Sončnik št. 2 - junij 2019

TISKOVINA
Poštnina plačana pri pošti 1113 Ljubljana
O b v e s t i l a Z v e z e d r u š t e v z a c e r e b r a l n o p a r a l i z o S l o v e n i j e
Sončnik
20
19
3) S sodelavci smo ekipa
5) Zloraba slabotne osebe
7) Začeli so se poletni programi
– letos kaj drugače?
9) Nasmeh za vse iz Zasavja

2
kazalo
1) Uvodnik: Stopimo na stran najbolj ranljivih ... 3
2) Zgodilo se je: Poročila o preteklih dogodkih ... 4
3) Stroka: S sodelavci smo ekipa ... 8
4) Stroka: Ali je inkluzija iluzija? ... 10
5) Stroka: Zloraba slabotne osebe ... 12
6) Stroka: Nove možnosti za rehabilitacijo ... 15
7) To smo mi: Začeli so se poletni programi – letos kaj drugače? ... 17
8) To smo mi: Drugačnost – prednost ali slabost? ... 19
9) Predstavljamo: Nasmeh za vse iz Zasavja ... 20
10) Predstavljamo: Skupaj v skupnosti ... 22
11) Predstavljamo: Lahko je brati ... 24
12) Predstavljamo: Čebelarstvo za invalide ... 25
13) Zakonodaja: Kaj se zares spreminja? ... 26
14) Zgodilo se bo: Poletni programi ... 29
Obveščamo vas, da nas lahko kadarkoli pisno ali na kakšen drug način obvestite, da začasno ali trajno prenehamo
uporabljati vaše osebne podatke (ime, priimek, naslov) za pošiljanje obvestil »Sončnik«, letnega poročila
ter drugih informativnih glasil Zveze Sonček so.p. Prosimo vas, da nam javite morebitne napačne podatke,
ki jih imamo o vas. Pošljete pa nam lahko tudi predloge, pripombe ali pohvale o našem delu. Nudimo
vam tudi možnost oglaševanja in s tem priložnost, da vas spozna širši krog ljudi.
Kontakt: Zveza Sonček so.p., Rožanska ulica 2, 1000 Ljubljana,
na elektronski naslov: info@soncek.org ali po telefonu 01 534 06 67.
Hvala za razumevanje!
Programe in delovanje Zveze
Sonček sofinancira FIHO.
Stališča Zveze Sonček ne
izražajo stališč FIHO.
Storitve in programe Zveze Sonček
s programom javnih del omogoča
tudi Zavod RS za zaposlovanje.
Sončnik20
19
Izdaja: Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije so.p.,
Rožanska ulica 2, 1000 Ljubljana, tel.: 01/534 06 67 ali 23 11 058, fax: 01/568 60 75,
e-pošta: zveza@soncek.org, internet: www.soncek.org, davčna št.: 13876970
Urednica: Jelka Bratec
Izid: junij 2019 – 9.300 izvodov
Na naslovnici: Nejc Goršin Fabjan, VDC Sonček Novo mesto

Uvodnik
1) Stopimo na stran najbolj ranljivih
3
V aprilu sem bila povabljena, da
strokovnjakom iz različnih področij,
ki se srečujejo z zlorabami
slabotnih oseb, predstavim
svoj pogled na pričujočo temo.
Samo ozrem se okoli sebe in najdem
vrsto primerov. V zadnjih mesecih se je
zgodilo kar nekaj incidentov, ki so pokazali
pravi obraz stanja slovenske družbe, na žalost
pa pogosto tudi pravi obraz stroke.
Astrologinja Ema Kurent je s svojo kolumno izzvala
plaz pogovorov o upravičenosti oz. neupravičenosti
posebnih parkirnih mest za invalide.
Sprožila je široko medijsko debato, v kateri
so se kresala različna mnenja. Vse skupaj
se je sprevrglo v medsebojno obračunavanje in
sovražni govor (tudi s strani invalidov). Ko je
že kazalo, da so se strasti vsaj malo pomirile, je
voznik tovornjaka v FB skupini »V živo s slovenskih
cest« objavil fotografijo dveh parakolesarjev
(eden od njih je dolgoletni Sončkov sodelavec),
jih označil za delomrzneža, ki jemljeta
prostor na cesti in jima zagrozil, da ju bo naslednjič
povozil.
Že izjave same po sebi so skrb vzbujajoče in kažejo
na to, da smo kljub globalizaciji in načelnemu
zavzemanju za enake pravice in vključenost
vseh ljudi, še daleč od tega, da bi se to
odrazilo v vsakdanjih dejanjih vseh ljudi. Še bolj
žalostno je, da dogodki niso spodbudili nobenega
vidnega predstavnika slovenskih moralnih
ali mnenjskih avtoritet, ki bi jasno in javno
zavzel stališče. Da ne gre za privilegij, ampak
udejanjanje pravice invalidov do dostopnosti in
enakih možnosti do polnopravnega sodelovanja
v družbi. To bi pričakovala vsaj od Varuha
človekovih pravic in Predsednika Republike.
In še o trenutno zelo aktualni temi – osebni asistenci.
V Sončku smo jo sprejeli z veliko naklonjenostjo,
saj se je končno začelo udejanjati
načelo samostojnega in neodvisnega življenja,
ki daje ljudem možnosti izbire. Žal pa se že po
šestih mesecih izvajanja kažejo prvi zametki
zlorab. Prihaja do prvih izključitev iz varstveno
delovnih centrov, da so se lahko starši – prej
družinski pomočniki, kot osebni asistenti svojega
odraslega otroka polno zaposlili. Dobili
smo prve samostojne podjetnike, ki so nekateri
tudi skrbniki svojega odraslega otroka in bodo
zanj organizirali oskrbo z asistenco. Nekateri
tudi z zaposlitvijo več družinskih članov. Ali se
izključevanje in zapiranje med štiri stene s tem
še bolj ne poglablja?
Še zadnji dogodki v zvezi z razlogi za razrešitev
direktorice ene izmed ustanov. O spolnosti
oseb z invalidnostmi se ne govori veliko in je
tabu tema. Ljudi z invalidnostmi ne dojemamo
kot spolnih bitij in posledično sklepamo, da ne
morejo biti predmet zlorabe. A številke kažejo
drugačno sliko. Po drugi strani pa – ali so res
nespolna bitja in ne smejo imeti spolnega življenja
(četudi na njim svojski način) le zato,
ker jih je usoda zaznamovala z invalidnostjo in
imajo zakonite zastopnike, ki govorijo v njihovem
imenu in jim spolnosti ne dovolijo?
Kamorkoli se torej obrnemo, hitro trčimo v
tanko mejo med resnično pomočjo in zlorabo
moči nad tistimi, ki so v naši družbi najbolj ranljivi.
Naša dolžnost je, da se postavimo na stran
tistih, ki jih pogosto nihče ne vidi in ne vpraša
kaj potrebujejo in kaj si zares želijo.
Helena Kos

4
Zgodilo
se je ...
2) Poročila o preteklih dogodkih
1) Inkluzija v izobraževalnem procesu –
problem ali izziv
V današnjem času je veliko govora o inkluziji,
praksa pa je pokazala, da so predstave o
tem, kaj inkluzija pomeni, precej različne. Inkluzije
brez podpore strokovnemu kadru, ki
dela z otroki s posebnimi potrebami, ne more
biti. Zato se v Zvezi Sonček vsako leto trudimo
ponuditi nove teme, ki vas bodo podprle
pri vašem delu. Tako je v marcu je potekalo
tudi izobraževanje za vzgojitelje, učitelje,
spremljevalce in svetovalne delavce na IV.
Osnovni šoli v Murski Soboti.
2) Knjige združujejo
29. marca pa je bila otvoritev enake razstave
še v Univerzitetni knjižnici v Mariboru.
3) Osebna asistenca v polnem razmahu
Zveza Sonček je kot nevladna organizacija z
januarjem 2019 začela izvajati storitev osebne
asistence po novem zakonu za celotno območje
Slovenije. V tem času je izvedla pet
usposabljanj, ki se jih je udeležilo skupaj 120
osebnih asistentov in 78 uporabnikov oz. njihovih
zakonitih zastopnikov. Trenutno osebno
asistenco pri Zvezi sonček koristi 20 uporabnikov,
zaposlenih pa je 27 zaposlenih asistentov.
4) Boccia
Zveza Sonček in z Združenje Kreativci Zenica
iz Bosne in Hercegovine sta 28. marca podpisala
memorandum o medsebojnem sodelovanju
za obdobje petih let. Memorandum
je bil podpisan na svečani otvoritvi fotografske
razstave »BookConnect« – Knjige povezujejo.
S podpisom memoranduma sta se organizaciji
dogovorili za ustvarjanje in zagotavljanje
pogojev za sodelovanje med podpisnikoma,
ki predvideva izmenjavo znanj in
skupnih aktivnosti na področjih izobraževanja,
kulture, stroke ter društvenih aktivnosti.
6. aprila 2019 je bilo v prostorih CIRIUS-a v
Kamniku izpeljano drugo letošnje tekmovanje
posameznikov v Slovenski Boccia ligi
2019. Novost pri izvedbi tekmovanja je predstavljal
posodobljen način prikazovanja rezultatov
in merjenja časa na dveh izmed šestih
igrišč.
Ni se še razkadilo po drugem letošnjem tekmovanju
posameznikov, ko se je 11. maja,
prav tako v CIRIUS Kamnik, izpeljala še vsakoletna
težko pričakovana poslastica –
ekipno tekmovanje v bocci.

5
5) Delovne akcije v več enotah
V aprilu so se zaposleni in uporabniki iz posameznih
enot VDC Sonček Maribor, Ptuj in
Slovenje Gradec udeležili delovne akcije za
urejanje okolice in prostorov Centra Sonček
Vrtiče. Že tradicionalno so se delovne akcije
udeležili tudi zaposleni Zavarovalnice SAVA.
V maju se je za 16 dni delovni akciji pridružilo
tudi sedem prostovoljcev iz Velike Britanije.
Več o tem tudi Zala Kaiser na str. 17.
letu 2019 pa Zvezo Sonček čakajo novi izzivi
predvsem z izvajanjem osebne asistence po
novem zakonu. Skupščina je obravnavala
tudi aktualne informacije s področja vzgoje
in izobraževanja – priprave na oblikovanje
nove »bele knjige« in spremembe zakonodaje
na tem področju.
7) Ravena 2019
Delovne akcije so imeli tudi v posameznih
enotah VDC in stanovanjskih skupinah. V
aprilu so zaposleni v VDC Sonček Ivančica
in člani koroškega društva združili moči ter
počistili prostore centra in okolico, uredili
grmičevje in vinsko trto. V stanovanjski skupini
Vinčarjeva v Ljubljani so v maju skupaj s
prostovoljci prebelili prostore, izvedli manjša
popravila, uredili okolico in zasadili cvetje in
zelišča. V Stanovanjski skupini Pragersko so
v teh pomladnih mesecih prav tako na novo
uredili vrt, zgradili pasjo uto za hišnega ljubljenčka
ter postavili nov nadstrešek.
6) Skupščina Zveze Sonček
23. aprila je v Centru Sonček Šiška potekala
redna letna skupščina Zveze Sonček. Delegati
društev so obravnavali poročilo o delu
Zveze in finančno poročilo za leto 2018 ter
program dela in finančni načrt za leto 2019.
Preteklo leto je bilo ocenjeno kot uspešno. V
11. in 12. maja je v Raveni potekal tradicionalni
17. mednarodni turnir /prvenstvo v inkluzivnem
judu v italijanski Ravenni – »Ravenna
2019«. Nastopilo je 130 tekmovalk in
tekmovalcev iz Velike Britanije, Nizozemske,
Nemčije, Poljske, Hrvaške, Italije ter številno
zastopstvo iz Slovenije. Judo klub Sokol iz
Ljubljane je med desetimi ekipami zasedel 2.
mesto, Živa Golob je osvojila zlato kolajno!
Čestitamo!
8) Kongruentna – odnosna nega

6
13. maja in 6. junija je v Centru Sonček Šiška
v Ljubljani potekalo interno izobraževanje o
Kongruentni-odnosni negi, za zaposlene v
Zvezi Sonček. Predavateljica Živa Kramar je
predstavila koncept odnosne nege – usklajenih
odnosov in delila svoje konkretne delovne
izkušnje iz dela na Švedskem, Nizozemskem
in v Avstriji.
9) Ljubezen in pot do varne spolnosti
Letošnje tradicionalno srečanje društev za cerebralno
paralizo, prijateljev in donatorjev je
potekalo v soboto, 1. junija na Štajerskem, natančneje
na letališču Moškanjci pri Ptuju.
S tokratnim srečanjem smo obeležili 30. obletnico
Sončka – Društva za cerebralno paralizo
Ptuj–Ormož in 20. obletnico enote VDC Sonček
Ptuj. Dogodek je spremljal bogat kulturni
in zabavni program s srečelovom, ki ga je povezovala
Urška Vučak Markež, udeležilo pa
se ga je več kot 500 obiskovalcev iz vse Slovenije.
Za dobro vzdušje sta poskrbela brata
Malek in glasbena skupina Petovia kvintet,
skupaj z ostalimi nastopajočimi. Dogodek sta
obiskala tudi županja mestne občine Ptuj,
Nuška Gajšek in podžupan občine Gorišnica,
Jožef Petek.
11) Skupaj v hribe
V aprilu in maju smo v Centru Sonček v Ljubljani
skupaj z ostalimi štirimi VDC (Janez
Levec, Tončke Hočevar in Želva) organizirali
izobraževanje uporabnikov VDC na temo ljubezni
in varne spolnosti, skrbi za zdravje, kontracepcije
10) Letos v Moškanjcih
V sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije in
pomočjo prostovoljcev so se 7. junija tudi
mladi s cerebralno paralizo iz Centra Sonček
Ljubljana, Društva Sonček Posavje in VDC
Sonček Krško udeležili inkluzivnega planinskega
pohoda na Gobavico – Mengeško kočo.
Za vse udeležence je to pomenilo čudovite izkušnje,
nasmejane obraze in kopico novih doživetij.
Hvala prostovoljcem iz Avtohiše Peugeot
in Citroen idr.

7
12) Z barvicami do nasmeha V papirnicah Office&More in galanterijah
Bags&More so v maju, v sodelovanju z Jolly
Slovenija, pripravili dobrodelno akcijo Z barvicami
do nasmeha. Z njo so kupce spodbujali
k nakupu barvic Jolly, oni pa so dodaten
komplet barvic Jolly podarili Sončku – Zvezi
društev za cerebralno paralizo Slovenije. Tako
so 8. junija na zaključnem srečanju v Živalskem
vrtu Ljubljana Zvezi Sonček podarili
1.000 kompletov kakovostnih barvic Jolly, da
narišejo nasmehe na obraze še več otrokom.
In memoriam Davor Dominkuš
Davor Dominkuš je dolga leta aktivno sodeloval z Zvezo Sonček in deloval
v njenih organih, najbolj intenzivno v času njegovega vodenja takratnega
Zavoda za invalidno mladino Kamnik (ZUIM Kamnik) in kasneje, ko je delal
na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Za svoje delo v Zvezi Sonček je 1997. leta prejel priznanje in leta 2008 tudi
Zlati znak za aktivno sodelovanje pri uresničevanju poslanstva Zveze Sonček, pri strokovnem
delu ter sistemskih spremembah na področju socialnega varstva in izobraževanja.
Davor Dominkuš je več mandatov (od leta 1993 do 2005) vodil Strokovni svet Zveze
Sonček ter od 1996 do 2005 opravljal funkcijo podpredsednika Zveze.
V času njegovega vodenja ZUIM Kamnik je bilo izpeljanih več skupnih projektov, od prve
bivalne skupnosti Zveze Sonček v Kranju in kasneje v Ljubljani, prvih prevozov otrok, uvajanja
hipoterapije v Sloveniji, do strokovnega sodelovanja delavcev zavoda pri izvajanju
številnih projektov in programov Zveze Sonček.
S svojim delom na MDDSZ je nadaljeval svoje angažiranje pri vzpostavljanju sistemskih
pogojev za bolj kakovostno življenje in delo oseb z invalidnostjo. Pri tem ga je odlikovalo
angažirano osebno prizadevanje za uvajanje sodobnih sistemskih pristopov, od razvojnih
konceptov in programov do konkretnih zakonskih rešitev ter izvedbenih projektov, predvsem
na področju izobraževanja in zaposlovanja oseb z invalidnostjo ter sodobnih strokovnih
pristopov na področju invalidskega varstva.
Pogrešali ga bomo tako kot strokovnjaka z bogatim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami,
kot človeka z izjemno senzibilnostjo za sočloveka in še posebej vse ranljive skupine ter kot
prijatelja in sodelavca.
Prijatelji in sodelavci Zveze Sonček

8
Stroka
3) S sodelavci smo ekipa
Inkluzivne zaposlitve oseb, ki so vključene v
VDC, vse pogosteje postajajo del vsakdana
tistih, ki se sicer zaradi oviranosti ne morejo
zaposlovati v običajnih službah.
Predstavljamo primer dobre prakse vključitve
Nejca Goršina Fabjana v slaščičarni Hiše kulinarike
v Novem mestu. K uspehu so pripomogli
tako angažiranost Nejčevih staršev, kot
pripravljenost kolektiva, da novega sodelavca
sprejme medse.
V času Nejčevega šolanja se z možem nisva
zavedala kako stresno obdobje nas čaka po
končanem šolanju. Nejc je po koncu šolanja
ostal doma, kjer je bil zelo nezadovoljen.
Vedno je želel delati, vedno je imel in še
vedno ima visokoleteče cilje. Med drugim je
želel delati tudi v slaščičarni ali kuhinji, vendar
se je tekom šolanja v prilagojenem programu
in nižjem poklicnem izobraževanju na
Grmu Novo meso – centru biotehnike in turizma
ter opravljenih testiranj izkazalo, da so
njegove sposobnosti prenizke in na trgu dela
ne bo uspešen.
Z možem sva iskala možnosti, da se dopoldne
vključi v kakršno koli dejavnost, ki bi pomenila
večjo socialno vključenost in naju hkrati
razbremenila. Po razmisleku in pogovoru z Iztokom
in Violeto Suhadolnik smo prišli na
idejo, da bi poskusili Nejca vključiti v delo v
slaščičarski kuhinji v Hiši kulinarike, kjer si je
resnično želel delati (tam je opravljal večji del
praktičnega pouka in praktičnega usposabljanja
z delom). Idejo sem na sestanku predstavila
direktorju Grma Novo mesto – centra
biotehnike in turizma Tonetu Hrovatu. Ideja
mu je bila takoj všeč in se je takoj strinjal z njo.
Po več tednih načrtovanj, usklajevanj in pogovorov
z zaposlenimi v Hiši kulinarike, vodstvom
šole in predstavniki Zveze sonček je
prišlo do podpisa pogodbe in pričetka uvajanja
v delavni proces. Od takrat Nejc vedno
pravi, da gre v službo in zaposleni so ga zelo
hitro vzeli za svojega.
Sama sem bila ves čas vključena v vse faze
vključevanja v delovni proces. Na eni strani
sem bila v vlogi mame osebe s posebnimi potrebami,
ki išče rešitev za svojega otroka. Bila
sem v vlogi zaposlene na Grmu Novo mesto
– centru biotehnike in turizma, zadolžene za
notranji nadzor in kakovost v slaščičarski kuhinji,
ki mora zagotoviti varna živila. Hkrati pa
tudi v vlogi koordinatorice med različnimi deležniki
in svetovalke, v primeru, da se zaposleni
ne bi znašli v določeni situaciji z Nejcem.
Nejc zelo rad hodi v Hišo kulinarike, kjer je
med 7. in 12. uro. Opravlja različne naloge, ki
jih je bolj ali manj osvojil. Zelo redko je bilo
potrebno zaposlene v slaščičarski kuhinji opozoriti,
da morda česa ne zmore, da morajo znižati
pričakovanja, da ne bo vedno vse narejeno
dobro, da ni eden od zaposlenih, ki mora
opraviti določeno količino dela, da ima omejitve,
potrebuje nadzor …, ali pa da določene
stvari zmore in naj kar vztrajajo, da jih opravi.
Vedno smo vse reševali sproti s pogovorom.
V tej isti kuhinji poteka praktični pouk dijakov
in študentov, ki so ga ravno tako dobro
sprejeli in brez težav delajo skupaj.
Na začetku so ga preizkušali na različnih področjih
dela in izkazalo se je, da ob nadzoru
lahko pomiva posodo, po navodilu prinaša in
odnaša stvari, čisti določene prostore in pakira
pecivo. Najbolj je vesel, kadar ima kakšen
od učiteljev praktičnega pouka ali zaposlenih

9
čas in skupaj pečeta, ustvarjata
in krasita. Pomivanju posode
se je na začetku upiral,
vendar smo mu uspeli razložiti,
da brez dobro pomite posode
ne morejo narediti torte,
sladoleda, piškotov in sedaj je
na to celo ponosen.
Veseli me, da smo našli tako
dobro rešitev, ki bi bila lahko
za zgled ostalim. Menim, da
bi moralo več oseb s posebnimi
potrebami dobiti možnost,
da se vključijo v delovne
procese in se pri tem počutijo
sprejete in koristne. Žalosti
pa me, da nekateri (med njimi tudi strokovni
delavci, ki dnevno delajo z mladostniki s posebnimi
potrebami) še vedno ne razumejo, da
to ni redna zaposlitev. Brez možnosti, ki jo je
Nejc dobil v Hiši kulinarike, bi ostal doma,
pred televizijo in računalnikom ter postajal
vedno bolj socialno izključen. Zdaj pa je prav
nasprotno – vedno bolj je vključen, vse bolj samostojen
in zadovoljen. S tem pa pridobivava
tudi midva z možem.
Jana Goršin Fabjan, Nejčeva mama
»V službo hodim že eno leto. Delam v slaščičarski
kuhinji. Pomivam posodo, nosim stvari,
včasih tehtam moko, maslo, zložim jajca v hladilnik,
pospravljam, nosim smeti. Danes sem
delal sladoled s pomočjo profesorice Marice.
Največkrat pomivam posodo. Najbolj mi je
všeč, da sem pomemben, ker bi to drugače
počel nekdo drug. Brez pomite posode ne morejo
delati tort, peciva… Všeč mi je, ko gledam
kako krasijo torte ali ustvarjajo nove slaščice.
S sodelavci smo ekipa in se pogovarjamo, vsi
me kličejo Nejček ali Nejko. Sodelavci so me
lepo sprejeli. Ni mi všeč, da moram pomivati
velike kotle.«
Nejc Goršin Fabjan
»Slabo leto nazaj se je pri nas
zaposlil Goršin Fabjan Nejc.
Kot vsak novinec v novem delovnem
okolju, je tudi on imel
nekaj začetnih težav, ki so
sčasoma izzvenele in postal
je pomemben člen v našem
poslovnem procesu. Tudi smo
se sami morali, kot je običajno,
navaditi na novega kolega,
ki smo ga z veseljem
sprejeli v naš kolektiv.
Goršin Fabjan se je relativno
hitro navadil dela v slaščičarski
kuhinji, kasneje pa je tudi
vedno večkrat izražal željo po
novih znanjih in tehnikah dela, ki jih pri delu
uporabljamo. Vse kar je pri delu osvojil je po
njegovem pričevanju tudi večkrat preizkusil v
domačem okolju. Kolega večino delovnega
časa opravlja lažja opravila v kuhinji, prevzema
naročeno blago in ga tudi ustrezno skladišči,
večkrat si delo poišče sam. Pri svojem
delu gre v korak z zaposlenimi, le za kakšen odtenek
počasneje. Ima željo po učenju in je
dober opazovalec. Kadar se v slaščičarni
uvaja in snuje nova slaščica, je rad zraven,
tudi poskusi jo rad.
Verjamemo, da je pred kolegom še uspešna kariera,
saj je pri nas pokazal ustrezno mero zanimanja
za poklic slaščičarja, ustrezno mero
samostojnosti in tudi samoiniciativnosti. Ko
enkrat določene postopke del osvoji, večinoma
ne potrebuje nadzora, le nekoliko vodenja s
strani dodeljenega tutorja. Prav tako tudi verjamemo,
da se bo mladi mož v novem delovnem
okolju hitro prilagodil in pričel osvajati
nova znanja. Tudi v prihodnje mu želimo veliko
uspehov in vse dobro.«
Za kolektiv slaščičarne Hiše kulinarike
in turizma, Jernej Plut, Nejčev mentor

10
Stroka
4) Ali je inkluzija iluzija?
10. in 11. maja je v Moderni galeriji v Ljubljani
potekal mednarodni simpozij z zanimivim
naslovom »Ali je inkluzija iluzija?«.
V okviru evropskega projekta JOIN IN in &
make a change ga je organiziralo Društvo
ustvarjalcev Taka Tuka. Pri izvedbi so sodelovali
tudi Evropska agencija za izobraževanje
oseb s posebnimi potrebami in inkluzivno
izobraževanje, Javni sklad RS za kulturne
dejavnosti, OŠ Franceta Bevka iz Ljubljane in
ZGN Ljubljana.
Na simpoziju so sodelovali domači in tuji
strokovnjaki s področja inkluzivnega izobraževanja
in gledališke pedagogike. Namen
simpozija je bila izmenjava mnenj in praktičnih
izkušenj na področju vključujočega učenja,
povezovanje deležnikov, predstavitev primerov
dobre prakse ter spoznavanje tehnik
in metod gledališke pedagogike kot učinkovitega
učnega orodja za spodbujanje vključujočega
učenja. Za »vključujočo šolo«, kjer
bosta učenec in učitelj v središču in bodo vsi
sprejeti.
Strokovnjaka iz Poljske Adam Jagiello Rusilowski
in Iwona Stankiewicz sta predstavila
uporabo gledališke pedagogike za spodbujanje
učenčeve aktivne vključenosti v
učno okolje in za zgodnje učenje medsebojnega
razumevanja in spoštovanja. Zvonimir
Peranić iz Vseučilišča Reka pa je predstavil
zanimive rezultate preliminarne raziskave
Join in – o odnosu učencev in učiteljev do
elementov vključujočega učenja. Društvo
Taka Tuka je predstavilo svojo didaktično
igro Dej povej!/Let's Talk! za spodbujanje postavljanja
vprašanj in krepitev kritičnega mišljenja.
V okviru simpozija so tuji strokovnjaki Argyri
Skista iz Soluna, Adam Jagiello Rusilowski in
Iwona Stankiewicz iz Gdanska ter Radka Svobodova
iz Prage vodili tudi praktične delavnice
na temo učenja s pomočjo tehnik in
metod gledališke pedagogike.
Prvi dan je bila organizirana tudi okrogla
miza, na kateri so sodelovali strokovnjaki s
področja inkluzivnega izobraževanja in gledališke
pedagogike, predstavili so primere
dobre prakse in osebne izkušnje.
Barbara Kampjut, ravnateljica OŠ Franceta
Bevka, ki je predstavila pozitiven primer

11
»vključujoče šole za vse otroke« – tujce iz 11
držav, otroke s posebnimi potrebami idr., je
na osnovi konkretnih izkušenj prepričana, da
inkluzija ni iluzija. Pot do inkluzije pa vodi le
preko dobrih učiteljev ter ravnateljev, etike in
osebnega odnosa.
Aksinja Kermauner je predstavila metode
dela s slepimi in slabovidnimi otroki, ki potrebujejo
podporne strategije in prilagojene
komunikacijske tehnike pri vsakodnevnih
opravilih; Bojan Mord pa osebno izkušnjo
vključevanja osebe s težavami sluha v redno
šolo. Marjetka Kolbl iz OŠ Grosuplje je ponazorila
svoje metodološke pristope pri uporabi
gledališke pedagogike in sprejemanju
drugačnosti. Robi Kroflič iz Filozofske fakultete
je govoril o primerih subjektifikacijskih
umetniških praks za preseganje oviranosti ter
opozoril med drugim na moč motivacijskih
zgodb.
Alen Kofol, ki je zastopal EASIE – Evropsko
agencijo za izobraževanje oseb s posebnimi
potrebami in inkluzivno izobraževanje, je poročal
o raziskovanju in statističnem spremljanju
inkluzivnega izobraževanja v posameznih
državah. Opozoril je na možnost pomoči
EASIE državam pri izboljšanju inkluzivnega
izobraževanja za vse učence v okviru
permanentnega mednarodnega projekta, v
katerega je vključenih že preko 30 držav. Te
se med sabo precej razlikujejo, čeprav se vse
zavzemajo za inkluzivno politiko. Deleži
vključenih otrok s posebnimi potrebami so
različni, nikjer ni 100% vključenosti (inkluzivno
okolje je vsaj 80% vključenosti v program),
posebni programi oz. specialne storitve
so različne. Kaže pa se postopen trend
zmanjševanja deleža otrok s posebnimi potrebami
z uradno odločbo za ločene izobraževalne
programe.
Celoten simpozij je izzvenel v trdni veri, podprt
s konkretnimi izkušnjami in primeri
dobre prakse, da je inkluzija mogoča. Mogoča
je s pomočjo inkluzivne pedagogike, v okviru
katere sta gledališka pedagogika in učenje s
pomočjo umetnosti, nepogrešljiva. Zadeva
celotno šolo – od vodstva, do učiteljev, otrok
in staršev. A inkluzija ne zadeva le področja
vzgoje in izobraževanja, temveč vsa področja
življenja. Opredeljena mora biti celostno in
za vse enako, za kar potrebujemo tudi sistemske
rešitve. Potrebno se je tudi uradno
odločiti za ne-etiketiranje (de labeling). Ker
je gledališka pedagogika lahko učinkovito
orodje za podporo inkluziji, je bila dana pobuda
za dodatno izobraževanje pedagoških
delavcev na področju gledališke pedagogike.
Klemen Porenta in
Jelka Bratec

12
5)Stroka
Zloraba slabotne osebe
more upirati, ne glede na težo njenih telesnih
ali duševnih primanjkljajev.
Zakaj so ljudje z intelektualno ali fizično
oviranostjo bolj ranljivi?
17. aprila je v Ljubljani v organizaciji Fakultete
za varnostne vede potekal posvet z
zgornjim naslovom. Cilj posveta je bil opozoriti
na specifičnost in obsežnost zlorab slabotnih
oseb, izpostaviti probleme pri odkrivanju,
preiskovanju in dokazovanju ter
obravnavi žrtev tovrstnih kaznivih dejanj.
Na posvetu sem s prispevkom sodelovala
tudi sama. Moja naloga je bila predstaviti
značilnosti in posebnosti oseb z invalidnostmi
kot »idealnih« žrtev zlorab. Zlorabe
slabotnih oseb so zahtevne za odkrivanje, saj
žrtve o tem težko spregovorijo ali pa se bojijo,
da jim nihče ne bo verjel. Strah jih je odziva
okolice, bojijo se maščevanja storilca ali
storilke, od katerega so pogosto fizično, čustveno
ali ekonomsko odvisne.
Slabotna oseba je oseba z duševno boleznijo,
začasno duševno motnjo, hujšo duševno
zaostalostjo, slabostjo ali kakšnim drugačnim
stanjem, zaradi katerega se ne more
upirati. Temeljno je dejstvo, da se oseba ne
Družbeni vidiki in miti
Miti nastajajo na osnovi predsodkov in stereotipov
o invalidnosti in nimajo veliko
skupnega z realnostjo. Ljudje z oviranostmi
so v družbi pogosto nevidni in večinoma
niso zajeti študijah, ki proučujejo pogostost
in vrste zlorab. Eden od takšnih mitov je, da
osebe z invalidnostmi niso tako ranljive kot
ostali. A dejanske številke kažejo nasprotno
sliko. Prav tako velja mit, da spolna zloraba
osebe z invalidnostjo ni tako škodljiva kot
zloraba zdravih in bolj aktivnih članov
družbe. Ali pa, da spolne zlorabe oseb z invalidnostjo
sploh ni mogoče preprečiti. Obstaja
prepričanje, da bodo osebe z invalidnostjo
bolj verjetno kot ostali dajale lažna
priznanja o zlorabi. Še vedno je zakoreninjeno
prepričanje, da osebe z invalidnostjo
ne razumejo sveta in so nagnjene k izkrivljanju
realnosti. Če je že prišlo do zlorabe
pa je, po tem ko se umakne storilca, zadevo
najbolje pustiti pri miru.
Vsi ti miti kažejo na odnos družbe do invalidnosti,
ki ljudi z oviranostjo postavlja v odvisen
položaj in jim ne priznava položaja
enakovrednih članov skupnosti, ki lahko prispevajo
k skupnemu dobrem.
Ekonomska, fizična in čustvena odvisnost
Osebe z invalidnostjo imajo skoraj praviloma
nižje dohodke in manj sredstev za preživljanje,
zato so pogosto ekonomsko odvisne
od drugih. Intelektualna in fizična ovi-

13
ranost jih postavlja v fizično in čustveno odvisen
položaj od ljudi, ki zanje skrbijo. Pogosto
so manj izobraženi in imajo manj življenjskih
in socialnih izkušenj. Če so kot
otroci živeli v institucijah, so se naučili preživeti
v instituciji in ne v skupnosti. Ni
redko, da dohodek invalidnega člana družine
predstavlja edini, če ne celo najpomembnejši
vir preživljanja celotne družine.
Tako družini sploh ni v interesu, da se njihov
odrasel otrok odloči za samostojnejše življenje
stran od doma. Če je staršem podaljšana
roditeljska pravica, potem tudi pravno
formalno, čeprav zdaj že odrasla oseba, skorajda
nima možnosti neodvisnega odločanja.
Konec koncev še vedno pogosto poslušamo
o »večnih otrocih«.
Komunikacijske ovire
Komunikacijske ovire se lahko nanašajo na
fizično nezmožnost govornega izražanja.
Ljudje, ki ne morejo govoriti, za komunikacijo
uporabljajo nadomestne oblike komunikacije.
Te pogosto ne predvidijo besed in
besednih zvez, s katerimi se oseba lahko zaščiti.
Ali na komunikatorju obstaja tipka
»Tega nočem, takoj pojdi stran!«? Komunikator
konec koncev lahko ogrožujoča oseba
kadarkoli izklopi. Prav tako osebi z intelektualno
ali kakšno drugo oviranostjo ni težko
informacij prikriti ali pa ji dati napačne informacije.
Nizko samospoštovanje
Že sam termin »invalid« lahko označuje, da
gre za »ne-vredno« osebo. Ljudje z oviranostmi
včasih težko razvijejo občutek lastne
vrednosti, saj so pogosto lahko v breme
svojcem in nimajo občutka, da lahko družbi
kaj prispevajo. V življenju ne znajo izraziti
svojih potreb in želja ter se ne znajo postaviti
za svoje pravice. Posledično se včasih
sploh ne zavedajo, da so bili zlorabljeni.
Segregacija
Ljudje, ki so vključeni v segregirane oblike
šolanja, zaposlitve in bivanja imajo omejene
možnosti sodelovanja v običajnih življenjskih
situacijah. To pa jih dela bolj odvisne
od družine in ljudi, ki opravljajo osebno
nego ter strokovnih delavcev. Manjka jim
običajnih socialnih izkušenj. Navadno imajo
ljudje z oviranostjo, ki živijo v instituciji,
opravka z večjim številom negovalcev, ki
opravljajo intimno nego. Medtem, ko se
zdravega otroka v enem tednu dotakne le
nekaj ljudi, se otroka s posebnimi potrebami,
ki živi v instituciji, tedensko dotika od
8 do 40 ljudi.
Pomanjkanje in nedostopnost služb, ki
nudijo pomoč
Osebe z različnimi oviranostmi pogosto
sploh nimajo njim razumljivih informacij o
njihovih pravicah, tudi o pravici do zaščite
pred zlorabo. Mnoge službe in svetovalnice
s področja zaščite žrtev zlorab niso arhitektonsko
dostopne. Oseba z gibalno oviranostjo,
ki za opravljanje življenjskih aktivnosti
potrebuje pomoč drugih ljudi, se v Slo-

14
veniji brez spremljevalke ne more zateči v
varno hišo ali materinski dom.
Kdo so storilci?
Zlorabe vseh vrst (fizične, čustvene oz. psihične,
zanemarjanje, ekonomska, spolna zloraba,..)
se lahko zgodijo tako v družini invalidnega
člana kot v institucijah, kamor so
osebe z invalidnostjo vključene. Lahko je
tudi sistem tisti, ki zlorablja.
Institucije so kritične tako v smislu sistemskih
zlorab, kot tudi vseh vrst zlorab, ki jih
zagrešijo zaposleni. Sistemska zloraba je
zloraba, ki je ne zagreši posameznik, ampak
gre za velik in kompliciran sistem skrbi za
ljudi z invalidnostmi, ki je morda nesposoben
zagotoviti varnost vsem, ki so v oskrbi.
Za lažji nadzor vedenja uporabnikov storitev
se jim pretirano daje zdravila pomirjevala,
urnik in storitve se prilagajajo kadru in
ne potrebam uporabnikov in podobno. Znotraj
institucionalnega sistema se seveda
menja vrsta zaposlenih, ki jih je velikokrat
premalo ali pa niso dovolj dobro usposobljeni
za svoje delo. Hitro se lahko zgodi,
da uporabnike zanemarjajo ali pa delo opravljajo
grobo in brez pravega občutka za sočloveka.
Pri spolni zlorabi pa je možno, da
kljub selekciji naletimo na pedofile in
spolne iztirjence, ki znajo na prvi pogled
svoje nagnjenje dobro skriti.
Tudi družina oz. družinski člani so lahko
storilci zlorabe. Družine so ob stalni, pogosto
več deset letni skrbi za invalidnega člana
fizično in čustveno preobremenjene in doživljajo
veliko več stresa kot drugi starši.
Zgodi se, da se začne družina zapirati med
štiri stene in izolirati od okolice. Do invalidnega
člana, predvsem, če gre za težje oviranega
otroka, so pogosto preveč zaščitniški
in mu tako ne omogočijo pridobivanja običajnih
socialnih izkušenj.
Na posvetu smo morda odprli več dilem in
vprašanj, kot pa našli odgovorov. Vsekakor
pa smo se udeleženci iz različnih področij
(ponudniki storitev slabotnim osebam,
CSD-ji, tožilstvo, Policija in forenziki, akademiki
in drugi) strinjali, da je tovrstnim zlorabam
potrebno posvetiti posebno pozornost,
žrtve nemudoma zaščitit ter obravnavo
voditi timsko. Le s sodelovanjem različnih
služb, ki poznajo osebo in njegove značilnosti,
bomo lahko zlorabo odkrili in žrtvi ponudili
ustrezno pomoč.
Helena Kos, univ.dipl.psih.

15
Stroka
6) Nove možnosti za rehabilitacijo
in trajajo do 12 tednov, pet dni v vsakem od
njih in do pet ur dnevno.
Nevrorehabilitacijski center Itero ponuja
celostno obravnavo nevroloških bolnikov.
Dobili smo nov nevrorehabilitacijski center.
Domuje v Ljubljani, v Trnovem, kjer je iz
osrednjega terapevtskega prostora lep razgled
na bližnji park, reko Gradaščico in trnovsko
cerkev.
Center je dobil ime z latinsko besedo, ki v
prevodu pomeni »ponovim«. Ravno ponavljanje
je osnova uspešnosti nevrorehabilitacije
z roboti, ki izkorišča učinek nevroplastičnosti.
Možgani imajo sposobnost, da se ob
dovolj velikem številu vedno enakih ponovitev
naučijo novega giba, ki ga nato lahko
sprožajo sami. Isto velja tudi za ponovno učenje
nekoč že osvojenih veščin. V Iteru tako
lahko pomagamo pri večini nevroloških obolenj
in poškodb kot so možganska kap ali nezgodna
poškodba možganov in tudi cerebralna
paraliza. Vse možnosti, ki jih center
nudi, lahko izkoristijo že otroci, starejši od štirih
let. Terapevtski programi se prilagodijo
sposobnostim in osebnim ciljem vsakega posameznika.
Programi so praviloma intenzivni
Prvi tovrstni center zunaj javne mreže v
Sloveniji
V centru si prizadevamo za multidisciplinarno
nevrorehabilitacijsko obravnavo uporabnika.
Namen je izboljšati njihovo kakovost
življenja in vrnitev v ustrezno, za njih prilagojeno
življenjsko okolje. Želja vsakega je, da
bi lahko funkcioniral čim bolj samostojno pri
izvajanju osnovnih dnevnih življenjskih aktivnostih.
Pri rehabilitaciji je zelo pomembno
tudi sodelovanje okolja oziroma družine uporabnika,
ki je v procesu rehabilitacije pomemben
aktiven partner. Ko nekdo doživi
poškodbo možganov, se njegovo življenje in
vsakdan njegovih bližnjih v trenutku spremenita.
Itero je prvi tovrstni center zunaj javne mreže
v Sloveniji in je samoplačniški center. Namenjen
je nevrorehabilitaciji odraslih in otrok ter
zapolnjuje področje, ki je v Sloveniji zelo podhranjeno.
Vsaj polovica pacientov, ki potrebuje
kakovostno rehabilitacijo, je v okviru
javne mreže zaradi premajhnih kapacitet ne
dobi. Večina ostane brez nje, del pa jo najde v
tujini.
Center izstopa po svoji opremljenosti
Center se razprostira na 500 kvadratnih metrih
površine, odlikujejo ga prostoren osrednji
terapevtski center, velike steklene površine
in razgled na zeleno okolico. Uporabniki
imajo na voljo tudi prilagojene delovno kuhinjo,
kopalnico in pralnico, ki so namenjene
učenju dnevnih življenjih aktivnosti ter indi-

16
vidualni delovni prostor. Dejavnost centra temelji
na ekipi, v kateri svoje znanje združujejo
strokovnjaki s področja fizioterapije, delovne
terapije, psihologije in zdravstvene nege, v
kratkem pa se jim bo pridružil tudi logoped.
Ob klasičnih metodah obravnave nevroloških
in travmatskih stanj pri vseh starostnih
skupinah uporabnikov razpolagamo z najsodobnejšimi
robotskimi napravami kot so:
Lokomat, Vibramoove, Andago, Tymo, Pablo,
Amadeo in Armeo Spring. Sodobna oprema
nam omogoča izvajanje diagnostike, natančnejše
ocenjevanje telesnih funkcij ter rehabilitacijo
vseh telesnih struktur in sistemov.
V Sloveniji najbrž še najbolj poznamo napravo
za trening hoje Lokomat. Ta zagotavlja
visoko intenzivni in ponavljajoči obrazec pravilne,
fiziološke hoje. Prednosti terapije z Lokomatom
so izboljšanje vseh elementov
vzorca hoje, njene hitrosti, vzdržljivost pa tudi
izboljšanje ravnotežja, uravnavanje mišičnega
tonusa in zmanjšanje spastičnosti ter
kardiovaskularni učinki.
Armeo Spring
Lokomat
Ena najpomembnejših robotskih naprav za
rehabilitacijo zgornjega uda, ki jo imajo v centru,
je Armeo Spring. Uporablja se za osebe, ki
so izgubile ali imajo omejeno funkcijo v zgornjih
okončinah zaradi poškodbe osrednjega
ali perifernega živčnega sistema, mišičnih
motenj ali motenj, povezanih s kostmi. Osebi
omogoča uporabo vseh preostalih motoričnih
funkcij in jih spodbuja, da dosežejo večji
obseg gibanja in razumevanje gibanja na
podlagi specifičnih ciljev terapije.
Z doseženim napredkom nevrorehabilitacije
se je pogosto možno izogniti ali odložiti operativne
posege na mišicah ali kitah tako
otrok, ki so v procesu rasti in razvoja, kot
odraslih.
Rehabilitacija oseb s cerebralno paralizo je
vseživljenjska, usmerjena v individualne cilje
vsakega posameznika, ki so usmerjeni v njegovo
kakovost življenja. Multidisciplinarna,
nevrorehabilitacijska obravnava z uporabo
sodobnih pristopov, ki vključujejo robotske
naprave, ima pri zagotavljanju kakovosti življenja
oseb s cerebralno paralizo pomembno
mesto. To mesto bo v prihodnosti, tudi v
našem prostoru, nedvomno vedno bolj prepoznavno.
Ivana Popović

17
To
smo mi
7) Začeli so se poletni programi – letos
kaj drugače?
Kdo smo
Center Sonček Vrtiče leži v majhni dolini v
neposredni bližini Zg. Kungote. Namenjen je
predvsem preživljanju aktivnih počitnic in
prostega časa za otroke, mladostnike in odrasle
osebe, druženju ter opravljanju kmečkih
opravil.
Center oddajamo tudi za vse vrste najemov,
zaradi miru in lepe narave je idealna namestitev
za razne delavnice, praznovanja, piknike.
Oddajo prostorov dopolnjujemo tudi z
ugodno in pestro kulinarično ponudbo. Za
okrepčilo lahko ponudimo tudi domač sirup
ali zeliščni čaj.
Priprave na poletno sezono
V Centru Sonček Vrtiče smo se aktivno pripravljali
na poletno sezono. V mesecu aprilu
so nas, kot vsako leto, obiskali prostovoljci iz
Zavarovalnice Sava, ki so počistili vsa okna
in polkna. Izpeljali smo tudi delovno akcijo, v
okviru katere smo počistili del gozda ter nato
zasadili nova drevesa.
V mesecu maju nas je obiskalo sedem prostovoljcev
iz združenja »Bolton at Home« Velike
Britanije, ki so prišli v Slovenijo na povabilo
Zavoda za Novodobno Izobraževanje iz
Maribora. V 16 dneh so opravili ogromno obnovitvenih
del: prepleskali prostore v glavni
hiši, zamenjali in prebarvali dotrajane lesene
klopi pred Centrom, prebarvali ograje,…
»V Sloveniji smo bili štirje bili že lani. Takoj,
ko smo videli objekt v Vrtičah, smo ocenili,
da je to kraj, kjer lahko nekaj doprinesemo.
Želimo pomagati pri boljši prihodnosti in sodelovanju
med obema državama,« je dejal
Derek Warburton, eden izmed njih.
Kapacitete
Center obsega 38 ležišč v več objektih in je
popolnoma prilagojen osebam s posebnimi
potrebami: osrednji objekt s kuhinjo in jedilnico,
štirimi apartmaji in večjo spalnico, Merjaščev
brlog – s skupno spalnico kuhinjo in
kopalnico ter 4 lesene hiške

18
Nova pridobitev je tudi zidana hiška ob bazenu,
ki je zamenjala dve manjši leseni. Za
glavno hišo, kjer je stala stara klet, imamo postavljene
visoke grede za vrtičkanje, v katerih
že rastejo mlade sadike solate.
V načrtu imamo še zamenjavo ploščic na
stopnišču za osrednjo hišo, zamenjavo kritine
na nadstrešku pred hišo in zamenjavo ogrevalnega
sistema. Zato bomo veseli kakršnekoli
pomoči in vas vabimo k obisku.
Poletni programi Zveze Sonček
Z začetkom poletnih šolskih počitnic se tudi
pri nas začnejo poletne počitnice in obnovitvena
rehabilitacija, oz. zdravstveno-terapevtske
kolonije. V centru bomo izpeljali troje počitnic
za otroke in mladostnike, troje počitnic
za odrasle in dva termina obnovitvene rehabilitacije.
Z vsemi obnovitvenimi deli, ki smo
jih že opravili in tistimi, ki jih še bomo, verjamemo,
da bomo vsem obiskovalcem polepšali
in popestrili počitnice.
To obliko preživljanja prostega časa želimo
ponuditi vsem, ki želijo:
– spoznavati življenje in delo na kmetiji,
– počitnikovati v objemu narave,
– preizkusiti se v mnogih aktivnostih.
Program zajema:
– pridobivanje izkušenj s kmečkimi opravili,
zeliščarstvom,
– jahanje, kopanje, veslanje, plezanje, lokostrelstvo,
smučanje…,
– pomoč pri pripravi obrokov,
– družabne večere ob tabornem ognju,
– ter še veliko drugega.
Program se prilagaja vremenu in posameznim
željam skupine.
Zaposleni v Centru Sonček Vrtiče se trudimo
našim obiskovalcem zagotoviti počitnice, ki
jim bodo ostale v lepem spominu in si želimo,
da se tudi vračajo. Veselimo se poletja,
novih poznanstev, novih dogodivščin in nepozabnih
trenutkov.
Se vidimo kmalu!
Zala Kaiser

8)
19
To Drugačnost smo – mi prednost ali slabost?
Drugačnost se v najrazličnejših oblikah pojavlja
skozi vso zgodovino človeštva ter na
vseh področjih človekovega delovanja.
Vsi ljudje smo po svoje drugačni od drugih, pa
vendar večina ne odstopa preveč od meril in
norm, ki jih družba postavlja za vključevanje
vanjo. Vseeno obstajajo ljudje, ki teh meril z bioloških,
psiholoških ali socialnih vidikov ne morejo
zadovoljiti. To so lahko tako ali drugače »etiketirani«
ljudje: slepi, gluhi, ljudje z motnjami v
duševnem razvoju, fizično – gibalno ovirani,… Ne
smemo pozabiti na socialne skupine, na katere
ob pojmu drugačnosti in segregacije pogosto
pozabimo, a so odrivanja in diskriminacije še
bolj deležne. Drugačnost je izziv v vseh pogledih
– za tistega, ki je drugačen in za tiste, ki se jo
trudijo sprejemati. Takšne ljudi družba po navadi
zazna kot drugačne ter jih tako ali drugače
sprejme ali pa odriva. Od družbe je odvisno ali
bo na kakršen koli drugačnega sprejela, ga integrirala
v družbo in mu omogočila normalno
življenje, ali pa ga bo segregirala in diskriminirala.
Ob tem se vedno znova srečujemo s stereotipi,
predsodki ter stigmo.
V Zvezi Sonček verjamemo v enake možnosti za
vse prebivalce ne glede na njihove telesne in intelektualne
sposobnosti, za življenje po njihovi
predstavi, v sožitju z vsemi prebivalci. Zato si
prizadevamo ustvariti takšno kulturno okolje, ki
bo drugačnost v telesnih in intelektualnih spo -
sobnostih sprejemalo brez vrednostnih predznakov.
Projekt Korak k Sončku je eden izmed
programov, s katerim skušamo uresničevati ta
cilj in ozaveščati družbo o drugačnosti. Projekt
izvajamo ga že od leta 1993. Vanj se vsako leto
vključi več vrtcev in šol, kar pomeni, da se vanj
vključujejo ne le otroci, temveč tudi vzgojitelji,
učitelji, strokovni delavci in starši. Vrtci in šole
sami pripravijo vsebine in aktivnosti, ki jih preko
šolskega leta izvajajo v okviru projekta. Otroci v
vrtcih in učenci v šolah se spoznavajo z drugačnostjo
preko branja različnih zgodbic o drugačnosti,
spoznavajo se med seboj in odkrivajo
drugačnost v svoji sredini z raziskovanjem in
pogovori z ljudmi, ki so različno ovirani – slepi,
gluhi ali gibalno ovirani. Skupaj s študenti invalidi
preko praktičnih delavnic spoznavajo svet,
v katerem ljudje potrebujejo določene pripomočke,
da si olajšajo življenje. Svoje vtise strnejo
v likovne izdelke ali pripravijo različne kulturne
predstave. Ob vsem dogajanju vzgojitelji, učitelji
in strokovni delavci razmišljajo o drugačnosti
in iščejo rešitve za čim boljšo vključitev otrok v
vse dejavnosti vrtca in šole, ne glede na njihove
fizične, intelektualne idr. zmožnosti. Otroci pa
kot ambasadorji prenašajo svoje vtise in znanje
tudi na starše in jim bodisi ob pogovorih doma
ali na zaključnih prireditvah sporočajo, da smo
vsi drugačni in da z drugačnostjo ni nič narobe.
Le razumeti jo moramo, ne pa se je bati.
V šolskem letu 2019/2020 bo v projekt vključeno
28 osnovnih šol in 15 vrtcev. V projektu
smo z združenimi močmi Zveze za šport invalidov
Slovenije in Športnega društva invalid in
Zveze Sonček izvajamo Paraolimpijski šolski
dan. Tako smo v šolskem letu 2018/2019 izvedli
17 Paraolimpijskih šolskih dni širom Slovenije.
Verjamemo, da tudi vrtci in šole, ki uradno niso
vključeni v naš projekt, izvajajo dejavnosti s področja
inkluzije. Želimo pa si, da se v projekt povežemo
vsi, ki delamo na tem področju po dob -
ne stvari ter na tak način dosežemo, da bo ozaveščanje
o drugačnosti postalo del izobraževalnega
programa na vseh stopnjah.
Vabimo vse vrtce in šole, ki še niste vključeni
v naš projekt, da se nam pridružite v šolskem
letu 2019/2020 in skupaj z nami spreminjate
svet na bolje.
mag. Mojca Vaupotič
vodja projekta Korak k Sončku

20
Predstavljamo
9) Nasmeh za vse iz Zasavja
V VDC Zagorje ob Savi smo v 14. maja, v
okviru akcije EU projekt moj projekt, organizirali
predstavitev trajnostnih rezultatov
našega zadnjega EU projekta Nasmeh za
vse. Ob tem smo organizirali tudi okroglo
mizo Vztrajno do ciljev z inovativnostjo in
nasmehom.
V okviru projekta Nasmeh za vse smo razvili
prilagojena usposabljanja za uporabnike
VDC za maserje vratu in hrbta ter pilotno
vzpostavili delo 15 uporabnikov na področju
masaž in vodene skupinske vadbe. Delo z visoko
dodano vrednostjo za uporabnike VDCjev
je zelo težko dobiti. Z novim delom si naši
uporabniki povečujejo občutek lastne vrednosti
in aktivno vključenost v družbo. Uporabniki
VDC Zagorje so se usposobili na prilagojenih
usposabljanjih v letu 2018. Storitve
sedaj nudijo ostalim uporabnikom zasavskega
VDC in drugim ranljivim skupinam
prebivalstva, v prostorih VDC-ja in zunaj
njega.
Z Nasmehom za vse vsaj delno rešujemo sistemsko
nefinanciranje potreb uporabnikov
VDC in starejših na področju storitev za
boljše počutje, delovne in fizioterapije ter ostalih
zdravstvenih storitev. Država namreč že
skoraj dve desetletji »paca« zakonodajo, sistem,
ki bi odgovoril na dejanske potrebe
uporabnikov, pa tudi starejših. Namesto potreb
uporabnikov so namreč še vedno financirane
institucije, ki so si v preteklosti izborile
privilegije in jih sedaj silovito branijo. Ranljivim
skupinam zasavskega prebivalstva smo s
projektom omogočili dostopne storitve za
boljše psihofizično počutje.
Projekt ima velik potencial za nadaljnji razvoj
in razširitev, kar smo predstavili tudi na omenjeni
okrogli mizi. Nanjo smo povabili ministra
za javno upravo, zasavske župane, trenerko
razmišljanja Nastjo Mulej, ravnatelje, direktorje,
zaposlene, pa tudi svojce in uporabnike,
s ciljem skupaj spoznati, kako narediti
zasavsko družbo bolj povezano, vključujočo,
inovativno in nasmejano. Večina se je povabilu
odzvala, tako da nas je bilo v telovadnici
VDC-ja kar 59.
Zbrani smo na okrogli mizi iskali odgovore na
vprašanja, kako posamezne zasavske organizacije
prispevajo k večji vključenosti oseb s
posebnimi potrebami in starejših, kje so pri
vključevanju glavne težave, kateri so evropski
projekti, ki trenutno potekajo v Zasavju v povezavi
z ranljivimi skupinami in kako organizacije
motivirajo zaposlene, da so kreativni,
inovativni in delujejo izven ustaljenih okvirjev.
Izpostavljene so bile dobre prakse vključevanja
oseb s posebnimi potrebami v družbo v
Zasavju. Super, da je bilo izpostavljeno pozitivno.
A v resnici ni vse tako idealno. Prostora
za izboljšanje je še veliko. Poudarili smo kako

21
zelo pomembna je pravočasna in prava strokovna
podpora v otroštvu in inkluzija, da
osebe s posebnimi potrebami odrastejo v čim
bolj samostojne ljudi, ki so se zmožni vključevati
v družbo. Tudi v Zasavju moramo zasledovati
cilj »ENA ŠOLA ZA VSE«.
Govorili smo o koristnosti EU projektov, ki jih
prijavljamo in izvajamo pogosto tudi zaradi
tega, ker država ne poskrbi za zadostno sistemsko
financiranje za uresničevanje potreb
otrok, uporabnikov, starejših... Razvojnih, investicijskih
sredstev že desetletje ni. Vsak se
znajde po svoje. Višje breme sofinanciranja
pade na občine, donatorje. Poslanec Primož
Siter je povedal, da bi morali biti EU projekti
»jagoda na torti«, medtem, ko bi država morala
sistemsko poskrbeti za osnovno dejavnost
javnih zavodov. Učinki EU projektov so
bolj koristni, če so plod pravega sodelovanja
in dobrega, pravočasnega načrtovanja, zato je
pomembno, da vemo kaj kdo dela oz. kakšne
cilje ima, da se pravočasno povežemo.
Trenerka razmišljanja Nastja Mulej nas je vse
skupaj opozorila, da se je razmišljanja potrebno
naučiti! Ja pomembno je, da mislimo, ker
potem smo (Rene Descartes: Mislim, torej
sem. Cogito, ergo sum), a še pomembneje je,
da proaktivno delujemo... In ne le sami zase,
ampak povezano, skupaj... Edward de Bono:
Delujem, torej ustvarjam. (Ago, ergo erigo).
Minister za javno upravo Rudi Medved nam
je dal upanje, da bo tudi v javnem sektorju enkrat
nehala delovati uravnilovka in se bo odlične
zaposlene ne le hvalilo, ampak jih bomo
vodje lahko tudi finančno nagradili. Zavedamo
se, da je naša služba več kot »služenje
denarja«, je poslanstvo in denar nikoli ne bi
sam biti razlog, da naredimo nekaj, kar bi morali,
za uresničevanje potreb otrok, uporabnikov,
občanov… Pa vendarle je nujno, da se
nekaj naredi tudi na togem, nestimulativnem
plačnem sistemu javnega sektorja, ki vzpodbuja
pasivnost zaposlenih, ne pa proaktivnosti,
inovativnost.
Na okrogli mizi smo si zastavili štiri večje cilje:
1. Vsaka zasavska organizacija bo v letu dni
organizirala vsaj eno aktivnost ali naredila
spremembo v svojem delovanju za večjo
vključenost oseb s posebnimi potrebami.
2. Do leta 2023 želimo vzpostaviti strokovni
center za celovito podporo in pomoč, svetovanje
osebam s posebnimi potrebami, njihovim
svojcem, s centrom za avtizem in integrirano
mobilno službe za otroke in odrasle,
ki bo vključevala tako specialni pedagoški
kot tudi zdravstveni kader. Mobilna
služba (delovni in fizioterapevt, logoped,
specialni pedagog, (pedo)psihiater…) se bo
odzivala na dejanske potrebe otrok, uporabnikov
v vrtcih, šolah in tudi v VDC-ju.
3. Ustanovili bomo tudi skupino zaposlenih v
zasavskem javnem sektorju, ki se bo redno
srečevala in s tem krepila povezovanje sodelujočih
organizacij ter dajala in konkretizirala
ideje tudi za EU projekte za bolj vključujočo
družbo, pod vodstvom trenerke razmišljanja
Nastje Mulej.
4. Do leta 2021 je v Zasavju nujno poskrbeti
tudi za sistem oskrbovanih stanovanj, ki bi
omogočala samostojnejše bivanje tako uporabnikom
VDC-ja, kot tudi ostalim invalidom
in starejšim.
Špela Režun, VDC Zasavje
(www.vdc-zagorje.si;
https://www.facebook.com/vdczagorje/)

22
Predstavljamo
10) Skupaj v skupnosti
Zveza Sonček je na 6. simpoziju hrvaške
zveze HSUTI predstavila svoje delovanje
kot primer dobre prakse.
Hrvaška Zveza društev oseb s telesnimi invalidnostmi
(HSUTI), ustanovljena leta 1970,
združuje 52 društev s celotne Hrvaške. Vrsto
let že organizirajo simpozije, na katere vabijo
tudi predstavnike sorodnih organizacij iz tujine.
Letos je bila povabljena Zveza Sonček.
Letošnji 6. simpozij je potekal v okviru projekta
»Zajedno u zajednici« ali »Skupaj v
skupnosti«, s poudarki na naslednjih področjih:
• delovno pravna ureditev zaposlovanja v
društvih,
• prispevek društev k razvoju neinstitucionalnih
oblik skrbi in storitev,
• problematika celostne zgodnje obravnave,
• problematika osebne asistence,
• sistemska ureditev pomočnikov v šolah in
strokovnih – komunikacijskih posrednikih,
• financiranje društev,
• preprečevanje izgorelosti staršev in strokovnih
sodelavcev.
Tudi društva na Hrvaškem, ki v zelo širokem
obsegu izvajajo storitve v podporo oseb z invalidnostmi
v vsakodnevnemu življenju, se
srečujejo s pretogo delovno pravno zakonodajo.
Večino storitev izvajajo preko projektov,
zato ne morejo pokrivati vseh stroškov dela
zaposlenih, ki izhajajo iz delovno pravne zakonodaje,
ker za to nimajo sistemske podlage.
Društva po svojih najboljših močeh zagotavljajo
storitve, ki jih osebe z invalidnostmi potrebujejo,
a so pri tem zelo obremenjena. Nekatera
društva postajajo po številu zaposlenih
sodelavcev prave »firme«, nimajo pa
ustreznih kadrov in služb, da bi zadostile
predpisom. V večjih mestih je sicer situacija
precej boljša kot v manjših krajih. A sam opažam,
da ima lahko pomanjkanje sistemskih
rešitev tudi »dobre strani«. Člani društev so
močno povezani med seboj, močno so vpeti v
življenje in delo v lokalnem okolju pri reševanju
problemov iz življenja in dela oseb z invalidnostmi.
Tudi samih oseb z invalidnostmi
je veliko zaposlenih v društvih. Prihajajo
mlajše generacije, ki so pri reševanju svojih
problemov pripravljene aktivno sodelovati in
prispevati v kar največji meri. Ne moremo pa
pričakovati, da bodo člani društev skrbeli za
reševanje problemov, za katere so po mednarodnih
konvencijah dolžni skrbeti in sprejemati
ustrezne ukrepe državni organi. Zato je
nujno nekatere rešitve prenesti v sistemske
rešitve. Največ govora je bilo o celostni zgodnji
obravnavi, o osebni asistenci, o statusu pomočnikov
učencem v šolah ter financiranju
delovanja društev ter zagotavljanju in plačevanju
ustreznih kadrov. Še vedno bo ostalo

23
veliko potreb, ki ne bodo zajete v sistemskih
rešitvah in bodo rešljive le z dodatnimi programi
društev.
Nekaj ugotovitev:
Situacija na Hrvaškem je podobna kot v Sloveniji.
Društva imajo premajhno vlogo pri
kreiranju inovativnih novih storitev, ki bodo
izhajale iz potreb ljudi. Tisti, ki potrebujejo
storitve za obvladovanje svojega življenja,
najbolje poznajo potrebe in probleme ter
nujne rešitve zanje. A pogosto so žrtve pomanjkanja
sistemskih rešitev ali pretogih
predpisov.
Nefleksibilnost predpisov in ljudi, ki ustvarjajo
pravila, je posledica slabega medsebojnega
sodelovanja, neznanja, nepripravljenosti,
tudi vzvišenosti. Izgovori s pomanjkanjem
denarja niso vedno upravičeni.
Premiki so potrebni v glavah vseh, ne le na
posameznih področjih življenja in dela oseb z
invalidnostmi. Zato moramo v večji meri promovirati
dobre rešitve in primere dobre
prakse. Pozitivna komunikacija rešuje probleme.
Ljudi z invalidnostmi in ponudnike
storitev moramo usposabljati za ponujanje
kakovostnih storitev in za njihovo učinkovito
koriščenje. Od neznanja, neusposobljenosti,
pomanjkljivih informacij moramo preiti v koriščenje
multimedijskih ponudb. A te ne
smejo zanemariti osebnega stika. Ne vedno
za vsako ceno prevzemati dela, ki bi ga morale
opraviti javne inštitucije. Načela deinstitucionalizacije
in inkluzije morajo dobiti
mesto v vseh porah življenja. Problemi se porajajo,
ker družba ni dovolj pripravljena na to,
splošna družbena klima, bi lahko temu rekli.
Simpoziju smo dali svoj prispevek tudi predstavniki
Zveze Sonček s predstavitvijo našega
delovanja, s programi in primeri dobrih
praks pri ohranjanju telesne in duševne kondicije
uporabnikov. Prikazali smo športne in
rekreativne aktivnosti, ki jih izvajamo v
okviru Zveze in v društvih, v sodelovanju s
sorodnimi organizacijami na lokalni in nacionalni
ravni.
Pri našem vsakodnevnem delu včasih mislimo
in pričakujemo, da moramo kot delavci
v nevladnem sektorju dati »vse od sebe«. A
to se ne izide vedno dobro. Zato dajajmo »od
sebe le najboljše«. A ko nam telo sporoča, da
je z nami nekaj narobe, za trenutek postojmo.
Postanek deluje kot zdravilo. Za preprečevanje
izgorelosti moramo najprej poskrbeti
sami. Le ena od misli, poleg zahtev v zaključku
simpozija.
Na koncu simpozija so sprejeli sklepe o nujnosti
reševanja izpostavljenih najbolj akutnih
problemov in jih naslovili na državno poslanko
iz njihovih vrst, na ministrstva in
Vlado. To sicer stalno počnejo, le odzivi na
njihove zahteve niso v skladu z njihovimi pričakovanji.
Tudi v Sloveniji to dobro poznamo.
Janko Rešeta

24
11)Predstavljamo
Lahko je brati
»… Lahko branje ni le za osebe s posebnimi
potrebami. Na zelo razumljiv način bi morali
uradne odločitve prejemati vsi.«
(V. Nussdorfer)
To je misel enega od ambasadorjev lahkega
branja, ki so pospremili na pot nove knjige
lahkega branja. V letošnjem letu smo namreč
pridobili tri priročnike o lahkem branju z enakim
naslovom »Lahko je brati« – nasvete za
lahko branje v slovenščini 1 (Uvod) in 2 (Pravila)
ter Lahko branje za strokovnjake. Avtorici
prvega in tretjega priročnika sta Tatjana
Knapp (Zavod Risa) in dr. Dragica Haramija
(Pedagoška in Filozofska fakulteta Maribor),
pri drugem se jima je pridružila Saša Fužir.
»V Sloveniji ima celo četrtina prebivalstva
take ali drugačne težave pri razumevanju različnih
besedil. Družba, ki samo sebe imenuje
inkluzivna, mora omogočiti vsem svojim članom
možnosti za enakovredno participacijo,
čim višjo stopnjo neodvisnosti in uspešno socialno
integracijo. Upoštevati mora osnovno
demokratično postavko, da ima »vsakdo pravico
dostopa do kulture, literature in informacij
v razumljivi obliki«, je v recenziji zapisala
doc. dr. Aksinja Kermauner.
Prvi priročnik na enem mestu podaja ključne
informacije o lahkem branju – zapisane v
obliki lahkega branja – torej za vse, strokovnjake
in uporabnike lahkega branja same, s
konkretnimi napotki in seznami knjig v lahkem
branju. Drugi priročnik nas poučuje
kako ustvariti besedilo, da bo dostopno tudi
tistim, ki težje berejo, s konkretnimi pravili in
napotki ter nazornimi primeri za pisanje.
Tretji, malo obsežnejši priročnik, pa daje temeljna
navodila za prilagoditve besedil v
lahko berljivem načinu, »namenjen je posameznikom,
ki se poklicno ukvarjajo z ranljivimi
skupinami, ki potrebujejo prilagojene
informacije, ki poučujejo slovenski jezik, študentom
in različnim odločevalcem na političnem
in strokovnem področju«.
Knjige so bile izdane s pomočjo Evropskega
socialnega sklada in so na voljo brezplačno.
Jelka Bratec

25
Predstavljamo
12) Čebelarstvo za invalide
Foto: Danilo Bevk
Že pred nekaj leti je izšel učbenik za čebelarje
v lahko berljivi obliki.
V lanskem letu je bil v Sloveniji postavljen
prvi učni čebelnjak na svetu, prilagojen za čebelarjenje
na invalidskih vozičkih. Letos pa je
Čebelarska zveza Slovenije izdala še priročnik
Čebelarstvo za invalide. Skratka, čebelarstvo
je v Sloveniji zelo razvito tudi v tem smislu,
da poskuša to dejavnost približati vsem,
ki jih to veseli in zanima.
Čebelnjak, prilagojen za delo osebam na invalidskih
vozičkih, so postavili v Murski Soboti
pri društvu paraplegikov Prekmurja in
Prlekije. Arhitekturno je seveda dostopen, višina
panjev prilagojena za delo v sedečem
položaju, orodje in oprema pa mora biti na
taki višini, da je lahko dosegljiva. Tako lahko
tudi gibalno ovirane osebe, ki čutijo ljubezen
do čebel in čebelarstva ter želijo na ta način
ohranjati stik z naravo, izvajajo to aktivnost.
Čebelarstvo pa obsega še veliko drugih opravil,
ki ne potekajo nujno v čebelnjaku in se jih
lahko lotijo tisti, ki vseeno ne zmorejo neposrednega
dela s čebelami, se bojijo njihovih
pikov, ali pa so celo alergični nanje. To je npr.
izdelava satnikov, žičenje in vtiranje satnic, ki
jih potem vstavimo v panje. Staro satje je
treba pretopiti v sončnem topilniku in s tem
pridobiti vosek, skrbeti za napajalnik, saj čebele
čez leto potrebujejo veliko sveže vode.
Točenje medu je aktivnost, kjer po navadi sodeluje
več družinskih članov ali prijateljev.
Med in ostale čebelje pridelke je treba tudi
pakirati, pravilno shranjevati in na koncu prodati.
Po točenju je potrebno pripraviti krmo
za zimo in čebele nakrmiti. Ne nazadnje je dobrodošlo
tudi, če sadimo medovite rastline, ki
so vir paše za čebele. Včasih so tudi za ta
opravila potrebne prilagoditve posamezniku.
V zadnjem času smo vedno bolj osveščeni,
kako pomembne so čebele zaradi svojih pridelkov
(med, cvetni prah, propolis, matični
mleček, vosek), pa tudi za opraševanje rastlin,
od česar je odvisna pridelava hrane. Prav
tako pa je tudi vse bolj poznana apiterapija.
Slovenski čebelnjak je naša arhitekturna posebnost
in kulturna dediščina. V njem lahko
vdihavamo aerosol iz čebeljih panjev, kar je
zelo koristno za zdravje. Nasploh je stik z naravo
pomemben pri preprečevanju stresa in
če pri tem lahko še kaj koristnega prispevamo
za okolje, je toliko bolje.
Ponosni pa smo lahko tudi na to, da smo Slovenci
predlagali 20. maj za razglasitev svetovnega
dneva čebel in da je to OZN potrdila.
Tako ga letos praznujemo že drugič.
Tanja Kavčič
Priročnik Čebelarstvo za invalide se nahaja na povezavi
http://www.czs.si/Upload/prirocnik-WEB.pdf

26
13)Zakonodaja
Kaj se zares spreminja?
Z letošnjim letom se naj bi začel v celoti izvajati
Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih
otrok s posebnimi potrebami. O tem
smo v zadnji številki Sončnika že pisali. Ključni
cilj zakona je bila zagotovitev celostne
podpore družini s takšnim otrokom, spodbujanje
in zagotovitev ter spodbuditev otrokovega
razvoja, okrepitev zmogljivost družine
ter spodbuditev socialne vključenosti družine
in otroka. Izvajanje zakona naj bi se preverilo
s pilotnim projektom, financiranim iz evropskih
kohezijskih sredstev. Zdaj se je izvajanje
projekta podaljšalo do konca leta 2019, tudi
zato, ker sredstva (»zaradi tehničnih razlogov«)
še niso bila izkoriščena v celoti (50 –
64% realizacija!). Podaljšanje naj bi «omogočilo
večjo diseminacijo znanja iz projekta in s
tem krepitev kompetenc večjega števila strokovnih
delavcev/izvajalcev zgodnje obravnave
ter hitrejšo in učinkovitejšo implementacijo
zakona«. Dosedanja implementacija izvajanja
zakona je že pokazala na določene pomanjkljivosti,
ki se odražajo tudi v preveliki
administraciji in krajšem času za otroka in
družino; pripravljajo se njegove spremembe
in dopolnitve, te so usmerjene na odpravo zaznanih
pomanjkljivosti zakona.
V Sloveniji se na področju zakonodaje ves
čas nekaj spreminja, a kaj se zares spremeni?
Gremo lepo po starostnih obdobjih.
Zgodnja obravnava
Zveza Sonček in Zveza Sožitje sta že februarja
s posebnim pozivom pozvala Vlado RS k doslednemu
izvajanju zakona. Nekatere stvari so
se začele premikati, a to še ni zgodnja obravnava
po zakonu. Mreža centrov za zgodnjo
obravnavo še vedno ni vzpostavljena (še
vedno govorijo in pišejo o razvojnih ambulantah,
ki v zakonu niso več opredeljene med
izvajalci ZO in bi se morale do začetka izvajanja
zakona preoblikovati v centre za zgodnjo
obravnavo) niti interdisciplinarno kadrovsko
pokrita tako kot je bila zamišljena. Družine nimajo
mesta in vloge tako kot bi jo morale
imeti, zato tudi celostne podpore družinam z
otrokom s posebnimi potrebami ni pričakovati.
V praksi zgodnja obravnava očitno (še)
ostaja medicinski model. Nekaj o tem se je pokazalo
tudi na junijski seji Usmerjevalnega odbora
projekta "Celostna zgodnja obravnava
otrok s posebnimi potrebami in njihovih družin
ter krepitev kompetenc strokovnih delavcev",
iz katerega so tri članice odstopile od sodelovanja
zaradi nestrinjanja z izvajanjem pilotskega
projekta, ki se zdaj odraža tudi pri izvajanju
zakona (npr. pri vsebini posebne
spletne strani o zgodnji obravnavi).
Družinski zakonik
Ključne novosti Družinskega zakonika, sprejete
že pred dvema letoma, so pričele veljati s
15. aprilom 2019. Med njimi so tudi sprememba
izraza »roditeljska pravica« v »starševska
skrb«, odločitev sodišča o skupni vzgoji in

27
varstvu tudi brez soglasja/sporazuma staršev,
nov institut podelitve starševske skrbi sorodniku
ter prenos pristojnosti odločanja iz centrov
za socialno delo na sodišča. Prenos pristojnosti
odločanja na sodišča o vseh skrbniških
zadevah, vključno z imenovanjem in razrešitvijo
skrbnika se tako iz CSD prenaša na
sodišče. Izjema bo glede skrbništva za posebni
primer, kjer bosta pristojna CSD in sodišče ter
organ pred katerim teče postopek. Skladno z
določbami zakonika institutov odvzema poslovne
sposobnosti in podaljšanja roditeljske
pravice ni več. Te osebe bo sodišče lahko postavilo
pod skrbništvo.
Vzgoja in izobraževanje
Med najbolj aktualna vprašanja na področju
vzgoje in izobraževanja trenutno sodijo vprašanja
glede reforme šolstva, priprave nove
Bele knjige in ključnih prioritet v letu 2019.
Med njimi je tudi družbeni dogovor, kot odgovor
na vprašanje, kaj pravzaprav želimo od
slovenskega vzgojno-izobraževalnega siste ma.
»Ne bomo delali revolucij, sistem bomo nadgrajevali
postopoma," je med drugim izpostavil
minister za šolstvo in določil tudi okvirno
časovnico oblikovanja tega strateškega dokumenta,
ki načrtuje pripravo koncepta Bele
knjige do konca leta 2019 in v letu 2020 oblikovanje
končnega predloga, kateremu bodo
sledile zakonske spremembe. Dosedanji regijski
posveti na to temo so pokazali, da ministrstvo
še nima niti vsebinskih izhodišč, kaj šele
konkretnih predlogov za nove strategije. Strokovni
svet Zveze Sonček je ob tem opozoril, da
potrebujemo v Sloveniji zavezujoč politični in
strokovno podprt ter utemeljen strateški dokument,
ki bo podlaga za reformo inkluzivnega
izobraževanja v Sloveniji in omogočal celostni
projekt inkluzije. To pa je mogoče uresničiti
tudi s podporo namenskih evropskih
sredstev in tujih strokovnjakov.
Osebna asistenca
O osebni asistenci smo prav tako pisali že v
prejšnji številki. Zakon se izvaja na polno, uporabnikov
asistence, tudi takih, ki bi morali
imeti zagotovljeno drugačno oskrbo oz. storitve.
Vse večje je tudi število izvajalcev, tudi
takih, ki so v tem našli priložnost za predvsem
svoj boljši materialni položaj. Vsi skupaj bi se
moral zares vprašati kako in v kakšno smer
gre trenutno izvajanje zakona. Ali še sledimo
ciljem in namenu zakona – zagotavljanju enakih
možnosti za aktivno vključevaje v običajno
okolje oz. socialno vključenost, odločanje
o lastnem življenju, možnost življenja v
skupnosti – izven institucij?
Dolgotrajna oskrba zdaj zares bo?
Predsednik Vlade RS in minister za zdravje in
še kdo obljubljajo da bo, zakon je v programu
Vlade RS in po terminskem planu naj bi
zakon prišel novembra v javno razpravi, aprila
2020 pa naj bi bil tudi sprejet. Pripravljena je
tudi finančna konstrukcija. Trenutno še poteka
pilotni projekt v treh regijah, kjer so nosilci
Zdravstveni dom Celje, DSO Dravograd
in CSD Krško s svojimi projektnimi partnerji.
Ključne spremembe zakona o dolgotrajni
oskrbi (DO), ki naj bi jih zakon prinesel, so:
poenotenje pravic do DO, enotna ocena upravičenosti,
integrirana mreža izvajalcev, koordinirano
izvajanje vseh storitev DO, hitrejši
razvoj storitev v skupnosti ter zagotavljanje
verige skrbi oskrbe za lažje prehajanje med
storitvami. Seveda tudi integrirano financiranje.
Cilj novega zakona je torej integriran sistem
DO in učinkovita podpora uporabniku
za kakovostno in varno življenje. Zastavljeno
lepo, a spet tisto ključno vprašanje – ali bo res
tako tudi pri izvajanju zakona.
Jelka Bratec

RTS
MEDICAL D.O.O.
SPEED3X
SOFINANCIRANO
S STRA ANI MDDSZ
do 100%
Potovalni pisoa ar za
ponovno upora abo Uribag
Silikonski urinal
kondomi Dileh
Speed&Brake
dvigalo
za presedanje v avto
Gorska
rezervna
kolesa za
invalidsk
e
in monoskiji
Praschberger
FLOGODERM
razjedah, , ekcemih.
RTS MEDICAL d.o.o., Cesta v Mestni log 55, 1000 Ljubljana
e-mail: info@rtsmedical.si | www.rtsmedical.si | tel: 059 192 914

29
29
14)Zgodilo Poletni programi
se bo ...
športnih aktivnostih, počitnikovati v okolju
brez hrupa in drugih stresnih dejavnikov ter
spoznati zanimive ljudi in pridobiti nove prijatelje.
Za oba programa so za udeležence vsa prosta
mesta že zasedena.
Poletje in z njim poletni tabori so se že začeli.
Zveza Sonček že tradicionalno organizira več
različnih oblik poletnih programov: obnovitveno
rehabilitacijo za odrasle s cerebralno paralizo,
zdravstveno terapevtske kolonije za
družine predšolskih otrok s posebnimi potrebami,
počitnice za otroke in mladostnike,
počitnice za odrasle.
Obnovitvena rehabilitacija je namenjena
osebam s cerebralno paralizo, ki so starejše
od osemnajst let in jim po Pravilih obveznega
zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS 3/2003)
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
(ZZZS) sofinancira udeležbo na obnovitveni
rehabilitaciji (udeleženci z napotnico). Cilj
obnovitvene rehabilitacije je vzdrževanje ali
izboljšanje psihofizičnega stanja udeleženca
ter usposabljanje posameznika za čim bolj
neodvisno življenje glede na zmožnosti in
cilje.
Počitnice za otroke in mladostnike so namenjene
otrokom in mladostnikom, počitnice
za odrasle pa osebam starejšim od 18
let. Vabljeni so vsi, ki želijo pridobiti izkušnje
v naravnem okolju, se preizkusiti v različnih
Še vedno pa je odprt razpis za:
1. prostovoljce za pomoč pri varstvu otrok in
odraslih z invalidnostjo ter sodelovanje pri
različnih aktivnostih v sklopu programa. V
zameno za opravljeno delo vam nudimo
možnost dodatnega usposabljanja, brezplačno
prehrano in prenočišče ter pisno potrdilo
o udeležbi;
2. spremljevalce/negovalce za spremstvo in
nego otrok in odraslih z invalidnostjo,
spremljevalcem/negovalcem nudimo brezplačno
hrano in prenočišče, dnevno nagrado
v višini 22 €, dodatno izobraževanje
ter potrdilo o udeležbi;
3. športne inštruktorje, katerih delo obsega:
organizacijo, vodenje ter prilaganje športnih
aktivnosti (veslanje, jezdenje, plavanje
v morju in bazenu, plezanje, lokostrelstvo
in številne druge), skrb za varnost pri aktivnostih,
sodelovanje pri negi oseb z invalidnostjo
ter pri izvedbi večernega družabnega
programa; vsem sodelavcem, ki bodo
opravljali delo športnih inštruktorjev, nudimo
brezplačno hrano in prenočišče, možnost
dodatnega usposabljanja in izobraževanja,
dnevno nagrado, ki znaša 25 € in
pisno potrdilo o udeležbi;
4. delovne terapevte, katerih delovne naloge
so: pregled osebne dokumentacije udeleženca
in ocena stanja, določitev ciljev sku-

30
paj z udeležencem, izvajanje delovno terapevtske
obravnave – individualno ali skupinsko,
napotki sodelavcem glede pravilnih
transferjev, uporabe pripomočkov, svetovanje
in podpora udeležencem pri lajšanju
težav v domačem okolju..; pisanje poročila
po končanem programu; vsem delovnim
terapevtom nudimo možnost dodatnega
izobraževanja, brezplačno hrano in
prenočišče, dnevno nagrado, ki znaša 25 €
ter pisno potrdilo o udeležbi;
5. fizioterapevte, katerih delovne naloge so
pregled dokumentacije, ocena stanja, določitev
ciljev skupaj z udeležencem, individualno
izvajanje fizioterapevtskih obravnav
(z vsakim udeležencem 2 obravnavi v
tednu, v trajanju minimalno 45 min), svetovanje
in podpora udeležencem glede lajšanja
težav v domačem okolju, napotki sodelavcem
glede pravilnih transferjev in rokovanja,
uporabe pripomočkov, itd. ter pisanje
poročila po končanem programu. Ob
hrani in prenočišču fizioterapevte nagrajujemo
glede na število obravnav: diplomirani
fizioterapevti dobijo nagrado 12 EUR
na obravnavo, študentje fizioterapije z zaključenim
tretjim letnikom študija ali absolventi
z izkušnjami individualnega dela
pa 7 EUR na obravnavo, ter pisno potrdilo
o udeležbi.
5. Delovni čas terapevtov predvidoma traja
od 9.00 do 13.00 ure (individualne obravnave)
in od 15.00 do 19.00 ure (po dogovoru,
delo v bazenu, pomoč pri jahanju) in
sicer 6 dni v tednu. Obravnava traja vsaj 45
min. Razbremenjeni ste v času opoldanskega
počitka, med delovnim časom pa na
podlagi programa in po dogovoru z vodjo
tabora.
6. izvajalce strokovnih in kreativnih delavnic,
katerih naloga je organizacija in vodenje
ustvarjalne delavnice z zastavljenim ciljem,
motivacija udeležencev za sodelovanje
ter skrb za material. Izvajalcem delavnic
nudimo možnost dodatnega izobraževanja,
brezplačno hrano in prenočišče, dnevno
nagrado, ki znaša 25 € ter pisno potrdilo
o udeležbi.
Zdravstveno terapevtske kolonije za družine
predšolskih otrok s posebnimi potrebami
(ZTK) predstavljajo obliko izvajanja
programa, ki je namenjen celotni družini –
tako otrokom kot staršem, pa tudi sorojencem.
Glavni cilj ZTK za družine je usposabljanje
za ustrezno delo z otrokom s cerebralno
paralizo in drugimi razvojnimi zaostanki,
za večjo samostojnost, informiranost
in razbremenitev družine. Ob rojstvu otroka,
ki se rodi z določenimi posebnostmi, začutimo
strah, jezo, nemoč. Srečanje z ugotovitvijo,
da se otrok razvija drugače od ostalih
otrok, sproži pri starših vrsto vprašanj, ki zahtevajo
odgovore. Zdi se nam, da smo prepuščeni
sami sebi. A ni nujno, da je temu tako.
Otrokom nudimo varstvo s spremljevalcem,
zaposlitve primerne njihovim sposobnostim
in različne terapije. Hkrati pa staršem omogočimo
prosti čas, sprostitev, zabavo, druženje
z drugimi starši in nova znanja v sklopu

31
V drugem terminu so še vsa mesta prosta.
Potrebujemo tudi fizioterapevta, spremljevalce,
prostovoljce, ki bodo v času šole za
starše čuvali in animirali otroke.
Vabimo vas, da si ogledate naše razpise za
naše poletne razpise na internetni strani
Zveze Sonček so.p. www.soncek.org in se
nam pridružite v čim večjem številu.
šole za starše. Celotni družini udeležba v programu
prinaša številne nove izkušnje in socialne
veščine.
Udeleženci sofinancirajo stroške programa
(starš z otrokom s PP 150 €, drugi starš 100 €
in sorojenec od 2 leta dalje 70 €) na podlagi
napotnice, ki je del prijavnice in jo potrdi
otrokov pediater v razvojni ambulanti.
V letu 2019 smo razpisali dva termina Zdravstveno
terapevtskih kolonij za družine predšolskih
otrok s posebnimi potrebami, ki bosta
v Rekreacijskem centru Sonček Elerji: prvi
termin med 17. 8. 2019 in 24. 8. 2019 ter drugi
termin med 24. 8. 2019 in 30. 8. 2019.
Za dodatne informacije se lahko obrnete na
vodje posamezne oblike poletnega programa:
– Maja Bobnar – obnovitvena rehabilitacija –
telefon 031 778 137, elektronska pošta obnovitvena@soncek.org
– Zala Keiser – počitnice za otroke, mladostnike
in odrasle – telefon 040 523 510, elektronska
pošta pocitniceodsrali@soncek.org
ali pocitniceotroci@soncek.org
– Mojca Vaupotič – zdravstveno terapevtske
kolonije za družine predšolskih otrok s posebnimi
potrebami – telefon 040 749 794,
elektronska pošta mojca.vaupotic@soncek.org
mag. Mojca Vaupotič

32
Se še vedno sprašujete,
kaj boste počeli to poletje?
Poskusite nekaj novega!
Naj vam namignemo. Zveza Sonček od junija do septembra
organizira poletne tabore za otroke in odrasle z oviranostjo.
Na taborih je veliko raznolikih športnih idr. aktivnosti in zabave,
dobre volje ne manjka.
Če želite preživeti aktivne počitnice ob slovenski obali (Center Sonček Elerji)
ali v kmečkem okolju na Štajerskem (Center Sonček Vrtiče),
nuditi pomoč ter ob tem spoznati nove prijatelje, je to prav za vas!
To poletje iščemo predvsem prostovoljce, spremljevalce,
športne inštruktorje, fizioterapevte, delovne terapevte,
specialne in socialne pedagoge, socialne delavce…
Pohitite in si dovolite preživeti poletje, ki se ga boste še dolgo spominjali.
Več o tem si lahko ogledate na str. 17 in 29 in na spletni strani www.soncek.org
Poleg dobre družbe, nepozabnih spominov,
brezplačnega prenočišča in hrane boste tudi finančno nagrajeni!