odkritosrčno navdušenje, tako da, po mnenju<br />

avtorja, nikoli več ni doživel enakega uspeha v vsej svoji dolgi karieri, nagrajeni s številnimi priznanji, med katerimi<br />

Velika mednarodna nagrada za grafiko na Beneškem bienalu leta 1958. 9<br />

<strong>Spacal</strong> je imel dober nos, in tudi srečo, pri izbiri prave šole, Inštituta v Monzi. Pamet in srce je odprl besedam<br />

najboljšega učitelja, poreškega arhitekta Giuseppeja Pagana Pogatschniga, v vzdušju toplega pritrjevanja učencev,<br />

pa tudi zunanjih slušateljev, ki so prihajali od daleč, da bi mu prisluhnili. Od Pagana je dobil naročila za sodelovanje.<br />

Kasneje bo učitelja znova srečal v Massi Carrari leta 1943, kjer je bil Tržačan dodeljen posebnemu bataljonu<br />

(vojaki brez orožja, zaradi uporniške narave), Istran pa, vojaški polkovnik, že aktivist Odporniškega gibanja, ki mu<br />

je bilo usojeno umreti kot heroju v Mauthausnu. V Milanu je <strong>Spacal</strong> pristopil k skupini "Corrente", napredni špici<br />

italijanske umetnosti, in med njenimi pripadniki (Treccani, Birolli, Cassinari, Guttuso, Vedova, Migneco, Sassu...)<br />

si je za prijatelja in tovariša pri raziskavah izbral Arnalda Badodija, ki je bil njemu najbližji, plah, individualist,<br />

odmaknjen, toda istočasno najbolj oddaljen zaradi poetike fantastične mrzlice in močne polikromatičnosti, ki je<br />

<strong>Spacal</strong>u koristil kot dialektični pol. Badodi je kmalu zatem umrl, izgubljen v nesrečnem ruskem podeželju.<br />

Zadnja in odločilna formativna etapa se je vršila z odkritjem islamskega in ortodoksnega sveta v Ohridu, vzhodne<br />

kulture, ki je na površje potegnila umetnikov imanentistični koncept, "atavistično zapuščino - piše Sergio Molesi<br />

- ki se je sedaj, po bizantinski evokaciji" v "informelnih" lesorezih in v arabesknih čipkah v vodi odsevajočih mest,<br />

Kopra bolje kot New Yorka, evokacije, filtrirane onstran "drhtečega lirizma Kleeja, dokončno izoblikovala ob<br />

pogledu na Ohridsko arhitekturo devetnajstega stoletja, tako jasno geometrično, da je pritegnila pozornost Le<br />

Corbusierja". 10<br />

Nočni let<br />

11


Po povratku v Trst je zaznal zaostalost umetniškega čuta napram Lombardiji. Funkcija pospeševanja in zedinjanja,<br />

ki jo je v preteklosti igral secesionizem Eugenia Scomparinija, ni bila več ponovljiva v mestu-pristanišču, ki je izgubilo<br />

svojo vlogo emporija. Klimtovska dediščina velikega dunajskega slikarstva je eksplodirala v tragični kozmogoniji<br />

Vita Timmela, medtem ko je melanholija dvajsetega stoletja prepajala figure mornarjev in delavcev, ki so<br />

nastajali izpod rok Vittoria Bolaffia, v dialogu s poezijo Umberta Sabe. Od desetih let trajajoče florentinske izkušnje,<br />

je Carlo Sbisa pridobil modrost antičnega neoplatonizma v vedutah fantastičnih mest in v portretih skrivnostno<br />

preoblečenih prijateljev, preobleke, ki jih je njegov prijatelj Arturo Nathan vključeval v metafizična predvidevanja<br />

Žida, ki mu je usojen shoah-holokavst. 11 Toda občinstvo je bilo daleč od takih sporočil in je hotelo lepe, razgaljene<br />

ženske in nevihtna morja. Na njegovi prvi osebni razstavi, leta 1940, kjer ga je predstavil Umbro<br />

Apollonio, recenzirala pa sta ga, povsem skladno z umetnikovimi nameni, Silvio Benco in Dario de Tuoni, so ga<br />

občinstvo in kolegi sprejeli s kančkom nezaupanja. Povedal mi je, da je neki znani slikar, ki je pred njim razstavljal<br />

v isti galeriji, prišel na njegovo razstavo, s prijateljsko kretnjo pozdravil galerista Jerca, s pogledom zakrožil po<br />

prostoru in, preden je zapustil prizorišče, pripomnil: "Co' iero picio, a sete anni, fazevo meio" ("Ko sem bil otrok,<br />

pri sedmih letih, sem boljše risal").<br />

Manj ekspliciten, kakor je značilno za njihov značaj, je bil odziv Ljubljančanov na <strong>Spacal</strong>ovo prisotnost z dvema<br />

skupinskima razstavama leta 1945 in leta 1950 ter z osebno razstavo leta 1955. Ljubljana je bila napredna kar<br />

zadeva arhitekturo, zahvaljujoč piranesijskim vizijam Jožeta Plečnika, z monumentalno rečno Vio Appio v secesionističnem<br />

ključu, vzdolž vijugastega toka Ljubljanice, in župnijskimi kapelicami Žal, ki poustvarjajo še eno<br />

Ljubljano, mesto duha, na pragu zadnjega bivališča. Bila je napredna tudi na področju urbanistike, za regulacijski<br />

načrt Maxa Fabianija, ki industrijske obrate decentralizira izven obroča. Toda nacionalno figurativno kulturo je<br />

utrdila šele v obdobju med obema vojnama, okrog visokega impresionističnega nauka Riharda Jakopiča, ki pa je<br />

za seboj pustil vztrajno barvitost, kljub poskusom preloma, za katerega so si prizadevali Kos s svojim plasticizmom,<br />

Kregar s fantastičnimi ekskurzi in informelno govorico, Pregelj s polnim nadrealističnim razkošjem, pa vse do<br />

Stupice z ekspresionistično razdrobljenostjo. 12 Slednji <strong>Spacal</strong>a niso poznali in <strong>Spacal</strong> ne njih. Domač je bil edino<br />

z Venom Pilonom, zaradi skupnega izvora iz Primorske, daljšega bivanja Pilona v Parizu, pa tudi zaradi<br />

neposredne in posredne naklonjenosti: Pilona Neue Sachklikeit, <strong>Spacal</strong>a plastičnim valerjem, rimskemu gibanju,<br />

sorodnemu nemškemu, ki ga je ustanovil Mario Broglio, mecen Marie Lupieri, katera je bila, kakor smo dejali,<br />

blizu <strong>Spacal</strong>u.<br />

<strong>Spacal</strong>a so Ljubljančani v celoti sprejeli po Mednarodnem grafičnem bienalu leta 1955, ki je odpravil zadnje sledove<br />

desničarske gostobesednosti in levičarskega socialističnega realizma, soglasno pa so ga sprejeli tako tržaški<br />

Italijani kot Slovenci po razstavi v muzeju Revoltella leta 1968.<br />

Od takrat do leta 2000 smo bili priča mnogim izmenjavam <strong>Spacal</strong>ovih del s svetom za začetku globalizacije. A so<br />

težko določljive. Zaradi kmečke podlage svojega duha je bil <strong>Spacal</strong> nezaupljiv do minljivih uspehov pretresljive<br />

mode, a prav tako radoveden, da bi od daleč dojel vsako novo težnjo in bi, kakor antični alkimist, vpil njeno kvintesenco,<br />

prečiščeno do te mere, da bi zanj postala zdravilna. Zato je treba še videti, koliko je <strong>Spacal</strong> dal umetnikom<br />

zadnjih generacij, denimo od šestdesetih let dalje, tudi tistim, ki jih ni maral in drugim, ki njega niso marali.<br />

In preveriti je treba sledove, ki so jih v <strong>Spacal</strong>u pustili, denimo, informel Fautrierja, art brut Dubuffeta, konceptualna<br />

umetnost Agnettija, Kossutha, Beuysa. Velika naloga ob stoletnici <strong>Spacal</strong>ovega rojstva.<br />

1 <strong>Spacal</strong>, 20 lesorezov od 1937 do1951, besedilo Giuseppe Marchiori, Mapa grafik, Samozaložba, 1951<br />

2 Zoran Kržišnik, Pogovor s <strong>Spacal</strong>om, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero<br />

1983, str. 32<br />

3 Gillo Dorfles, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit., str. 9<br />

4 France Stelé, Umetnost v Primorju, v: ”Založba Slovenska matica”, Ljubljana 1960, str. 25<br />

5 Zoran Kržišnik, Pogovor s <strong>Spacal</strong>om, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero<br />

1983, op. cit., str. 16 in str. 31<br />

6 Franko Vecchiet, Učenje latinščine - De arbore et radicibus, v: ”<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> - Retrospektiva”, Ljubjana, Moderna galerija, 25 april- 4 junij 2000, str. 13-15<br />

7 Rodolfo Pallucchini, <strong>Spacal</strong>: Grafika 1937 - 1967, v: ”<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> - Grafični opus 1936-1967”, teksti Rodolfo Pallucchini in Franco Russoli, oblikovanje<br />

kataloga Giulio Montenero, Milano, Vanni Scheiwiller, 1968, str. 3-6<br />

8 Zoran Kržišnik, Pogovor s <strong>Spacal</strong>om, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero<br />

1983, op. cit., str. 30-31<br />

9 Zoran Kržišnik, Pogovor s <strong>Spacal</strong>om, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero<br />

1983, op.cit., str. 15 in str. 24<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

12


10 Zoran Kržišnik, Pogovor s <strong>Spacal</strong>om, v: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero<br />

1983, str. 15-16<br />

11 Sergio Molesi, Predstavitev, v: ”<strong>Spacal</strong> 40 anni di pittura”, Grad sv. Justa, Trst, junij - september 1977<br />

12 Laura Carlini, Uvod, v: ”Alpe Adria - Umetnost med obema vojnama”, Ljubljana, Moderna Galerija, 1984, str. 52-64<br />

13 Jure Mikuž, Človeška figura v slovenski umetnosti med obema vojnama 1945 - 1960, v: ”Alpe Adria - Umetnost med obema vojnama”, 1984, op.cit., str. 52-54<br />

14 Igor Zabel, Med realizmom in modernizmom, Položaj slovenske umetnosti 1945-1960, v: ”Alpe Adria - Preko realizma”, Graz, Neue Galerie Landesmuseum<br />

Joanneum 1988, str. 335-352<br />

Nočni let<br />

13


Borut <strong>Spacal</strong><br />

Nočni let<br />

Drobci iz očetovega življenja<br />

Mnogo let so bili nedeljski popoldnevi namenjeni sprehodom. Pred leti so bili ti sprehodi zelo dolgi. Z<br />

desnico si se naslanjal na palico, z levico pa si se oprijemal moje roke. S trga Venezia sva se usmerila po obalni<br />

cesti, prešla Campo Marzio in nato po drevoredu Svetega Andreja, kjer sva opazovala ostanke nekdanje ladjedelnice.<br />

Obvezen počitek na Campi Elisi pred hišo, kjer si preživljal svoje otroštvo. Nato sva krenila v reber<br />

in dospela do bivših zaporov na ulici Tigor, kjer si bil pred leti zaprt. Tudi tu je bila obvezna postaja. Sprehod<br />

se je nadaljeval po ulici Cavana do trga Unita', od tu na pomol Audace, pa spet po obalni cesti do trga Venezia.<br />

Sedaj smo leta 2000. V kratkem ti bo triindevetdeset let. Tvoje moči so se krepko zmanjšale in temu primerno<br />

so se skrajšali najini sprehodi. Že nekaj mesecev se omejujeva na prečkanje obalne ceste, prepešačiva do<br />

stare ribarnice, pomola in nazaj v tvoje stanovanje na trgu Venezia številka štiri. Vendar ti tvoja šibkost nikakor<br />

ni preprečila teh nedeljskih opravil in nihče te ne bi prepričal, da bi kdaj opustil te sprehode s svojim sinom.<br />

Vračal sem ti, atek, čas, ki si mi ga ti posvečal, ko sem bil še otrok in sva po gmajnah iskala zlato jabolko.<br />

V svojem dolgem življenju nisi nikoli resneje zbolel. Nič zlomov, nobene večje operacije ali bolezni, ki bi te<br />

prisilila v bolnišnico. Ko te je zagrabilo v hrbtu, tako da se nisi mogel zravnati, si strpel samo nekaj ur v svoji<br />

postelji in že sem te moral prenesti v tvoj atelje, ker se dlje časa nisi mogel ločiti od svojih čopičev. V tem zadnjem<br />

letu pa se je vse spremenilo. V bolnišnico se morava zateči vsak drugi teden: enkrat srce, potem vnetje<br />

žil, potem črevesna krvavitev. Ko si zadnjič ležal v bolnišnici, sem skušal izvedeti od zdravnikov, kakšne težave<br />

lahko še pričakujemo. Odgovor je bil zelo jasen: "Dragi kolega! Pri triindevetdesetih letih v našem telesu ni<br />

več niti enega popolnoma zdravega organa in življenje tvojega očeta se neustavljivo izteka."<br />

Bila je nedelja nekje ob koncu aprila. Pred par dnevi si zapustil Klinični center v Ljubljani, toda ko si se<br />

zavedel, da je nedelja, te ni bilo mogoče prepričati, da bi se odpovedal sprehodu. Neskončne priprave, da bi<br />

te oblekli in še zlasti obuli. Na tvoje zatekle noge ti čevljev ne moremo natakniti. Tako si na sprehod moral v<br />

copatah. Kako si se znižal, atek! Ne segaš mi do ramen, pred leti pa si bil ponosen na svojo atletsko postavo.<br />

Nataknemo ti jopič, na glavo pa klobuk, ki ti pokrije tistih par osivelih las, ki jih še imaš. Desnica se naslanja<br />

na palico, levica se opira ob mojo roko, vendar se tvoja stopala nikakor nočejo odlepiti od podu. No daj, atek,<br />

dvigni stopala in zakorakaj pogumno: ena, dva, tri. Vendar se nič ne zgodi, noge ostajajo prilepljene. Potem<br />

jih začneš nekako vleči in se premikaš z mikroskopskimi korakci. Deset minut porabiva samo do dvigala in tu<br />

se začenja prva od neštetih postaj, ki jih bova opravila med najinim sprehodom. Vedno bolj molčeč si.<br />

Klepetav, zares, nisi nikoli bil, toda sedaj izgleda, kot da bi se ti besede ne hotele odtrgati od tvojih glasilk,<br />

tako kot se stopala nočejo odtrgati od podu.<br />

Vedno si bil redkobeseden, včasih si preživel ves dan, ne da bi povedal niti en sam cel stavek. Je to posledica<br />

let, ki si jih preživel v zaporih in v samici? Si se tam odvadil uporabljati besede? Seveda sogovornikov nisi<br />

imel, pa tudi govoriti nisi smel, saj si se zavedal, da je edina možnost, da se rešiš zapora in morebitne ustrelitve<br />

v tem, da si zašiješ usta. Vendar so tvoja usta ostala zašita še toliko let po padcu fašizma in še zdaj nič<br />

preveč rad ne spregovoriš o takratnih dogodkih.<br />

Med najinimi sprehodi pa sva kljub vsemu obudila toliko spominov, toda kako težavno jih je med seboj povezati,<br />

najti vzroke in njihovo zaporednost. Vsake toliko se določenih dogodkov spomniš neverjetno čisto, toda<br />

pozabil si, kdaj se je to zgodilo. Je to bilo pred kratkim? Pred vojno? Po vojni?<br />

Seveda, atek. Vse takoj zbeži iz tvojega spomina. Ne spominjaš se, da si pred par dnevi še ležal v bolnici v<br />

Ljubljani. Pozabil si imena svojih vnukov in včasih pozabiš še mojega. Hudičevo dobro pa se spominjaš vseh<br />

podrobnosti, ki so se dogodile pred več skoraj sedemdesetimi leti. Recimo, tiste noči, v mizarski delavnici, v<br />

Aceturi, kjer si bil konfiniran.<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

14


● ● ●<br />

V Aceturi je bila je topla poletna noč, avgusta 1931. V mali delavnici je dišalo po lesu, smoli in barvi. Deske<br />

si končal oblati in začel si z izrezovanjem. Natančno delo, ki je zahtevalo fizični in umski napor. Koliko težav<br />

si moral premostiti ob svojem prihodu! Kako nezaupljivi so bili ljudje, ki so te videli v spremstvu karabinirjev!<br />

Vendar si težave premostil. Vaščani so ti začeli zaupati in Francesco ti je ponudil delo v svoji mali mizarski<br />

delavnici. Malenkost si zaslužil, vendar bi se ti oprijel vsakega dela, da bi le mogel poslati nekaj denarja domov,<br />

mami in sestri. Dela ni bilo veliko, hiš ni nihče gradil in pohištva ni nihče naročal. Omare in postelje so prehajale<br />

iz roda v rod. Edina potrebščina, brez katere ljudje niso mogli, so bile krste. Mrtvi so pač imeli pravico<br />

do čisto svoje truge.<br />

Potem je prišel Giuseppe in naročil krsto za štiriletno hčerkico Marijo. Nekaj dni jo je tresla visoka vročina in<br />

nato je umrla, zdravnikov ni bilo v bližini. "Naredite mi čisto preprosto krsto", je prosil Giuseppe. "Brez denarja<br />

sem". Ti pa si odločil, da si štiriletna deklica zasluži nekaj posebnega. Zakaj, tata? Je bila to ganjenost ob<br />

Giuseppovi bolečini, ob smrti male deklice? So to bili spomini na sestrico, ki je preminula pri istih letih? Je<br />

to bila navezanost na tiste preproste ljudi?<br />

Končal si z izrezovanjem lesa in vzel v roke čopič. Nisi prvič uporabil čopiča in že vajencu v mizarski delavnici<br />

ti je bilo v največje veselje, da ti je mojster vsake toliko časa dopustil uporabljati barve. Tudi ni bilo prvič,<br />

da si s pomočjo podob, skritih v spominih, lažje prenašal krutost realnega sveta. Kako naj bi prenašal temo v<br />

samici, če si ne bi lahko predstavljal barv, oblik in oseb iz svojega otroštva? To je bila edina rešitev v tistih<br />

neskončnih nočeh, ki si jih prebil v temnici. Prvič pa je bilo, da si tem podobam skušal dati samosvoje življenje,<br />

da bi tako postale vidne tudi drugim.<br />

Kaj bi bilo všeč štiriletni deklici? Spomnil si se na stekla, poslikana s svetimi podobami, ki si jih toliko občudoval,<br />

ko si kot otrok obiskoval stare starše v Kostanjevici. Spomnil si se dekoracij, ki so krasile skrinje, kamor<br />

je nona skrivala svoja bogastva. Nato pa so se skozi tvoje misli začele pretakati nikoli videne podobe, čopič je<br />

začel rahlo drseti po deskah in nastajale so razne oblike z nikoli sluteno lahkotnostjo. Res bo to lepa krsta.<br />

Čopič je lahno drsel po deskah in nastajali so raznobarvni liki, ki bi gotovo bili všeč tisti mali deklici: cvetice,<br />

živalce, angelčki. Nisi pozabil na petelina. Z napredovanjem dela se je lajšala tvoja tesnoba. Potrtost zaradi<br />

smrti, ki je prizadela Giuseppovo družino, pa tudi zaradi vseh nesreč, ki so te doletele v preteklih letih: zapor,<br />

konfinacija, oddaljenost od družine. Skrbeli sta te mati in sestra, od katerih si imel le malo novic in nisi vedel,<br />

kako bosta preživeli brez tvoje pomoči. Lajšala se je tudi bolečina, nastala ob ustrelitvi prijateljev v Bazovici<br />

ter drugih obsojenih na dosmrtno ječo. Tebi so se stvari obrnile še kar dobro, saj si dobil samo pet let konfinacije.<br />

Tudi v tvojo prihodnost, ki je izgledala mračna in brezupna, je posijal žarek svetlobe. Bo že res tako,<br />

da dobro opravljeno delo, da lepa podoba, pa četudi se poraja iz naše domišljije, lahko lajša bolečino in ublaži<br />

še táko krutost realnosti.<br />

Zadovoljen si bil s svojim delom. Olajšan si se počutil, sedanjost in prihodnost sta se ti zazdeli manj mračni.<br />

Svet se ti je prikazal v lepših barvah. Ta mala barvana rakev te je spominjala na cvet, ki se razcveti v noči in<br />

s svojo lepoto razsvetli in olajša naše mračne misli.<br />

Takrat si se odločil, oče! Zaslutil si možen cilj svojega življenja. Kaj pa če bi postal slikar, si pomislil, mogoče<br />

je to moja usoda? Sprostiti vse tiste lepe podobe, vklenjene v našem spominu, v naših mislih, dati jim novo<br />

življenje in jih posredovati drugim, da jim tako olepšaš sedanjost? S čopičem si opravil še zadnje popravke. V<br />

vasi se je oglasil prvi petelin. Nato si globoko in mirno zaspal, kot se to zadovoljnemu človeku po dobro<br />

opravljenem delu prileže.<br />

Mnogo let pozneje si umetnostim kritikom in novinarjem povedal, da nobena tvoja umetnina ni bila nikoli<br />

deležna tolikšnega občudovanja, kot ta mala krsta, ki so jo dečki na ramenih nosili skozi vas. Množica ljudi iz<br />

Aceture in bližnjih vasi se je hotela posloviti od umrle deklice, izraziti Giuseppeju solidarnost in je rakev občudovala.<br />

V naslednjih mesecih se je delo v Francescovi delavnici krepko povečalo. Zaslovel si in vsi so hoteli tvoje barvane<br />

truge. Ti pa si vztrajal pri odločitvi, da boš zvest klicu, ki se je v tebi oglasil tiste noči.<br />

Nočni let<br />

15


● ● ●<br />

Bilo je leta 1947. Z rojstvom drugega sina se je seveda tvoja očetovska odgovornost povečala. Vendar izgleda,<br />

da si ti to spregledal, predvsem pa je tvoje delo ostalo daleč najpomembnejša stvar. Mamino mnenje je bilo,<br />

da je morda tako bolje, kajti vsakokrat, ko je na dan prišel tvoj očetovski čut, si zagotovo kaj narobe naredil.<br />

Ne spominjam se tega, toda večkrat so mi omenili, da si me hotel, ko mi je bilo le nekaj mesecev, utrditi proti<br />

vsem boleznim. Izkoristil si enega tistih redkih trenutkov, ko me je mama prepustila tebi v varstvo. Pripravil si<br />

dve posodi, v eni toplo, skoraj vrelo vodo, v drugi pa ledeno, mrzlo. Pomakal si me iz posode v posodo in<br />

se nisi prav nič menil za moje obupane krike. Ko sem imel tri leta, si se odločil, da me boš naučil plavati. Tega<br />

se pa že bolj spominjam. Zdelo se ti je, da bo najhitrejši in najučinkovitejši način ta, da prevrneš čoln. "Če se<br />

na površju obdržijo mačke, se bo tudi on", si pomislil.<br />

Ne, atek, pri vzgoji svojih sinov nisi bil kaj dosti prisoten, ko pa si nam hotel posvetiti delček svojega časa, si<br />

uporabljal pretresljive metode. Ko pa bi bil res potreben, ker je bila mama preutrujena od poučevanja in dela,<br />

ki ga je imela z nama in s tvojo staro materjo, si ti najraje izginil. Po navadi si se odpravil v Pariz, k prijatelju<br />

Pilonu, na par tednov bohemskega življenja. Kot sem že omenil, tvoja umetnost je imela zmeraj prednost in<br />

temu smo se kmalu tudi vsi v družini privadili.<br />

Veliko krivico pa bi ti storil, če bi rekel, da mi iz tistih prvih let ni ostalo nič od tvoje prisotnosti. Nasprotno,<br />

čeprav si mi posvetil bolj malo svojega časa, so bili trenutki, ki sem jih preživel s tabo, tako izredni in različni,<br />

da so se mi močno vtisnili v spomin. Mogoče pa bi razlog morali iskati v tem, da ti sam kot otrok nisi imel<br />

očeta, da bi te popeljal v pravljični svet domišljije in si sedaj svoje otroške sanje podoživljal z mano in v svojem<br />

slikanju.<br />

Ne, tata, nisi me naučil ne branja, ne pisanja, računanja pa še toliko manj. Znal pa si me približati tistemu fantastičnemu<br />

svetu svojih domišljij, v katerega si se lahko zatekal, se z njim opajal, v njem preživljal dneve in<br />

dneve in dobil izhod iz svoje tesnobe.<br />

Ko si se zvečer vračal iz svojega ateljeja, si s seboj prinašal ploskve iz lesa ali pa linoleja, da bi jih izrezljal po<br />

večerji. Izrezoval si matrice svojih grafik pozno v noč in me istočasno pestoval. Jaz sem se igral z ostružki in<br />

očaran zrl v vedno nove podobe. Pa tiste neverjetne zgodbe, ki si mi jih pripovedoval, tako oddaljene od<br />

resničnega življenja, pa vendar so me vseeno vselej očarale. Ob dolgih spomladanskih večerih sva fantazirala,<br />

o čem se pravzaprav čuki pogovarjajo s tistimi svojimi dolgočasnimi klici in pa kakšne neverjetne predore so<br />

krti izkopali pod zemljo. Ob Božiču sva seveda morala pripraviti jaslice. Verskih pravil nisi prav posebno<br />

upošteval, si pa za pripravo uporabil vso svojo fantazijo. Prijatelji so lahko samo sanjali o takih jaslicah in mi<br />

jih zavidali. Posebno mesto v mojih spominih pa imajo obiski v tvojem ateljeju. Atelje si imel v podstrešnih<br />

prostorih na ulici Coroneo številka ena. Podstrešje je bilo polno vrčkov z barvami, raznovrstnih čopičev,<br />

barvnih svinčnikov, lesenih ploskev, izrezkov linoleja, platen in knjig. Na sredi ateljeja pa mogočna tiskarska<br />

stiskalnica, ki si jo uporabljal za tiskanje svojih grafik. "A boš pritisnil na prešo?" Seveda sem hotel, vendar<br />

nisem zmogel premakniti ročice vzvoda. Potem si si ti zavihal rokave, potegnil za ročico in iz preše so prišli<br />

papirnati listi z barvnimi podobami in vonjem po svežem črnilu.<br />

● ● ●<br />

Po tvojem uspehu na Beneškem bienalu leta 1958 so se razstave kar vrstile. Tvoja dela so obkrožila Italijo,<br />

razstavljena pa so bila tudi v mnogih tujih glavnih in velikih mestih. Niti dan ni minil, da ne bi bila z bratom<br />

zaposlena pri pretovarjanju slik, okvirjev in stekel. Koliko neverjetnih stopnic, otovorjena s to presneto težo.<br />

Tudi kupci so se prikazali. Ko se je kak kupec najavil, si predvsem poskril vse tiste slike, ki so ti bile najbolj<br />

pri srcu in od katerih bi bila ločitev preboleča. Čeprav se na vrednost denarja nisi kaj dosti razumel, nisi prenašal,<br />

da bi se kdo začel pogajati o tvojih cenah.<br />

Časopisje se je večkrat ukvarjalo s tabo in to ne samo revije, ki umetnost običajno obravnavajo. Sloves te je<br />

pripeljal tudi na mondene strani ženskih modnih revij. Članki, ki so ti bili posvečeni, te niso nikoli posebno<br />

zanimali in še kritike svojih razstav si komaj prebral. Dobro pa se spominjaš strani, ki ti jih je posvetil tednik<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

16


"Gente". Naslov se je glasil: "Slikar je postal po Mussolinijevi zaslugi". Nekaj resnice pa je v temu bilo, atek.<br />

Brez tiste noči, ki si jo preživel kot konfiniranec v Aceturi, in brez trde preizkušnje zaporov, kdo ve, če bi se<br />

kdaj posvetil slikarstvu.<br />

S slovesom se je razraščal tudi tvoj ponos. Ni bila to prava ošabnost, saj se v resnici nisi imel za večvrednega,<br />

nisi pa nikakor sprejemal, da bi kdo podvomil o veličini tvoje umetnosti. Po tolikih letih preživetih v zatišju se<br />

ti je zdelo, da si tu pa tam kakšen privilegij končno zaslužiš. Posebnih časti in pravic pa nisi zahteval samo od<br />

svoje družine, sorodnikov in prijateljev, zdelo se ti je, da ti morajo kjerkoli in kdorkoli priznavati zasluge in<br />

prednosti velikega umetnika. Še na misel ti ni padlo, da bi kdaj počakal v vrsti za nabavo kake vstopnice ali<br />

pa plačilo računa. Čas je bil zate vsekakor predragocen. Če ti je pretekel potni list, si takoj telefoniral kvestorju<br />

ali pa konzulu in če si imel kakšno manjše opravilo v banki, si zmeraj zahteval direktorja.<br />

Seveda si mislil, da se mora tudi tvoja zunanjost uskladiti s podobo uspešnega umetnika. Ponavadi si oblačil<br />

kavbojske hlače, majice in srajce izrazitih živih barv, jopič iz jeansa ali usnja. Pokrival si se seveda z baskovko.<br />

Vse obleke so bile bolj ali manj popackane s tvojimi barvami. Mama se je zgražala: "Gigi, kako si vendar upaš<br />

tak na ulico. Saj te vendar vsi poznajo." "Prav to je razlog", si odgovarjal, "saj je vendar Černigoj povedal,<br />

kakšni morajo biti moderni umetniki." Višek ekstravagantnosti si dosegel, ko si se od doma odpravil s čevljema<br />

različnih barv.<br />

Živel si zmeraj zdravo. Fizična dejavnost ti ni manjkala in edino cigareto, ko sem te videl, si prižgal, ko smo<br />

nekoč na Krasu večerjali in si moral pregnati komarje. Počivanju in sprostitvi nisi posvečal mnogo časa, saj ti<br />

je samo tvoje delo, ki si se mu posvetil s takim navdušenjem, služilo tudi za obnovitev fizičnega in psihičnega<br />

ravnotežja. No, kakšen kozarec vina si si pa vendarle privoščil in ko jih je bilo več, si prekinil svojo molčečnost<br />

in pričel vse vprek čenčati in pretiravati. Mama je godrnjala: "Gigi, kaj vendar govoriš?"<br />

Naposled ti je nekdo vcepil v glavo, da tvoje moči ne bodo večno trajale. Pri šestdesetih letih naj bi bilo bolje<br />

držati kako dieto in bolj skrbeti za svoje zdravje. Potem ti ni prijalo nič več, kar je mama postavila na mizo.<br />

Vsak mesec si moral izmeriti holesterol in krvni tlak. Vsak dan si pol ure vztrajno pritiskal na sobno kolo.<br />

Mama se je trudila, da bi ti skuhala kaj čim bolj okusnega in zdravega. Nič ti ni bilo po godu, nič ti ni teknilo.<br />

Največja pohvala, ki si jo premogel, je bila: "No, ja, saj je užitno. Vendar smo v zaporu jedli precej bolje."<br />

● ● ●<br />

Obljubil si, da boš hišo zgradil na Krasu, in obljubo si tudi držal. Najprej si mislil, da bi preuredil kakšno staro<br />

kraško hišo v Kostanjevici, vasi tvojih dedov in staršev. Toda tam je prva svetovna vojna povzročila nepopravljivo<br />

razdejanje in o tipični arhitekturi kraških vasi skorajda ni ostalo sledi. Tako je izbira padla na bližnjo<br />

Škrbino.<br />

Po Škrbini in bližnjih vaseh si nabiral vse kamnite izdelke. Vse, kar so tvoji predniki izdelali iz apnenca v prejšnjih<br />

stoletjih, se ti je zdelo lepo in zanimivo. Tako si nabral množico vaz, vodnjakov, stebrov, miz, stopnic,<br />

ploskev, dele vinskih preš, žlebov, ognjišč - vse narejeno iz kamna. Stalno si ponavljal: "Zbrati je treba vse te<br />

izdelke, kraški človek je zmeraj ljubil kamen, ki mu je bil obenem kruh in zabava. Z obdelavo kamna je<br />

Kraševec nekaj zaslužil, obenem pa je lahko izrazil svoje želje po lepoti, saj mu domača zemlja, razen apnenca,<br />

ni dala na razpolago kaj dosti drugih snovi, da bi se z njimi izražal. Ljudje, ki zdaj prebivajo na Krasu, pa<br />

so na vse to pozabili. Uničujejo svoja dvorišča, rušijo kolone in portale, ker z avtom ne morejo skozi. Kamnite<br />

vaze nadomeščajo s plastičnimi. Odkar je vodovod, ne vedo več, kaj bi s štirnami. V nekaj letih bodo uničili<br />

vse, kar so Kraševci zgradili v stoletjih."<br />

Ti, tata, pa ne veš, kaj so vaščani govorili o tebi. Pravili so, da se je v vas priselil nek senilen Tržačan, ki ni<br />

prav pri čisti pameti, ima pa polno denarja in kamne kupuje po celem Krasu. Hiša je rasla. Zapuščeni kamniti<br />

izdelki so pridobili svoja mesta in ponovno zaživeli. Ljudje so se začeli spraševati: "Ta Tržačan pa prav neumen<br />

tudi ni. Poglej no, kaj nastaja iz ruševin te stare hiše." Niso pa imeli lahkega dela mizarji in zidarji. Gladek<br />

in raven zid zanje ni bil problem, vendar si ti zahteval, da mora vse biti kot nekoč in naj zidovi imajo svoje<br />

Nočni let<br />

17<br />

Na terasi ateljeja v Piranu ❚ Şul terrazzo della casa a Pirano<br />

Škrbina na Krasu ❚ Škrbina sul Carso


grbe in nepravilnosti. Tako so se ponavljale stvari, ki smo jih že doživeli pri tvoji gradnji v Piranu. Če ti<br />

dokončana stena ni ugajala, je bila porušena, dograjena na novo in tako naprej.<br />

Končno je bila tudi ta hiša dokončana in te je v vsem spominjala na tisto, ki so jo v Kostanjevici imeli tvoji<br />

dedje in o kateri si še zmeraj sanjal. Tu so bili kraški portal, borjač, ganki, štirna, ognjišče, orehove skrinje. Vse<br />

je bilo na svojem mestu. "Kot moja slika je," si pravil, "ko stopim v hišo se mi dozdeva, da vstopam v eno od<br />

mojih grafik".<br />

Ko so zvečer delavci odhajali, si ti užival mir ob kozarcu terana. Razmišljal si o vseh mnogih stvareh, ki te<br />

vežejo na Kras. Napolnil si pljuča s svežim zrakom, ki je dehtel po brinju in mediteranskih zeliščih, s katerimi<br />

je bila poraščena okolica. Kako je bilo vse lepše in prijetnejše kot pa v mestnem stanovanju, kjer je zrak postajal<br />

iz dneva v dan bolj onesnažen, promet pa kaotičen in hrupen. Vendar si se naenkrat spomnil, da ti tudi v<br />

tišini, ki te je obdajala, nekaj manjka. Zavedal si se, da na dvorišču ni bilo murnčkov. Drugi dan so morali vsi<br />

zidarji, mizarji, pleskarji loviti ščurke, namesto, da bi skrbeli za zaključna dela pri hiši. No vidiš, atek, popolnoma<br />

v zmoti pa niso bili Škrbinci, če so te imeli za čudaka.<br />

● ● ●<br />

Po Savovi smrti si mama ni več opomogla. Njena zanimanja so plahnela iz dneva v dan. Spomin ji je pešal,<br />

pozabljala je na najobičajnejše stvari. Najenostavnejših opravil ni več zmogla: po hrano v trgovino, oprati kako<br />

cunjo, skuhati juho. Popolnoma je zanemarila svojo zunanjost. Prav ona, ki je bila zmeraj tako pozorna in skrbna<br />

v vsem. Nič več se ni česala, dneve je preživljala v spalni srajci, zleknjena v naslanjaču je buljila v prazno.<br />

Ti si ponovno poprijel za svoje delo, ali vsaj trudil si se, da bi to naredil. Dneve si presedel v ateljeju: brskal<br />

po starih papirjih, s čopičem popravil kako starejšo sliko in tudi narisal kaj novega.<br />

Ritem tvojega slikanja se je upočasnil in potrebna moč, da bi potiskal tiskarsko prešo, ti je zmanjkala. Vseeno<br />

si pa cele dneve presedel v ateljeju, občasno kaj popravil, večinoma pa v molku zatopljen v svoje spomine.<br />

Niso se pa ustavile tvoje razstave, ki so nenehno krožile po celem svetu in dosegle celo Sarajevo, porušeno v<br />

nedavni vojni.<br />

Vedno si trdil, tata, da slikarji vendar imajo določen privilegij: lahko se zavedo, kdaj se jim bliža konec življenja,<br />

ker jih obiščejo krokarji. Mislil si na trgovce z umetninami in na vse tiste, ki se, računajoč na podražitev<br />

slik umrlega umetnika, podvizajo in zadnji trenutek skušajo vse pokupiti.<br />

In krokarji so prišli, atek, toda ti se tega nisi zavedal. Čudni galeristi so odnašali tvoja dela na razstave, ki niso<br />

bile nikoli prirejene. Za slikami pa se je sled izgubila. Vsem si zaupal, tata. Namišljeni občudovalci so se vsak<br />

dan potikali po tvojem ateljeju in skušali nabrati kar čim več grafik in slik. Za plačilo so ti ponujali vsote denarja,<br />

ki ne bi zadostovale niti za papir in barve. Ti o denarju nisi nikoli nič razumel. In kako bi sploh mogel?<br />

Računati si začel z avstrijskimi kronami, nadaljeval z lirami, ki so bile večkrat razvrednotene, prešel na dinarje,<br />

ki so bili razvrednoteni še večkrat, zadnja leta pa so se pojavili še tolarji. Zahtevati od devetdesetletnika, da<br />

se znajde v džungli vseh teh valut, bi bilo preveč. Je pa tudi res, da si bil zmeraj prekleto trmast in si vztrajal<br />

pri tem, da sam upravljaš svoje prodaje, čeprav so te opeharili vsak drugi dan. Drugi pa se sploh niso potrudili,<br />

da bi te zaslepili s smešnimi vsotami denarja. Enostavno, prihajali so v ekipi. Medtem, ko si enim razkazoval<br />

svoja dela, so drugi skušali čim več stvari zbasati v svoje avtomobile.<br />

Po mamini smrti si se zaprl v svoj svet. Vedno si bil redkobeseden, toda zdaj dneve in dneve ni bilo besede iz<br />

tebe. Če si že kaj povedal, si premišljeval o smrti, o pokopališčih, kje naj te zakopljemo. Veren nisi nikoli bil<br />

in v svojem življenju si malokdaj prestopil prag kake cerkve. Nič posebnega nisi imel proti duhovnikom in tvoja<br />

dela so polna raznih verskih simbolov. Vendar si ti vero pojmoval bolj kot ljudsko tradicijo, ki jo je kot táko<br />

treba sprejemati. Ko pa je mama umrla, si si zaželel, da bi bil duhovnik prisoten. Zakaj to, atek?<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

18


Nočni let<br />

19<br />

Škrbina na Krasu ❚ Škrbina sul Carso


Nel 2006 l'ASL Slovena apre nuovamente le<br />

porte alle belle arti ed ai suoi ammiratori. L'edificio<br />

sede dell'Associazione, sin dalla sua fondazione nel<br />

1925, ospita opere e creazioni di artisti sloveni, come<br />

il pittore Rihard Jakopič e lo scultore <strong>Lojze</strong> Dolinar<br />

solo per citarne i maggiori. Gli artisti hanno conferito<br />

il proprio marchio all'edificio: al pubblico sono particolarmente<br />

conosciuti due interessanti bassorilievi dal<br />

titolo "Lavoro e Cura" per il lavoro, intagliati nella<br />

pietra carsica nella facciata dell'edificio, che simboleggiano<br />

il concetto del tempo dell'assicurazione sul<br />

lavoro fondata sul principio della solidarieta.<br />

È con mia grande soddisfazione ed onore testimoniare<br />

la continuazione oggi della presentazione dell'arte<br />

slovena contemporanea: in occasione del centenario<br />

della nascita del pittore e grafico <strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong>, abbiamo<br />

allestito un'interessante panoramica della sua<br />

purtroppo già passata creatività. Proprio in questa<br />

occasione è necessario nuovamente porre l'attenzione<br />

sul ruolo importante che <strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> ha ricoperto<br />

nella formazione dell'arte slovena contemporanea,<br />

quando ha portato aria di novita nell'anima dei<br />

giovani autori sloveni del tempo nell'allora ancora<br />

chiuso spazio culturale del paese.<br />

Borut Miklavčič<br />

Direttore Generale<br />

ASL Slovenia<br />

Quando nel 2000 mori mio nonno, alla consegna<br />

del premio Jakopič mi sono impegnato a sistemare<br />

la sua eredità per mostrare la sua ricca opera<br />

artistica al più ampio cerchio degli amanti della sua<br />

arte. Ho donato alla Galleria Nazionale molta parte<br />

della sua documentazione e ricca biblioteca, lo stesso<br />

anno ho allestito la mostra di suoi quadri ed arazzi<br />

all'Ente di Previdenza Sanitaria. A quella mostra ne<br />

sono seguite numerose altre.<br />

Dopo sei anni eccomi nuovamente nello spazio<br />

dell'Atrio per illustrare l'insieme di manifestazioni a<br />

celebrazione del centenario della nascita di mio<br />

nonno.<br />

In collaborazione con una serie di gallerie in tutta la<br />

Slovenia ed in Italia, il 2007 vedrà l'allestimento di<br />

maggior parte del suo lavoro. Il lavoro di questi anni<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

20<br />

nel sistemare l'eredità ha dato come frutto diverse<br />

scoperte, la maggior parte delle quali saranno<br />

mostrate la pubblico in occasione del suo giubileo.<br />

D'accordo con i curatori delle varie mostre, il suo<br />

lavoro sara diviso soprattutto in base alle tecniche<br />

usate.<br />

Essendo stato insignito anche del Premio Prešeren, la<br />

prima mostra sarà inaugurata nella città natale del<br />

poeta. A Kranj saranno in mostra le opere su carta<br />

presso la Galleria dei vincitori del premio Prešeren; il<br />

museo della Gorenjska ospiterà invece alcune sculture,<br />

opere su vetro e alcuni mobili da arredamento.<br />

La Galleria d'Arte Moderna di Lubiana vedrà in<br />

mostra le sue opere fotografiche. In pochi sanno,<br />

infatti, che la fotografia fu il suo primo passatempo<br />

nonché professione, quando con essa si guadagnava<br />

da vivere nel suo confino dell'Italia meridionale.<br />

Le gallerie del litorale a Pirano, Capodistria e<br />

Portorose ospiteranno i mosaici, gli arazzi e anche<br />

alcuni dettagli delle navi, uscite dai cantieri di Trieste<br />

negli anni Sessanta, quando le opere di mio nonno<br />

arredavano i transatlantici di lusso.<br />

Le grafiche, per le quali mio nonno ricevette il primo<br />

premio alla Biennale di Venezia, saranno largamente<br />

esposte presso la sua galleria a Štanjel. L'inaugurazione<br />

di questa mostra avverrà il 15 giugno 2007,<br />

giorno del suo compleanno. In quel giorno Štanjel<br />

sarà teatro principale delle manifestazioni celebrative.<br />

L'allestimento presso l'Ente di Previdenza Sanitaria<br />

comprende una scelta di diverse tecniche, che saranno<br />

piu ampiamente in mostra nelle gallerie già citate<br />

durante il 2007.<br />

A tutti coloro che desiderano approfondire la<br />

conoscenza del lavoro di mio nonno, estendo sin da<br />

ora l'invito a partecipare alle varie manifestazioni in<br />

programma per il prossimo anno.<br />

Martin <strong>Spacal</strong><br />

il nipote


Giulio Montenero<br />

<strong>Spacal</strong> vivo: Un’ introduzione<br />

ale sue opere<br />

"Io non capisco - disse Sirio - che su due miliardi<br />

d'uomini, quanti ne ha la terra, solo in questo piccolissimo<br />

punto e solo per noi il Sole abbia girato<br />

abbastanza per farci raggiungere la calma."<br />

"Oh - rispose Cèrilo abbassando la voce - io sono<br />

certo che ci sono altre isole simili alla nostra, una<br />

qua una là un po' dappertutto, ma isole davvero,<br />

tutte fuori del gioco della geografia umana, per<br />

questo credo che siamo irraggiungibili. E ognuno<br />

non conosce che l'isola propria".<br />

Massimo Bontempelli, Giro del sole<br />

A cent'anni dalla nascita e a a sei anni dalla<br />

morte, <strong>Spacal</strong> è più che mai vivo nell'interesse che le<br />

sue opere destano a chi sa intenderne l'energia virtuale<br />

ancora da espandere, gli interrogativi ancora<br />

senza risposta.<br />

Bisogna entrare nel corpus compatto della sua opera<br />

grafica, narrazione consequenziale sviluppata su oltre<br />

cinquecento matrici nell'arco di 65 anni di assiduo,<br />

prolifico, incalzante lavoro. Bisogna interpretare poi<br />

ogni singola tavola, perché nell'apparente semplicità,<br />

quasi puerile, ciascuna cela un gioco interno di scatole<br />

cinesi, di rimandi dei significati. <strong>Spacal</strong> trasse ispirazione<br />

dal realismo magico di Bontempelli, all'inizio<br />

con intenti illustrativi, per cui "Isola della felicità" del<br />

1937, è probabilmente un commento a "Giro del sole".<br />

Vi sono già i termini essenziali della sua poetica.<br />

Quanto Bontempelli persegue l'antiletterario, altrettanto<br />

<strong>Spacal</strong> l'antipittoricistico. Da artigiano, figlio dello<br />

spaccapietra, vuole misurarsi con la durezza del legno,<br />

dal quale scavare fuori con forza, quasi violenza, ”il<br />

troppo e il vano”. Dal gioco degli scarti fra le campiture<br />

bianche e quelle nere, emerge l'isola felice, dove il<br />

poeta trova la beatitudine a prezzo dell'isolamento. Già<br />

nel 1951 Giuseppe Marchiori individuò in quella "contrapposizione<br />

tra linee e spazi un valore assolutamente<br />

nuovo, gli elementi di uno stile 'esatto', aderente alla<br />

personalità dell'artista. Unico in Italia ad aver superato<br />

i limiti del virtuosismo tecnico, eluso il decorativismo<br />

postsecessionista dannunziano, eliminate le influenze<br />

culturali e i riferimenti folcloristici, <strong>Spacal</strong> era arrivato<br />

a una visionaria trasfigurazione del dato reale nell'armonia<br />

pura del sogno, della contemplazione cosmica". 1<br />

Ma <strong>Spacal</strong> è stato, prima che incisore, pittore.<br />

Nell'estrema vecchiaia mi confessò che egli in verità<br />

non sapeva se in fondo fosse stato più pittore o più<br />

incisore. Anche per la pittura è da saggiare dipinto<br />

dopo dipinto la consistenza cromatica e materica, la<br />

forza che investe le cose familiari e che le trasfigura in<br />

forme generali e universali della realtà, forza che consolida<br />

l'identità dei colori, specie di quelli più tenui,<br />

assecondando quella lezione elegiaca del maestro<br />

suo, Pio Semeghini, che egli già prima, per proprio<br />

conto, aveva imparato da un antico metodo popolare<br />

di pitturazione delle facciate. <strong>Spacal</strong> ricorda una scena<br />

a cui assistette da giovane in Carso. "Gli uomini scopavano<br />

la strada, settacciavano l'insieme di terra<br />

rossa e di detriti di calcare, aggiungevano calce e<br />

acqua, mescolavano e con questo composto intonacavano<br />

la loro casa, appena costruita. Quando, di li a<br />

qualche giorno, sotto il sole cocente, l'intonaco si era<br />

asciugato, ne era risultato un delicato tono arancione,<br />

con una lieve vibrazione, dovuta al fondo del muro<br />

non levigato. E' questo il colore base dei miei lavori.<br />

Anch'io uso pietra del Carso macinata e mescolata ai<br />

colori ad olio." 2 Dai dipinti di <strong>Spacal</strong> si sente il Carso,<br />

"atmosfera, a un tempo, eroica e patetica, grandiosa<br />

e fragile", come ha detto bene Gillo Dorfles. Il critico<br />

triestino ravvisa "nella zona che va da Prosecco a<br />

Comeno, da Erpelle a Lipica, dall'Auremiano al<br />

Nanos la vera Patria di chi, da Gorizia a Trieste, da<br />

Fiume a Pisino ha respirato quell'aria sin dall'infanzia".<br />

Nei suoi anni giovanili, <strong>Spacal</strong> è stato un<br />

fedele interprete dei riti e dei miti della nostra terra -<br />

ed è ancora Dorfles a seguirlo amorevolmente - fino<br />

al momento in cui il Maestro raggiunse "il culmine<br />

dell'astrazione in una pittura che sembra avere il proprio<br />

fine soltanto in se stessa e che ha saputo invece<br />

conservare - sublimandola e emblimatizzandola - tutta<br />

la sua originaria carica iconico-simbolica", 3 proveniente<br />

dal Carso triestino.<br />

Nočni let<br />

21


Sempre <strong>Spacal</strong> coniuga materia ed espressione, simbiosi<br />

di senso e tecnica, per cui è dato di ritrovarlo<br />

inconfondibilmente se stesso in molte arti: affresco,<br />

mosaico, vetrata, arazzo, scultura, pannello decorativo,<br />

vetro soffiato. La facile riconoscibilità dell'autore<br />

non è mai conseguenza di un ricercato adeguamento<br />

a una cifra stilistica. <strong>Spacal</strong> è se stesso grazie all'energia<br />

creativa che egli dispiega nelle invenzioni e nel<br />

trattamento della materia, potente immediatezza istintuale<br />

che sembra impossibile, ove si tenga presente la<br />

complessa processualità formativa, tale che, sfruttando<br />

il metodo della grafica anche nelle altre arti, alterna<br />

più volte fasi progettuali a fasi esecutive. Talvolta<br />

si affida alle risorse del caso, o, più spesso, alle associazioni<br />

mentali suscitate in lui - benché contrario al<br />

surrealismo, perché lo giudicava letterario - dall'apparire<br />

di qualche configurazione imprevista sul lavoro<br />

"in fieri". Aveva le sue piccole astuzie. Uscita dal torchio<br />

la prima stampa dà una nuova matrice, gliene<br />

chiesi il titolo e mi rispose che il titolo lui lo da dopo<br />

giorni, talvolta dopo mesi di riflessione.<br />

Selezione delle fonti, filtraggio degli apporti esterni,<br />

complessità dell'elaborazione rendono difficile la compilazione<br />

di un tabulato che registri le partite di dare e<br />

di avere negli scambi fra il suo mondo e le culture figurative<br />

del secolo scorso, e in particolare con la cultura<br />

italiana e con la cultura slovena. Forse può essere<br />

utile analizzare prima la processualità formativa.<br />

<strong>Spacal</strong> selezionò generi e soggetti con estrema cura,<br />

in una disposizione sapientemente graduata nel<br />

tempo. All'inizio la figura: due autoritratti, ombra<br />

ansiosa e melanconica di se stesso, più che specchio<br />

della propria fisionomia, sono collocati nella ricognizione<br />

a breve raggio sulle persone care: la madre,<br />

idealizzata poi a emblema morale e calata al tempo<br />

stesso nel crudo verismo della partoriente sulla sedia,<br />

all'uso carsolino; la moglie, che fu capofamiglia negli<br />

anni delle persecuzioni; l'amica e fraterna collega<br />

Maria Lupieri, alla quale più che a ogni altro è debitore<br />

del realismo magico, e che viene raffigurata travestita<br />

da commissario del popolo, per deridere le<br />

velenose invettive e la meschinità della piccola borghesia<br />

fascista di Trieste.<br />

I personaggi trovano la loro scena nei salotti del dolce<br />

cattivo gusto alla Gozzano, dove ogni particolare, se<br />

fissato a lungo, si anima di strane vibrazioni, inquieti<br />

tremori, mutamenti assurdi e fantastici, giardini<br />

fiabeschi, entrando, per l'appunto, in Bontempelli,<br />

Buzzati, Calvino... Dopo molti anni, un giorno, stando<br />

con <strong>Spacal</strong> nella sua rocca rustica di Škrbina, mi<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

22<br />

allontanai da lui, violai l'intimità della sua stanza da<br />

letto, e sul comodino trovai le fiabe di Calvino.<br />

<strong>Spacal</strong> dismaga peraltro codesti sortilegi e installa la<br />

propria officina poetica nella "Casa del prestigiatore"<br />

(1943), oppure riconduce l' ansioso ausculto dei battiti<br />

del cuore e dei passi del destino al gioco di carte<br />

della "Chiromante" (1945). Imparenta oggetti come<br />

fossero parole, nel montaliano disincanto di sognate<br />

suggestioni analogiche, e concede a se stesso finzioni<br />

illusionistiche. Poi chiama complice il popolano simile<br />

a lui e gli svela il quoziente di trucco che c'è nella<br />

poesia, la contiguità della propria invenzione all'immaginario<br />

del luna park, sfavillante di luci a Roiano,<br />

nella periferia immediata di Trieste, "Baracconi in<br />

città" del 1951.<br />

Dalle scene si giunge ai paesaggi e alle vedute carsiche.<br />

Anche in questo caso, come negli intonaci<br />

rosati, la spontaneità popolare precede l'arte colta.<br />

France Stelè avverti per primo la genuinità del cubismo<br />

spazaliano nelle xilografie sul tema dei borghi<br />

assiepati di edifici come nuclei di città medievali,<br />

interpretazione stereometrica delle case carsiche di<br />

nude pietre, asserragliate le une alle altre, incastrate<br />

ad angoli acuti, 4 esternazioni di quella tridimensionalità<br />

che l'orfano dello spaccapietre aveva nel sangue<br />

(Kržišnik) 5 . Più ci si avvicina all'aia, più le cose parlano<br />

sulle panoplie del muro della stalla: cesti, gioghi,<br />

forconi, accanto alla statuetta della Vergine, all'acrostico<br />

JHS, alla croce, alla data di fondazione della casa,<br />

in uno scambio continuo fra la sacralità dello strumento<br />

di lavoro e l'utilità pratica della immagine religiosa,<br />

fino alla fusione nei simboli-icone di cui parla<br />

Dorfles.<br />

Nell'evoluzione iconografica di <strong>Spacal</strong>, è molto sfumato<br />

il passaggio dal tema individuale, autobiografico,<br />

al tema della narrazione corale, collettiva. Mi pare<br />

che il trapasso coincida con la sintesi fra il neoquattrocentismo<br />

italiano e la saga della nazione slovena<br />

che si può ammirare negli affreschi del 1942, dentro<br />

la Chiesa parrocchiale di Gradno, nella Goriška Brda,<br />

ciclo che nei modi derivati dalle favole metafisiche<br />

del Beato Angelico, di Piero della Francesca e di<br />

Paolo Uccello celebra i costumi popolari e gli usi<br />

liturgici delle popolazioni locali. Forse né Kralj, né<br />

Černigoj, né Mušič, i quali, all'incirca in quegli anni<br />

decorarono molte chiese del litorale, raffigurarono<br />

con tanta fedeltà veristica e con tanta intensità emotiva<br />

i ”fasti” del popolo sloveno.<br />

E' strano che Franko Vecchiet, artista triestino, di due<br />

generazioni più giovane di <strong>Spacal</strong>, non dedito alla


critica e non legato al Maestro da particolari vincoli<br />

di derivazione (del resto <strong>Spacal</strong> non ebbe veri e propri<br />

allievi), sia stato il solo a cogliere il momento in<br />

cui quel paesaggio umano di <strong>Spacal</strong> "diventa un valore<br />

costruito, normativo e riproducibile, con reminiscenze,<br />

fantasmi e allusioni a volte letterarie e altre<br />

volte pittoriche, un autoritratto morale collettivo della<br />

gente della sua città, del circondario e della campagna,<br />

che si rispecchia nella sua arte. Ma il mondo<br />

ideale dell'artista, come traspare dalle sue opere, e<br />

forsè il risultato di una società e di una cultura che<br />

non esistono più. la sua figura appartiene ad altri<br />

tempi. Nel suo rigore verso il mondo, nel suo riflettere<br />

e soppesare ogni parola, ogni segno, <strong>Spacal</strong> sembra<br />

simile alle pesone che praticano il latino: da<br />

qualche decennio non ne esistono più". 6<br />

Su tutt'altro versante, <strong>Spacal</strong>, curioso e sensibile al<br />

mutarsi delle temperie dei linguaggi figurativi, esperi<br />

il piacere di visualizzare, quasi anticipando le possibilità<br />

del computer, l'esplorazione micrometrica delle<br />

infinitesimali concrezioni organiche - che potrebbero<br />

essere altresi alveari di arcane strutture metropolitane<br />

- nei canali scavati all'interno del fusto arboreo per far<br />

scorrere la linfa, raffigurazione ottenuta con la semplice<br />

impressione diretta di un tronco di legno in<br />

sezione di taglio. Ed è il "Portone carsico" del 1961,<br />

puntata nell'informale che egli presto ripudiò, per<br />

tornare all'esercizio preferito della "volontà tettonica,<br />

costruzione dell'immagine secondo l'insegnamento di<br />

Mondrian" (Pallucchini). 7<br />

Ma a indagini minimalistiche ritornò, per un diverso<br />

giro di approcci. Nella stagione dell'arte segnica, i<br />

simboli-icone vennero ridotti a nudi segnali, scrittura<br />

glagolitica, oppure geroglifica oppure ideografica, alla<br />

quale arrivò - accostamento, anche in questo caso,<br />

all'arte spontanea popolare - studiando il gergo un<br />

tempo praticato da certe congreghe di emarginati,<br />

che, durante la questua, lasciavano sulle porte richiami<br />

per i colleghi: "Segni dei mendicanti" del 1962.<br />

Un ulteriore passo di semplificazione, purificazione,<br />

astrazione ci porta al momento piu altò della poetica<br />

spazaliana. Annota assai acutamente Kržišnik:<br />

"L'artista si fa mediatore della complessità dell'esistenza.<br />

Uno spettatore attento lo può seguire di<br />

segno in segno, quasi di lettera in lettera di un eloquente<br />

alfabeto, alfabeto che attinge da ogni singolo<br />

segno, dalla loro combinazione, e altresi dalla<br />

comune esperienza umana, la peculiarità unica e singolarissima<br />

di se stesso come artista. La semplificazione<br />

giunge quasi all'assoluto, senza perdere il<br />

nucleo dell'originaria impressione sensibile. Nella<br />

fase relativamente più ”concettuale” <strong>Spacal</strong> propone<br />

una specie di progetto, ristretto all'essenza della sensazione:<br />

”Carso dell'anima mia". 8 Ed è una semplificazione<br />

che può essere seguita sia lungo la sequenza<br />

temporale da un'opera all'altra, sia, in una singola<br />

opera, attraverso le metamorfosi dalla figura geometrica<br />

all'allineamento di brevi segmenti. Ed ecco il sublime<br />

esito della cadenza musicale in "Notazione" del<br />

1977: soltanto i lunghi squarci neri orizzontali - morte<br />

che lacera - possono interrompere la cadenza delle<br />

minuscole ed elementari impronte lineari, tratto dopo<br />

tratto, riga dopo riga, come gocce che incidono il calcare,<br />

infinita pazienza del destino nel segnare, istante<br />

dopo istante, l'animo umano.<br />

Vi è dunque un andamento oscillante: dalla rappresentazione<br />

naturalistica all'astrazione ritmica, dalla<br />

spazialità dei segni alla concretezza materiale del supporto.<br />

Asseconda cosi un andamento quasi biologico<br />

che corrisponde forse ai tempi di percezioni stagionali,<br />

forse ai mutamenti del clima culturale nelle arti.<br />

Al termine di ogni ciclo, lenta sinusoide fra memoria<br />

e presenza, costruzione razionale e corrosione distruttiva,<br />

<strong>Spacal</strong>, l'artigiano, tocca terra per riacquistare<br />

forza, come il gigante Anteo. Cosi, poco<br />

prima di morire, si appassionò alle tavolette di sughero,<br />

ready-made che idealmente precedevano, o<br />

forse seguivano, le incisioni di "Portone carsico",<br />

"Cattedrale gotica", "Incantesimo nel bosco" del<br />

1961. Forse in queste strane proposte, l'uomo, sempre<br />

tetragono nelle proprie convinzioni, sempre sicuro<br />

nella volontà di fare, manifesto il primo e ultimo dubbio<br />

sulla utilità dell'arte.<br />

Per entrare nello spirito dell'autore bisogna ripercorrerne<br />

la storia. <strong>Spacal</strong> nasce all'arte nel carcere<br />

romano di Regina Coeli. 9 Siamo nel 1930, aveva<br />

dunque 27 anni. Prima aveva altro da fare: orfano di<br />

padre a quattro anni, obbligato dai dieci anni d'età a<br />

lavorare per integrare il magro profitto della madre<br />

lavandaia, partecipa all'attivita clandestina antifascista<br />

e, subito dopo l'attentato al giornale "Il popolo di<br />

Trieste", tenta la fuga in Svizzera, ma viene arrestato<br />

e recluso insieme ai concittadini Miloš, Bidovec,<br />

Marušič e Valenčič, che saranno condannati a morte<br />

e che egli celebrerà nella xilografia "I martiri di<br />

Basovizza" del 1944. Nel carcere lo soccorre la sua<br />

formidabile attitudine eidetica. Quand'era bambino, i<br />

genitori lo portavano nella casa della nonna a<br />

Kostanjevica, sul Carso, dove dormiva in un alto<br />

letto, su un pagliericcio ripieno di foglie di pannoc-<br />

Nočni let<br />

23


chia. Al mattino, al primo risveglio, lo sorprendeva<br />

una scena meravigliosa: sulle pareti bianche apparivano<br />

intorno a lui i santi, santi azzurri, rossi e gialli,<br />

che rilucevano al sole. Erano i dipinti su vetro che i<br />

pellegrini sloveni acquistavano nei santuari di Monte<br />

Lussari e di Monte Santo. I santi protettori riappaiono<br />

sul bianco delle pareti nella cella di Regina Coeli. 9<br />

Sono gli stessi che gli ispireranno la xilografia a colori<br />

"Santi di paese" del 1945.<br />

Condannato al confino e relegato ad Accettura, in<br />

provincia di Matera, riflette sulla nuova vocazione e,<br />

per il possente fascino dei grandi boschi in quel paesaggio<br />

antico, sposa l'amore per l'arte popolare<br />

all'amore per il legno, mentre mai avrebbe osato lavorare<br />

la pietra, legata alla venerata memoria del padre<br />

lapicida. Li nacque allora l'opera sua prima. Era uso<br />

locale che le bare fossero decorate, ma un povero contadino,<br />

che aveva perso la figlioletta di quattro anni,<br />

non aveva i soldi per pagare gli artigiani. <strong>Spacal</strong>, che<br />

lavorava come aiutante in una piccola falegnameria, si<br />

prestò gratuitamente alla bisogna. Il risultato suscitò<br />

fra la gente entusiasmo spontaneo e sincero, tanto che,<br />

a giudizio dell'autore, mai ebbe pari successo nella sua<br />

lunga carriera, coronata da numerosi riconoscimenti,<br />

fra i quali il Gran premio internazionale per la grafica<br />

alla Biennale veneziana del 1958. 10<br />

<strong>Spacal</strong> ebbe buon fiuto, e anche fortuna, nell'imboccare<br />

la scuola giusta, l'Istituto di Monza. Aperse la<br />

mente e il cuore alla parola dell'insegnante migliore,<br />

l'architetto parentino Giuseppe Pagano Pogatschnig,<br />

in un clima di caldo consenso degli allievi e anche<br />

degli uditori esterni, che accorrevano da lontano per<br />

ascoltarlo. Da Pagano ebbe incarichi di collaborazione.<br />

Lo avrebbe poi incontrato a Massa Carrara<br />

nel 1943, assegnato il triestino a un battaglione speciale<br />

(soldati senza fucile, perché d'indole ribelle) e<br />

l'istriano essendo colonnello in armi, già militante<br />

nella Resistenza, destinato a morire da eroe a<br />

Mauthausen. A Milano <strong>Spacal</strong> entro nel gruppo di<br />

"Corrente", punta avanzata dell'arte italiana, e fra di<br />

loro (Treccani, Birolli, Cassinari, Guttuso, Vedova,<br />

Migneco, Sassu...) scelse come amico e compagno di<br />

ricerche Arnaldo Badodi, il più vicino a lui, perché<br />

schivo, individualista, appartato, ma al tempo stesso il<br />

più lontano per una poetica di frenesia fantastica e di<br />

accesa policromia, che giovava a <strong>Spacal</strong> come polo<br />

dialettico. Bododi sarebbe morto dopo poco, disperso<br />

nella sciagurata campagna di Russia.<br />

L'ultima e decisiva tappa formativa si ebbe con la<br />

scoperta del mondo islamico e ortodosso di Ohrid,<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

24<br />

cultura orientale che fece affiorare dal profondo la<br />

sua concezione immanentistica, " un retaggio ancestrale<br />

- scrive Sergio Molesi - che, dopo l'evocazione<br />

bizantina" nei legni ”informali” e nelle trine<br />

arabescate delle citta specchiantesi sulle acque,<br />

Capodistria meglio di New York, evocazioni filtrate<br />

oltre "il trepido lirismo di Klee, ora veniva messo a<br />

fuoco a fronte dell'architettura ottocentesca di Ohrid,<br />

cosi limpidamente geometrica da aver attirato l'attenzione<br />

di Le Corbusier". 11<br />

Ritornato a Trieste, avverti l'arretratezza, rispetto alla<br />

Lombardia, del gusto artistico. La funzione promotrice<br />

e unificante, che in passato era stata esercitata<br />

dal secessionismo di Eugenio Scomparini, mai più<br />

era replicabile nella città-porto che aveva perso il proprio<br />

ruolo emporiale. L'eredità klimtiana della grande<br />

pittura viennese esplodeva nella cosmogonia tragica<br />

di Vito Timmel, mentre la melanconia novecentesca<br />

permeava le figure di marittimi e di operai dipinte da<br />

Vittorio Bolaffio, in dialogo con la poesia di Umberto<br />

Saba. Dai dieci anni di esperienza fiorentina, Carlo<br />

Sbisà aveva ricavato la sapienza del neoplatonismo<br />

antico nelle vedute di città fantastiche e nei ritratti di<br />

amici arcanamente travestiti, travestimenti che l'amico<br />

suo Arturo Nathan inseriva nei presagi metafisici<br />

dell'ebreo destinato alla shoah. 12 Ma il pubblico era<br />

lontano da tali messaggi e voleva belle donne discinte<br />

e mari in tempesta. Alla sua prima mostra personale,<br />

nel 1940, <strong>Spacal</strong>, presentato da Umbro Apollonio e<br />

recensito con piena intelligenza dei sui intenti da<br />

Silvio Benco e da Dario de Tuoni, viene visto dal pubblico<br />

e dai colleghi con qualche diffidenza. Mi raccontò<br />

che un illustre pittore, che aveva esposto prima<br />

di lui nella stessa sede, entrò nella sua mostra, salutò<br />

con un cenno amichevole il gallerista Jerco, girò lo<br />

sguardo tutt'intorno e, prima di uscire, commentò:<br />

"Co' iero picio, a sete anni, fazevo meio" ("Quando<br />

ero bambino, a sette anni, facevo meglio").<br />

Meno esplicita, com'è proprio del loro carattere, la<br />

reazione dei lubianesi alla presenza di <strong>Spacal</strong> in due<br />

mostre collettive nel 1945 e nel 1950 e nella mostra<br />

personale del 1955. Lubiana era all'avanguardia nell'architettura,<br />

grazie alle visioni piranesiane di Jože<br />

Plečnik, con la monumentale Via Appia fluviale in<br />

chiave secessionista, lungo il percorso sinuoso della<br />

Ljubljanica, e le cappelle parrocchiali di ˘ale, che<br />

ricreano un'altra Lubiana, città dello spirito, sulla<br />

soglia dell'ultima dimora. Era all'avanguardia anche<br />

nell'urbanistica, per il piano regolatore di Max<br />

Fabiani, che decentra le industrie oltre il ring. Ma


aveva consolidato una cultura figurativa nazionale<br />

appena nel periodo fra le due guerre, intorno all'alto<br />

magistero impressionista di Richard Jakopič, che<br />

aveva lasciato però dietro di sé un persistente pittoricismo,<br />

malgrado i tentativi di rottura operati dal plasticismo<br />

di Kos, dalle divagazioni fantastiche e dalla<br />

gestualità informale di Kregar, dalla corposa suntuosità<br />

surreale di Pregelj, fino alla frantumazione<br />

espressionistica di Stupica. 13 Essi non conoscevano<br />

<strong>Spacal</strong> e <strong>Spacal</strong> non li conosceva. Vi fu familiarità<br />

soltanto con Veno Pilon, per la comune origine dal<br />

litorale, per il prolungato soggiorno di Pilon a Parigi<br />

e anche per una affinità indiretta e riflessa: Pilon dalla<br />

Neue Sachklikeit, <strong>Spacal</strong> dai Valori Plastici, movimento<br />

romano, parallelo a quello tedesco, fondato da<br />

Mario Broglio, patrono di Maria Lupieri che, come<br />

abbiamo detto, fu vicina a <strong>Spacal</strong>.<br />

<strong>Spacal</strong> venne accettato a pieno titolo dai lubianesi<br />

dopo la Biennale internazionale della grafica del 1955,<br />

che trituro gli ultimi strascichi della magniloquenza di<br />

destra e del realismo socialista di sinistra, e venne<br />

approvato all'unanimità dai triestini italiani e sloveni,<br />

dopo la mostra al Museo Revoltella nel 1968.<br />

Da allora al 2000, abbiamo avuto molti scambi fra le<br />

opere di <strong>Spacal</strong> e il mondo in via di globalizzazione.<br />

Ma e difficile individuarli. Il fondo rustico dell'animo<br />

di <strong>Spacal</strong> lo rendeva diffidente verso i successi<br />

effimeri delle mode sconvolgenti, quanto curioso di<br />

comprendere da lontano ogni nuova tendenza e di<br />

assorbirne, come un antico alchimista, la quintessenza<br />

filtrata fino al punto da diventargli salutare. Per cui<br />

resta da vedere quanto <strong>Spacal</strong> ha dato agli artisti delle<br />

ultime generazioni, diciamo dagli anni Sessanta in<br />

poi, anche a quelli che lui non amava e ad altri che<br />

non lo amano. E rimangono da accertare le tracce in<br />

<strong>Spacal</strong>, mettiamo, dell'informale di Fautrier, dell'art<br />

brut di Dubuffet, del concettuale di Agnetti, Kossuth,<br />

Beuys. Un grosso compito nella ricorrenza del centenario<br />

della nascita di <strong>Spacal</strong>.<br />

1 <strong>Spacal</strong>, 20 silografie dal 1937 al 1951 presentate da Giuseppe Marchiori, Trieste, A cura dell'autore, Tipografia Editoriale S.T. 1951<br />

2 Zoran Kržišnik, Dialogo con <strong>Spacal</strong>. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” [con scritti di] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte &<br />

Pensiero 1983, p. 32<br />

3 Gillo Dorfles. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit., p. 9<br />

4 France Stelé, Umetnost in Primorju. In: ”Založba Slovenska matica”, Ljubljana 1960, p. 25<br />

5 Zoran Kržišnik, Dialogo con <strong>Spacal</strong>. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit. ,p. 16 e p. 31<br />

6 Franko Vecchiet, Učenje latinščine - De arbore et radicibus. In: ”<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> - Retrospektiva”, Ljubjana, Moderna galerija, 25 aprile-4 giugno 2000, pp. 13-15<br />

7 Rodolfo Pallucchini, Il cammino di <strong>Spacal</strong>. In: ”Luigi <strong>Spacal</strong> - Opera grafica 1936-1967”, testi di Rodolfo Pallucchini e Franco Russoli, catalogo a cura di<br />

Giulio Montenero, Milano, Vanni Scheiwiller, 1968, pp. 3-6<br />

8 Zoran Kržišnik, Dialogo con <strong>Spacal</strong>. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit., pp. 30-31<br />

9 Zoran Kržišnik, Dialogo con <strong>Spacal</strong>. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit., p. 15 e p. 24<br />

10 Zoran Kržišnik, Dialogo con <strong>Spacal</strong>. In: Zoran Kržišnik ”<strong>Spacal</strong>” 1983, op. cit., pp. 15-16<br />

11 Sergio Molesi, Presentazione. In: ”<strong>Spacal</strong> 40 anni di pittura”, Castello di San Giusto, Trieste, giugno-settembre 1977<br />

12 Laura Carlini, Introduzione. In: ”Alpe Adria - L'arte tra le due guerre”, Ljubljana, Moderna Galerija, 1984, pp. 52-64<br />

13 Jure Mikuž, La figura umana nella pittura slovena tra le due guerre. In: ”Alpe Adria -L'arte tra le due guerre”, 1984, op. cit., pp. 52-54<br />

14 Igor Zabel, Tra 'realismo' e modernismo. La situazione dell'arte slovena 1945-1960. In: ”Alpe Adria. Al di la del realismo”, Graz, Neue Galerie<br />

Landesmuseum Joanneum 1988, pp. 335-352<br />

Nočni let<br />

25


Borut <strong>Spacal</strong><br />

Un fiore nella notte<br />

Frammenti dalla vita<br />

di mio padre<br />

Da anni il pomeriggio della domenica era dedicato<br />

alle passeggiate. All'inizio erano molto lunghe.<br />

Tu ti appoggiavi al bastone con la mano destra e con<br />

la sinistra ti sostenevi al mio braccio. Da Piazza<br />

Venezia c'incamminavamo di solito lungo le rive, fino<br />

a raggiungere il campo Marzio e poi lungo il viale<br />

alberato di Sant'Andrea ad osservare quello che<br />

rimaneva dei cantieri navali. Sosta obbligata ai Campi<br />

Elisi, di fronte alla casa dove hai trascorso la tua adolescenza.<br />

C'incamminavamo poi in salita, dove un'altra<br />

sosta bisognava farla davanti all'ex prigione di Via<br />

Tigor, che un tempo ti ospitava. La passeggiata proseguiva<br />

per Via Cavana, fino a piazza dell'Unità; da<br />

qui sul molo Audace e ritorno per le rive fino a piazza<br />

Venezia.<br />

Ora siamo nel 2000, prossimo a compiere i novantatré<br />

anni, le tue forze sono scemate e le passeggiate si<br />

sono fate progressivamente piu corte, tanto che da<br />

qualche mese ci limitiamo ad attraversare le rive, raggiungere<br />

il mercato del pesce, il molo Venezia e<br />

ritornare al tuo appartamento di Piazza Venezia<br />

numero quattro. La tua debolezza, comunque, non ti<br />

fa desistere da questi impegni domenicali e nessuno<br />

può convincerti di rinunciare qualche volta alla<br />

passeggiata con tuo figlio. Stavo restituendoti, papà, il<br />

tempo che tu mi hai dedicato quando ragazzino mi<br />

trascinavi per i campi a cercare la mela d'oro.<br />

Durante la tua lunga vita non eri mai ammalato: non<br />

una frattura, non un'operazione seria, non una malattia<br />

che ti costringesse al ricovero in ospedale. Quelle<br />

rare volte che rimanevi bloccato con la tua schiena,<br />

non hai resistito più di qualche ora nel tuo letto, poi<br />

dovevo portarti a peso nel tuo studio, perché non<br />

riuscivi a separarti a lungo dai tuoi pennelli. Da un<br />

anno tutto è cambiato e una settimana si, una no,<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

26<br />

dobbiamo correre in ospedale: una volta il cuore, poi<br />

la flebite, poi un'emorragia digestiva. All ultimo<br />

ricovero ho cercato di capire dai medici di reparto,<br />

cos'altro dobbiamo ancora aspettarci. La risposta era<br />

chiara: "Caro collega, all'eta di novantatré anni non<br />

c'è organo del nostro corpo che rimanga intatto e la<br />

vita di tuo padre evolve inesorabilmente verso la<br />

fine."<br />

Era una domenica di aprile. Tu eri uscito da pochi<br />

giorni dal centro clinico di Lubiana, ma quando hai<br />

saputo che era domenica, non c'era verso di convincerti<br />

a rinunciare alla passeggiata.<br />

Preparativi interminabili per farti vestire e soprattutto<br />

mettere le scarpe, ma le scarpe non ci stanno in nessun<br />

modo sui tuoi piedi gonfi ed infine abbiamo<br />

deciso di uscire in ciabatte.<br />

Come sei diventato piccolo, papà, non mi arrivi nemmeno<br />

alle spalle e si che anni fa eri orgoglioso della<br />

tua statura atletica. Ti infiliamo un giubbotto, metti in<br />

testa un cappello che ti copre quei pochi capelli<br />

bianchi che ti sono rimasti, nella mano destra il bastone,<br />

con la sinistra ti appoggi al mio braccio, ma i<br />

tuoi piedi non vogliono in nessun modo staccarsi dal<br />

pavimento. Su, papà, alza i piedi e fai un passo<br />

deciso, uno, due, tre. I piedi rimangono incollati e tu<br />

li trascini in qualche modo facendo dei passetti microscopici.<br />

Ci vogliono dieci minuti soltanto per raggiungere<br />

l'ascensore e quindi la prima delle innumerevoli<br />

pause che dovremmo fare durante la nostra passeggiata.<br />

Sei sempre piu silenzioso. Certo non sei mai stato un<br />

chiacchierone, ma adesso sembra quasi che le parole<br />

non vogliano staccarsi dalle corde vocali, come i tuoi<br />

piedi dal pavimento.


Eri sempre di poche parole, papa, capace a volte di<br />

passare giornate intere senza esprimere una frase.<br />

Saranno gli anni che hai passato in carcere e nella<br />

cella d'isolamento, che ti hanno disabituato ad utilizzare<br />

le parole. Non avevi con chi comunicare e non<br />

dovevi nemmeno, conscio che il solo modo per salvarsi<br />

dall'ergastolo o dalla fucilazione era di cucirsi la<br />

bocca. Ma la tua bocca è rimasta cucita per tanti anni<br />

dopo la caduta del fascismo e ancora adesso rimani<br />

nebuloso su alcuni avvenimenti che hanno segnato la<br />

tua vita in quel periodo.<br />

Durante le nostre passeggiate siamo riusciti<br />

comunque rievocare tanti ricordi, ma che fatica collegarli<br />

insieme, trovarci un nesso, una scala consecutiva.<br />

A volte certi episodi ti appaiono con estrema<br />

lucidità, ma non ricordi piu se erano recenti o molto<br />

lontani, se sono successi prima o dopo la guerra.<br />

Certo, papà, ricordi ben poco delle cose appena successe;<br />

non ricordi che qualche giorno fa stavi ancora<br />

in ospedale a Lubiana, stenti a ricordare il nome dei<br />

tuoi nipoti e a volte dimentichi anche il mio, ma ricordi<br />

con tutta precisione fatti avvenuti quasi settanta<br />

anni fa, come quella notte trascorsa nella piccola<br />

officina da falegname ad Acetura dove eri confinato.<br />

● ● ●<br />

Era una calda notte d'agosto del 1931. La piccola bottega<br />

odorava di legno, colla e vernice. Tu eri intento a<br />

piallare le tavole e intagliarle con lo scalpello: un lavoro<br />

di precisione, che esigeva impegno fisico e mentale.<br />

Quanti problemi hai avuto al tuo arrivo ad Acetura,<br />

quante diffidenze della gente, che ti vedeva sorvegliato<br />

dai carabinieri, hai dovuto superare; ma alla fine<br />

c'è l'hai fatta. I paesani ora si fidavano di te e<br />

Francesco ti ha offerto qualche lavoro nella sua piccola<br />

bottega di falegname.<br />

Erano pochi spiccioli quello che riuscivi a<br />

guadagnare, ma tu avresti accettato tutto, pur da poter<br />

mandare qualcosa a casa, alla mamma e alla sorella.<br />

Il lavoro era poco, giacché nessuno costruiva case,<br />

nessuno ordinava mobili, armadi e letti si tramandavano<br />

di generazione in generazione. Si può dire che<br />

l'unico articolo che era ordinato con regolarità erano<br />

le bare. I morti avevano pur sempre diritto ad una<br />

cassa tutta propria.<br />

Poi venne Giuseppe a ordinare la bara per la figlioletta<br />

di quattro anni. La piccola aveva la febbre alta da<br />

alcuni giorni, poi mori. Medici nelle vicinanze non ce<br />

n'erano.<br />

"Fatemi una cassa semplice per favore, non ho molti<br />

soldi", disse Giuseppe.<br />

Ma tu avevi deciso che una bambina di quattro anni<br />

si meritava qualcosa di particolare.<br />

Perché papà? Eri commosso per il dolore di<br />

Giuseppe o ti faceva tanta pena la bambina morta?<br />

Erano ricordi di tua sorella morta alla stessa età? Ti<br />

eri affezionato a quella gente?<br />

Hai finito di intagliare il legno, hai preso quindi il pennello.<br />

Non era la prima volta che tenevi un pennello<br />

in mano e già quando facevi il garzone nell'officina di<br />

falegname, il regalo più bello che poteva farti il capomastro<br />

era di lasciarti fare qualche rifinitura con i colori.<br />

Non era nemmeno la prima volta che ricorrevi<br />

alle immagini nascoste nel tuo cervello per rendere in<br />

qualche modo sopportabile la realtà. Guai se nell'oscurità<br />

della cella d'isolamento non saresti riuscito<br />

a rievocare i colori, le forme e le persone della tua<br />

infanzia, era l'unico modo per sopportare quelle<br />

eterne giornate fatte di sola notte. Era pero la prima<br />

volta che hai pensato di dare una vita autonoma a<br />

queste tue immagini tanto da poter essere osservate<br />

anche dagli altri.<br />

Perso nella cognizione del tempo continuavi a maneggiare<br />

il pennello. Cosa sarebbe piaciuto ad una bambina<br />

di quattro anni. Ricordavi le immagini dei santi<br />

pitturate sui vetri, che a te, ragazzino, tanto piacevano<br />

durante i tuoi soggiorni a Kostanjevica, ricordavi le<br />

decorazioni sulla cassapanca nella quale tua nonna<br />

nascondeva i suoi tesori, ma poi alcune immagini,<br />

che mai avevi visto sono scaturite direttamente dalla<br />

tua mente ed il pennello che tenevi nella mano cominciava<br />

a scorrere sulle tavole tracciando le figure con<br />

una leggerezza ed una facilità impensate. Sara proprio<br />

una bella bara!<br />

Le immagini variopinte sarebbero piaciute a quella<br />

bambina: fiori, animali, piccoli angeli. Non hai<br />

dimenticato di aggiungerci un gallo. Mentre il tuo<br />

lavoro progrediva sentivi allentare la tensione dentro<br />

di te. Diminuiva l'afflizione per il lutto toccato a<br />

Giuseppe, ma anche il tormento per tutte le disgrazie<br />

che ti toccarono negli ultimi anni: carcere, confino, la<br />

preoccupazione per la madre e la sorella delle quali<br />

avevi poche notizie e non sapevi come facessero a<br />

sopravvivere senza il tuo aiuto. Sentivi attenuarsi il<br />

dolore per gli amici fucilati a Basovizza, quelli condannati<br />

all'ergastolo, a te era andata bene e te la sei<br />

cavata con cinque anni di confino. Anche nel tuo<br />

futuro, che ti appariva oscuro e senza vie d'uscita,<br />

Nočni let<br />

27


scorgevi qualche spiraglio. Sarà proprio vero, che<br />

un'opera ben fatta, che un'immagine bella, anche se<br />

scaturita dalla nostra fantasia, può addolcire la realtà<br />

per triste che sia e attenuare il dolore.<br />

Eri proprio soddisfatto del tuo lavoro. Ti sentivi leggero;<br />

il presente ed il futuro ti apparivano meno oscuri.<br />

Il mondo ti appariva in una luce più bella. Quel piccolo<br />

feretro colorato ti appariva come un fiore che si<br />

apre nella notte e con la sua bellezza illumina e addolcisce<br />

i nostri pensieri resi tetri dall'oscurità.<br />

Era quella volta che lo hai deciso, papà! Hai cominciato<br />

ad intravedere uno scopo nella tua vita. Ti sei<br />

chiesto: si, diventare pittore, artista poteva essere<br />

questo il mio destino? Dare libero sfogo a tutte quelle<br />

belle immagini incarcerate nella nostra memoria, nel<br />

nostro cervello; riportarle alla vita, comunicarle agli<br />

altri e rendere loro più dolce l'esistenza.<br />

Erano gli ultimi ritocchi di pennello. Nel paese cominciò<br />

a cantare il primo gallo. Poi ti assopisti; un<br />

sonno profondo e tranquillo da persona soddisfatta.<br />

Molti anni piu tardi lo hai detto ai critici e giornalisti,<br />

che nessuna tua opera d'arte è mai stata tanto ammirata<br />

quanto quella piccola bara, portata in spalla dai<br />

ragazzi del paese. Una folla di gente, d'Acetura e dei<br />

paesi vicini, volle dare l'ultimo saluto alla bambina<br />

morta, esprimere la solidarietà a Giuseppe e ammirava<br />

il feretro.<br />

Nei mesi successivi il lavoro nella bottega di<br />

Francesco aumento notevolmente. La tua fama si diffuse<br />

e tutti volevano le casse da morto dipinte da te.<br />

Ma tu eri deciso a perseguire la vocazione apparsati<br />

quella notte.<br />

● ● ●<br />

Era il 1947. Con la nascita del secondo figlio dovevano<br />

incrementare le tue responsabilità di padre, ma<br />

tu facevi finta di non accorgertene e in ogni modo il<br />

tuo lavoro veniva prima di tutto. La mamma avrebbe<br />

sostenuto che era meglio cosi, perché quelle poche<br />

volte, che sentivi un istinto paterno, combinavi sicuramente<br />

qualche guaio.<br />

Io non me lo ricordo, ma dalle memorie di famiglia<br />

risulta, che quando avevo qualche mese hai deciso,<br />

durante uno di quei pochi momenti nei quali la<br />

mamma mi affidava a te, che era ora di temprarmi<br />

contro tutti i malanni. Cosi procuratoti due secchi<br />

d'acqua, bollente in uno e ghiacciata nell'altro, m'immergevi<br />

senza curarti delle mie grida.<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

28<br />

Quando avevo tre anni, hai deciso che era tempo che<br />

imparassi a nuotare, e questo si che me lo ricordo. Il<br />

modo più spiccio ti è sembrato quello di rovesciare la<br />

barca. "Se restano a gala i gatti, resterà anche lui!"<br />

ragionavi.<br />

No, papà, non eri molto presente all'educazione dei<br />

tuoi figli e quando volevi dedicarti a noi usavi dei<br />

metodi che facevano raddrizzare i capelli. Quando<br />

invece c'era effettivo bisogno di te, perché la mamma<br />

era stanca, del suo lavoro d'insegnante, di occuparsi<br />

di noi e della tua vecchia madre, tu te la svignavi. In<br />

genere andavi a Parigi, dal tuo amico Veno Pilon, a<br />

fare il bohème. Ma come dicevo hai sempre anteposto<br />

la tua pittura a tutto il resto e la famiglia, mamma<br />

compresa, fini per accettare quest priorità assoluta.<br />

Ti farei in ogni modo una grossa ingiustizia, dicendo,<br />

che di quei primi anni di vita non mi è rimasto nulla<br />

della tua presenza. Al contrario, anche se il tempo che<br />

mi hai dedicato era limitato, forse era qualitativamente<br />

cosi diverso e fuori dell'ordinario, che di quel<br />

periodo mi sono rimaste innumerevoli memorie. Sarà<br />

stato, perché tu stesso, non hai avuto un padre, che<br />

potesse introdurti in quel magico mondo dei sogni,<br />

che ora lo cercavi insieme a tuo figlio e lo riproducevi<br />

nei tuoi quadri.<br />

No, papà, non mi hai insegnato a leggere, a scrivere,<br />

a fare i conti, ma hai saputo avvicinarmi a quel fantastico<br />

universo dell'immaginazione nel quale uno<br />

poteva trascorrere giornate intere, inebriarsi e soffocare<br />

le proprie angustie.<br />

Tornavi la sera dal tuo atelier, portandoti in genere<br />

qualche pezzo di legno o linoleum da incidere dopo<br />

cena. Continuavi intagliando le matrici delle tue grafiche<br />

fino ad ore tarde, tenendomi sulle ginocchia. Io<br />

giocavo con i trucioli e mi meravigliavo delle immagini<br />

sempre nuove che man mano apparivano.<br />

Nelle lunghe serate di primavera fantasticavamo su<br />

quali storie si raccontavano i gufi con quel loro canto<br />

monotono o quali incredibili gallerie avranno costruito<br />

le talpe sotto terra.<br />

E quando poi per Natale dovevamo preparare il presepe.<br />

No, non erano rispettati i canoni religiosi, ma<br />

quanta fantasia ci mettevi però in tutte quelle immagini<br />

che disegnavi. Un presepe magico com'era sempre<br />

il mio i miei amici potevano solamente sognarselo.<br />

Un posto particolare nella mia memoria occupano le<br />

visite al tuo atelier, situato in soffitta in Via Coroneo


numero uno. Quel posto era pieno di barattoli d'inchiostri<br />

e vernici, di pennelli, di matite colorate, di<br />

tavole di legno, di tele, di ritagli di linoleum, di libri;<br />

in mezzo un imponente torchio per stampare le tue<br />

grafiche.<br />

"Vuoi provare a premere il torchio?"<br />

"Certo che voglio!", ma non riuscivo in nessun modo<br />

a smuovere la leva. Poi tu ti rimboccavi le maniche,<br />

tiravi la leva e dal torchio uscivano fogli con immagini<br />

colorate, odoranti d'inchiostro fresco.<br />

● ● ●<br />

Dopo il tuo successo alla Biennale di Venezia nel<br />

1958 le mostre non si contavano più. Le tue opere<br />

hanno fatto il giro d'Italia, ma sono passate anche per<br />

molte citta e capitali straniere. Non passava giorno<br />

che io e mio fratello non fossimo impegnati al<br />

trasporto e al caricamento dei quadri, cornici, vetri:<br />

quante scale con quel peso non indifferente.<br />

Sono comparsi anche i compratori. Quando eri<br />

avvisato che qualcuno voleva acquisire qualche tua<br />

opera, cominciavi innanzi tutto a nascondere quelle<br />

alle quali eri piu affezionato e dalle quali in nessun<br />

caso ti saresti separato. Non ammettevi discussioni sui<br />

prezzi, anche se del valore del denaro non hai mai<br />

capito molto.<br />

I giornali si occupavano spesso di te e non soltanto<br />

quelli che normalmente si occupano d'arte. La tua<br />

notorietà ti ha fatto raggiungere perfino le pagine mondane<br />

delle riviste di moda femminili. Gli articoli che ti<br />

erano dedicati non ti hanno mai interessato in modo<br />

particolare e anche le critiche delle tue mostre le<br />

leggevi a malapena. Ti ricordavi comunque bene delle<br />

pagine che ti ha dedicato il settimanale Gente, il titolo<br />

era: "È diventato pittore per merito di Mussolini".<br />

Qualcosa di vero c'era, papà. Senza quella notte al<br />

confino in Acetura e senza quella dura prova delle<br />

carceri, chi sa se ti saresti mai dedicato alla pittura.<br />

Con la fama cresceva anche il tuo orgoglio. Non era<br />

vera superbia, nel senso che non ti consideravi superiore<br />

agli altri, ma non accettavi che qualcuno<br />

mettesse in dubbio il valore della tua arte. Dopo tanti<br />

anni poi passati in sordina, ti sembrava, che con il traguardo<br />

raggiunto, qualche privilegio ti fosse infine<br />

dovuto. Non ti limitavi a pretendere un posto in<br />

primo piano soltanto dalla tua famiglia, dagli amici e<br />

dai parenti, ma ti sembrava che ovunque e chiunque<br />

dovrebbe rendersi conto di aver a che fare con un<br />

grande artista. Mai avresti aspettato una coda per<br />

acquistare un biglietto o pagare una bolletta; il tuo<br />

tempo ti sembrava troppo prezioso. Se ti scadeva il<br />

passaporto telefonavi subito al questore o al console<br />

e se dovevi fare qualche piccola operazione in banca<br />

scomodavi immediatamente il direttore.<br />

Ti sembrava poi che anche il tuo aspetto doveva<br />

essere quello di un artista affermato. Vestivi in genere<br />

jeans, maglie di colori vivaci, giacche in jeans o pelle,<br />

l'immancabile basco in testa, tutto e sempre macchiato<br />

dalle tue pitture. La mamma si scandalizzava:<br />

"Gigi, ma come fai ad uscire conciato cosi. Ti<br />

conoscono tutti." "Appunto per questo", le rispondevi,<br />

"ha pur detto Černigoj che siamo pittori moderni".<br />

Sei arrivato addirittura ad uscire con le scarpe di colore<br />

diverso.<br />

Hai sempre condotto una vita sana. L'esercizio fisico<br />

non ti mancava e l'unica sigaretta che ti ho visto<br />

accendere era in occasione di una cena sul Carso,<br />

quando dovevi fare fumo per scacciare le zanzare.<br />

Non dedicavi molto tempo al riposo e al rilassamento,<br />

ma era il tuo stesso lavoro, che svolgevi con tanto<br />

entusiasmo, a servire anche come ricostituente dell'equilibrio<br />

psico-fisico. Qualche bicchiere di vino lo<br />

bevevi e se i bicchieri erano di più cominciavi a straparlare<br />

esagerando in tutto e di tutto. La mamma<br />

brontolava: "Gigi, ma cosa mai stai raccontando?"<br />

Poi qualcuno ti ha messo in testa che le tue forze<br />

potrebbero non durare in eterno, che a sessant'anni<br />

era meglio mettersi un po' a dieta, pensare di più alla<br />

propria salute. Allora non ti andava più bene niente<br />

di quello che trovavi sul tavolo, ogni mese dovevi<br />

controllare il colesterolo e la pressione, mezz'ora al<br />

giorno la passavi pedalando la cyclette. La mamma si<br />

scervellava a cucinarti quanto di più saporito e sano,<br />

ma non riusciva ad accontentarti in niente, al massimo<br />

le concedevi: "Si, si è passabile, ma in carcere si<br />

mangiava molto meglio."<br />

● ● ●<br />

Hai affermato che volevi costruirti una casa sul Carso<br />

e hai mantenuto la promessa. L'idea era di restaurare<br />

qualche vecchia casa carsica nel paese dei tuoi nonni<br />

e genitori a Kostanjevica, ma li la prima guerra mondiale<br />

ha lasciato delle ferite insanabili e della tipica<br />

architettura rimaneva ben poco, cosi la scelta è caduta<br />

sul vicino paese di Škrbina.<br />

Ti sei messo a raccogliere per Škrbina e per i paesi<br />

vicini tutti i vari manufatti in pietra. Tutto quello che<br />

Nočni let<br />

29


i tuoi predecessori del Carso hanno scolpito nel calcare<br />

durante i secoli precedenti ti sembrava bello e<br />

interessante. Cosi hai accumulato una quantità incredibile<br />

di vasi, di pozzi, colonne, tavole, scalini, piastre,<br />

pezzi di presse per il vino, grondaie; camini - tutto in<br />

pietra.<br />

Ripetevi continuamente: "Bisogna raccogliere questi<br />

elementi, l'uomo del Carso ha sempre amato la<br />

pietra, era il suo pane e diletto, perché lavorando la<br />

pietra riusciva non solo a guadagnare qualcosa, ma<br />

anche ad esprimere il proprio senso estetico in una<br />

terra che non gli metteva a disposizione molti altri<br />

spunti per esprimersi. E la gente che ci abita ora sul<br />

Carso ha dimenticato tutto, distrugge i propri cortili,<br />

demolisce le colonne ed i portali d'ingresso, perché<br />

altrimenti non riesce ad entrarci con l'automobile,<br />

sostituisce i vasi in pietra con quelli in plastica, da<br />

quando c'è l'acquedotto non sa più che farsene delle<br />

cisterne. In pochi anni distruggerà tutto quello che è<br />

stato costruito in molti secoli."<br />

Ma tu non lo sai cosa la gente del Carso diceva di te,<br />

papà. Diceva che è arrivato un vecchio Triestino rimbambito,<br />

ma pieno di soldi, che sta comprando pietre<br />

per tutto il Carso.<br />

Intanto la casa cresceva, gli oggetti di pietra abbandonati<br />

hanno trovato la loro sistemazione, hanno<br />

ritrovato vita, e qualcuno cominciava a domandarsi:<br />

"Però, quel Triestino, proprio scemo non è, guarda<br />

un po' cosa sta venendo fuori da questa vecchia casa<br />

in rovina."<br />

Non era vita facile per i falegnami ed i muratori, perché<br />

loro un muro nuovo e dritto sapevano costruirlo,<br />

ma tu esigevi muri identici a quelli che c'erano una<br />

volta, con tutte le loro irregolarità. Allora si è ripetuto<br />

tutto l'andazzo già visto mentre costruivi la tua casa<br />

a Pirano: se una parete non ti piaceva era sacrificata<br />

per farne un'altra e un'altra ancora.<br />

Alla fine anche questa casa fu terminata e assomigliava<br />

in tutto a quella dei tuoi nonni che ogni tanto<br />

ancora intravedevi nei tuoi sogni: il portale carsico, il<br />

cortile, i ballatoi, la cisterna, il camino, gli scrigni di<br />

noce, si, tutto era al loro posto.<br />

"È come un mio quadro" dicevi, "quando ci entro mi<br />

sembra di entrare in una delle mie grafiche."<br />

Quando alla sera gli operai se ne andavano, assaporavi<br />

la quiete bevendoti il tuo bicchiere di terrano.<br />

Potevi rivivere nei sogni le tantissime cose che ti legavano<br />

al Carso e respirare a pieni polmoni quell'aria<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

30<br />

che sapeva di mediterraneo, di ginepro e delle erbe<br />

selvatiche che crescevano nei dintorni. Che differenza<br />

rispetto a quell'appartamento in città con un'aria sempre<br />

piu inquinata e un traffico sempre più caotico. Ma<br />

ad un certo punto quel silenzio ti è sembrato sin troppo<br />

silenzioso. Mancava qualcosa. Poi hai deciso che<br />

mancavano i grilli.<br />

L'indomani tutti i muratori, i pittori, i falegnami,<br />

invece di dare gli ultimi ritocchi alla tua casa, dovettero<br />

andare a caccia di grilli e popolarne il tuo cortile.<br />

"Beh, papà. Proprio tutti torti a considerarti un po'<br />

matto la gente di Škrbina non li aveva."<br />

● ● ●<br />

Dopo la morte di mio fratello Savo, mamma non si è<br />

mai più ripresa. I suoi interessi svanivano di giorno in<br />

giorno. Cominciava a perdere la memoria, si dimenticava<br />

delle cose più elementari, non riusciva più ad<br />

organizzarsi le cose piu semplici: fare un acquisto,<br />

lavare un panno, cucinare una minestra. Poi perse<br />

ogni interesse per la propria persona, proprio lei sempre<br />

cosi attenta e perfetta in tutto. Dimenticava di pettinarsi<br />

e passava le giornate intere in vestaglia, seduta<br />

sulla poltrona a fissare il vuoto.<br />

Tu hai ripreso a lavorare o almeno ti sforzavi per<br />

farlo. Continuavi a passare le giornate intere seduto<br />

nel tuo atelier a riordinare le carte vecchie, a ritoccare<br />

qualche quadro e anche a dipingere qualcosa di<br />

nuovo.<br />

Dipingevi sempre meno e le forze per premere il torchio<br />

ti sono mancate del tutto. Continuavi comunque<br />

a passare le giornate nel tuo atelier, facendo qualche<br />

ritocco e per lo più immerso in silenzio nelle tue<br />

memorie. Non si sono fermate però le tue mostre e i<br />

tuoi quadri continuarono a fare il giro del mondo raggiungendo<br />

perfino Sarajevo, distrutta dalla recente<br />

guerra.<br />

Lo dicevi sempre, papà, che i pittori avevano un privilegio:<br />

potevano intuire quando la loro morte si avvicinava,<br />

perché arrivavano i corvi. Intendevi i mercanti<br />

d'arte e tutti coloro, che speculando sul rincaro dei<br />

quadri dell'artista deceduto, si precipitano all'ultimo<br />

minuto e cercano di impossessarsi di tutte le sue opere.<br />

I corvi sono arrivati, papà, ma tu non te ne sei accorto.<br />

Strani galleristi prelevavano le tue opere, per<br />

mostre inesistenti, senza mai restituirtele. Tu ti fidavi<br />

di tutti, papà. Sedicenti i tuoi ammiratori si aggiravano<br />

ogni giorno per il tuo atelier cercando di rac-


capezzare quanti più quadri e grafiche. Ti offrivano<br />

come pagamento somme che non sarebbero bastate<br />

nemmeno per la carta e i colori. Ma tu, papà, della<br />

valuta non ne capivi proprio niente. E come avresti<br />

potuto? Hai cominciato a ragionare con corone della<br />

vecchia Austria, passato alle lire italiane, più volte<br />

svalutate, al dinaro iugoslavo svalutato ancora più<br />

volte, al tallero sloveno; pretendere da una persona di<br />

novanta anni, di ritrovarsi in questo labirinto valutario<br />

sarebbe stato troppo. Però eri cocciuto, e ti ostinavi<br />

ad amministrare tutte le tue vendite da solo, nonostante<br />

gli imbrogli ai quali eri soggetto ogni giorno.<br />

Altri personaggi che incontravi non si preoccupavano<br />

nemmeno di accecarti con cifre irrisorie. Si presentavano<br />

semplicemente in squadra, e mentre uno si faceva<br />

mostrare i tuoi quadri gli altri ti vuotavano la casa.<br />

Dopo la morte della mamma ti sei ritirato in un<br />

mondo tutto tuo. Eri sempre taciturno, ma adesso<br />

riuscivi a stare zitto per giornate intere e quando<br />

parlavi, riflettevi sulla morte, sui cimiteri, sul dove<br />

essere sepolto.<br />

Religioso non lo sei mai stato e durante la tua vita hai<br />

visto la chiesa per ben poche volte. Non avevi niente<br />

di particolare contro i preti e le tue opere sono piene<br />

di svariati simboli religiosi, ma tu questa religione la<br />

consideravi piu come un fatto di tradizione popolare<br />

e come tale andava accettata. Quando la mamma e<br />

morta però volevi il prete. Perché, papà?<br />

Nočni let<br />

31


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

32


Delo<br />

Lavori<br />

Nočni let<br />

33


Alegorija podeželja (priprava za mozaik), tuš na papirju, 46 x 57 cm, 1955 ❚ Allegoria di campagna (bozzetto per mosaico), china su carta, 46 x 57 cm, 1955<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

34


Študija, tuš na papirju, 43 x 32 cm, cca. 1934 ❚ Studio, china su carta, 43 x 32 cm, cca. 1934<br />

Študija, tuš na papirju, 19 x 23 cm, cca. 1934 ❚ Studio, china su carta, 19 x 23 cm, cca. 1934<br />

Lunapark, lesorez, 40 x 29,5 cm, 1951<br />

❚ Lunaparc, xilografia,<br />

40 x 29,5 cm, 1951<br />

Nočni let<br />

35


Mesto v zrcalu, lesorez, 48 x 60 cm, 1953 ❚ Città allo specchio, xilografia, 48 x 60 cm, 1953<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

36<br />

Privid, barvni lesorez, 22 x 15,5 cm, 1951<br />

❚ Ascesa, xilografia a colori, 22 x 15,5 cm, 1951


Brez naslova, lesorez, 70 x 101 cm, 1952 ❚ Senza titolo, xilografia, 70 x 101 cm, 1952<br />

Nočni let<br />

37


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

38<br />

Predmestje, lesorez, 56 x 45 cm, 1952 ❚ Periferia di città, xilografia, 56 x 45 cm, 1952


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

40<br />

Čolni na kopnem, barvne voščenke,<br />

29 x 42 cm, 1950 ❚ Barche a riva,<br />

pastelli a cera colorati, 29 x 42 cm, 1950<br />

Čolni na kopnem, barvne voščenke,<br />

29 x 42 cm, 1950 ❚ Barche a riva,<br />

pastelli a cera colorati, 29 x 42 cm, 1950<br />

Kraška vas, barvne voščenke, 30 x 42 cm, cca. 1950<br />

❚ Paese carsico, pastelli a cera colorati, 30 x 42 cm, cca. 1950


Brez naslova, barvne voščenke, 42 x 59 cm, 1952 ❚ Senza titolo, pastelli a cera colorati, 42 x 59 cm, 1952<br />

Nočni let<br />

41


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

42<br />

Viseči čolni, mešana tehnika, 72 x 58 cm, 1955<br />

❚ Barche appese, tecnica mista, 72 x 58 cm, 1955<br />

Brez naslova, tuš na papirju, 32 x 22,5 cm, 1955<br />

❚ Senza titolo, china su carta, 32 x 22,5 cm, 1955


Viseči čolni, olje na platnu,<br />

193 x 106 cm, cca. 1955 ❚ Barche appese,<br />

olio su tela, 193 x 106 cm, cca 1955<br />

Nočni let<br />

43


Soline, tempera na papirju, 16,5 x 11,7 cm, cca. 1955<br />

❚ Saline, tempera su carta, 16,5 x 11,7 cm, cca. 1955<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

44<br />

Soline, tuš na papirju, 32 x 22,5 cm, cca. 1955<br />

❚ Saline, china su carta, 32 x 22,5 cm, cca. 1955


Soline, voščena kreda, 72 x 58 cm, cca. 1955 ❚ Saline, pastello a cera, 72 x 58 cm, cca. 1955<br />

Nočni let<br />

45


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

46


Magično tihožitje, tempera na platnu, 49,5 x 53 cm, cca. 1939 -1940 ❚ Natura morta magica, tempera su tela, 49,5 x 53 cm, cca. 1939 -1940<br />

Nočni let<br />

47


Zidovi, olje na platnu, 50 x 40 cm, 1946 ❚ Muri, olio su tela, 50 x 40 cm, 1946<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

48


Kotiček na vrtu, tapiserija, 156 x 213 cm, 1955 ❚ Angolo di giardino, arazzo, 156 x 213 cm, 1955<br />

Nočni let<br />

49


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

50<br />

Ganjki na Krasu, tempera na papirju, 40 x 52 cm, 1965<br />

❚ Ballatoi sul Carso, tempera su carta, 40 x 52 cm, 1965


Ganjki na Krasu (osnutek za tapiserijo), tempera na platnu, 200 x 300 cm, 1964 ❚ Ballatoi sul Carso (bozzetto per arazzo), tempera su tela, 200 x 300 cm, 1964<br />

Nočni let<br />

51


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

52<br />

Idila na gmajni, mozaik, 85 x 60 cm, 1995<br />

❚ Idillio nel prato, mosaico, 85 x 60 cm, 1995<br />

Zapora na Krasu, mozaik, 85 x 60 cm, 1995<br />

❚ Chiusa carsica, mosaico, 85 x 60 cm, 1995


Kraški motiv, mešana tehnika,<br />

35,5 x 25 cm, 1994 ❚ Scorcio carsico,<br />

tecnica mista, 35,5 x 25 cm, 1994<br />

Kraški motiv, mešana tehnika,<br />

35,5 x 24,5 cm, 1984 ❚ Scorcio carsico,<br />

tecnica mista, 35,5 x 24,5 cm, 1984<br />

Nočni let<br />

53


Viseči čolni v Savudriji, mešana tehnika, 60 x 85 cm, 1970<br />

❚ Barche a Salvore, tecnica mista, 60 x 85 cm, 1970<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

54<br />

Kraški motiv, mešana tehnika,<br />

116 x 94 cm, 1994 ❚ Scorcio carsico,<br />

tecnica mista, 116 x 94 cm, 1994


Nočni let<br />

55<br />

Mesto v zatonu, mešana tehnika,<br />

80 x 119,5 cm, 1968<br />

❚ Città al tramonto, tecnica mista,<br />

80 x 119,5 cm, 1968


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

56<br />

Totem, barvan les in kamen,<br />

121 x 27 x 27 cm, cca. 1965<br />

❚ Totem, legno colorato e pietra,<br />

121 x 27 x 27 cm, cca. 1965


Nočni let<br />

57<br />

Kraška kaluna, mešana tehnika,<br />

60 x 85 cm, 1966 ❚ Portale Carsico,<br />

tecnica mista, 60 x 85 cm, 1966


<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

58<br />

Brez naslova, mešana tehnika,<br />

27 x 20,5 x 15 cm, 1989 ❚ Senza titolo,<br />

tecnica mista, 27 x 20,5 x 15 cm, 1989


Brez naslova, pobarvan bron,<br />

16,5 x 16,5 x 25,5 cm, 1989<br />

❚ Senza titolo, bronzo colorato,<br />

16,5 x 16,5 x 25,5 cm, 1989<br />

Nočni let<br />

59


Kraško znamenje, barvni lesorez,<br />

90 x 64 cm, 1980 ❚ Simulacro carsico,<br />

xilografia a colori, 90 x 64 cm, 1980<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

60<br />

Magični prostor, mešana tehnika,<br />

52,5 x 77,5 cm, 1980 ❚ Spazio magico,<br />

tecnica mista, 52,5 x 77,5 cm, 1980


Nočni let<br />

61<br />

Zid miru, barvni lesorez,<br />

40 x 52 cm, 1965<br />

❚ Manifesti per la pace, xilografia a colori,<br />

40 x 52 cm, 1965


Arheološka trta, barvni lesorez,<br />

50 x 70,5 cm, 1974 ❚ Campo abbandonato,<br />

xilografia a colori, 50 x 70,5 cm, 1974<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

62


Nočni polet, barvni lesorez,<br />

46 x 34,5 cm, 1976 ❚<br />

Volo di farfalla sul Carso, xilografija a<br />

colori, 46 x 34,5 cm, 1976<br />

Kraška zapora, barvni lesorez,<br />

70 x 83 cm, 1983 ❚ Chiuso carsico,<br />

xilografia a colori, 70 x 83 cm, 1983<br />

Nočni let<br />

63


Arheološka trta, risba in slepi tisk, 60 x 90 cm, 1981<br />

❚ Campo abbandonato, disegno e stampa a rilievo,<br />

60 x 90 cm, 1981<br />

<strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong><br />

64


Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izdajo kataloga je omogočilo podjetje S&T Hermes Plus d.d.

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!