SLANE ZGODBE - DIDAKTA

Slane Zgodbe
Andrej Trefalt

Slane Zgodbe
Andrej Trefalt
Ilustriral: Marko Škerlep

Slane Zgodbe
Andrej Trefalt
Ilustriral: Marko Škerlep
Kazalo
Uvod
Jadrajte, potujte in si upajte
Obiski
GATE
Megla
xx
xx
xx
xx
xx
CIP -
TETA
»Teta«, teta Anika in druge tete
Dva Nemca in en Anglež
Božična zgodba
Depozit do Benetk, avtokarta in Trg
svetega Marka
Zlate pipe in o tem, kako sem dobil
prve pomorske karte
Jakna in helikopter
Termoli – začetek
Termoli – konec poti okoli sveta in nov začetek
Termoli – nova ljubezen, Lucio Dalla
in mafijski večeri
xx
xx
xx
xx
xx
xx
xx
xx
xx
xx
JOŠKICA
Novo leto s Kapetanom Draganom
xx
xx
kazalo
5

slane zgodbe
Drama v Grčiji - morski pes, gumak in pravica
Nevihta v Korintu
Poletje na Porosu – prijazni Grk v piano baru,
zajtrki v restavraciji Hong Kong in posledice
jutranje toalete
Poletje na Porosu – pasji mornar, žena na
pogrebnem vencu in ostali posebneži
Poletje na Porosu – angleške kravice, moja
popoldanska obrt in nekaj o črncih
Poletje na Porosu – tuširanje pri Leonardu doma,
pomarančna marmelada in pametni špar
Sveti angel, varuh moj …
Razgled
Rodos – Bodrum
Leros, otok (golih) norcev
xx
xx
xx
xx
xx
xx
xx
xx
xx
xx
USODA
Čile
Zima, zima bela …
Januar na Paxosu in moj prijatelj Babis
Marina v Izoli
Močan jugo
Aljaž in Barbara
xx
xx
xx
xx
xx
xx
xx
Inkasanti
xx
Sralske zgodbe
30 let – zgodba ob tridesetletnici revije Val xx
Slikovna priloga
xx
6

Iz male je zrasla velika …
… in še večja!
0
5
0
2
5
7
0
2
5
7
10
0
2
5
7
10
12
15
0 2 5 7 10 13 17
0 2 5 7 10 13 16 20
Gate Teta Joškica Usoda Usooda Usoooda

Uvod
Sanjariti sem začel že zelo zgodaj. Ko sem bil star šest let, je
name pazila Cilka, mlajša gospa, ki je živela pri nas. Kadar je
nisem ubogal (to je bilo velikokrat, saj je nisem maral), me
je zaprla v stranišče v pritličju, ki je merilo vsega 90 x 120
centimetrov. Okna ni bilo, le zračnik (velik kakih 15 x 15 cm)
je segal od tal v stranišču do izhoda zgoraj na terasi. Cilka je
ugasnila luč in me pustila tam notri, dokler se nisem pomiril.
Včasih, da je imela dlje časa mir pred mano, je tudi »pozabila«
name, v vsakem primeru pa je čas takrat, v temi, tekel precej
počasneje kot običajno.
Ko je zaklenila vrata, sem se usedel na pokrov stranišča, zaprl
oči in si predstavljal vse mogoče; večinoma same lepe stvari, ker
je tako čas hitreje minil, pa še luštno je bilo … Vedel sem, da
me bo Cilka prej ali slej morala spustiti ven, saj bo nekdo prišel
domov, vendar nikoli nisem vedel, kdaj se bodo vrata odprla.
Spomnim se, da sem sčasoma opazil bledo svetlobo v zračniku,
ki se je priplazila po kakih petih metrih cevi gor s terase do tal
v stranišču. Ampak da si to svetlobo opazil, si moral v temi preždeti
kar precej časa, pa še sonce je moralo sijati. In tako sem se
že kot otrok naučil, da na nekatere stvari v življenju pač ne moreš
vplivati, lahko pa si jih narediš kolikor je le mogoče prijetne.
Ta Cilkina lekcija in predvsem spoznanje, ki se je rodilo iz
nje, sta mi potem v življenju prišla še velikokrat prav.
uvod
11

slane zgodbe
Seveda sem domačim večkrat rekel, da me Cilka zapira v
stranišče, ampak ker sem imel tudi sicer bujno domišljijo, so te
moje obtožbe enostavno preslišali. Dokler se ni mama nekega
dopoldneva nepričakovano prikazala na vhodnih vratih, saj je
nekaj pozabila … In potem se je zaradi mojega vpitja pokazala
še na straniščnih vratih. Cilka je morala oditi, jaz pa sem kar
nekaj časa lahko dobil vse, kar sem si zaželel – od čokolade do
banan in sladoleda!
Naslednje prigode so mi ena za drugo potrjevale, da je življenje
v resnici še bolj zanimivo od tistih avantur, ki sem si jih
zamišljal v temi, sedeč na školjki.
Ker Cilke ni bilo več pri hiši, sem moral pri šestih letih v
vrtec, kjer mi ni bilo všeč. Že po nekaj dneh sem enostavno
splezal čez ograjo in šel k našima sosedoma, Janezu in Nani,
ki sta me imela zelo rada. Tovarišice in moji starši so me iskali
po celi Šiški, jaz pa sem medtem užival pri sosedih! Ko me je
stric Janez popoldne nič hudega sluteč pospremil čez cesto k
nam domov, so si vsi oddahnili in ne spomnim se, da bi dobil
kakšno okoli ušes. No, v vrtec pa mi ni bilo več treba, saj me
tovarišice po tistem popoldanskem iskanju niso več hotele –
menda nisem bil dovolj zrel za vrtec.
Kakšno leto ali dve kasneje sva z očetom popravljala avto
v garaži. Lahko sem sedel na voznikovem sedežu in pritiskal
na plin, medtem ko je oče nekaj »šraufal« po motorju. Kaj pa
vrata v garažo? Ja, priprta. Od nekdaj sem imel rad vonj nafte,
bencina in hlapov, tako da se nisem nič pritoževal, ampak sem
(menda, spomnim se ne) samo padel dol s sedeža in skozi odprta
vrata na tla. Ko me je oče pobiral, je še on skoraj izgubil
zavest in se komaj privlekel do vrat. Hvala bogu naju je prišla
mama klicat za kosilo in tako smo končali na urgenci.
Na vasi, kjer sta oče in mama zgradila hišo, smo imeli
nekaj časa tudi konja, Sokol mu je bilo ime. Enkrat sem tako
sam, star deset let, jahal tega velikega konja pasme Nonius
okoli fazanerije pod našo vasjo, oče pa je čakal v bližini, da
bo prišel še on na vrsto za jahanje. Med drncem na gozdni
poti je Sokola verjetno pičil obad, pobezljal je in na ostrem
ovinku, kjer je dirjal tik ob drevesu, me je odneslo s sedla,
ostal pa sem zataknjen s stopalom v stremenu. Z glavo sem
udarjal po tleh, vmes pa še dobil kakšno s kopitom, in ko me
je oče pobral s tal in me dal ležat pod smreko, sem samo še
slišal, videl pa nič več – moja glava je bila menda kot rdeča
žoga. Hvala bogu, da je takrat prišla mama s stoenko pogledat,
kaj delava – ravno prav, da nas je vse odpeljala v vas in
uvod
12 13

slane zgodbe
spet sem končal v bolnišnici. Od takrat imam na glavi 37
šivov in prišito levo uho.
Pravzaprav imam levo uho prišito dvakrat. Ko sem se po
približno enem tednu (ne vem več točno, kdaj) vrnil v šolo,
kjer sem sedel v prvi klopi zaradi lumparij, ki sem jih špičil,
sem se že prvi dan v šoli od srca smejal tovarišici, ki je po razredu
lovila mojega sošolca. On je ponavljal četrti razred, ona
pa je imela kakih 80 kil … Ko sta naredila krog ali dva po
razredu, se je tovarišica ustavila pri katedru in sopihala, malo
od napora in precej zaradi besa. Na ves glas se smejoči mulec
v prvi klopi je bil seveda zelo primeren strelovod za njeno
jezo. Segla je čez mizo, me prijela za uho (levo, seveda) in
me dvignila s stola. No, šlo je, dokler niso postale moje noge
prekratke, potem pa se je uho zatrgalo po šivih, ki se še niso
povsem zarasli, in po licu se mi je vlila kri. V razredu je najprej
zavladal čisti mir, za nekaj sekund, potem so se pa sošolci vsuli
iz razreda in vpili: »Uho mu je odtrgala, uho mu je odtrgala!«
Iz bolnišnice sem prišel domov še isti dan in mislil sem, da
bom imel glede na prestano kakšne privilegije. Ampak ni bilo
simpatije, oče mi je samo rekel, da bi lahko vedel, da se ne
smem tovarišici na ves glas smejati, tako rekoč v obraz …
Z očetom sva večkrat veslala po Savi od Kranja do Zbilj, kjer
naju je mama počakala z avtom, da smo se s kanujem na strehi
odpeljali nazaj domov. In potem so neko zimo zaradi nove
elektrarne razstrelili strugo, ne da bi midva za to vedela. Tam,
kjer je bil prej kanjon in je čoln sam tekel po sredini, so bile zdaj
razsejane skale, velike kot jedilna miza. Verjeli ali ne, ampak
naredila sva točno to, kar po navadi vidimo v risankah in filmih
– ko sva zagledala drugačno, s skalami posejano strugo, sva kanu
obrnila proti toku in poskušala hitro, hitro, hitro veslati nazaj
proti Kranju. In tudi konec je bil podoben kot v risankah – leseni
kanu je bočno nasedel na eno veliko skalo sredi struge in
se med hreščanjem in lomljenjem letvic enostavno »ovil« okoli
nje. Izkrcala sva se lahko brez težav! Je pa bila skala sredi struge,
levo in desno kanjon in seveda nikjer žive duše.
Oče je bil odličen plavalec, vaterpolist, in je čez čas, ko sva
videla, da ni druge, zlezel v reko in odplaval s tokom do prve
sipine kakih 70 do 100 metrov nižje. Pred tem mi je rekel, naj
dobro gledam, kje ga bodo vrtinci potegnili noter, da se bom
lahko pripravil, ko bom potem plaval za njim! No, potem ko
sem ga videl, kako je kot plovec na vabi za belice izginjal pod
gladino, sem plavanje odločno odklonil ... Vmes ga je tok še
podrgnil ob skalo, tako da je imel majico na hrbtu razparano
in krvavo. Po steni kanjona je zlezel do ceste, našel dva ali tri
možake z vrvjo in vsi skupaj so me komaj potegnili na suho.
Seveda proti toku, tako da me je vrv okoli prsi skoraj zadušila.
Do mame v Zbiljah, ki je bila takrat ravno noseča z mojo
tretjo sestro Jero, so naju pripeljali z avtom in že od daleč sva
ji vpila: »Vse je v redu, vse je v redu!« Ja, seveda, midva pa vsa
popraskana, krvava in brez čolna …
Mama je bila štirikrat noseča in moje tri sestre so precej
mlajše – prva za mano, Neža, je devet let mlajša od mene. Še
dobro, saj je tako oče lahko že na meni preizkusil raznorazne
življenjsko nevarne situacije in sestre so se temu povečini izognile.
Življenje z očetom je bilo razburljivo na več načinov,
ampak da sem ostal živ, je bila pa mamina zasluga!
A kot predpriprava na življenje so bile vse te dogodivščine
neprecenljive.
V najstniških letih sem se precej ukvarjal s športom – od
teka na smučeh do namiznega tenisa. Bil sem tudi eden najmlajših
planincev, ki so do takrat prišli na vrh Toubkala, najvišje
gore severne Afrike, visoke 4.167 metrov. Zato je bilo
zame še toliko hujše, ko mi je pri šestnajstih letih zdravnik
povedal, da imam mišično distrofijo in bom verjetno v treh
uvod
14 15

slane zgodbe
do petih letih pristal na invalidskem vozičku. Taisti zdravnik,
kirurg ortoped, mi je pred tem operiral obe Ahilovi tetivi, tako
da sem imel nogi več kot en mesec v mavcu in po tem nisem
nikoli več tekel – še hodil sem bolj težko. Menda je mislil, da
sta se mi tetivi skrajšali zaradi napornih treningov ali napačne
hoje, meni pa se zdi, da je nasploh takrat bolj malo mislil …
Šele med operacijo tetiv je namreč vzel vzorec mišice in na
podlagi analize slednjega so po operaciji ugotovili, kaj je narobe
z mano. Vzorec mišice bi mi morali vzeti pred operacijo,
rezanje tetiv in noge v mavcu pa so bile najslabše možne okoliščine
za distrofijo.
Spoznanje, da lahko tudi zelo izobražen človek, specialist
na svojem področju, ki je šel skozi leta in leta izobraževanja,
na koncu naredi takšno napako, mi je precej zamajalo zaupanje
v šole in šolanje nasploh!
Torej, če povzamem:
• Cilkina lekcija: na svoje stanje nisem mogel kaj dosti vplivati.
• Zdravnikova lekcija: ni nujno, da te leta šolanja naredijo
pametnega.
• Očetova lekcija: včasih stvari izgledajo brezupne, pa niso.
Tak je bil moj zaključek po dobrih šestnajstih letih življenja.
In kako naprej? Hotel sem čim bolje izkoristiti tistih nekaj
let, preden bi pristal na vozičku, čeprav se je tudi za to trditev
izkazalo, da se je zdravnik zmotil. Še deset let kasneje sem
ocvrl tudi po 100 jajc na dan in pripravljal angleške zajtrke v
Grčiji, prvi električni skuter pa sem kupil šele 15 let kasneje.
Ampak kot že rečeno – v šolah te ne naučijo vsega. Odločil
sem se, da normalno življenje ni zame, šola pa tudi ne – moj
rok trajanja se mi je zdel prekratek.
Še pred letom dni je bil svet normalen in pot za naslednja
leta vsaj okvirno začrtana. Potem pa se mi je vse skupaj obrnilo
na glavo. Čutil sem, da potrebujem čas zase, čas s samim
seboj, da bom lahko »prebavil«, kar se mi je zgodilo, in da bom
lahko zatem življenje živel na polno, tako kot je treba.
V tistih časih sem imel doma nekaj nemških navtičnih revij,
prebral sem pa tudi vse, kar je kjerkoli pisalo o barkah.
Doma smo imeli pet metrov dolgo pasaro in nekaj izkušenj z
morjem sem že imel. Tudi prve slane zgodbe so se mi zgodile
na »Gatah«, tako je bilo tej prvi barki namreč ime. Odločitev,
da zgradim jadrnico in grem na morje je bila tako relativno
lahka. Izvedba pa malo težja …
A kjer je volja, tam je pot in s pomočjo sošolcev iz gimnazije,
prijateljev, stare tete, babice, mame in očeta sem v enem letu
zgradil mojo prvo pravo, sedem metrov dolgo jadrnico. Razprl
sem krila in z njo odjadral v življenje.
In tako so se začele nizati Slane zgodbe …
Andrej Trefalt
uvod
16 17

Jadrajte, potujte
in si upajte
Ko smo trije fantje, Uroš, Matic in jaz, začeli z revijo Val, si
nisem mislil, da bom 23 let kasneje pisal članek za dvestoto
številko revije na 17 metrov dolgem katamaranu, opremljenim
z mikrovalovko in pralnim strojem.
Svoj del revije sem že davno tega predal Urošu in Maticu,
začel sem se ukvarjati z »resnimi« posli, ostala pa je ljubezen
do bark, jadranja, vetra v laseh (ki jih je sicer vedno manj ),
neverjetnih sončnih zahodov, novih dežel in zanimivih ljudi.
Kot najstnik sem zbolel za mišično distrofijo in takrat se je
vse skupaj začelo. Potreboval sem čas zase, za soočenje z usodo
in jadrnica na morju se mi je zdela prava rešitev. V naši ulici na
Verovškovi v Ljubljani so se takrat gradile tri jadrnice – ena železna
pri Terlepu, ena betonska in ena plastična tam čez progo. Pri
teh »vzornikih« sem dobil idejo in v enem letu tako naredil sedem
metrov dolgo jadrnico z imenom »Teta« in izginil na morje.
Pri gradnji so mi pomagali prijatelji in prijateljice iz gimnazije.
Nekaj materiala sem kupil, nekaj »nafehtal«, sem in tja
pa sem si kakšno stvari tudi »izposodil;« zdaj si to že upam
priznati. Jadrnica je imela železne zvarjene bitve, 1 prav tako
1 Štrleči del barke ali obale, kamor se priveže privezna vrv jadrnice ali ladje. Bitve so lahko
lesene ali kovinske, na pomolih tudi kamnite
JADRAJTE, POTUJTE IN SI UPAJTE
19

slane zgodbe
ograjo, jambor iz namakalne cevi premera 12,5 cm, jadra so
bila narejena doma, trup pa smo s prijatelji laminirali na babičinem
dvorišču na Verovškovi. Notri je imela posteljo in kuhalnik,
puščala in rjavela je, da je bilo veselje oziroma obup, a
imel sem jo rad – bila je moja leteča preproga …
Ker so bili to časi depozitov za prehod meje, sem se prijavil
na regato v Trstu (udeleženci športnih dogodkov so bili namreč
oproščeni plačila depozita) in s sabo vzel še tri prijatelje
in eno prijateljico, ki so mi prej pomagali graditi barko. Bili
smo skoraj brez bencina za Tomosa in ker ni bilo vetra, smo
se nekje na sredi poti med Piranom in Benetkami zasidrali in
šli spat. Kot sidrno luč smo pustili zunaj petrolejko, ki je čez
nekaj ur ugasnila. Zbudili smo se ob petih; bil je še mrak, ko je
za las mimo nas plula tovorna ladja. Hrup motorjev smo slišali
nekaj minut prej, ladjo smo zagledali pol minute prej, njen val
nas je zadel pa takoj, ko je bila mimo … Vse na naši barki –
nahrbtniki, ljudje, hrana in pijača – se je dobro premešalo v
tisti eni minuti, ko jo je nekajkrat zanihalo skoraj do križev.
S »Teto« (svoje ime je dobila po očetovi teti Aniki, saj je bila
ona tista, ki mi je dala denar za nakup izvenkrmnega motorja
Tomos 10) sem nameraval obpluti svet ali pa priti vsaj do Gibraltarja,
vmes spoznati samega sebe in ugotoviti, kaj naj počnem
v življenju. S 60 tisoč lirami (danes bi bilo to približno 100 evrov,
ampak takrat se mi je zdelo to veliko denarja) se je dogodivščina
hitro sprevrgla v stisko, lakoto in pomanjkanje. Ampak namen
je bil spoznati samega sebe in najbolj se spoznaš, ko si v škripcih.
Še danes se spomnim pogledov prodajalk v italijanskih trgovinah,
kjer sem kar v trgovini pojedel kakšen hlebček kruha ali pa
dve žemlji, spil pol litra mleka in potem na blagajni pokazal še
en kruh in en liter mleka. Vedno sem cincal in premišljeval, kaj
se bo zgodilo, če bom odprl še kakšno zapakirano salamo, saj
bi mi ob svežem kruhu in mleku dobro »sedla«, vendar sem si
to privoščil samo enkrat. Nekaj med pomilovanjem, sramom in
nelagodnostjo je bilo v tistih pogledih, ampak trgovke me nikoli
niso pregnale ali pa poklicale policije. Hvala!
Oktobra je bilo na barki že hladno, zato sem večkrat zavil
v kakšno cerkev in bral. V cerkvah ni bilo ravno toplo, je
bilo pa topleje in bolj suho kot na barki. V Pescari je tako do
mene prišel menih in mi rekel, da cerkev ni namenjena branju
kriminalk. Italijansko še nisem znal, zato sem se delal malo
neumnega, ampak prav dolgo ni šlo – človek je govoril tudi
hrvaško in angleško in tako se ni imelo več smisla pretvarjati.
Povedal sem mu, da me zebe, da živim na sedem metrov dolgi
jadrnici in imam za kurjavo dve sveči v loncu pod mizo. Tako
sva se zapletla v pogovor in izvedel sem, da imajo v vseh večjih
JADRAJTE, POTUJTE IN SI UPAJTE
20 21

slane zgodbe
cerkvah v Italiji nekoga (meniha, pomožnega župnika ali pa
tudi civilne osebe), ki je tam na voljo za pogovor in posvet
tistim, ki so v stiski. Pogovarjala sva se o Jugoslaviji, Italiji,
mafiji pri njih in pri nas in o tem, kako je njihova blagovna
znamka bolj znana od naše. Prav prijetno je bilo. Očitno
obema, saj ga je okoli poldneva prišel kolega spomnit, da imajo
kosilo. Pater me je na dolgo pogledal in potem vprašal, ali
grem z njim na kosilo. Jupi! Odracal sem za njim do jedilnice,
kjer me je na kratko predstavil in dobil sem svoje mesto za
mizo. Zmolili smo in potem pojedli dobro, toplo kosilo.
Velikokrat se spomnim na tisto cerkev in kosilo, ko gledam
ameriške filme, kjer pred večerjo molijo in se zahvaljujejo Bogu
za vse, kar imajo na mizi. Če je nimaš, je polna miza vredna
več kot zlato. Lahko si mislite, da sem odtlej malo pred enajsto
redno obiskoval cerkve in s pogledom iskal nekoga za pogovor.
Sicer se ni vedno srečno izteklo, a četudi je bilo dva- ali trikrat na
teden, je bil to zame praznik. Včasih sem dobil še kaj za s sabo!
Novembra sem s »Teto« prijadral do Termolija v srednji
Italiji in tam ostal leto in pol. Dva prijazna možaka, Pardo in
Enrico, bivša kapitana dolge plovbe, sta me tako rekoč posvojila
in mi dovolila, da sem v njunem baru igral klavir ter tako
zaslužil kar precej denarja za takratne jugoslovanske razmere.
Jureta Šterka sem prosil, da mi je »Teto« spomladi peljal domov,
sam pa sem se vrnil leto kasneje.
Na Verovškovi so bile še vedno v gradnji tri barke – železna,
betonska in plastična.
Po dveh letih igranja klavirja in pisanja člankov za domače
in tuje revije se je pojavila priložnost in v Radgoni sem kupil
železen trup jadrnice Stil 34. Preko zime sem izdelal notranjost
in večkrat se je zgodilo, da me je oče zvečer dobesedno
odnesel do hiše, saj sem bil od sedenja v mrzli barki ves zakrnel,
distrofija pa tudi ne pomaga pri takih stvareh …
Spomladi sva s takratno punco Beni odjadrala in dve leti živela
na »Joškici«. Tokrat je bila za ime »kriva« punca oziroma
del nje … V Grčiji sem pekel angleške zajtrke v kitajski restavraciji,
Beni pa jih je stregla. 2 Popoldne je Beni šla v opuščene
nasade pomaranč in jih nabrala po dve vreči, tako da sva vsakih
nekaj dni skuhala po šest ali sedem kg marmelade, ki sva jo
potem še pol leta menjala za vse sorte druge hrane. Sladkor za
marmelado je »prispevala« kitajska restavracija, idejo pa sva dobila
pri nekem Nemcu, ki je v Maroku nabavil za celo sprednjo
kabino sardin v konzervah in si z njimi plačeval vse, kar je lahko.
Edina težava je bila, da so bile ene pikantne, druge pa ne, na
konzervah pa ni pisalo, katere so take ali drugačne.
No, po dveh letih sva z Beni prijadrala nazaj v Slovenijo in
izračunala, da sva na poti povprečno porabila okoli 300 mark
(danes je to približno 150 evrov) na mesec za vse tri – naju
dva in barko.
In na Verovškovi so bile še vedno v gradnji tri barke …
Nauk zgodbe
Nekateri radi jadrajo in potujejo, drugi pa barke raje gradijo in
brkljajo po njih. Oboje je lepo in dela ljudi zadovoljne. Če radi
sanjarite o daljnih deželah, ko pozimi ob kaloriferju vgrajujete
vrata omarice v barki, s tem ni prav nič narobe.
A če bi radi imeli jadrnico in z njo spoznavali svet in ljudi,
potem izgovorov ni. Če si to res želite, lahko to tudi storite.
Samo odločiti se je treba in si upati.
2 Leta 2014, 27 let kasneje, sem v isti lokal peljal nečake in prijatelje, ki so prišli na obisk
na Poros – zajtrke so še stregli, samo pol manjši so! Ni več klobase, namesto treh rezin
debele slanine je samo še nekaj zveriženega na robu krožnika in tudi ocvrtega paradižnika
in toasta ni več.
JADRAJTE, POTUJTE IN SI UPAJTE
22 23

Obiski
Obiski so neke vrste začimba na poletnih plovbah. Prijatelji,
sorodniki, znanci ali naključni mimoidoči, taki, ki pridejo na
barko po uradni dolžnosti ali pa celo po nesreči. Vsak prinese
na barko nekaj svojega in s tem tako ali drugače popestri
dneve.
Tatjana in pralni stroj
Naj začnem z Rusinjo Tatjano. Spomladi leta 2011 je hotela
priti na barko in prepluti 500 milj, ki so bile pogoj za opravljanje
jadralnega izpita v Angliji.
Že sam začetek ni bil najbolj obetaven. Z avtom sem jo šel
iskat na železniško postajo v Ljubljani, potem pa smo šli kar
takoj naprej do marine v Izoli. Ko je na parkirišču v marini za
sabo zaprla vrata avtomobila, je imela eno dlan še vedno na
avtu, tako da si je zaloputnila vrata na lastno roko in si priprla
palec! Očitno se ji je to večkrat dogajalo ali pa je šlo samo za
prislovično rusko odpornost – dekle je samo malo zastokalo
in potegnilo za kljuko, da so se vrata spet odprla in sprostila
palec. Resda je imela nekam velike oči, tudi malo vlažne, ampak
jamrala pa ni. Še več – vso svojo prtljago je sama nesla do
barke! In na barki ni hotela ledu, saj je bil njen palec menda
obiski
25

slane zgodbe
čisto OK. To sicer ni bilo res, saj se je videlo, kako je pazila, da
se ne bi z njim še kam zataknila.
Bilo je še zgodaj spomladi in Tatjana je imela zvečer na nogah
volnene nogavice – super za »glancanje« poda, malo manj
pa za hojo po lesenih stopnicah. Že prvi večer ji je na precej
strmih stopnicah v levi trup spodrsnilo. Po dveh odbojih – v
steno in omaro – se je s telesom zaletela v pralni stroj. Z ramo
je zlomila plastični ščitnik steklenega pokrova, medtem ko je
sam pokrov zdržal. Zvok ob padcu – treskanje kolen, rok in
glave ob les, plastiko in steklo, ki je trajalo kake dve do tri sekunde
– je bil tako grozen, da so bili vsi ostali prisotni takoj
pokonci in pri stopnicah, jaz pa sem že videl, kako bom moral
najti novo posadko in pralni stroj. Vendar dekletu spet ni bilo
nič! Bila bi idealna igralka za akcijske filme – če bi jo vrgli iz
tretjega nadstropja, bi bila edina škoda luknja v asfaltu!
V naslednjih dveh dneh je Tatjana večkrat pomila posodo.
Vsakič sem bil živčen, ker je po koritih ropotalo in žvenketalo,
kot da ima punca klešče namesto prstov. Najprej je podlegel
en kozarec, potem pa še krožnik iz porcelana, ki je pred tem
preživel že vsaj deset tisoč milj na dveh barkah. Ni šlo drugače,
moral sem ji povedati, da je na barko ne morem vzeti. Bila je
precej nesrečna in žalostna, pa tudi meni ni bilo ravno lahko.
Kljub temu da je bila neverjetno nerodna, se je namreč javila
za vsako opravilo in prav nič ji ni bilo težko. Ampak enostavno
je bila nevarna sebi in drugim, zato sem jo tretji dan odpeljal
v Trst na vlak za Benetke, kamor je odšla v upanju, da bo
našla primerno barko.
Uganite, kaj se je zgodilo, ko smo pakirali njene stvari v
avto na parkirišču v Marini Izola? Ja, še enkrat si je priprla
lastni prst z vrati! Prisežem!
Ni ga čez >>komot

slane zgodbe
… Hm, ali pač? Kdor pozna take majhne »zlate prinašalce« (to
je priljubljen izraz mladih mam pri nas v službi, saj so otroci
pri teh letih res zlati, hkrati pa iz vrtcev in šole prinesejo cel
kup bolezni), ta ve, da tišina še ne pomeni, da je vse v redu. Pri
fantih je to prej obratno, bi rekel. Sicer sem ju skozi salonska
okna videl spredaj na trampolinu, ampak zdela sta se mi nekam
zelo pri miru. Zavpil sem: »Kaj pa delata, fanta?« vendar
nista odgovorila. Še glasneje sem zavpil, tako da se nista mogla
več pretvarjati, da ne slišita, in sta zato morala v odgovor
nekaj zamrmrati. Nekaj nerazumljivega. Takšna zavzetost se
mi je zdela sumljiva in prosil sem Janeza, sestrinega moža, da
je šel pogledat, kaj počneta njegova sinova. Takoj, ko sem slišal
dvignjen glas, sem vedel, da je nekaj narobe. In za kaj je šlo?
Janez je fanta naučil, da sta lulala tako, da sta spredaj na
mreži legla na trebuh in dala lulčka skozi špranje med mrežo
in trupom. Tako sta lahko lulala leže in hkrati gledala, kako
špricata po morju. Varno – ležita na trebuhu sredi barke in
zato ne moreta nikamor pasti – in zabavno, saj sta lahko celo
med plovbo v miru gledala, kako jima curek riše črte po morju
in šprica iz enega metra in pol višine na gladino. Super, a ne?
Problem je bil samo v tem, da je bilo med palubo in mrežo
kakih 15 cm višinske razlike in je bilo tam precej neudobno
ležati. Zato sta fanta vzela škarje in si naredila lepo, pet centimetrov
veliko luknjo kar sredi mreže …
Naslednji dan me je Janez štuporamo nesel na trampolin,
da sem luknjo zašil, fanta pa sta morala biti ves ta čas zraven
in pri miru. Kar huda kazen!
Pralni stroj – drugič
Oba protagonista prejšnje zgodbe pa sta nam tistega poletja
zagodla še eno.
Kot vsi otroci njunih let sta cele dneve preživela z mrežo
v eni roki in vedrom v drugi. S pomolov sta strgala školjke,
lovila rake in meduze ter seveda iskala lepe kamne, prazne rakove
klešče in vse ostale zaklade, ki jih skrivajo prvi trije metri
obale. Zvečer sta vse ujeto in nabrano razporedila po pomolu
ali palubi, sprala s sladko vodo in šla spat.
Spet je bilo po kosilu, v tisti poletni popoldanski tišini, ki
jo prekinjata le občasno odpiranje in zapiranje vrat hladilnika
in zvok odpiranja pločevink. Na katamaranu so bila stranišča
električna, neka super tiha varianta. Kljub temu sem lahko
zjutraj več ali manj za vsakega na barki povedal, kolikokrat je
šel na stranišče in tudi, ali je stranišče po tem splaknil tako, kot
vsakemu gostu razložim ob prihodu – napolni školjko do treh
četrtin in izčrpaj do konca. Ponovi dvakrat za malo potrebo in
trikrat za veliko, da ostanejo cevi čiste.
obiski
28 29

slane zgodbe
No, niso bile frnikole. Fanta sta prišla na genialno idejo, da
bi umazane kamne in školjke lahko najbolje oprala v stranišču,
kjer pritisneš na gumb in pride voda noter, potem pa pritisneš
še drug gumb in vrtinec kamne opere, umazanija gre ven in
potem vse skupaj ponoviš. Kot je rekel stric Andrej: trikrat do
tri četrt in potem izčrpaš. Uspelo jima je samo enkrat, ker se je
potem eden od kamnov zataknil v macerator … Sledilo je razstavljanje
stranišča ter popravilo črpalke in maceratorja – še
dobro, da so bili noter samo kamni in da sta pred tem stranišče
že dodobra sprala!
Torej, bilo je mirno in vroče popoldne. Žiga in Luka sta bila
spodaj v kabini, ostali pa za mizo v kokpitu. Vsake toliko sem
slišal, da sta splaknila stranišče, ampak kaj dosti se nisem sekiral
– spiranje je na morsko vodo in bolj ko bosta spirala, bolj bodo
cevi čiste … Ja, načelno je tako. Ko sem stranišče poslušal že kakih
pet minut, sem jima zavpil, da bo dovolj. Stranišče je utihnilo,
očitno sta ubogala. Čez kakih pet minut pa se je spet oglasila
črpalka, vendar z nekam čudnim zvokom in vibracijami. Če
vsako leto šest mesecev preživiš na eni in isti barki, poznaš ne le
vsak zvok, temveč tudi vse nianse v frekvencah črpalk, vinčev 4 ,
motorja, skratka zvoke vseh vrtečih se stvari. Zvok, ki je prihajal
iz spodnjega stranišča je bil tokrat definitivno drugačen – in potem
ga ni bilo več. Macerator se je ustavil v hipu in ne tako kot
po navadi, zato sem vedel, da je nekaj narobe. Pa še tisti zvok
prej je bil čuden, kot da bi nekdo nasul frnikole v stranišče …
4 Vitel, ki lahko služi za dviganje sidra ali pa za zategovanje vrvi.
Solata
Pred dolgimi leti in štiri barke nazaj so me na Porosu v Grčiji
obiskali trije prijatelji in ena prijateljica. Ne spomnim se, kam
smo šli s fanti, ampak ker sem šel peš, prav daleč gotovo ne …
Vem pa, da je prijateljica Snežka ostala na barki, da bi pripravila
dve veliki skledi domače zelene solate, ki so jo prinesli s sabo
kot darilo, saj se v Grčiji normalne zelene solate ni dobilo.
Punca je bila temeljita in je solato oprala tako, kot se to dela
doma – vsak list posebej in z veliko vode. Barka je bila dolga
deset metrov in dva 150-litrska rezervoarja sta bila prazna, še
preden smo se fantje vrnili. Res pa je, da je bila solata dobro
oprana. In odlična!
Druga solatna prigoda pa je iz zaliva na španskem otoku
Menorka. Z Deniso, mojo takratno partnerko, in njeno hčerko
Nikito smo v družbi še dveh jadrnic jadrali proti Gibraltarju.
Posadki na drugih dveh jadrnicah sta bili francoski in preteklo
zimo smo skupaj preživeli v tunizijski marini El Kantaoui.
Nismo jadrali v gosjem redu, smo se pa praktično vsak dan
(ali vsaj vsakih nekaj dni) nekje dobili. Predvsem smo pazili,
obiski
30 31

slane zgodbe
da smo se srečali s Patrickovo barko, saj je bil na njej Nikitin
prijatelj, šestletni Noel. Kadar smo bili v istem zalivu ali
pristanišču, sta se otroka držala skupaj kot rit in srajca in če
je le bilo mogoče, sta se zavlekla v kabino na »Usodi« ali na
Patrickovi barki in se igrala.
Na Menorki smo se ustavili v lepem, dolgem zalivu Fornells
in vrgli sidro kakih 300 metrov vsaksebi, saj ni bilo dovolj
prostora, da bi se zasidrali skupaj. Po dolgem času sem se
spravil v pomožni čoln in z Deniso sva šla naprej po zalivu,
obiskat ostale barke. Najprej pa sva šla do Patrickove barke in
odpeljala Noela na »Usodo«, da sta se lahko z Nikito igrala.
Preden sva šla, sva jima še rekla, naj opereta solato za večerjo,
potem pa sva s čolnom odplula naprej do francoske »Crysalide«,
tretje jadrnice iz našega malega konvoja. Malo smo se
zaklepetali, malo popili in po kakšni uri in pol je bilo treba
nazaj, kuhat večerjo.
Še preden sta me Denisa in Nikita z vinčem (skupaj s čolnom)
dvignili na palubo, sem že slišal zvok črpalke, ki se je
vrtela v prazno. »Usoda« je bila dolga skoraj 16 metrov in je
imela integralne tanke za pitno vodo, kamor je šlo dobrih
1500 litrov vode. Vendar je tudi tokrat med pranjem solate
vode zmanjkalo!
Nauk zgodbe
Več kot imaš vode na barki, več je porabiš. In pa: zeleno solato
operi sam!
Nudizem
Z Joži se poznava že dolgo časa. Ko je bila še poročena, smo
bili večkrat na barki skupaj z njenim možem, po ločitvi pa
je kdaj pa kdaj prišla na počitnice tudi sama. Za zapriseženo
nudistko in vegetarijanko je bilo poletje na barki idealna kombinacija
– sonce, morje in veliko sveže zelenjave na tržnicah!
Sama je prvič prišla na obisk na katamaran v Grčijo. Na
barki je uspela ostati le slab teden, ker je moja takratna partnerka
Bonny rekla, da bo šla Joži ali pa ona. Problem je bil v
tem, da se je Joži rada sončila spredaj na mreži, na sebi pa je
imela samo make-up. In še dodatno v tem, da si je šla sem in
tja iskat v hladilnik vodo ali sok, saj je bilo zelo vroče. Včasih
je okoli sebe ovila brisačo, včasih pa tudi ne. Slednje je Bonny
metalo iz tira in zato sem Joži prosil, naj si obleče majico, vsaj
kadar je v salonu ali za mizo. Sodu je izbilo dno, ko se je Joži
ponudila, da bo skuhala t. i. kočerjo – tako smo rekli obroku
med kosilom in večerjo okoli petih ali šestih popoldne. »Oblekla«
si je velik predpasnik, to pa je bilo tudi vse. No, pa make-
-up, seveda. Zvečer je v spalnici sledil pogovor z Bonny in dan
ali dva kasneje je Joži odšla domov.
Naslednjič je prišla na barko istočasno z družino mojega prijatelja
Marka. Marko je moj prijatelj še iz gimnazije in njemu se
lahko zahvalite za vse te igrive ilustracije mojih prigod …
Marko ima dva sina, Mateja in Domna. Matej je bil ravno
v tistih letih, ko je na primer na maminem fotoaparatu zasedel
celo spominsko kartico s fotografijami deklet na motorni
jahti kakih 100 metrov proč od nas – fotoaparat je imel res
odličen teleobjektiv. No, Joži se je še vedno rada sončila
spredaj na mreži in fanta sta imela vsak dan daljše vratove.
Sedeži v salonu in kokpitu so namreč prenizki, da bi otroci
obiski
32 33

slane zgodbe
lahko videli, kaj se dogaja spredaj na mreži, vstajati jima je
bilo pa nerodno …
Potem pa je prišel dan, ko sta prišla na svoj račun. Na otoku
Meganisi smo se namenili zasidrati v zalivu in krmne vrvi
privezati na obalo. Joži rada in dobro plava, zato sem ji rekel,
naj odplava z vrvjo do obale in vrv zaveže okoli drevesa. Čisto
ob obali je tekla makadamska cesta oziroma bolj pot, na kateri
pa ni bilo kaj dosti prometa. Joži je kot po navadi skočila
v morje samo z vodoodpornim make-upom na sebi, saj se je
takšna tudi sicer kopala. Marko ji je vrgel privezno vrv in z njo
je plavala do precej velikega drevesa tik pod cesto.
Pihalo je z boka in imel sem kar precej dela z motorjema, da
sem barko lahko držal na mestu, in da je Joži naga, sem opazil
šele, ko je lezla iz morja z vrvjo v roki. Na veliko veselje vseh
prisotnih jo je ravno takrat opazil tudi pes, ki je z lastnikom
prišel po obalni poti. Bil je kar velik kosmatinec (pes mislim,
čeprav je bil tudi gospod bolj kosmate sorte), neke vrste ovčar
in očitno razigran in družaben pes, saj se je takoj pognal do
Joži in jo začel ovohavati.
Predstavljajte si sledeče:
• Standardno popoldansko poletno vročino v Grčiji;
• Precej veliko oljko na ozkem pasu med morjem in cesto
na obali;
• Joži s psom, ki skače okoli nje, ona pa ga odganja z vrvjo
v roki;
• Lastnika psa, ki je obstal kot vkopan na cesti kakih 20
metrov stran od drevesa, z odprtimi usti ter očmi kot
ping pong žogici;
• Enega najstnika in njegovega mlajšega brata (s podobno
velikimi očmi kot slučajno mimoidoči pasji sprehajalec);
• Dva starša na barki (komentarja o velikosti in obliki njunih
oči se bom vzdržal);
• Mojo partnerko Ireno (imela je sončna očala, zato o njenih
očeh ne morem pisati);
• 15–20 vozlov vetra z boka in še kakih pet drugih bark v
zalivu, ki so že bile varno privezane, tako da so njihove
posadke lahko nemoteno uživale v spektaklu.
S psom za ritjo in pred občinstvom v zalivu je Joži dobila tremo
in pozabila, kako se naredi pašnjak 5 , zato sem ji zavpil, naj
vrv kar nekajkrat ovije okoli drevesa in naredi navaden vozel,
da smo bili končno le pripeti na obalo in kolikor toliko varni.
Ja, to je bil zagotovo eden bolj zanimivih priveznih manevrov,
pri katerem so sodelovali gostje na barki …
5 Staro slovensko ime tega vozla je »mrtvi vozel«, ker se zanka ne premakne niti, če
ga hudo zategujemo. Je eden od treh ali štirih najbolj pogosto uporabljenih vozlov na
morju.
obiski
34 35

slane zgodbe
Irena in Markova žena Snežka sta se strinjali, da tako ne
gre več naprej in da Joži na otroka deluje pohujševalno. Naju
z Markom sicer nista omenjali, sva pa iz tona glasu in njunih
pogledov razumela, da sva pravzaprav v istem košu s fantoma.
In Joži je morala spet dol z barke …
Ja, moram povedati, da je Joži osebna trenerka kar lepega
števila pripadnikov in pripadnic ljubljanske »smetane«, s pripadajočo
postavo. A je morda to motilo vse ostale ženske na
barki? Kaj pa vem, mogoče je bil pa make-up …
36